VSL sodba II Cp 2664/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 1.300,00 EUR (na 2.345,77 EUR) ter se znesek, od katerega tečejo zamudne obresti od 10. 10. 2009 dalje do plačila prav tako zniža za 1.300,00 EUR (na 2.337,27 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.645,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.637,27 EUR od dne 10. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 17,00 EUR od dne 2. 4. 2009 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati njene pravdne stroške v znesku 947,07 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišče je namreč na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in vseh izvedenih dokazov napačno zaključilo, da je za predmetni škodni dogodek v višini 40 % odgovoren tožnik, v preostalem delu pa zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožnikovo nepozornost pri sestopanju in hoji po lestvi navzdol ocenilo v prenizkem odstotku. S tem, ko je tožnik vedel za poškodovano stopnico že najmanj 14 dni pred obravnavanim škodnim dogodkom, pa o njej ni obvestil svojih nadrejenih, da bi lahko zadevo sanirali, je grobo kršil določilo 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Zaradi navedene opustitve tožnika, bi se lahko poškodoval še kak drug, ki mu poškodba stopnice ni bila znana. Tožnik je svoje delovno okolje dobro poznal, znano mu je bilo, da je stopnica udrta, 14 dni pred škodnim dogodkom je uspešno stopal in sestopal po lestvi z in na kontejner, njegov sodelavec pa jo je prestopal, zato ne gre v bistveni meri bremeniti zavarovanca tožene stranke v tako visokem deležu, ampak je delež tožnika višji od deleža zavarovanca tožene stranke. Nadalje je sodišče napačno uporabilo določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika in je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo za obe odškodninski postavki. Prisojena odškodnina po višini močno odstopa od odškodnin, ki jih za podobne telesne poškodbe prisojajo sodišča v RS. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zvin desne rame, brez ruptur rotatorne manšete oziroma obsklepnih mišic ali ovojnic, poškodba ni pustila trajnih bolečin in posledic. Pritožba nato povzema ugotovitve izvedenca o trajanju bolečin in navaja, da glede na to, da je tožnik podobno poškodbo utrpel že leta 2005 in je tudi izvedenec ugotovil, da so pri njem prisotne degenerativne spremembe, tožena stranka meni, da odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ne bi smela presegati zneska 3.000,00 EUR. Odškodnina za sekundarni strah je prav tako pretirana, ugotovljene okoliščine ne opravičujejo tako visoke odškodnine, po oceni tožene stranke odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska v višini 400,00 EUR. Po mnenju tožene stranke je, ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 70 % in odbitne franšize v višini 500,00 EUR (10 % oziroma najmanj 500,00 EUR po zavarovalnem primeru), tožnik upravičen do odškodnine skupaj v višini 607,46 EUR. Predlaga spremembo sodbe in posledično tudi spremembo odločitve o stroških postopka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila sodba pomanjkljiva in da se je ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge, tako glede temelja odškodninske odgovornosti, kot glede višine odškodnine in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. V nadaljevanju sicer navedeno kršitev tožena stranka povezuje tudi z zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila po njenem v tem, da je sodišče prve stopnje zavarovanca tožene stranke obremenilo v previsokem deležu. Tudi vse tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo, v čem so opustitve zavarovanca tožene stranke. Ta je kršil določilo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), saj med drugim, upoštevajoč tudi Navodila za varno delo, vzdrževanje in preizkušnje, ni redno vizuelno kontroliral kontejnerja in na njem ni takoj odpravil nepravilnosti. Prav tako pa tudi ni poskrbel za ustrezno delovno obutev tožnika oziroma delavca, ki je delal na kontejnerju. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Ob upoštevanju teh dejstev pa ravnanje tožnika (ki ni bil edini delavec, ki je sestopal na predmetno stopnico), ki nadrejenih ni opozoril o poškodovani stopnici, kljub temu, da je poškodbo opazil najmanj 14 dni pred škodnim dogodkom ter pomanjkljiva pazljivost pri sestopanju iz kontejnerja in pri sestopu na predmetno stopnico, ne opravičuje višjega soprispevka tožnika, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zavarovanec tožene stranke je pri škodnem dogodku zagotovo odgovoren do 60 %. Sodišče prve stopnje je materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo.

6Delno je utemeljena pritožba glede višine prisojene odškodnine. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pritožba utemeljeno navaja, da je prisojena previsoko. Upoštevaje vsa s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija in na katera se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje, je sodišče prve stopnje, upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in odmero glede na konkretne okoliščine in glede na primerljivo sodno prakso, odškodnino odmerilo previsoko. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 4.000,00 EUR, višja odškodnina iz tega naslova pa ne bi bila v skladu z namenom odškodnine. Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da trajnih bolečin poškodba ni pustila. Ne vpliva pa na višino odškodnine dejstvo, da je tožnik podobno poškodbo utrpel že leta 2005, prav tako ne prisotne degenerativne spremembe (glede katerih ni bilo ugotovljeno, da bi sicer tožniku pred poškodbo povzročale težave).

7Tudi odškodnina iz naslova strahu je previsoko odmerjena. Sodišče prve stopnje namreč tožeči stranki odškodnine iz naslova primarnega strahu ni priznalo, odškodnina iz naslova sekundarnega strahu pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot to izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, previsoko odmerjena, pravična odškodnina iz tega naslova je 500,00 EUR.

8V celoti torej pravično denarno odškodnino predstavlja znesek 4.500,00 EUR. Upoštevaje tožnikov soprispevek v višini 40 % znaša odškodnina 2.700,00 EUR, od česar pa je potrebno odbiti še 500,00 EUR odbitne franšize (10 % oziroma najmanj 500,00 EUR). V odškodnino za materialno škodo, ker ta ni bila izpodbijana, sodišče druge stopnje ni posegalo, sodišče prve stopnje je priznalo 50 % od odškodnine v višini 274,54 EUR in 17,00 EUR, kar znaša 145,77 EUR, tako da je tožena stranka tožeči stranki v celoti dolžna plačati 2.345,77 EUR odškodnine in temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (torej odškodnino znižalo za 1.300,00 EUR ter za isti znesek zmanjšalo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti od 10. 10. 2009).

9Kljub temu, da je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne škode znižalo, v odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji ni posegalo, to pa zato, ker je sodišče prve stopnje pri izračunavanju stroškov napačno računalo uspeh tožeče stranke po temelju za 50 % (soprispevek 40 % in 10 % odbitne franšize), namesto da bi odbitno franšizo odbilo šele od (za soprispevek) znižanega zneska in je bil izračun sodišča prve stopnje napačen. Tožeča stranka je uspela po temelju za 60 %, po višini pa za 24 %, njen skupni uspeh je tako znašal 42 %, kar je le minimalna razlika od prejšnjega uspeha, zato odločitev o stroških ostaja nespremenjena.

10Glede na že obrazloženo, je torej sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka, v preostalem delu pa je, iz že navedenih razlogov, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, potem ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi v skladu s 350. členom ZPP po uradni dolžnosti (358. in 353. člen ZPP).

11Pritožbene stroške je priglasila le tožeča stranka, sodišče druge stopnje je odločilo, da jih nosi sama, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (165. in 155. člen ZPP).