VSL Sklep I Cp 1062/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo postopek (I. tč. izreka), delno pa zavrglo tožbo ("tožbeni zahtevek") (II. tč.), ker je ocenilo, da je bila vložena prepozno, in sicer več kot 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca (32. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Sodišče je ugotovilo, da je toženec odklopil vodo za objekt že 26. 9. 2023, in da tega tožnica ni ugotovila šele 8. 10. 2023, tožba pa je bila vložena 3. 11. 2023. Tožeči stranki je v plačilo naložilo 938,57 EUR stroškov toženca.

2Tožnica se pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev sklepa, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da se kvečjemu zavrže tožba, ne pa tožbeni zahtevek. Vztraja, da so njeni delavci šele 8. 10. 2023 ugotovili, da je voda izklopljena, uporabljali so jo do 6. 10., in da je to uspela dokazati z izpovedbo prokurista A. A. in s pričanjem B. B. Meni, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi tožnica za odklop izvedela že prej. Toženec je sam izpovedoval, da je bila hiša od 26. 9. prazna. Treba je upoštevati, da je prostodušno priznal svoje protipravno dejanje - odklop vode, in da je nepravočasnost tožbe edini način, da se izvleče. Ni razloga, da tožnica tožbe ne bi vložila prej, če bi za motenje izvedela že prej. Sodišču pritožba očita, da ni kritično presodilo dokazov, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je nasprotje med razlogi in med listinami. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj da se o delnem umiku tožbe toženec ni izjavil, umik pa je bil posledica izpolnitve zahtevka, zaradi česar je v tem delu upravičena do stroškov.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je zavrglo tožbeni zahtevek in ne tožbo, ni napaka, ki bi prizadela vsebino zahtevanega sodnega varstva oz. bi vplivala pritožnikove pravice, gre za pomoto, ki nima absolutne narave.

7Odločitev, da je sodno varstvo zahtevano prepozno, je pravilna. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. čl. SPZ). Dokazno breme za to leži na tistem, ki tako sodno varstvo zahteva, torej na tožeči stranki.

8Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih glede časa zatrjevanega motenja sprejema kot razumno, preverljivo, logično vzdržno, prepričljivo, skratka pravilno, je pa tudi dovolj jasno obrazložena.

9Ker je tožba vložena priporočeno po pošti 3. 11. 2023, bi varstvo, ki se s to tožbo zahteva, lahko zajemalo kvečjemu motenje, nastalo 3. 10. 2023 ali kasneje, ne pa pred tem datumom. Pravilo varuje sam smisel posestnega varstva, katerega pomen je v hitrem, takojšnjem reagiranju na dejanske samovoljne spremembe (spremembe posesti), ne varuje pa pravice. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odst. 33. čl. SPZ). Ne glede na spor zaradi motenja posesti (32. čl. SPZ) je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti (36. čl. SPZ).

10Tožnica ni uspela dokazati, da je toženec vodo odklopil šele 8. 10. 2023 oz. da je šele tedaj preko svojih delavcev izvedela za to dejanje, pač pa je ugotovilo, da je toženec to storil 26. 9. 2023, kot je napovedal v svojem dopisu oz. zahtevi z dne 27. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izpovedbe priče B. B. in A. A., razkrilo vrzeli oz. neskladja v njunih izpovedbah ter na podlagi tega napravilo logičen in prepričljiv zaključek, da jima glede časa odklopa vode ne verjame, pač pa je verjelo priči C. C. ter zakonitemu zastopniku tožnice, kot rečeno, v povezavi z nesporno napovedjo skrajnega rok za ureditev vodnega priključka oz. odklopa vode. Ta dokazna ocena je analizirana v tč. 6 na str. 6 in 7 izpodbijanega sklepa, na kar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja tudi usmerja.

11V povzeto pritožba ni uspela zbuditi razumnega dvoma. Sodnica, ki je priče in stranke videla in slišala, je lahko napravila tudi najboljšo oceno o njihovi zanesljivosti, prepričljivosti in verodostojnosti, ta ocena pa ni nerazumna ali tako pomanjkljiva, da bi terjala ponovitev in novo vrednotenje dokazov.

12Tožba za varstvo pred motenjem posesti je torej glede na 32. čl. SPZ prepozna in bi bilo sporno razmerje treba urejati kvečjemu na temelju pravice.

13Tudi kritika stroškovne odločitve ni utemeljena; delni umik tožbe oz. delna izpolnitev zahtevka je bila posledica izdane začasne odredbe, kot to navaja sodišče prve stopnje, s čemer se pritožba sploh ne sooči. Obsegu in izračunu za pravdo potrebnih stroškov pa tožnica ne nasprotuje.

14Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).