VSL Sklep II Cp 1860/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe tožnikov A., d. o. o., in B., d. o. o., v zvezi s prostorom za strežnike z ID znakom: del stavbe 000-2354-17, zavrže.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je toženka dolžna v roku 24-ur tožnikom izročiti ključe od ključavnice na vhodnih vratih nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000-2354-17, ki v naravi predstavlja prostor za strežnike v izmeri 13,29 m2 v 2. etaži poslovne stavbe, in ključe od novo nameščene ključavnice na nepremičnini z ID znakom: del stavbe 000-2354-3, ki v naravi predstavlja kotlovnico v 1. etaži v površini 19,75 m2, oboje na naslovu ..., ter na ta način tožnikom omogočiti nemoten dostop in neovirano uporabo prostora za strežnike in kotlovnice, vse z neposredno izvršitvijo vstopa v prostor ob pomoči sodnega izvršitelja, ter prepoved nadaljnjega motenja.

2Zoper sklep se pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Grajajo zaključek, da toženke niso pozvali k zagotovitvi dostopa do prostorov. Že v tožbi, na katero so se sklicevali v predlogu za izdajo začasne odredbe, so pojasnili, da so takoj po motilnih ravnanjih z e - pošto 11. 4. 2024 in 12. 4. 2024 od toženke zahtevali, naj jim nemudoma omogoči neomejen dostop, kljub pozivu pa jim ključev ni izročila. V tožbi so tudi navedli, da je za dostop postavila pogoj odkupa solastniškega deleža prostora po absurdni in nesprejemljivi ceni z namenom izsiljevanja. V dokaz so predlagali zaslišanje lastnika restavracije ... G. G., operativnega direktorja A. - C. C. in D. D., katerim je toženka zavrnila dostop preko e - sporočil, ter zaslišanje H. H., prokuristke upravnika stavbe, ki mu toženka tudi onemogoča dostop. Konkretno so pojasnili, da je treba nemudoma doliti vodo v klimatski sistem, saj ne delujejo klime v prostorih v najemu E. računovodstvo, ki zaradi nevzdržnih razmer grozi z odpovedjo najema, enaka nevarnost pa grozi tudi tožnikom ter celotnemu objektu. Obstoji torej nasprotje med ugotovitvami sodišča in navedbami tožnikov ter dokazi v spisu.

Pavšalen, samovoljen in neargumentiran je zaključek, da nujnost izdaje začasne odredbe ni podana, ker so predlog vložili šele dva meseca in pol po nastalem motenju. Prav to dejstvo potrjuje, da jim toženka ni izročila ključev in jim ni omogočila dostopa, saj drugače začasne odredbe niti ne bi predlagali.

V spornih prostorih se nahajajo vitalni skupni deli objekta, do katerih morajo etažni lastniki ves čas imeti možnost dostopa. V primeru okvare je namreč ogrožen celoten objekt. Nesmiselno je stališče, da bi morali v takem primeru seznaniti toženko in zaprositi za dostop. Začasna odredba je namenjena preprečitvi škode in ne naknadnemu ukrepanju.

Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do motenja posesti, po drugi strani pa je navedlo, da bi bili pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni šele, če jim toženka kljub pozivu ne bi omogočila dostopa do prostorov. Razlogi sodišča so protislovni. Zavrnitev pomeni presenečenje, saj ravnanje toženke predstavlja resno varnostno tveganje za celoten objekt.

Predlagajo spremembo sklepa, tako da sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sklepa, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Opozarja na postopek IV P 393/2024 in litispendenco zaradi tam izdane začasne odredbe z enako vsebino. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navajajo pritožniki.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

6Tožniki so 30. 4. 2024 vložili tožbo zaradi motenja posesti, ker je toženka 2. 4. 2024 samovoljno zamenjala ključavnico na vratih prostora za strežnike z ID znakom: del stavbe 000-2354-17 (v katerem se nahajajo omarica za nadzor in upravljanje dvigala, požarni sistem z nastavitvami za javljanje v klicni center, sistem za regulacijo delovanja prezračevanja za celotno stavbo, nadzorni sistem za vstop v stavbo in IT oprema etažnih lastnikov) in na vratih skupne kotlovnice z ID znakom: del stavbe 000-2354-3 (v kateri se nahajajo tri plinske peči za ogrevanje celotne stavbe in plinska peč za ogrevanje restavracije ..., za to potrebne napeljave in plinomer). Navedli so, da gre za skupne prostore, ki so jih tožniki od izgradnje objekta do sedaj nemoteno uporabljali, zanje plačujejo stroške upravljanja in vzdrževanja in v katerih se nahajajo vitalne skupne naprave za celoten objekt. 16. 7. 2024 so vložili še obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim so od toženke zahtevali, naj jim izroči ključe obeh prostorov in omogoči nemoten dostop ter neovirano uporabo.

7Uvodoma pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu, navedbe toženke iz odgovora na pritožbo in ob vpogledu v elektronski vpisnik PUND ugotavlja, da sta drugi in šesti tožnik predlog za izdajo začasne odredbe 10. 4. 2024 vložila tudi v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v ... IV P 393/2024, in sicer na podlagi istega dogodka. Od toženke in družbe L., d. o. o., sta zahtevala izročitev ključev vhodnih vrat za prostor z ID znakom: del stavbe 000-2354-17 (prostor za strežnike) in omogočitev neovirane uporabe tega prostora. Sodišče je predlogu ugodilo s sklepom z 19. 4. 2024 (ki zaradi vloženega ugovora še ni pravnomočen).

8Med drugim in šestim tožnikom ter toženko je torej glede prostora za strežnike ob vložitvi obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe že tekel drug postopek zavarovanja z isto vsebino. S tem je prišlo do litispendence oziroma visečnosti pravde, ki kot negativna procesna predpostavka onemogoča začetek teka drugega postopka o isti stvari z isto pravno in dejansko vsebino in na katero mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti (tretji in četrti odstavek 189. člena ZPP). Ker je kljub temu o predlogu drugega in šestega tožnika za izdajo začasne odredbe glede prostora za strežnike sodišče odločilo vsebinsko, je sklep v tem obsegu obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Navedeno je narekovalo zavrženje tega dela predloga za izdajo začasne odredbe brez presoje njegove vsebinske utemeljenosti.

9V ostalem delu, torej glede zavrnitve predloga vseh tožnikov za izdajo začasne odredbe glede kotlovnice z ID znakom: del stavbe 000-2354-3, in zavrnitve predloga tožnikov I., d. o. o., Restavracije ... G. G., s. p., J., ..., D. D. in K. za izdajo začasne odredbe glede prostora za strežnike z ID znakom: del stavbe 000-2354-17, pa pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje sprejema kot materialnopravno pravilno.

10Tožniki so predlagali izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom in je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku (prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker je namen regulacijskih začasnih odredb v varstvu obstoječega stanja in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah, to ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven pristop pri razlagi pojmov "grozeče nasilje" in "nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda". Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, torej s pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.¹

11Sodišče je najprej ugotovilo, da je podan pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ, saj je obstoj terjatve verjetno izkazan. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz navedb in predloženih dokazov izhaja, da je toženka zamenjala ključavnici na vratih spornih prostorov in s tem tožnikom onemogočila dosedanji način izvajanja posesti. Ob tem ni mogoče slediti toženkinim navedbam iz odgovora na pritožbo, da z njene strani na novo določen način dostopa predstavlja le nebistveno oziroma neznatno spremembo. Pogojenost dostopa z zahtevo po predhodni najavi in le ob prisotnosti tožene stranke namreč izvrševanje posesti tožnikov z verjetnostjo pomembno otežuje in omejuje (če ne drugače, vsaj časovno).

12Kljub ugotovitvi obstoja prvega pogoja je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da ni izpolnjen drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nujnost oziroma potrebnost izdaje ukrepa zavarovanja zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode.²

13Tožniki so k predlogu za izdajo začasne odredbe priložili elektronsko sporočilo toženke s 30. 4. 2024 (priloga A 32), iz katerega izhaja, da jim bo dostop do spornih prostorov še naprej omogočala ob predhodni najavi vsaj 3 delovne dni vnaprej in ob prisotnosti pooblaščenega predstavnika lastnika, z izjemo nujnih primerov, ko bo odreagirala nemudoma. Toženka torej tožnikom dostop do teh prostorov in do v njih nahajajočih se naprav in vitalnih skupnih delov objekta še vedno omogoča, v nujnih primerih celo takoj, preprečuje jim le neomejen, stalen in nenadzorovan dostop. Zgolj taka omejitev dostopa, čeprav z verjetnostjo predstavlja motenje posesti, še ne predstavlja težko nadomestljive škode, ki bi utemeljevala izdajo regulacijske začasne odredbe.

14Tudi sicer so navedbe tožnikov o škodi, ki bi lahko nastala, ker jim dostop ni omogočen neomejeno, 24 ur dnevno in 365 dni letno, pretežno ostale na teoretični in hipotetični ravni oziroma na nivoju abstraktnega predvidevanja, kaj bi se morda lahko zgodilo v izjemnem primeru ob morebitni okvari kakšnega od vitalnih skupnih sistemov (pri čemer velja še enkrat poudariti, da se je toženka v takih primerih dostop zavezala omogočiti takoj). Potrebo po dostopu so tožniki konkretizirano utemeljevali le z nalitjem vode v klimatski sistem, ker ne delujejo klime v prostorih E. računovodstva. Pri tem dokazov za navedbe, da klime ne delujejo, niso predlagali, prav tako niso trdili, da bi od toženke zahtevali dostop v prostor s strežniki z namenom odprave te okvare in da jim je dostop v ta namen odklonila. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi sicer morebitna škoda E. računovodstva, ki sploh ni stranka tega postopka in ni vložila obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe, ne izkazuje težko nadomestljive škode na strani tožnikov.

15Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniki niso zatrjevali, da bi zaprosili za dostop za opravo konkretnega dejanja, potrebnega za odvrnitev njim grozeče škode, in da bi jim toženka dostop v takih situacijah zavrnila. Te ugotovitve s pritožbenim opozarjanjem na sporočila z 11. 4. 2024 in 12. 4. 2024 (prilogi A 25 in A 31) ne uspejo izpodbiti. V njih so namreč na toženko naslovili le splošno zahtevo po stalnem in neomejenem dostopu v prostore, toženka pa se je na zahtevo odzvala z že omenjenim sporočilom s 30. 4. 2024, ki jim dostop omogoča po predhodni najavi in ob prisotnosti njenega predstavnika. Tudi izvedba dokazov z zaslišanjem G. G., C. C., D. D. in H. H. je bila predalgana le v potrditev nastalega motenja (ki ga je sodišče s stopnjo verjetnosti ugotovilo že na podlagi ostalih navedb in dokazov) ter v zvezi z navedbami o zavrnitvi neomejenega dostopa in o pogojevanju dostopa s predhodno najavo (kar ni sporno). Trditev, da bi toženka kateri od predlaganih prič zavrnila zahtevo po dostopu v konkretni situaciji, tožniki niso podali, neobstoječih navedb pa z izvedbo dokaza z zaslišanjem ni mogoče nadomestiti.

16Zaključek sodišča, da tožniki niso uspeli izkazati zavrnitve zahteve po dostopu v primeru, ko bi ga potrebovali zaradi konkretne situacije v smislu odprave okvare, vzdrževanja ipd. (in ne le zahteve po neomejenem stalnem dostopu), je torej pravilen. Razlogi sodišča niso protispisni in kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob predloženi zavezi toženke, da jim bo dostop omogočila po predhodni najavi, v nujnih primerih pa takoj, tožniki niso izkazali nujnosti in potrebnosti takojšnje sodne intervencije v smislu izdaje regulacijske začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. Tudi dejstvo, da so izdajo začasne odredbe predlagali šele dva meseca in pol po motilnem ravnanju, bolj kaže na to, da izdaja začasne odredbe ni nujna, in ne obratno, kot zmotno zatrjujejo v pritožbi.

17Neutemeljeni so očitki, da so razlogi in ugotovitve sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Res je sodišče z verjetnostjo ugotovilo, da je toženka motila posest tožnikov s tem, ko jim je onemogočila dosedanji neoviran in neomejen dostop. Vendar to ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožnikom dostop še vedno omogočen, le na drugačen način in pod toženkinimi omejujočimi pogoji, pri čemer tožniki niso izkazali, da bi jim toženka zavrnila tudi dostop po teh novih pogojih ter da bi bila zato potrebna izdaja začasne odredbe.

18Ni mogoče pritrditi navedbam, da sprejeta odločitev za tožnike predstavlja presenečenje. Za nedopustno odločbo presenečenja gre le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati (351. člen v zvezi s 366. členom ZPP). Za tak primer v konkretni zadevi ne gre.

19Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo tako, da je predlog tožnikov A., d. o. o., ..., in B., d. o. o., za izdajo začasne odredbe v zvezi s prostorom za strežnike z ID znakom: del stavbe 000-2354-17 zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 s 16. 7. 1998.
² Ugotovilo je tudi, da ni izpolnjen niti pogoj iz tretje alineje tega odstavka, vendar to pritožbeno ni izpodbijano in se pritožbeno sodišče do tega pogoja posebej ne opredeljuje.