VSRS Sklep X DoR 126/2024-6

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je stališče Upravnega sodišča RS, da izvršitev nedenarnih obveznosti v upravnih zadevah ne zastara, pravilno in skladno z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. P 3562-1472/2005-24 z dne 13. 11. 2020. Z njo je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor odločil, da je z dnem 9. 12. 2000 postala izvršljiva odločba z dne 15. 9. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 60 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjski objekt v gradnji na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka), da mora stanovanjski objekt odstraniti v naknadnem roku do 15. 2. 2022, po preteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec, pri čemer bo tožnik o datumu izvršbe naknadno obveščen (2. točka izreka), da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit ter da tožnik neutemeljeno ugovarja, da je izvršitev odločbe gradbene inšpekcije že zastarala, ker Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov, Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ) pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na načelo zaupanja v pravo. To načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit, tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na odločbi VSL III Ip 823/2018 z dne 25. 4. 2018 in UPRS I U 279/2013 z dne 18. 3. 2014, saj v obravnavanem primeru ni predmet davčna oziroma druga nedavčna denarna obveznost, kar velja za navedeni sodni odločbi. Presodilo je tudi, da je način izvršbe, ki ga je izbral inšpekcijski organ, skladen z zakonom in ustrezen glede na naravo obveznosti in pojasnilo, da je poleg izvršbe po drugih osebah edini preostali način izvršbe za izpolnitev predmetne inšpekcijske odločbe glede na določbe ZUP prisilitev k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Vendar iz zakonskih določb izhaja, da se izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo določi, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti kdo drug, ali če narava obveznosti to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni uspešna ali primerna. To pomeni, da je po določbah ZUP primarna izbira načina izvršbe za nedenarne obveznosti izvršba po drugi osebi in šele nadaljnja izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe o tem, da ni izbrano najmilejše sredstvo in da bi moral organ izbrati prisilitev z denarno kaznijo.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi enega pomembnega vprašanja v zvezi z zastaranjem izvršitve nedenarnih obveznosti.

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede zastavljenega vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Gre namreč za pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pomembno pa je za vse nadaljnje postopke izvršb nedenarnih obveznosti. Zato je Vrhovno sodišče predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Vrhovna sodnica Brigita Domjan Pavlin je glasovala proti sprejeti odločitvi (sedmi odstavek 324. člena ZPP).