UPRS Sodba III U 43/2021-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom, Bpp 361/2019 z dne 11. 1. 2021, je toženka sklenila, da se tožnici za opravljeno delo po napotnici, Bpp 361/2019 z dne 15. 11. 2019, priznajo nagrada in stroški v znesku 376,38 EUR in 22 % DDV v znesku 82,80 EUR (1. točka izreka), da izplačilo skupnega zneska 459,18 EUR po pravnomočnosti tega sklepa izvrši finančno-računovodska služba toženke iz proračunskih sredstev na transakcijski račun tožnice pri A., d.d. (2. točka izreka), da se plačilo izvede skladno s plačilnimi roki, določenimi v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije (3. točka izreka), višji tožničin zahtevek pa se kot neutemeljen zavrne (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka z odločbo, Bpp 361/2019 z dne 15. 11. 2019 (v nadaljevanju: odločba o dodelitvi BPP), prosilki A. A. (v nadaljevanju: upravičenka) dodelila izredno obliko brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. IV P 66/2019, ki se je vodila zaradi zaupanja mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo ter določitve preživnine in stikov; za izvajanje odobrene BPP je bila določena tožnica. Ta je po prejemu sklepa o svoji razrešitvi pravočasno vrnila napotnico, Bpp 361/2019 z dne 15. 11. 2019, za opravljene storitve BPP. Toženka je na podlagi listin, priloženih napotnici, ob upoštevanju določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), tožnici priznala: 50 točk za pregled zadeve (tar. št. 39/2 OT), 25 točk za urgenco z dne 10. 2. 2020 (tar. št. 19/4 OT), 65 točk za predlog za spremembo začasne odredbe z dne 10. 2. 2020 (tar. št. 27/2 OT), 162,5 točk za pritožbo zoper sklep z dne 17. 3. 2020 (tar. št. 21/1 OT), 10 točk za vlogo z dne 13. 3. 2020 (tar. št. 39/4 OT), 10 točk za vlogo z dne 16. 6. 2020 (tar. št. 39/4 OT), 162,5 točk za pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2020 (tar. št. 21/1 OT), 130 točk za pripombe na izvedeniško mnenje z dne 31. 8. 2020 (tar. št. 19/1 OT), vse to v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ter še 12,30 točke za izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 627,3 točk po OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 376,38 EUR. Od tega zneska je obračunala še 22 % DDV v višini 82,80 EUR in tako tožnici priznala skupni znesek 459,18 EUR ter določila še, kako ji bo izplačan.

3Kot pojasnjuje toženka v nadaljevanju obrazložitve sklepa, je presežek priglašenih nagrad nad priznanim zneskom zavrnila. Pri tem gre konkretno za postavke štirih konferenc s stranko, enajst telefonskih konferenc s stranko in petih elektronskih sporočil, poslanih upravičenki. Da je do konferenc in poslanih elektronskih sporočil prišlo, toženka ne oporeka, vendar šteje, da so ta opravila vsebovana v drugih (priznanih) nagradah ter ne gre za samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT. V tej zvezi pojasnjuje, da prevzema zadeve in zastopanja v postopku ne more biti brez pritegnitve stranke oziroma posveta z njo. Tožnica s predložitvijo stroškovnika oziroma seznama dokazuje zgolj obstoj teh dejanj (datum in predmet), v ničemer pa teh storitev ni vsebinsko obrazložila in izkazala njihove samostojnosti. Konstitutivni element za priznanje postavk po tar. št. 39 OT pa je prav izkazanost njihove neodvisnosti, izkazana bi morala biti takšna njihova vsebina oziroma kvaliteta, ki bi utemeljila njihovo samobitnost. Ker samostojnosti teh storitev toženka tudi na podlagi predloženih listin ni mogla ugotoviti, zaključuje, da so navedena opravila konzumirana v drugih opravilih iz naslova zastopanja upravičenke (predlog za spremembo začasne odredbe, pritožba zoper sklep, pripombe na izvedeniško mnenje). Nato še pojasnjuje, da je bilo pri obračunu priznanih postavk treba uporabiti tudi peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Tožba

4Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnici poleg že priznanega zneska prizna še stroške za štiri konference in enajst telefonskih klicev s stranko ter za pet elektronskih sporočil upravičenki, v skupni višini 300,00 EUR. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da je bila z odločbo o dodelitvi BPP postavljena za izvajanje BPP upravičenki v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdni zadevi IV P 66/2019. Toženka ji plačila za vse opravljene storitve v navedenem postopku ni priznala. Tožnica povzema, kaj ji je bilo z izpodbijanim sklepom priznano, ter ugotavlja, da ji ni bila priznana nagrada za štiri konference ter enajst telefonskih konferenc z upravičenko in za tej poslanih pet elektronskih sporočil, kar bi bilo skupaj 500 točk po OT. Z obrazložitvijo toženke se ne strinja in poudarja, da se skladno z OT obračuna tudi nagrada za konference in korespondenco. Odločba o dodelitvi BPP zajema tudi pravno svetovanje, torej tudi t.i. konference (izvedene v pisarni kot tudi po telefonu). Ni ji jasno, zakaj je toženka tolmačila, da ne gre za samostojno storitev. Glede elektronskih sporočil tožnica pojasnjuje, da ni dokazala zgolj obstoja teh dejanj, saj je predložila tudi kopije samih elektronskih sporočil. Navaja še, da je priglasila celo manj telefonskih konferenc, kot jih je bilo dejansko opravljenih z upravičenko, saj je priglasila le tiste, ki so bile še dostopne v arhivu telefona, ki hrani podatke samo za dva meseca. Za upravičenko je bilo torej opravljenih bistveno več odvetniških storitev, kot jih je tožnica sploh lahko priglasila oziroma kot jih je bilo upravičenki priznanih z odločbo o dodelitvi BPP.

6Tožnica poudarja, da v konkretnem primeru ne gre zgolj za napačen obračun stroškov za opravljene odvetniške storitve, temveč za širši, ustavno sporen problem. Toženka ne more vseh izrednih storitev avtomatično podvreči presoji, da ne gre za samostojne odvetniške storitve, saj se pojavi vprašanje, komu lahko potem tožnica zaračuna preveč opravljene storitve. Na eni strani se želi zaščititi interes upravičenca in temu omogočiti širši obseg storitev, kot mu ga daje odločba o dodelitvi BPP, na drugi strani pa se odvetniki pogosto srečujejo z upravičenci, ki odobreno BPP presežejo (v konstantnih klicih, elektronskih sporočilih, ki seveda niso vsi povezani s postopkom). Gre za tehtanje med pravico upravičenca do BPP po eni strani, po drugi strani pa za vpliv na strokovnost odvetniškega dela, za pavšalno utemeljevanje javnega interesa oziroma za poseg v samostojnost in neodvisnost odvetništva ter v pravico do svobodne gospodarske pobude. Za javno korist ni mogoče šteti vsakega zmanjšanja stroškov, ki se krijejo iz javnih sredstev. Tožnica navaja, da so z izpodbijanim sklepom kršene določbe 17. in ostalih členov ZOdv, saj ji ni bila v celoti odmerjena nagrada in povrnjeni nujno potrebni izdatki za opravljene storitve. Toženka napačno tolmači ZOdv, gre torej za napačno uporabo materialnega prava. Tožnica se dalje sprašuje, ali je na ta način strankam še vedno zagotovljena enakost pred zakonom in pravica do sodnega varstva oziroma pravica do odvetnika, ki se bo za njih boril z enako vnemo kot tisti odvetnik, ki bo za svoje delo dobil popolno plačilo. Takšno ravnanje je po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen Ustave Republike Slovenije). Tožnica ponavlja, da bi ji morala biti priznana nagrada za vse konference in telefonske konference ter za elektronska sporočila, saj je priložila potrebne listine, ki dokazujejo upravičenost do tega. Tako bi ji moralo biti priznanih še 500 točk po OT, kar znaša 300,00 EUR. Za predmetno poravnavo je porabila veliko časa in energije ter je zagotovo upravičena do nagrade in stroškov v celoti.

7Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, odločbe o dodelitvi BPP in izpolnjene napotnice Bpp 361/2019 s priloženim stroškovnikom (ki jih je tudi priložila), navedla še vpogled v spis Bpp 361/2019 ter vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici IV P 66/2019, predlagala je tudi svoje zaslišanje.

Nadaljnji potek upravnega spora

8Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve Bpp 361/2019, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Kot poudarja, je v obrazložitvi sklepa pojasnila, zakaj tožnici ni priznala uveljavljanih postavk štirih sestankov in enajstih telefonskih klicev z upravičenko, časovno definiranih v stroškovniku, in petih upravičenki poslanih elektronskih sporočil. Ne drži torej tožbeni očitek, da ni jasno, zakaj teh postavk ni priznala. Obstoju navedenih storitev toženka ne oporeka, vendar je štela, da to niso samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT, temveč so zajete v drugih priznanih postavkah nagrad oziroma tarifnih številkah OT. Razni dopisi, klici, posveti s stranko, izmenjava vlog oziroma dokumentov ipd. so že po naravi stvari nujni za kakršno koli zastopanje stranke ter so podlaga za sestavo pravnih sredstev, vlog oziroma zastopanje stranke v ožjem smislu (na naroku), zato so zajeti v nagradah za tiste storitve, v katere se zaradi svoje nesamostojnosti počrpajo (tako sodne odločitve v zadevah Psp 328/2018, II CPg 1353/2016, I Cp 661/2016, I Cp 65/2019 in Pdp 862/2017). Da v primeru nepriznanih postavk ne gre za samostojne storitve, je zaključila, ker njihove neodvisnosti tožnica ob vračilu napotnice ni izkazala, niti ni mogla do drugačnega zaključka priti toženka sama na podlagi vpogleda v listine. Glede klicev je namreč tožnica priložila zgolj seznam, ki opredeljuje njihove datume in čas trajanja, kar pa ne utemeljuje njihove vsebine in posledično samostojnosti storitve. Dokazno breme pri utemeljitvi samostojnosti storitve v smislu tar. št. 39 OT pa je na odvetniku (tako tudi sodba II Cp 3234/2013). Toženka še pripominja, da je bila glavnina (devet) klicev opravljenih v strnjenem časovnem intervalu, ki ga omejuje izdaja sklepa z dne 4. 2. 2020, s katerim je bil zavrnjen predlog za spremembo začasne odredbe, ter dne 19. 3. 2020 vložena pritožba zoper ta sklep, kar glede na navedeno in dejstvo, da v tem obdobju ni izkazanih drugih načinov komunikacije (elektronskih sporočil in neposrednih sestankov), nakazuje zaključek, da so se telefonski klici nanašali prav na sestavo omenjene pritožbe, za katero je bila tožnici priznana nagrada. Prav tako seznam datumov sestankov v pisarni tožnice ne utemeljuje vsebinske samostojnosti teh storitev. O vsebini storitve pričajo le predložena elektronska sporočila (list. št. 205 - 209 v spisu Bpp 361/2019), ki pa kažejo njihovo nesamostojnost v smislu tar. št. 39 OT, saj so bila namenjena zgolj posredovanju raznih dokumentov (odgovora na pritožbo, osnutka pritožbe, odgovora nasprotnega udeleženca na pritožbo, vabila izvedenke ter sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 3. 3. 2020), kar pa je zajeto v sklopu drugih nagrad (za pritožbo z dne 19. 3. 2020 in druge priznane vloge).

9Toženka poudarja, da je sicer tožnici priznala nagrade za vse priglašene vloge (tudi kratki vlogi z dne 13. 3. 2020 in 16. 6. 2020), pravna sredstva, pripombe na mnenje izvedenca, urgenco in celo za pregled spisa (ki ga je ob upoštevanju, da je tožnica zadevo prevzela od predhodne odvetnice, štela za samostojno storitev). Glede na povedano zavrača retorično vprašanje, komu naj tožnica zaračuna preveč opravljene storitve. Kot neutemeljen zavrača tudi očitek o kršitvi materialnega prava (17. člena ZOdv). Kolikor tožnica s sklicevanjem na načelo enakosti, pravico do sodnega varstva, pravično plačilo ter svobodno gospodarsko pobudo meri na polovično priznavanje nagrad v smislu petega odstavka 17. člena ZOdv, toženka dodaja, da te dileme presegajo vprašanje zakonitosti izpodbijanega sklepa oziroma so stvar pravne politike, pri čemer izpostavlja, da izvajanje BPP temelji na prostovoljni osnovi, odvetniki pa v tem primeru opravljajo dolžnosti države in so zato tudi plačani iz državnega proračuna (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 323/2016 z dne 22. 8. 2018).

10Sodišče je o tem upravnem sporu z vročitvijo tožbe in odgovora toženke nanjo obvestilo tudi A. A., tedaj ..., kot upravičenko do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, vendar ta niti konkludentno ni podala izjave, da vstopa v ta postopek.

11Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave ob uporabi določbe prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po kateri lahko s soglasjem strank sodišče v sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta. Po tem, ko je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, sta namreč tako tožnica kot toženka podali pisno izjavo, s katero sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče je tako odločilo na podlagi tožbe in odgovora na tožbo ter listin spisa obravnavane zadeve Bpp 361/2019, med katerimi so tudi (nato še tožbi priloženi) izpodbijani sklep, odločba o dodelitvi BPP in izpolnjena napotnica Bpp 361/2019 s priloženim tožničinim stroškovnikom. Iz razlogov, kot so pojasnjeni še v nadaljevanju te obrazložitve, pa sodišče ni sledilo pavšalnemu tožničinemu predlogu za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici IV P 66/2019 (tožnica namreč ni navedla, katera konkretna pravno relevantna dejstva in s katerimi konkretno opredeljenimi listinami iz navedenega spisa naj bi se dokazovala), prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice, saj se je ta s pisno odpovedjo glavni obravnavi odpovedala tudi izvedbi tovrstnega dokaza.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa z vsebino izreka, kot je razvidna iz 1. točke te obrazložitve.

14Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen postopek njegove izdaje. Sodišče v vsem bistvenem sledi tudi razlogom, s katerim je sklep utemeljila toženka, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na navedbe strank v tem upravnem sporu pa še dodaja:

15Kot izhaja iz tožbenih navedb, je za tožnico sporna predvsem 4. točka izreka izpodbijanega sklepa, torej odločitev, da se njen višji zahtevek (nad priznanim zneskom 459,18 EUR) za izplačilo nagrade in stroškov za izvajanje BPP za upravičenko Vaneso Skočir zavrne.

16Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (in listin spisa Bpp 361/2019) je razvidno, da je toženka z odločbo o dodelitvi BPP upravičenki dodelila BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdni zadevi IV P 66/2019 ter za izvajanje odobrene BPP določila tožnico. Ta je po prejemu sklepa o svoji razrešitvi s pravočasno predloženo napotnico uveljavljala izplačilo nagrade in stroškov za opravljene storitve BPP. Napotnici je bil med drugim priložen stroškovnik, to je seznam opravljenih storitev z navedbo, kdaj so bile opravljene, in številom zanje uveljavljanih točk po OT, pri čemer je tožnica uveljavljala še plačilo materialnih stroškov v višini 2 % ter 22 % DDV. Kot dalje izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, toženka tožnici ni priznala uveljavljanega plačila za vse navedene postavke, in sicer konkretno za štiri konference in enajst telefonskih konferenc z upravičenko in pet tej poslanih elektronskih sporočil. Kot je toženka jasno navedla že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ne oporeka, da so bile konference izvedene in elektronska sporočila poslana, vendar je zaključila, da ne gre za samostojne storitve, ki bi bile kot take lahko posebej plačane glede na določbe tar. št. 39 OT (pač pa je plačilo zanje zajeto v plačilu, ki je bilo tožnici priznano za druge za upravičenko opravljene storitve, pri čemer je toženka nekatere od teh primeroma izpostavila še v zaključku obrazložitve sklepa). Pogoj za priznanje posebne nagrade za tovrstne storitve je po določbah tarifne številke 39 OT namreč izkazanost njihove samostojnosti, ki pa je tožnica ni izkazala niti tega toženka ni mogla ugotoviti na podlagi predloženih listin.

17Te - po presoji sodišča pravilne - utemeljitve izpodbijanega sklepa tožnica s svojimi tožbenimi navedbami v tem upravnem sporu ni uspela izpodbiti.

18Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu dodeljene BPP. Toženka je skladno s citirano določbo ZBPP pri odločanju upoštevala določbe OT, ob tem pa je morala upoštevati še peti odstavek 17. člena ZOdv, oboje (določila OT in ZOdv) v besedilu, kot je veljalo v času (oprave tožničinih storitev za upravičenko in) izdaje izpodbijanega sklepa.

19Iz določb tarifne številke 39 OT, kot je relevantna za odločanje v obravnavani zadevi, izhaja, da lahko odvetnik obračuna tam navedene storitve (med katerimi so med drugim našteti: posvet, priprava ter udeležba na konferencah in sestankih, pregled spisov, listin in druge dokumentacije ter sestava poročila o pregledu, kratki dopisi in obvestila) samo, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pojem samostojnosti pomeni, da take storitve po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah OT, kar dalje pomeni, da kadar odvetnik te storitve opravi v konkretnem sodnem postopku, v katerem zastopa svojo stranko, to praviloma niso samostojne storitve, saj so opravljene zaradi sestave vloge ali zastopanja na naroku ter se tako ne obračunavajo oziroma priznavajo posebej, pač pa so vštete v siceršnji nagradi za sestavo vloge ali zastopanje na naroku. To jasno izhaja že iz uvodne povedi tarifne številke 39 OT, takšno pa je tudi ustaljeno stališče sodne prakse (glej npr. sodbo tega sodišča I U 1157/2020 z dne 23. 11. 2021, sklepa Višjega sodišča v Celju I Cp 661/2016 z dne 20. 1. 2017 in I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020, sklepa Višjega sodišča v Kopru II Cp 48/2016 z dne 1. 4. 2016 in Cpg 43/2017 z dne 17. 8. 2017, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 786/2021 z dne 29. 10. 2021 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1790/2020 z dne 11. 1. 2021). Dodati je treba, da navedena sodna praksa v nekaterih primerih prvi pregled spisa vendarle vrednoti kot samostojno storitev, ki ni zajeta z nagrado za drugo opravilo, kar utemeljuje s stališčem, da je prvi pregled spisne dokumentacije nujen, saj se odvetnik le tako lahko seznani z zadevo in učinkovito zastopa stranko.

20Navedenemu je sledila tudi toženka v konkretnem primeru, ko je tožnici priznala nagrado za uvodni pregled zadeve. Nagrade za konference oziroma posvete z upravičenko v pisarni in po telefonu ter za pet upravičenki poslanih elektronskih sporočil pa je utemeljeno zavrnila ob zaključku, da teh opravil ni šteti kot samostojnih storitev, pač pa so zajeta v tožnici priznanih nagradah za druge za upravičenko opravljene storitve. Takšno razlogovanje je glede na zgornji opis pravne ureditve in sodne prakse pravilno, saj to, da je tožnica za upravičenko v postopku IV P 66/2019 nesporno opravila storitve, za katere so ji bile z izpodbijanim sklepom priznane nagrade (te storitve in nagrade so v izpodbijanem sklepu, kot je razvidno tudi iz njegovega povzetka, konkretno navedene), tožničinim konferencam oziroma posvetom z upravičenko odvzema naravo samostojnosti. Nasprotno od tega (torej da gre za samostojne storitve in zakaj) bi morala s konkretiziranimi navedbami o posameznih storitvah utemeljiti in tudi dokazati tožnica, ki pa temu bremenu ni zadostila, in sicer niti v upravnem sporu. Tudi njene tožbene navedbe namreč ostajajo na ravni posplošenega zatrjevanja, da je šlo za samostojne storitve, kar za drugačno odločitev ne more zadoščati. Toženka pravilno izpostavlja, da tožnica ni navedla ničesar o vsebini konferenc oziroma posvetov z upravičenko, kar bi eventuelno lahko kazalo na njihovo samostojno naravo. Vsebina opravljenih storitev pa je razvidna iz petih elektronskih sporočil upravičenki (z dne 7. 2. 2020, z dne 12. 2. 2020, dve z dne 9. 3. 2020 ter z dne 16. 4. 2020, ki jih je tožnica priložila napotnici in se nahajajo v spisu zadeve Bpp 361/2019 na list. št. 205 - 209), iz katerih pa je jasno razvidno, da gre za sporočila, ki so namenjena zgolj posredovanju raznih dokumentov (odgovora na pritožbo, osnutka vloge, sklepa in odgovora na pritožbo, vabila izvedenke, sklepa) upravičenki in ki tako sama zase tudi po presoji sodišča kažejo na nesamostojnost v smislu določb tar. št. 39 OT. Tudi teh navedb toženke v upravnem sporu tožnica ni konkretizirano prerekala. Nekonkretizirane in nedokazane pa so ostale tudi tožbene navedbe, da je za predmetno poravnavo porabila veliko časa in energije.

21Glede na tožbene navedbe, da se pogosto za upravičenca opravi več storitev, kot je priznanih z odločbo o dodelitvi BPP, in vprašanje, komu naj se te storitve zaračunajo, sodišče pojasnjuje, da je po jasni zakonski določbi šestega odstavka 30. člena ZBPP odvetnik upravičen do nagrade in stroškov (le) v obsegu dodeljene BPP. Če meni, da ta ni zadosten, lahko stranko napoti, naj izposluje dodelitev BPP v dodatnem obsegu, sicer pa ji mora pojasniti, da je upravičena le do dodeljenega obsega BPP.

22Tožnica v tožbi ugovarja še, da so bile kršene določbe 17. in ostalih členov ZOdv, saj ji ni bila v celoti odmerjena nagrada in povrnjeni potrebni izdatki, oziroma da je toženkino tolmačenje ZOdv napačno, kar pomeni napačno uporabo materialnega prava; sklicuje pa se tudi na kršitev v Ustavi določenih načel oziroma pravic. Ker teh očitkov ni obrazložila, ampak ostajajo na posplošeni ravni, se sodišče do njih ni dolžno in niti ne more vsebinsko opredeliti. Zato v tej zvezi odgovarja samo, da je ZOdv v besedilu, ki ga je bilo treba uporabiti pri izdaji izpodbijanega sklepa in posledično pri njegovi presoji v upravnem sporu, v petem odstavku 17. člena določal, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT). Do vprašanj skladnosti te določbe ZOdv z Ustavo se je že opredeljevalo ne le tukajšnje, pač pa tudi Vrhovno sodišče, ki v sodbah X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 in X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 očitkom o neustavnosti takšne zakonske ureditve ni sledilo. Kot je ob tem izpostavilo Vrhovno sodišče, je s pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS), tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb odvetnikov ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Sicer pa, kot je bilo že rečeno, ugovorov o nepravilni uporabi prava pri odločitvi iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa tožnica ni argumentirala, prav tako nima konkretiziranih ugovorov glede preostalega dela izpodbijanega sklepa.

23Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

24Odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.