VSK Sodba II Kp 1175/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v A. je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta zapora, mu v plačilo naložilo znesek 720,00 EUR, kar predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, in odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je obtoženi po svojem zagovorniku vložil pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženega oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi celotne zadeve, pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno presodilo, da vsi zbrani dokazi vodijo k ugotovitvi, da je obtoženi storilec obravnavanega dejanja. Sodišče prve stopnje je zaključke o dokazanosti storitve obravnavanega kaznivega dejanja glede dveh izvršitvenih ravnanj (v A. in B.) med drugim oprlo tudi na pridobljene posnetke varnostnih kamer. S tem v zvezi pritožnik navaja, da policisti niso usposobljeni za prepoznavo oseb na videoposnetkih, zato njihova prepričanja in zaključki ne morejo biti ključni dokaz za izrek obsodilne sodbe ter da tudi sama kvaliteta posnetkov ne zadošča za prepoznavo na ravni prepričanja.

5Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe sta policista B. B. in C. C. obtoženega kot storilca na posnetkih prepoznala na podlagi zaznav telesne konstitucije, obraznih potez, gibanja in po načinu oblačenja, njuno izpovedbo pa potrjujejo tudi ugotovitve policista Č. Č., ki je v obravnavanem času obtoženega neposredno zaznal na širšem območju storitve obravnavanega dejanja in ugotovil, da je po telesnih značilnostih in oblačilih ustrezal storilcu na zadevnih videoposnetkih. Poleg tega je obtoženega na posnetkih prepoznalo tudi samo sodišče, ki je s primerjavo vsebine posnetkov in neposredne zaznave obtoženega na glavni obravnavi ocenilo, da glede na starost, telesno konstitucijo, obrazne poteze, barvo in dolžino las izhaja prepoznavna podobnost osebe na posnetkih in konkretnega obtoženca v sodni dvorani. Po oceni sodišča druge stopnje so posnetki varnostnih kamer dovolj jasni in dobre kvalitete, da za primerjavo posnetkov oziroma prepoznavo in identifikacijo storilca ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi morebiti terjalo postavitev ustreznega izvedenca, temveč je slednje lahko ugotovilo sodišče samo. Tudi okoliščina, da zaslišane priče, ki so storitev obravnavanega dejanja same zaznale, niso podale uporabnih opisov storilca oziroma da niso bile opravljene prepoznave po fotografijah, na logične in prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča, ne vpliva. Sodišče je namreč dodatno upoštevalo tudi časovne in krajevne okoliščine, v katerih je bilo storjeno dejanje, kot tudi istovrstnost dogodkov in tako tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je ključni dokaz zgolj prepoznava s strani policistov.

6Tudi kar se tiče dokaza z analizo bioloških sledi glede ravnanja v trgovini Mercator v Šempetru pri Gorici, ne držijo pritožbene navedbe, da bi se obtoženi, glede na to, da se je po pričevanju D. D. plastenka pred trgovino nahajala do 21. ure, te lahko dotaknil kasneje, preden je bila sled zavarovana kot dokaz. Iz zapisnika PP Nova Gorica o ogledu z dne 9. 5. 2022 je namreč razvidno, da se je ogled pričel ob 18.30 uri, kar je, glede na posnetke videonadzora družbe Manufaktura in Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 15. 5. 2022, iz katerih izhaja čas dejanja ob približno 17.59 uri, zgolj pol ure po storitvi dejanja. Ogled se je zaključil ob 19.10 uri, tekom ogleda pa so policisti na betonskem zidu pred trgovino našli pollitrsko plastenko Radenske, s površine katere so tedaj tudi bile pobrane in zavarovane morebitne biološke sledi in tako ni mogoče, da bi se obtoženčeve sledi na plastenki znašle šele kasneje. Iz pričanja D. D., ki se je nahajal pred trgovino, pa tudi ne izhaja, da bi se storilec po izvršitvi očitanega dejanja vrnil še enkrat na kraj dogodka pred ogledom in zavarovanjem dokaza. Glede na to, da je rokovanje storilca s plastenko v svoji izpovedbi opisala tudi priča E. E., ki je povedala da je storilec najprej kupil pollitrsko plastenko Radenske, zapustil trgovino in se nato vrnil, pa tudi ni verjetno, da bi bile najdene biološke sledi posledica morebitnega predhodnega, torej pred obravnavanim dogodkom, dotikanja plastenke s strani obtoženca, ko je ta bila še na polici v trgovini.

7Čeprav pritožnik v pritožbi posebej ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri. Pritožba, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ki se poda v korist obtoženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine in izreklo primerno kazensko sankcijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je odločitvi o kazni zapora kot edini primerni sankciji botrovalo zlasti dejstvo, da gre za izrazitega specialnega povratnika na področju premoženjskih kaznivih dejanj ter da je novo dejanje storil kljub predhodno izrečenim pogojnim obsodbam in prestanim zapornim kaznim ter v času alternativnega izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist. Poleg tega je obtoženi brez dohodkov in zaposlitve, takšna ravnanja pa predstavljajo njegov način življenja. Pri odmeri višine kazni pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, in sicer na eni strani bistveno zmanjšano prištevnost obtoženega, nizko višino odtujenega denarja in da je dejanje v enem primeru ostalo pri poskusu, na drugi strani pa obtoženčevo nekritičnost in vztrajnost pri kontinuiranem kriminalnem udejstvovanju ter je kazen enega leta zapora tako povsem primerna in zakonita.

8Ker se vse pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženega oprostilo plačila sodne takse za pritožbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).