VSL Sodba II Cp 541/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 1.116 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi za znesek v višini 21.070,74 EUR (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 30.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2020 dalje (II. točka izreka) ter 68.611,48 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov sejnin (IV. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 93 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 7 % njenih pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, oziroma podredno razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Opozarja, da se odškodnina za neupravičeno obsodbo po 30. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) lahko nanaša le na škodo, ki je nastala v obdobju neupravičene obsodbe. Izven tega obdobja mora sodišče obstoj škode presojati na podlagi 26. člena Ustave RS. Ker tega v obravnavanem primeru ni storilo, je kršilo materialno pravo.

Izpostavlja, da je nepremoženjska škoda odmerjena previsoko in mimo ustaljene sodne prakse. Sodišče je pri določanju višine nepremoženjske škode napačno upoštevalo, da je tožnik trpel posledice desetletnega sojenja, kar je v nasprotju s sodno prakso, ki zavrača odgovornost države za škodo, ki je posledica uvedbe in teka kazenskega postopka. Navedeno nasprotuje tudi ostalim razlogom sodbe, zaradi česar je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kazenski postopek zoper tožnika ni bil izredno medijsko odmeven. Člankov je bilo relativno malo in niso bili izrazito negativni. Tožnik je javnosti poznan, zaradi česar ima manjše polje pričakovane zasebnosti. Tudi sicer država za poročanje medijev ni odgovorna. Sodišče je pri svoji presoji nekritično upoštevalo tožnikovo izpoved, da se je po neupravičeni obsodbi odnos okolice do njega bistveno poslabšal, pri čemer ta trditev ni podprta z drugimi dokazi. Protispisni sta ugotovitvi o obstoju strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnostih, saj je tožnik v medijih večkrat izjavil, da strahu ne čuti, prav tako je navkljub obsodbi nadaljeval s študijem in se ponovno potegoval za ugledne funkcije. Sodišče je pri prisoji nepremoženjske škode preseglo tožbeni zahtevek v delu enotne odškodnine, saj je tožnik zahteval 30.000 EUR zaradi neupravičene obsodbe in teka kazenskega postopka, in sicer 3.000 EUR za vsako leto kazenskega postopka. Sodišče bi zato moralo letne tožbene zahtevke zavrniti kot neutemeljene in tožniku prisoditi zgolj 3.000 EUR za obdobje neupravičene obsodbe (od 21. 10. 2014 do 18. 2. 2016).

V zvezi s premoženjsko škodo toženka zanika obstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem in zatrjevano škodo ter izpostavlja, da je Banka Slovenije samostojna in neodvisna institucija, ki se je v okviru diskrecijskih pooblastil odločila za ukrep prenehanja funkcije nadzornika v banki X. Enak ukrep je Banka Slovenije sprejela tudi v postopku obnove, kjer je navedla, da kljub temu, da tožnik ni več pravnomočno obsojen, ostaja zanj v veljavi prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta, saj takšno odločitev podpirajo tudi drugi razlogi. Sodišče je spregledalo, da v normalnih okoliščinah le 14,58 % nadzornikov uspešno zaključi svoje mandate. Zaradi tega je pri določitvi premoženjske škode neupravičeno upoštevalo sejnine, ki bi jih tožnik prejel do izteka mandata. Prav tako je sodišče napačno štelo, da je strokovno mnenje, pridobljeno s strani tožnika, edino mnenje, ki je bilo pridobljeno v pravdi, in zato neupravičeno ni tehtalo pripomb obeh strank, ampak slepo sledilo tožniku. Sodelovanja z izvedencem se je namreč poslužila tudi toženka po svojih strokovnih organih.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, se zavzel za zavrnitev in opredelil svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

O pravici do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe

6Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene (krive) obsodbe izhaja iz 30. člena Ustave RS, podrobneje pa jo ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v prvem odstavku 538. člena. Ta določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom nov postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena. Ustavno sodišče je pravico iz 30. člena Ustave RS podrobneje opredelilo v odločbi U-I-60/98, ko je zapisalo, da gre za ustavno pravico tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Tudi iz komentarja Ustave RS izhaja, da je odškodnina namenjena temu, da se vzpostavi stanje, ki bi oškodovani osebi nastalo, če ne bi prišlo do krive obsodbe¹. Gre torej za pravico do restitucije in integrum, zato je pritožbeno stališče, da je dopustno upoštevati zgolj škodo, ki je nastala v obdobju obstoja neutemeljene pravnomočne sodbe, zmotno. Neupravičeno obsojeni posameznik ima pravico do povrnitve celotne škode, pri čemer je ključno vprašanje, ali je škoda nastala kot posledica neupravičene obsodbe. Časovni okvir, v katerem je škoda nastala, v primeru pozitivnega odgovora na zgornje vprašanje tako ne more biti relevanten.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

7V konkretni zadevi je sodišče tožniku prisodilo 30.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, oziroma 19 povprečnih mesečnih neto plač. Okoliščine, ki jih je pri tem upoštevalo, so: izredna medijska odmevnost, uživanje ugleda pred obsodbo in poslabšanje odnosa okolja do tožnika po obsodbi, predhodna nekaznovanost, trajanje kazenskega postopka, obdobje neupravičene obsodbe (480 dni), blag strah, blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti, anksioznost, izguba več kariernih priložnosti, izguba politične integritete in ugleda, prenehanje funkcije v Evropski ... banki (EB) in banki X ter teža in narava kaznivega dejanja (kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov).

8Pri presoji, ali je podana prekoračitev tožbenega zahtevka, je praviloma odločilen izrek sodbe, ki se primerja s tožbenim predlogom, ne pa razlogi sodbe. V konkretnem primeru je tožnik zahteval 37.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišče pa mu je v okviru tožbenega zahtevka prisodilo 30.000 EUR enotne odškodnine, zato o prekoračitvi tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti.

9Drži pritožbena navedba, da škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda. Vendar v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičene obsodbe in s tem povezanih duševnih bolečin. Posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasno je, da neupravičena obsodba nima za posledico tudi nezakonitega teka (celotnega) kazenskega postopka. Ta je tekel zakonito, na podlagi zahteve upravičenega tožilca, vendar pa je končni rezultat kazenskega postopka na prvi stopnji obremenjen z nezakonitostjo. Če bi kazensko sodišče sprejelo pravilno odločitev ter skladno s pravico do obrambe in načelom poštenega sojenja dopustilo izvedbo razbremenilnega dokaza, ves nadaljnji postopek ne bi bil potreben. Zato je pravilna ugotovitev, da je tožnik upravičen tudi do nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi (nepotrebnega in neupravičenega) teka kazenskega postopka. Dejstvo, da je sodišče obdobje pravno relevantnega teka kazenskega postopka ocenilo nekoliko preširoko - pravilneje bi bilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi teka kazenskega postopka od 29. 11. 2013² do 4. 1. 2018³, na višino prisojene enotne odškodnine nima vpliva.

10Kazenski postopek zoper tožnika je bil medijsko izredno odmeven. Slednje izhaja iz številnih priloženih člankov, tako s strani tožnika (priloge A18 - A83) kot toženke (priloge B3 - B5). Toženka za vsebino medijskega poročanja res ni neposredno odgovorna, vendar pri tem prezre, da sodišče tožniku ni priznalo odškodnine zaradi vsebine člankov in poročanja, temveč je medijsko odmevnost zadeve skladno s sodno prakso upoštevalo kot okoliščino pri odmeri odškodnine zaradi neupravičene obsodbe. Če te ne bi bilo, bi bilo tožnikovo duševno trpljenje manjše, saj ne bi obveljal za krivega očitanega kaznivega dejanja. Pravnomočna obsodba je nedvomno dodatno omajala njegov ugled v družbi, ki ga je užival kot član upravnega organa EB in banke X in kot relativno znana oseba.

11Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnika glede poslabšanja odnosa okolja po neupravičeni obsodbi. Pritožbeno sodišče dodaja, da tovrstnim navedbam toženka med postopkom na prvi stopnji sploh ni obrazloženo ugovarjala, kar izhaja tudi iz 33. točke izpodbijane sodbe.

12Sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) zaradi ugotovitve obstoja strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter upoštevanja navedenega pri odmeri enotne odškodnine. V zvezi z obema posledicama škodnega dogodka se je oprlo na izvedensko mnenje psihiatra prof. dr. A. A., čigar ugotovitvam toženka ni nasprotovala. Izvedenec je pri tožniku ugotovil prisotnost blage oblike strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve sodbe že odgovorilo na v pritožbi ponovljene očitke glede strahu, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na življenjsko logično in prepričljivo utemeljitev v celoti sklicuje. Dejstvo, da je tožnik po neupravičeni obsodbi nadaljeval s študijem in se ponovno potegoval za ugledne funkcije, obstoja blagega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne ovrže.

13Po pravilno ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera (načelo individualizacije) pritožbeno sodišče zavrača očitke o neupoštevanju ustaljene sodne prakse pri odmeri odškodnine (načelo objektivne pogojenosti). Sodišče je tožniku prisodilo 30.000 EUR odškodnine, kar znaša 19 povprečnih mesečnih neto plač.⁴ Okoliščine, ki jih je pri tem upoštevalo, je pritožbeno sodišče povzelo v 7. točki obrazložitve predmetne sodbe.

14Pritožbeno sodišče izpostavlja predvsem dva primera, ki lahko služita kot primerjalna opora za obravnavani primer. Zadeva VSL II Cp 1980/2021 je primerljiva zaradi podobnega položaja oškodovanca, ki je bil tako kot tožnik ugleden politik, in velike medijske odmevnosti, ki jo je neupravičena obsodba povzročila. Prisojena odškodnina je znašala 15.000 EUR, oziroma 12 povprečnih mesečnih neto plač⁵, vendar sodišče (zaradi nedokazanosti) pri odmeri ni upoštevalo duševnih bolečin zaradi izgube svetniške funkcije, izgube ugleda ter prizadetosti časti in dobrega imena. Tudi zadeva VSL II Cp 1407/2023 je primerljiva zaradi izredne medijske odmevnosti in uglednega položaja oškodovanca, ki je zaradi neupravičene obsodbe prejel 30.000 EUR odškodnine, oziroma 22 povprečnih mesečnih neto plač⁶. Primer ni enak, je težji, saj je oškodovanec zaradi neupravičene obsodbe preživel tudi 32 dni v zaporu. Vzporednice z obravnavanim primerom poleg položaja oškodovanca (ki je relativno znana oseba) in medijske odmevnosti zajemajo tudi druge pri odškodnini upoštevane okoliščine, in sicer upoštevanje ugleda pred obsodbo in poslabšanje odnosa okolja do tožnika po obsodbi, predhodno nekaznovanost ter blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Naposled se pritožbeno sodišče sklicuje še na zadevo VSRS II Ips 492/99, kjer je sodišče oškodovancu za 21 dni pripora, zaradi katerega je trpel akutno stresno reakcijo, ki se je nadaljevala z razvojem posttravmatske stresne motnje ter kronične prilagoditvene motnje, kar je privedlo do invalidske upokojitve, priznalo 22 povprečnih mesečnih neto plač odškodnine. Po 29 plač je sodišče priznalo v zadevah VSRS II Ips 268/2004 (14 mesecev neutemeljenega pripora, 4 leta trajanja postopka, psihične posledice, trajna osebnostna spremenjenost, nezmožnost opravljanja dela policista) in VSRS II Ips 531/2007 (343 dni pripora, medijsko odmevna zadeva, okrnjen ugled, prizadet zaradi trpljenja družine), kjer pa so bile posledice neupravičene obsodbe nedvomno hujše kot v obravnavanem primeru.

15Na podlagi navedenega in ob upoštevanju specifičnih okoliščin tega konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v višini 30.000 EUR oziroma 19 povprečnih mesečnih neto plač ustrezna. Ta znesek se bistveno ne razlikuje od odškodnin, ki so jih sodišča dodelila v primerljivih zadevah, ter je v skladu z načelom objektivne pogojenosti.

O odškodnini za premoženjsko škodo

16Sodišče je tožniku prisodilo 68.611,48 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička zaradi izgube nadzorne funkcije v banki X. Tožnik je bil na položaj člana nadzornega sveta imenovan 6. 9. 2013 za mandatno dobo petih let. Njegov mandat je prenehal na podlagi odločbe Banke Slovenije o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke X 4. 9. 2015 (priloga A4).

17Pritožbeni očitki o pomanjkanju vzročne zveze med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo niso utemeljeni. Neupravičeno obsojeni posameznik ima pravico do povrnitve celotne škode, pri čemer je ključno vprašanje, ali je škoda nastala kot posledica neupravičene obsodbe, odgovornost države za povzročeno škodo pa je objektivna. Priložena dokumentacija brez dvoma potrjuje, da je bila pravnomočna obsodba edini razlog, ki je narekoval začetek nadzorstvenega postopka zoper tožnika. To izhaja že iz odločbe o začetku postopka s 7. 7. 2015 (priloga A3), kjer je navedeno, da tožnik po mnenju Banke Slovenije ne izpolnjuje pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta ravno zaradi pravnomočne obsodilne sodbe. Podobno je navedlo tudi Vrhovno sodišče v 13. točki sodbe opr. št. X Ips 260/2016 (priloga A9), kjer je izpostavilo, da revident (tožnik) ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta, ker je bil pravnomočno obsojen.

18Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je enak ukrep (prepoved opravljanja nadzorniške funkcije) Banka Slovenije sprejela tudi v postopku obnove z odločbo PBH-000 (priloga A13), tokrat iz drugih razlogov. Nepravilnost te odločitve je izpostavilo že Upravno sodišče v zadevi I U 1277/2017-18 (priloga A14), ko je odločbo Banke Slovenije v delu prepovedi opravljanja nadzorne funkcije odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponoven postopek, Banka Slovenije pa je v ponovljenem postopku z odločbo PBH-001 zaključila, da razlogi za prepoved opravljanja funkcije niso izkazani in posledično postopek zoper tožnika ustavila (priloga A16).

19Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno polemiziranje o tem, da zgolj 14,58 % nadzornikov zaključi svoje mandate. Do navedenega vprašanja se je sodišče prve stopnje že izčrpno opredelilo v 42. do 44. točki obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na natančno in prepričljivo dokazno oceno prvostopnega sodišča v celoti sklicuje. Toženka ni podala argumentov, zakaj bi bil tožnik med nadzorniki, ki bi predčasno zaključili svoj mandat, zato s tovrstnimi posplošenimi navedbami ne more doseči nižje odmere odškodnine za premoženjsko škodo.

20Pavšalne, vsebinsko prazne in nejasne so tudi navedbe v zvezi s pridobljenim strokovnim mnenjem, ki ga je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage tožnika. Toženka v pritožbi ne pojasni, do katerih dejstev se sodišče ni opredelilo in kako bi upoštevanje njenih navedb sploh vplivalo na višino prisojene odškodnine. Na podlagi tako skromnih pritožbenih navedb zato preizkus pravilnosti odločitve v zvezi z višino izgubljenega zaslužka ni mogoč.

Sklepno

21Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako ni storilo očitane kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve po 15. točki drugega odstavka istega člena. Ker drugi razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

22Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je skladno s 154. in 165. členom ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1.500 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.116 EUR.

¹ Šepec M. V: Avbelj M. (ur), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 1. del, Ljubljana 2019, str. 290.
² Dan, ko je bila izdana obsodilna sodba na sodišču prve stopnje.
³ Dan, ko je bila potrjena oprostilna sodba na sodišču druge stopnje.
⁴ Povprečna mesečna neto plača je ob izdaji sodbe (november 2023) znašala 1.594,13 EUR (vir: spletna stran Statističnega urada, https://www.stat.si/statweb/Field/Index/15/74).
⁵ Povprečna neto mesečna plača je ob izdaji sodbe (maj 2021) znašala 1.286,61 EUR.
⁶ Povprečna neto mesečna plača je ob izdaji sodbe (februar 2023) znašala 1.391,65 EUR.