UPRS Sodba IV U 159/2022-8

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je v izpodbijani zadevi ugodila prošnji za dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilke A. A. in ji dodelila redno BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji od 12. 7. 2022 dalje. Odločila je še, da mora predlog vložiti do 4. 5. 2023, sicer ji preneha pravica do BPP. Za izvajanje BPP pa je določilo odvetnico B. B.

2V obrazložitvi navaja, da je bila prosilki dodeljena BPP v obliki zastopanja v postopku zaradi zvišanja preživnine. Prosilka po ugotovitvi tožene stranke izpolnjuje materialni, t.i. subjektivni kriterij za dodelitev BPP. Pri presoji pogojev po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa prav tako ugotavlja, da želi prosilka urediti zvišanje preživnine za svojega mladoletnega sina, saj naj bi se okoliščine po sklenitvi sodne poravnave bistveno spremenile, stroški preživljanja otroka so se namreč zelo zvišali, glede plačevanja preživnine pa je prihajalo med staršema tudi do veliko nesoglasij in prerekanja. Po preučitvi zadeve je tožena stranka ugotovila, da je dodelitev BPP prosilki razumna, saj so se okoliščine po sklenjeni poravnavi bistveno spremenile. Poudarja, da je pričakovani izid zadeve življenjskega pomena za prosilko in za njenega mld. sina, vpliva pa tudi na njun osebni in socialno ekonomski položaj, zato je predlogu ugodila.

3Prizadeta stranka A. A. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) na tožbo ni odgovorila.

4Tožeča stranka v tožbi predlaga odpravo odločb in zavrnitev zahtevka oziroma podredno vrnitev v ponovni postopek. Meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Opozarja, da je iz prošnje za dodelitev BPP razvidno, da je prosilka zaprosila za BPP v obliki zastopanje v postopku zvišanja preživnine za mladoletnega sina, medtem ko je tožena stranka odobrila pravno pomoč prosilki A. A., ki pa ni stranka postopka oziroma ne bo stranka postopka, ki bo potekal za zvišanje preživnine, temveč je zakonita zastopnica mladoletne (bodoče) pravdne stranke. A. A. torej ni aktivno legitimirana za vložitev prošnje za dodelitev BPP v svojem imenu, temveč kot zakonita zastopnica mladoletnega sina C. C. Zakonita zastopnica bi torej morala vložiti prošnjo za dodelitev BPP v imenu in za račun zastopanega. Izpodbijana odločba je torej po mnenju tožeče stranke nezakonita, ker dodeljuje BPP zakoniti zastopnici, ki bo zastopala stranko v sodnem postopku, ne pa mladoletni stranki, ki bo zastopana po zakoniti zastopnici.

5Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora pa ni podala, prav tako na tožbo ni odgovorila stranka z interesom.

6Tožba ni utemeljena.

7Najprej je poudariti, da je statusni položaj otrok urejen v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ), ki v prvem odstavku 145. člena določa, da otroke zastopajo starši, če zakon ne določa drugače. Otrok pa je oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost (5. člen DZ). V prvem odstavku 106. člena DZ je nadalje določeno, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.

8Tu je poudariti, da postopke v zvezi z urejanjem preživljanja otrok ureja Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Ta pa v prvem odstavku 102. člena določa, da se postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih ter za spremembo sklepa, ki ta vprašanja ureja, začne na predlog enega ali obeh staršev, otrokovega skrbnika, otroka, ki je dopolnil 15 let, če je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, ali centra za socialno delo. Udeleženci nepravdnega postopka so po določbi 21. člena ZNP-1 predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.

9Za nepravdni postopek so torej značilni udeleženci v formalnem in materialnem smislu, pri čemer je tudi otrok subjekt postopka. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah razpravljalo o materialnem upravičenju in udeležencih v družinskih sporih. Tako je v zadevi II Ips 1/2018 z dne 5. 4. 2018 izpostavilo, da argument, da je nosilec materialne pravice do preživnine otrok (preživninski upravičenec), zaradi česar mu je treba priznati tudi aktivno legitimacijo ter jo posameznemu staršu odreči, ni čist, saj skuša specifičnost družinskopravnega razmerja stlačiti v okvir dvostranskega dolžniško-upniškega razmerja. S tem, ko to počne, dela silo neločljivim prvinam družinskopravnega razmerja, ki so med seboj prepletene tako, da tvorijo tristransko razmerje, v katerem niti ločnica med pravicami in dolžnostmi ni takšna, kot jo poznamo iz siceršnjih pravnih razmerij. Tako je splošno sprejeto, da tudi roditeljska pravica, navkljub poimenovanju, ni klasična pravica, marveč gre za dolžnostno upravičenje, ki jo sedaj veljavni DZ tudi imenuje starševska skrb (glej 6. člen DZ).

10Družinskopravno razmerje je najprej življenjsko (tudi intimno) razmerje. Tipičen položaj je tak, da država vanj ne posega. To pomeni, da se tudi ne vtika v to, koliko in na kakšen način kateri izmed staršev (materialno in nematerialno) prispeva k varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. Država v družinsko življenje poseže šele tedaj, če so resno ogrožene koristi otroka. V nasprotnem primeru bi šlo za nedopusten poseg v starševsko avtonomijo. Otrok je vselej subjekt starševske skrbi, a mu to ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj jo starša izvršujeta. Če stanje ni patološko ter ukrepi centra za socialno delo zato niso potrebni, je to prepuščeno odgovornemu ravnanju obeh staršev. Kar se tiče določitve preživnine, je torej odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena najprej v rokah staršev. Njuna svoboda odločanja je tu resda nekoliko okrnjena (bolje: nadzorovana), saj sodišče pazi na koristi otrok. Sodišče namreč ne dovoli sklenitve sodne poravnave, če ta ni v skladu s koristjo otroka (drugi odstavek 51. člena DZ).

11Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi izpostavilo, da je poudarek, ki je z vidika predstavljene ureditve bistven, je ta, (a) da je odgovornost za odločitev o preživljanju dana staršem, (b) da v primerih, ko odloča o pravovarstvenih zahtevkih, sodišče na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti ter (c) da do sodnega akta o preživninski obveznosti pride v postopkih, kjer otrok kot preživninski upravičenec ni (nujno) stranka postopka. Tako je v postopku sporazumne razveze, kjer se starša avtonomno sporazumeta o preživljanju, tako je v postopku po tožbi za razvezo zakonske zveze, kjer o preživnini odloči sodišče, in tako je tudi v postopku, kjer starša, ki nista bila poročena, skleneta sporazum o preživljanju.

12V vseh navedenih primerih je nosilec materialnopravne pravice otrok, a ni formalni udeleženec postopka - bodisi zato, ker sploh ni postopka, saj se življenje v družini odvija svobodno, brez sodnega naslova, bodisi zato, ker sta formalna udeleženca postopka pač njegova starša. Predstavljena ureditev je dokaz, da procesne nujnosti (neizbežnosti), da bi otrok moral biti stranka postopka v preživninski zadevi, ni. Pomembno je, da je subjekt postopka, ni pa neizogibno, da je tudi formalna stranka (torej predlagatelj ali nasprotni udeleženec). To izhaja iz dejanske in pravne narave družinskih razmerij. Vprašanje, na kakšen način uresničiti subjektiviteto otroka v družinskih sporih, je Vrhovno sodišče obravnavalo že v zadevi II Ips 943/2006 z dne 1. 3. 2007. Poudarilo je, da morajo biti procesna pravila v družinskih sporih zaradi življenjske občutljivosti vsebinsko prožna. Sodišču morajo omogočati, da se z vso oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo. Gre le za vprašanje, ali bo v uvodu sodbe naveden otrok, kot njegov zakoniti zastopnik pa v konkretnem primeru prizadeta stranka, ali pa bo slednja v uvodu sodbe navedena sama kot stranka. Tako ena kot druga možnost pa nazadnje privedeta k sklepu, da se odloča o isti stvari ter da ima odločitev o preživninski obveznosti na koncu enak pravni in dejanski pomen.

13Vrhovno sodišče je tako podalo stališče, da bi bila odločitev, da se materi odreka (procesno) aktivno legitimacijo, ustavnopravno napačna. Otežuje namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva ter je v nasprotju s koristjo otroka, ne da bi za to obstajal kakršenkoli stvarno utemeljen razlog¹.

14Glede na navedeno je ugotoviti, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je BPP dodelila materi mladoletnega otroka, ki lahko tudi v svojem imenu vloži tožbo na zvišanje preživnine.

15Sodišče je glede na povedano tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj med strankami dejansko stanje ni sporno. Sporno med strankami je namreč bilo, ali je mati mladoletnega otroka aktivno legitimirana za vložitev predloga za zvišanje preživnine, kar pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

¹ Takšno stališče je razvidno tudi iz S. Kraljić in drugi, Komentarja Zakona o nepravdnem postopku, Založba WD str. 434, 435.