UPRS Sklep II U 49/2024-15

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za javno upravo, na podlagi 106.i člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), razveljavilo Javni razpis ter spremembe Javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij na tem področju, objavljena v Uradnem listu RS, št. 34/23 in 82/23.

Tožbene navedbe

2Tožnik v tožbi navaja, da sodno varstvo uveljavlja po 2. in 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kot pojasni, je toženka 8. 8. 2023 izdala sklep št. 093-5/2023/271, s katerim je ugodila njegovi vlogi na javni razpis in mu dodelila sredstva v višini 44.948,00 EUR. Sklep je postal dokončen in pravnomočen. Dne 16. 1. 2024 je tožena stranka razveljavila javni razpis, na podlagi katerega so bila tožeči stranki dodeljena sredstva. Z razveljavitvijo javnega razpisa je toženka, po prepričanju tožnika, odločila o njegovi pravici do sofinanciranja in s tem posegla v že pridobljene pravice, saj ne bo pridobil že odobrenih sredstev. Odločitev o razveljavitvi razpisa je zato nezakonita in arbitrarna. Poudarja, da ima sklep o razveljavitvi, kljub splošnosti izreka, več znakov konkretnosti kot abstraktnosti in se nanaša na konkretno skupino oseb in ureja konkretno razmerje.

3Po mnenju tožnika, odločitev toženke odpira pot, da se razpisi, katerih rezultati niso po volji oblasti, enostavno prekličejo. Z navedenim postopanjem je po prepričanju tožnika toženka kršila načelo enakosti pred zakonom, saj razveljavitev javnega razpisa privede do enakega položaja tako za izbrane prijavitelje kot tudi za tiste, ki se niso prijavili na razpis ali niso bili izbrani. Takšno nasprotje je, po mnenju tožnika, v nasprotju z določili enakosti pred zakonom. Navedeno načelo je bilo kršeno tudi zaradi posebne obravnave enega izmed prijaviteljev, ki je tudi prejemnik sredstev. Izpostavlja, da mu je bilo kršeno tudi načelo enakega varstva pravic, saj toženka pri razveljavitvi ni navedla razlogov zanj. Po prepričanju tožnika pa je razveljavljen predpis tudi posegel v že pridobljene pravic in je s tem prišlo do kršitve 155. člena Ustave RS. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Odgovor tožene stranke

4Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da izpodbijani sklep o razveljavitvi javnega razpisa ni upravni akt ali drug posamični akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni vsebinsko odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Gre za odločitev procesne narave, ki jo je sprejela v okviru postopka javnega razpisa in je namenjena samo poteku tega postopka. Pravni subjekt pridobi določeno pravico šele takrat, ko so upravičenja, ki jo sestavljajo, dovolj individualizirana in konkretizirana, da omogočajo njihovo izvrševanje. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravni določeni pravici tožeče stranke, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, ni dokončni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Po prepričanju tožene stranke tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni ustavljen, obnovljen ali končan.

5Prav tako ne držijo tožbene navedbe glede izpolnjevanja procesnih predpostavk za uveljavljanje sodnega varstva po 4. členu ZUS-1. V zvezi z domnevno kršitvijo načela enakosti toženka še pojasni, da noben prijavitelj ni bil neenakopravno obravnavan, z nobenim prijaviteljem, ki mu je bil izdan sklep o izbiri, namreč ni bila sklenjena pogodba. Ob povsem enakem stanju tako ni prišlo do različne odločitve za posameznega prijavitelja. Ker sklep o razveljavitvi ni upravni akt, tudi ni treba, da je obrazložen v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upoštevaje navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže kot nedovoljeno zaradi neobstoja procesnih predpostavk oz. podredno zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6Tožba ni dovoljena.

7Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je predmetno tožbo glede na njeno vsebino, tj. tožbene razloge in postavljen tožbeni predlog, obravnavalo kot izpodbojno tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1 v povezavi s 33. členom istega zakona. Tožnik je namreč izrecno predlagal odpravo sklepa, za katerega trdi, da gre za akt iz 2. člena ZUS-1 in pojasnjuje zakaj gre za akt iz 2. člena ZUS-1. Pri tem se sicer sklicuje tako na 2. kot na 4. člen ZUS-1, ki se medsebojno izključujeta, vendar s predmetno tožbo ni zahteval ugotovitve, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njegove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine oziroma ni navedel zahtevka, naj se tak poseg ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1).

8Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

9Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Poleg tega se lahko po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

10Iz dejanskega stanja konkretnega primera izhaja, da se je tožnik prijavil na javni razpis za sofinanciranje izvedbe lokalnih posvetovalnih eksperimentov/procesov na razvojnih področjih Strategije razvoja Slovenije 2023 in na njem uspel. S sklepom o izbiri št. 093-5/2023/271 z dne 8. 8. 2023 mu je toženka dodelila sredstva v višini 44.948,00 EUR. Navedeni sklep je postal pravnomočen. Dne 16. 1. 2024 je toženka z izpodbijanim sklepom razveljavila javni razpis, na podlagi katerega so bila tožniku dodeljena sredstva. Sklep o razveljavitvi je objavila v Uradnem listu RS.

11Tožnik v bistvu zatrjuje, da je s pravnomočnim sklepom o izbiri že pridobil pravice na podlagi naknadno razveljavljenega javnega razpisa, zato se mu z izpodbijanim sklepom te pravice odvzema. Tako meni, da je razveljavitev razpisa, ki posega v že pridobljene pravice legitimnih prejemnikov sredstev, nezakonita.

12Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z javnimi razpisi¹ izhaja, da javni razpis ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Posledično tudi akt o razveljavitvi javnega razpisa ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu. Sodna praksa potrjuje, da tovrstni sklep glede na vsebino sprejete odločitve ne pomeni odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.²

13V obravnavani zadevi je med strankama sporno, da je bil javni razpis razveljavljen po tem, ko je toženka na predlog strokovne komisije odločila o tem, katerim prijaviteljem se dodelijo sredstva po postopku javnega razpisa. Nesporno dejstvo je, da je bilo s sklepom tožene stranke št. 093-5/2023/271 z dne 8. 8. 2023 tožničini vlogi ugodeno in da so bile tožnici dodeljena denarna sredstva, v posledici pa je navedeni sklep postal pravnomočen in izvršljiv.

14Sklep, s katerim je bilo tožničini vlogi ugodeno in so ji bila dodeljena denarna sredstva, je pravnomočen in s tem izvršljiv. Toženka v odgovoru na tožbo ne trdi, da bi bil navedeni sklep odpravljen ali razveljavljen na podlagi izrednih pravnih sredstev. S tožnikom bi torej toženka morala skleniti pogodbo o sofinanciranju, kot je predvideno v 13. točki javnega razpisa.

15Posledično navedeno pomeni, da toženka z izpodbijanim sklepom o razveljavitvi javnega razpisa ni posegla v sklep, s katerim je bilo tožnikovi vlogi na javni razpis ugodeno. Sklep z dne 8. 8. 2023 namreč z izpodbijanim sklepom ni bil odpravljen ali razveljavljen, saj je v pravnomočne odločitve državnih organov mogoče poseči le na način in po postopku, predvidenem v zakonu (glej 158. člen Ustave³). To pomeni, da v obravnavani situaciji pravnomočen sklep o dodelitvi sredstev ostaja v veljavi, kar na eni strani pomeni, da v tožnikov pravni položaj z naknadno razveljavitvijo javnega razpisa ni bilo poseženo, po drugi strani pa to pomeni, da ima tožnik izvršilni naslov zoper toženko, na podlagi katerega lahko od nje zahteva/izterja sklenitev pogodbe o sofinanciranju in posledično izplačilo sredstev v skladu s sklepom z dne 8. 8. 2023 in pogoji javnega razpisa.

16Glede na navedeno izpodbijani sklep o razveljavitvi javnega razpisa po presoji sodišča ni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani sklep tudi ni drugi akt iz druge povedi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj zakon tega ne določa. Prav tako pa ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (5. člen ZUS-1). Zaradi zgoraj navedenih dejstev, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zavrglo.

K II. točki izreka

17O stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 448/2003 z dne 13. 9. 2006 in X Ips 94/2008 z dne 19. 1. 2011.
² Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 122/2003 z dne 5. 2. 2003 in sklep Upravnega sodišča I U 1408/2019 z dne 19. 9. 2019.
³ Ta določa: Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.