VSM Sodba I Cp 175/2024

I. Pritožba se v delu glede točke I. izreka zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi se ugodi glede točke II. izreka in sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da glasi:"O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje bo sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe.".

III. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da jim toženka plača skupno 30.321,00 EUR, in sicer prvo tožnici 20.321,00 EUR, drugo in tretje tožniku pa vsakemu po 5.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I.1. izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (točka I.2 izreka) in odločilo, da so tožniki, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, dolžni toženki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. O višini stroškov, bo sodišče po pravnomočnosti izdalo poseben sklep (II izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožujejo tožniki. V uvodnem delu pritožbe poudarjajo, da pravnomočnost sodnih odločb, ki so se nanašale na odvzem mladoletnih otrok in njihovo nastanitev, možnosti presoje protipravnosti ravnanj sodišč ne preprečuje (II Ips 90/2016, II Cp 1901/2012). Vendar takšne presoje v konkretnem civilnem postopku sodišče ni opravilo, ampak skozi obrazložitev sodbe zgolj povzema odločitve sodišča, s katerimi bi naj bila potrjena zakonitost ravnanja toženke. Sodišče bi moralo presoditi, ali je toženka pri podaji predloga na pristojno sodišče ravnala v skladu s svojo dolžno skrbnostjo in ali ji je v zvezi s tem moč očitati kvalificirano protipravnost ravnanja. Sklicuje se na razlago v sodni praksi II Ips 103/2021 in jo tudi citira. Toženka je razpolagala z vsemi podatki glede družine mladoletnih otrok in je bila seznanjena, da ima prvo tožnica v rejništvu že mladoletnega A. A., pa ni podala predloga, da se otroka namesti v začasno rejništvo babici, ki predstavlja enega najbližjih sorodnikov. Tudi ni pojasnilo, zakaj takšna namestitev naj ne bi bila ustrezna. Zaposleni pri toženki niso opravili uradne dolžnosti in sodišču niso posredovali objektivnega poročila z ustreznim predlogom, ki bi bil podan v največjo korist mladoletnih otrok. Tako sodišče ni bilo s tem seznanjeno, zato je predlog toženke arbitraren, brez ustrezne in utemeljene pravne argumentacije. Toženka tudi ni upoštevala in tudi ni sodišče seznanila z določbami Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD), v katerem je uzakonjena presumpcija, da je največji interes otroka namestitev k sorodnikom. Sodišče je res takšen predlog potrdilo, ne gre pa spregledati, da druge možnosti sploh ni imelo. Mnenje toženke ima namreč isto težo kot izdelano izvedensko mnenje. Sodišče tudi ni imelo možnosti, da bi odločilo drugače, saj nobenega predloga v smeri namestitve otrok k prvo tožnici ni bilo omenjenega, kaj šele predlaganega, kar je v nasprotju s 7. členom ZIRD. Tožniki poudarjajo, da je sodišče vezano na predlog toženke in mimo njega ne morejo niti ne smejo odločati. Sodišče torej mimo predloga toženke, da se otroka najprej namestita v B., nato rejniško družino, pred pridobitvijo drugega strokovnega mnenja, niti ni ni moglo niti smelo odločiti drugače. Sodišče vprašanja največje koristi mladoletnih otrok v spornem obdobju v sodbi ne ugotavlja, čeprav se na to ves čas sklicuje. Sodišče bi torej moralo presoditi, ali je bila v največjo korist mladoletnih otrok namestitev v zavod oziroma rejniško družino, ali bi bila v njuno korist namestitev k prvo tožnici. Tožniki torej menijo, da je sodba sodišča arbitrarna in da so bile kršene ustavne pravice iz 14., 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Glede odločitve o stroških tožniki navajajo, da stroški še sploh niso odmerjeni, sodišče pa je kljub temu tožnike zavezalo k njihovemu povračilu v roku 15 dni od prejema sodne odločbe pod pretnjo zamude. Tožniki zato predlagajo, da se pritožbi v celoti ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3V odgovoru na pritožbo toženka podrobneje analizira sodne odločbe, na katere se sklicujejo tožniki, in navaja, da gre za neprimerljivo sodno prakso. Poudarja, da sodišče ni odločalo samovoljno, zato predlaga, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša stroške postopka.

4Pritožba v glavni stvari ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6Tožniki v pritožbi izrecno uveljavljajo kršitev iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP z navedbo, da je ta podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Ta kršitev je tudi sicer del uradnega preizkusa. Navajajo pa tudi, da je sodba "arbitrarna" in se sklicujejo tudi na več določb Ustave Republike Slovenije(14., 22., 25. in 29. člen).

7Kršitve procesnih ustavnih (URS) in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku¹. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in tistimi, ki vanje ne sodijo. Za slednje namreč velja, da preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

8Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. V skladu z ustaljeno razlago v ustavno sodni praksi je podana očitna napačnost (samovolja, arbitrarnost):"kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne razloge, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali kadar so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev"².

9Tožniki v pritožbi tudi pravilno navajajo, da se lahko isto ravnanje sodišča presoja z vidika večih oziroma različnih pritožbenih razlogov. Pri takšnem prekrivanju in kopičenju je zato bistveno, da sodišče druge stopnje identificira vzrok in nato pravilno umesti (podredi) ravnanje sodišča pod enega izmed pritožbenih razlogov - ravnanje, ki je predmet presoje se namreč nikoli ne more podrejati večim pritožbenim razlogom temveč samo enemu. Kršitev metodoloških načel, (prvin, orodij, procesnih predpostavk načela proste presoje dokazov) ki jih opredeljuje 8. člen ZPP in so namenjena ugotavljanju oziroma zapolnjevanju konkretnega dejanskega stanja, se zato praviloma uveljavlja kot pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. tč. prvega odst. 338. člena ZPP), lahko pa preraste v kršitev procesne narave, bodisi relativne ali absolutne³.

10Sodišče druge stopnje na navedbe v pritožbi odgovarja, da niso podane ne procesne kršitve, ki jih sodišče druge stopnje mora ugotavljati oziroma preverjati po uradni dolžnosti in tudi ne tiste, ki jih tožniki v pritožbi uveljavljajo na procesno zahtevan način. Sodba sodišča prve stopnje je razumljiva in zato sposobna preizkusa; načelo proste presoje dokazov je bilo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, torej tista, ki se z vidika razlage (uporabe) materialnega prava, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje le-temu podrejajo. Te razlage pa ne sodijo niti v tiste primere, ko bi zaradi očitne, kvalificirane napačnosti prerasle v samovoljo (arbitrarnost) in se podredile procesni kršitvi iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniki v pritožbi na procesno zahtevan način ne uveljavljajo kršitev zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja temveč je osrednji del njihovih navedb usmerjen v kritiko razlage materialnega prava, kar pa je tudi sicer del uradnega preizkusa.

12Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov utemeljilo z razlago, da toženka v postopkih najprej začasnega in nato trajnejšega odvzema drugo in tretje tožnika ter nato vse do njune namestitve v rejništvo prvotožnici (z dnem 1.9.2021) ni ravnala protipravno (tč. 26 obrazložitve). Tožniki pa so v tem postopku očitali toženki, da kot predlagateljica ni predlagala takojšnje namestitve otrok v rejništvo prvotožnici ter, da je podala nestrokovno mnenje v postopku, ki je vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje. V skladu z razpravnim načelom so torej tožniki trditveno in dokazno breme omejili na toženkino vlogo kot predlagateljice, torej udeleženke postopka in vsebino navedb v njenih predlogih in podajanja izvida in mnenja (poročilo) v dokaznem postopku. Presoja obstoja predpostavke protipravnosti oziroma predpostavk odškodninske obveznosti so torej zamejene s tem okvirjem.

13Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (tč. 22. obrazložitve) razložilo, da je vloga CSD v postopkih, s katerimi se izvajajo ukrepi za varstvo koristi otrok, različna in specifična. V skladu z določbami ZD imajo splošno pooblastilo za njihovo izvajanje⁴; so organi, ki odločajo o takšnih ukrepih⁵; so udeleženci⁶ in podajajo tudi mnenja⁷.

14Navedbe v pritožbi, da je toženka v predlogu dne 20.4.2020, s katerim je predlagala izdajo začasne odredbe, ravnala protipravno, ker ni podala: "predloga, da se otroka namestiva v začasno rejništvo babici" in da ni pojasnila, čemu takšna namestitev naj ne bi bila ustrezna, so neutemeljene in jih je kot takšne pravilno ocenilo in zavrnilo že sodišče prve stopnje (tč. 24., 25. obrazložitve). Varstvo otrokovih koristi se zagotavlja z vrsto ukrepov, ki so jih dolžni izvajati prav vsi deležniki, ki imajo dolžnost in pravico posegati v vse zavarovane dobrine otrok, še posebej pa to velja za subjekte, ki jim je država dodelila pooblastila za izvedbo takšnih, ki najtežje in najobčutljiveje posegajo vanje. Ker so sodišča tisti organi, ki o tem odločajo dokončno (pravnomočno), pri tem pa je še posebej poudarjena hitrost odločanja, imajo zato tudi vrsto procesnih pooblastil, ki jim te cilje omogočajo. Glede na okoliščine konkretnega primera to pomeni, da sodišča niso vezana na vsebino predlogov, s katerimi pooblaščeni predlagatelji uvajajo postopke. To povsem jasno izhaja iz določb Družinskega zakonika (157., 160. člen) in splošnih postopkovnih določb 6., 7. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 ter posebnih postopkovnih določb za postopke glede varovanja koristi otrok (93. do 101. člen) in za konkreten postopek še 105. do 112. člen.

15V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ta pooblastila tudi uporabilo, saj je že iz izreka sklepa (I Z 15/2020 z dne 21.4.2020) razvidno, da je odločalo o izdaji začasne odredbe "in tudi po uradni dolžnosti". V obrazložitvi je to pojasnilo še podrobneje in predvsem upoštevalo tudi to, kar tožniki v pritožbi poudarjajo, da je namreč sodišče bilo v celoti seznanjeno s tem, da je v "rejniško družino k babici" že nameščen A. A. (stran 7), nato pa še podrobneje pojasnilo razloge, čemu je drugo in tretje tožnika namestilo v zavod B.

Odgovor sodišča druge stopnje na ta očitek v pritožbi je torej, da je neutemeljen. Toženka ni kršila določbe 107. člena ZNP-1⁸, ker ni predlagala, da se naj drugo in tretje tožnika dodelita prvo tožnici; četudi bi, sodišče na tak predlog ni vezano temveč mora po uradni dolžnosti ugotovitvi vsa odločilna dejstva, ki so povezana s primernostjo osebe ali institucije, kamor se otroki nameščajo.

16Tudi glede drugega očitka toženki, ki se nanaša na njeno vlogo v dokaznem postopku, tožniki izhajajo iz napačnega izhodišča, da obstaja namreč vezanost sodišča na sicer obvezno mnenje, ki ga mora CSD v takšnem postopku podati (169. člen DZ; 109. člen ZNP-1). Ubeseditev te predpostavke z besedno zvezo "sodišče upošteva mnenje CSD" ne pomeni tega, kar trdijo pritožniki, da gre namreč za avtomatizem, brezpogojno sledenje sodišča, ker bi to pomenilo, da o tem odloča CSD ne pa sodišče. Pravna narava mnenja se res lahko primerja s procesnim položajem izvedencev v civilnih postopkih, skupni imenovalec sta zagotovo strokovnost in nepristranskost. Zato lahko sodišče druge stopnje na navedbe v pritožbi odgovori, da bi takšna razlaga pomenila, da v zadevi ne odloča sodišče temveč CSD (izvedenec)⁹, kar bi v celoti izvotlilo tisto izmed upravičenj, ki jih daje pravica do sodnega varstva, da namreč v zadevah iz sodne pristojnosti odločajo sodišča (prvi odst. 23. člena Ustave RS). Takšno razlago je podalo tudi sodišče prve stopnje in mu sodišče druge stopnje pritrjuje (tč. 26. obrazložitve).

17Sodišče druge stopnje je navedbe tožnikov preizkusilo tudi z vidika razlage sodišča prve stopnje, ki se nanaša na (nesporne) okoliščine (da je sodišče prve stopnje prvotni odločitvi o namestitvi otrok najprej v zavod B., nato v rejniško družino (sklep z dne 19.5.2020) potem spremenilo in otroka dodelilo k prvotožnici (sklep z dne 31.8.2021)) in trditev, da je podana protipravnost ravnanja CSD zato, ker je bilo mnenje sestavljeno povsem nestrokovno, sodišče prve stopnje pa je nanj (ker samo nima ustreznih strokovnih znanj) oprlo svojo odločitev. Ta konstelacija - strokovno mnenje, ki vpliva na odločitev sodišča, je pa sestavljeno nestrokovno (v nasprotju s pravili stroke)¹⁰ - namreč lahko vzpostavlja odškodninsko obveznost strokovnjaka¹¹. Sodišče prve stopnje je to presojo opravilo v tč. 24. obrazložitve. Pri tem je bistveno, da je toženka pojasnila, čemu prvotožnica ni bila primerna rejnica za otroke in čemu je predlagala, da se oba dodelita v rejniško družino, sodišče prve stopnje pa je te dokaze ocenilo, med drugim tudi listino B2. Sodišče druge stopnje je vanjo vpogledalo in ugotovilo, da je toženka navedla vrsto okoliščin (povzetih na straneh 12 do 15), na podlagi katerih je podala predlog o namestitvi otrok v rejniško družino. Kot je sodišče druge stopnje pojasnilo v tč. 11. obrazložitve, tožniki na procesno zahtevan način ne uveljavljajo kršitve zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje vezano tudi na ta dejstva. Za njihovo podrejanje materialnopravni predpostavki protipravnosti ravnanja (in z njo v dejanskem smislu neločljivo povezani tudi presoji vrste odgovornosti) pa ne zadošča zgolj sklicevanje, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka, s pridobitvijo drugega mnenja izvedenke, svojo odločitev spremenilo. V izvedenskem mnenju toženke (B2) navedene okoliščine pa so bile v času odločanja takšne, da toženki ni mogoče očitati, da je na njihovi podlagi podala mnenje o tem, da je primernejša namestitev otrok v rejniško družino, čemur je nato sodišče prve stopnje, pri odločanju o začasni namestitvi, tudi sledilo.

18Citiranje delov iz obrazložitve sodne odločbe II Ips 103/2021, ki se nanašajo na razlago materialnopravnih predpostavk odškodninske obveznosti javnih uslužbencev, je korektno in pravilno. Vrhovno sodišče pove, da velja v vseh razmerjih, kjer se presoja ravnanje oseb, povezanih z njihovo poklicno dejavnostjo, strožja skrbnost dobrega strokovnjaka. Delavci CSD nedvomno sodijo mednje. Toda ta primerjava (uporaba materialnega prava) se zmeraj opravlja v okoliščinah konkretnega primera, torej na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev, slednja pa so takšna, da ne utemeljujejo obstoja odškodninske obveznosti toženke.

19Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča pravilna tudi z vidika uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam tožnikov glede napačne odločitve o nastanku zamude v zvezi s stroški postopka. Po uradni dolžnosti pa je ugotovilo tudi, da mora sodišče prve stopnje pri odločanju uporabiti tudi določbo 161. člena ZPP. Zato je tč. II. izreka ustrezno spremenilo¹², sodišče prve stopnje bo v napovedanem sklepu tako odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje po višini, njihovi razdelitvi med sospornike in ponovno odločilo o nastanku zamude (3. tč. 365. člena ZPP).

21Tožniki s pritožbo v glavni stvari niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo, mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti¹³ (prvi odst. 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP). V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje sprejelo enako odločitev tudi če odgovor na pritožbo ne bi bil vložen, zato je odločilo, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.
² Npr. Up-526/19 z dne 22. 9. 2022, tč. 13. obrazložitve.
³ Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, tč. 22.; VSRS II Ips 31/2019 z dne 9.5.2019, tč. 15. obrazložitve.
⁴ Npr. 16., 153. člen DZ.
⁵ Izvedba nujnega odvzema otroka 167. člen DZ.
⁶ 116., 117. člen ZNP-1.
⁷ 169. člen DZ.
⁸ Drugi odst. 107. člena: "V predlogu centra za socialno delo, naj sodišče otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo, krizni center ali zavod, mora biti navedeno, h kateri drugi osebi, h kateremu rejniku ali v kateri krizni center ali zavod naj se otroka namesti.".
⁹ Up-460/14 z dne 5.3.2015:" 13. Glede na opisana izhodišča je torej mogoče, da, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu."
¹⁰ Ob dodatni predpostavki, da stranka ni neskrbno (nekrivdno) opustila vložiti pravna sredstva zoper takšno odločbo sodišča prve stopnje.
¹¹ V Republiki Sloveniji se zaradi tega, ker nimamo posebej urejene odgovornosti izvedencev, uporabijo splošne določbe; drugače npr. v ZRN, kjer Civilni zakonik (BGB) to odgovornost izrecno ureja v par. 839a.
¹² Zgolj zato, da je opozorilo na razmejitev med že odločenimi in tistimi stroški, ki šele morajo biti odmerjeni. Odločitev torej ni vsebinska.
¹³ Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.