VSRS sklep II DoR 101/2015

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2009 in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje v razlogih med drugim navaja, da so stopnice, na katerih se je tožnica poškodovala, kamnite (marmorne) in imajo nameščene protidrsne trakove. Upoštevaje izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu, iz katerega izhaja, da konkretne stopnice ustrezajo standardom varnosti, če je površina mokra, je presodilo, da konkretne stopnice niso nevarna stvar ter da je toženkin zavarovanec z vgraditvijo ustreznega materiala storil vse potrebno, da bi preprečil nastanek škodnih primerov v okoliščinah, kakršne so bile v obravnavanem primeru. V pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2014 postavljene tožničine trditve, da je zgolj mislila, da so bila tla mokra, saj je imela po padcu mokre hlače na zadnjici, in da je padla zaradi neobstoja ograje ob stopnišču, je ocenilo kot nedovoljeno novoto.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o neobstoju zatrjevane objektivne in krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravočasno zatrjevano trditveno podlago tožnice, da se je poškodovala pri hoji po stopnicah, ki so bile mokre in zato spolzke, zaradi česar je zdrsnila, padla ter se telesno poškodovala. Trditveno in dokazno podlago o obstoju nedopustnega ravnanja toženke nosi tožnica. Te ne more nadomestiti ne ugotovitev izvedenca, niti odgovor tožnice na toženkino pripombo, da se ograje ni držala, ker je ni bilo. Tožnica namreč ni pravočasno zatrjevala vzročne zveze med manjkajočo ograjo in padcem.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije. V njem zatrjuje odstop od sodne prakse. Navaja, da njeno trditveno breme ne more iti tako daleč, da bi morala podati tako detajlno trditveno podlago, da bi navedla, kako je po pravilih stroke prišlo do njene poškodbe in zaradi katerih opustitev. Šele z izvedencem je bil vzrok padca raziskan in pojasnjen. Določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) toženki nalagajo breme dokaza, da je ukrenila vse potrebno, da škoda brez njene krivde ne bi nastala. To izhaja tudi iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4713/2010 z dne 12. 1. 2011 in sodb Vrhovnega sodišča RS II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007. V navedenih sodbah je izraženo stališče, da se pri padcu po stopnicah krivda domneva, toženec pa mora ravnati skrbno in storiti vse potrebno, da do škode ne pride. V konkretnem primeru je bilo stopnišče preveč izrabljeno za varno hojo v suhem stanju in ni imelo nameščene ustrezne varnostne ograje, ki bi padec tožnice preprečila, saj bi se nanjo ujela. Tožnica je že v tožbi navajala, da ji je pri hoji po mokrih in spolzkih stopnicah zdrsnilo tako, da je kljub temu, da je poskušala obdržati ravnotežje, padla. Tekom pravde je toženka zatrjevala, da bi tožnica padec preprečila, če bi se držala za oprijemalno ograjo. Sporne stopnice pa take ograje nimajo. Navajala je še, da so bile stopnice izvedene na način, da se na njih namesti ustrezna pohodna preproga, ki bi preprečila dogodek, kakršen se je zgodil tožnici. Sodišči sta se v nasprotju s tem oprli le na njeno trditev, da so bile stopnice mokre. Zakaj je tako mislila, je povedala tudi v svoji izpovedbi. Iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da stopnice v suhem stanju niso ustrezne in so močno zdrsne.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

6V odločitvi o zavrnitvi predloga je vsebovana tudi odločitev, da stroške vložitve predloga za dopustitev revizije nosi predlagateljica sama.