VSL Sklep I Cpg 30/2025

I. Tožničina pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek 84.560 EUR nadomesti z zneskom 63.370 EUR.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške v tem pritožbenem postopku.

1Potem ko je njegova sodba z dne 15. 11. 2023 po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 137/2024 z dne 19. 9. 2024 postala pravnomočna in je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o višini stroškov vsega dotedanjega postopka po četrtem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tem sklepu mora tožnica toženki povrniti 84.560 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2Tožnica sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge, obrazložila pa je le tega, da vsebuje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu ZOdv-C) določbo, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, te določbe pa naj sodišče prve stopnje zmotno ne bi bilo uporabilo. Zaradi trikrat ponovljenega postopka na prvi stopnji naj bi toženki pripadala samo (ena) nagrada za postopek 10.757,50 EUR, vsega skupaj pa kvečjemu 66.847,50 EUR.

3Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Sama naj bi bila aktivno sodelovala v vsakem od ponovljenih postopkov in naj bi ji zato nagrada vsakokrat pripadala na podlagi trenutno veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22, OT).

4Pritožba je delno utemeljena.

5OT v prehodni določbi drugega odstavka 20. člena določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo OT (tj. 10. 1. 2015) in po uveljavitvi ZOdvT, se odvetniški stroški v tistem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Ta je skladno s svojo končno določbo 44. člena začel veljati 1. 1. 2009. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 23. 5. 2012, je bilo torej treba skozi ves postopek uporabljati ZOdvT.

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženki med drugim štirikrat priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 3100, in sicer za prvi postopek 10.757,50 EUR, za prvič ponovljenega isto, za drugič ponovljeni postopek 3477,50 EUR in še enkrat enako nagrado za tretjič ponovljeni (četrti) postopek. Nagrada se je nižala, ker je bil najprej pravnomočno zavrnjen del prvotnega tožbenega zahtevka, preden ni bil ta zahtevek nazadnje pravnomočno v celoti zavrnjen z zgoraj navedeno pritožbeno sodbo I Cpg 137/2024. Pravilo, na katero utemeljeno opozarja pritožnica, izhaja iz 4. točke 3. dela tarife po ZOdvT. Zaradi navedenega nižanja pa se po tistem pravilu nagrada 10.757,50 EUR iz zgodnejših postopkov sicer logično ne more všteti v nižjo nagrado za poznejše postopke 3477,50 EUR, pač pa je treba navedeno pravilo o absorpciji več nagrad za postopek na isti stopnji v eni nagradi uporabiti tako, da toženki pripada le enkratna (najvišja; najvišja absorbira vse druge) nagrada za postopek na prvi stopnji 10.757,50 EUR, medtem ko je bilo iz tega naslova toženki z izpodbijanim sklepom prisojeno 17.712,50 EUR preveč (tj. še dodatnih 10.757,50 EUR in dvakrat 3477,50 EUR).

7Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo še nadaljnjo napačno uporabo materialnega prava, svojo in prvostopenjsko. Pravkar razloženo pravilo o absorpciji velja tudi za nagrado za postopek na drugi stopnji. Iz tega naslova je toženki v izpodbijanem sklepu priznano po tarifni št. 3102 (pravilno je 3210) 13.240 EUR, neupoštevaje, da je višje sodišče v navedeni sodbi I Cpg 137/2024 (sicer zmotno na podlagi neuporabljive OT) toženki že prisodilo tudi 3187,50 EUR za stroške odgovora na pritožbo. Po sedanji presoji tega sodišča tudi tu višji znesek absorbira nižjega in je torej treba tudi zanj prisojo stroškov znižati.

8Pritožbeno sodišče se je proprio motu ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je prisojanje nagrad (ne morda povrnitve drugih potrebnih stroškov, kot so npr. izvedenine) za zastopanje države po sili določbe 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, da se ti stroški "obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve", pretirano (protiustavno) obremenjujoče za nasprotno stranko v zadevah, kot je ta. Nikalen odgovor (ob odsotnosti prakse Ustavnega sodišča, ki se temu vprašanju ni posvečalo, prim. npr. sklep Up-511/02-12 in U-I-175/04-2 z dne 17. 6. 2004) izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 18. 7. 2013 v zadevi Klauz proti Hrvaški, zlasti iz stališča, da država ne premore neomejenih sredstev, zato naj tako kot zasebniki uživa varstvo pred neutemeljenim pravdanjem, ki ga med drugim zasleduje načelo uspeha pri obveznosti povrnitve stroškov (prim. 85. točko tiste obrazložitve).

9V okvirih, opisanih v 6. in 7. točki te obrazložitve, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostanku pa pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP), saj v njem ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

10Obe stranki sta priglasili stroške v tem pritožbenem postopku (tožnica 50 EUR za nagrado, 2 % materialnih stroškov in 22 % za DDV, toženka pa 300 EUR), pritožbeno sodišče pa je glede na delen pritožbeni uspeh in na siceršnjo velikost stroškov ocenilo, da je primerno, da v tem primeru vsaka krije svoje (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).