UPRS Sodba III U 252/2020-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica, št. 351-707/2019/24 z dne 27. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba

1Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, št. 351-707/2019-24 z dne 27. 7. 2020, pod 1. točko izreka zavrnila tožničino zahtevo za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na zemljišču s parc. št. 000 k.o. 2304 Nova Gorica,¹ pod 2. točko izreka pa ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica pri prvostopenjskem organu 16. 10. 2019 podala zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju tudi: zahteva), iz katere izhaja, da se je v času gradnje zaradi lažjega manevriranja spremenila oblika njenega objekta, tako da bo ta tlorisnih dimenzij 7,00 m x 6,90 m, površine 48,30 m² in višine 3,30 m. Po tem, ko citira določbe tretjega odstavka 67. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), prvostopenjski organ navaja, da je pri preverjanju skladnosti odstopanj od projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) ugotovil razhajanje pri umestitvi objekta na zemljišče, saj prikaz parcele z vrisanim objektom v spremenjeni dokumentaciji prikazuje objekt in odmike od parcelnih mej (odmik objekta od zemljišč s parc. št. 111 in 222), ki niso realni v razmerju do velikosti zemljišča. Kot pojasni v zvezi s tem, je bilo z vpogledom v Prostorski informacijski sistem občin (v nadaljevanju: PISO), v katerem je viden obravnavani objekt in dejanski odmiki od parcelnih mej, ugotovljeno, da odmiki znašajo približno 12,00 m od zemljišča s parc. št. 111 in približno 10,00 oziroma 12,00 m od zemljišča s parc. št. 222, s tem pa je bilo dalje ugotovljeno, da se navedeni dejanski odmiki razlikujejo od odmikov na prikazu parcele z vrisanim objektom in tam navedenimi odmiki od parcelnih mej. Z vpogledom v PISO in prostorski plan Mestne občine Nova Gorica je bilo ugotovljeno še, da tožničino zemljišče 000 sega v varovalni pas potoka Koren, ki ima z Uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob potoku Koren v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 138/06, v nadaljevanju: Uredba) določen priobalni pas 15,00 m, obravnavani objekt pa je delno zgrajen znotraj varovalnega pasu, zato bi bilo treba v zvezi s spremenjeno gradnjo pridobiti vodno mnenje. Glede na navedeno je bila tožnica pozvana k dopolnitvi zahteve z opredelitvijo, ali se sprememba gradbenega dovoljenja nanaša na objekt, ki leži na zemljišču 000, torej objekt znotraj varovalnega pasu potoka Koren in z odmikom 10,00 oziroma 12,00 m, ter posledično uskladi odmike na prikazu parcele z vrisanim objektom in odmiki od parcelnih mej, ali pa se zahteva nanaša na drug objekt, katerega lego naj prikaže na prikazu parcel, tako da bodo njegova umestitev in odmiki dejansko možni glede na lego zemljišča, sicer bo zahteva kot nejasna in nepopolna zavržena. Tožnica je bila obenem opozorjena, da bo, če se gradnja nanaša na objekt znotraj varovalnega pasu potoka Koren, zahtevo morala dopolniti z vodnim mnenjem.

3Kot pojasnjuje prvostopenjski organ, je tožnica zahtevo najprej 4. 12. 2019 dopolnila s spremenjenim prikazom parcele z vrisanim objektom in odmiki od parcelnih mej, nato je 13. 12. 2019 zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve, ker je bilo pri pridobivanju vodnega mnenja zahtevano kotiranje točk garaže ter določitev vodnega priobalnega pasu z geodetsko izmero, zatem pa je 12. 2. 2020 poslala odgovor, v katerem je navedla, da obravnavana gradnja ni na priobalnem zemljišču, zato je poziv k pridobitvi vodnega mnenja neupravičen. Nato je prvostopenjski organ 14. 2. 2020 prejel mnenje Direkcije Republike Slovenije za vode, Sektor območje Soče, št. 35508-222/2020-2 z dne 29. 1. 2020, o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda (v nadaljevanju: mnenje DRSV), iz katerega izhaja, da gradnja garaže oziroma sprememba gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 000 ni skladna z določili Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1) in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, ker iz priložene dokumentacije izhaja, da se z izvedeno gradnjo delno posega na priobalno zemljišče potoka Koren, določeno z Uredbo, kar je v nasprotju z določili ZV-1, zato se DRSV z nameravano gradnjo ne strinja.

4Po tem, ko citira 37. člen ZV-1, po katerem na vodnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v posebnih, tam določenih primerih, prvostopenjski organ zaključuje, da gradnja garaže ne predstavlja katerega od takšnih posegov, zato sprememba gradbenega dovoljenja ni možna, saj ni skladna s predpisi s področja mnenjedajalca. O tem je seznanil tožnico, ki je v nadaljnjem postopku vztrajala, da sega zunanja meja priobalnega zemljišča pet in ne petnajst metrov od meje vodnega zemljišča. Leta 2008 je bil namreč sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1A), ki določa, da je širina priobalnega pasu za celinske vode iz 35. točke Priloge ZV-1, kamor sodi tudi potok Koren, pet in ne petnajst metrov, kot je to veljalo pred spremembo zakona, zato je sklicevanje na Uredbo neskladno z osnovnim pravnim načelom, da poznejši predpis razveljavlja prejšnjega. Prvostopenjski organ po vsem navedenem ugotavlja, da sprememba gradbenega dovoljenja ni skladna s predpisi mnenjedajalca oziroma z ZV-1, kar izhaja tudi iz mnenja DRSV, zato je tožničino zahtevo zavrnil.

Odločba drugostopenjskega organa

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35108-141/2020/2 z dne 17. 11. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo še, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi navaja, da je tožničino zemljišče 000 nastalo iz parcel 333 in 444, ki sta navedeni v prvem odstavku 3. člena Uredbe. Ta vsebuje tudi Prilogo 1, v kateri so koordinate točk, ki določajo zunanjo mejo priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah na desnem bregu potoka Koren, kamor sodi tožničina parcela. Točka D14 (na sosednjem zemljišču s parc. št. 555 ter s koordinatami Y 395638,95 in X 90453,40) in točka D15 (na sosednjem zemljišču s parc. št. 666 ter s koordinatami X 395678,65 in Y 90439,96), ki sta vsebovani v Prilogi 1, tvorita linijo čez sedanjo parcelo 000 in definirata potek priobalnega pasu. Ker se obravnavana gradnja nahaja znotraj priobalnega pasu, ni skladna z določili 37. člena ZV-1. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na ZV-1A, ki je spremenil širino priobalnega pasu za vodotoke iz 35. točke Priloge ZV-1, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je po prvem odstavku 14. člena ZV-1 zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, priobalno zemljišče celinskih voda, pri čemer sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah 1. reda petnajst metrov od meje vodnega zemljišča, na vodah 2. reda pa pet metrov od meje vodnega zemljišča (drugi odstavek 14. člena ZV-1). Površinske vode se po 8. členu ZV-1 razvrstijo po pomenu, ki ga imajo za upravljanje voda; vode 1. reda so v Prilogi, ki je sestavni del ZV-1, preostale vode pa so vode 2. reda. V Prilogi so pod 35. točko uvrščene tudi vse ostale celinske vode, ki tvorijo ali prečkajo državno mejo, kamor sodi tudi potok Koren. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi določbo petega odstavka 14. člena ZV-1, po kateri ne glede na določbe drugega in četrtega odstavka tega člena sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge ZV-1 pet metrov od meje vodnega zemljišča. Takšna so tudi določila Uredbe, ki v 2. členu določa, da sega zunanja meja priobalnega zemljišča na levem in desnem bregu potoka Koren in vodotoka Kanal Koren, ki je določena gorvodno od suhega zadrževalnika Pikolud, nad koto 100,00 m.n.v., pet metrov od zunanje meje vodnega zemljišča potoka Koren in vodotoka Kanal Koren, pri čemer je to območje oziroma zunanja meja priobalnega zemljišča določena s točkami državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1. Po navedenem drugostopenjski organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrne.

Tožba

6Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da ji povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi uvodoma povzema razloge izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da je prvostopenjski organ spremembo gradbenega dovoljenja zavrnil, ker se z gradnjo posega na z Uredbo določeno priobalno zemljišče potoka Koren, kar je v nasprotju z določili ZV-1. Tožnica poudarja, da zemljišče s parc. št. 000 ni priobalno zemljišče oziroma nesporno ni priobalno zemljišče v delu, na katerega se nanaša sprememba gradbenega dovoljenja. Toženka se namreč sklicuje na Uredbo in Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: OPN), ki pa sta v nasprotju z ZV-1 in ju zato tako upravni organ kot DRSV v delu, v katerem nasprotujeta določbam ZV-1, ne bi smela uporabiti; tudi sicer pa sta določbe ZV-1 uporabila napačno.

8Kot pojasnjuje tožnica, ZV-1 v 8. členu vode razvršča v vode 1. in 2. reda, pri čemer so vode 1. reda določene v Prilogi, preostale vode pa so vode 2. reda. Priloga (Seznam voda 1. reda) poimensko določa vode 1. reda, v 35. točki pa nato še določa, da so vode tega reda tudi ostale celinske vode, ki tvorijo ali prečkajo državno mejo. Ker potok Koren prečka državno mejo, je torej voda 1. reda. ZV-1 za vode 1. reda res določa (drugi odstavek 14. člena), da zunanja meja priobalnih zemljišč sega 15 m od meje vodnega zemljišča, vendar je treba upoštevati tudi peti odstavek istega člena, po katerem ne glede na določbe drugega in četrtega odstavka tega člena zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge ZV-1 sega pet metrov od meje vodnega zemljišča. Ker je potok Koren voda 1. reda iz 35. točke Priloge ZV-1, meja priobalnega zemljišča ob tem potoku na podlagi petega odstavka 14. člena ZV-1 sega pet metrov od vodnega zemljišča, to pa pomeni, da sta Uredba in OPN v nasprotju z ZV-1 in torej nezakonita. Toženka je tudi napačno ugotovila, da naj bi bila gradnja v nasprotju s 37. členom ZV-1, saj parcela 000 ne predstavlja vodnega zemljišča, zato mnenje DRSV ni potrebno. Tretji odstavek 60. člena OPN namreč določa, da je soglasje pristojnega organa za vode treba pridobiti za gradnje na priobalnih zemljiščih, kamor pa parcela 000, kot že navedeno, ne sodi. Že samo dejstvo, da je tožnica leta 2016 pridobila veljavno gradbeno dovoljenje, dokazuje, da je gradnja skladna z zakonom, saj se od tedaj nista spremenila niti ZV-1 niti Uredba, pri čemer tudi gradnja, dovoljena po gradbenem dovoljenju, leži v 15-metrskem pasu. Obstoječa gradnja je namreč bolj oddaljena od potoka Koren od predvidene po gradbenem dovoljenju.

9Kot dalje ugovarja tožnica, v izpodbijani odločbi tudi sicer ni pojasnjeno, na katere predpise s področja mnenjedajalca naj bi sprememba gradbenega dovoljenja vplivala, zato je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena. Poleg tega se toženka ni opredelila do ključne navedbe tožnice, da zunanja meja priobalnega zemljišča potoka Koren sega pet metrov od vodnega zemljišča, s čimer je zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Tožnica še izpostavlja, da je drugostopenjska odločba v nasprotju sama s seboj, saj toženka na 3. strani najprej ugotavlja, da po drugem odstavku 14. člena ZV-1 sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah 1. reda 15 m od meje vodnega zemljišča, pri čemer so po 35. točki Priloge ZV-1 med te vode uvrščene tudi ostale celinske vode, ki tvorijo ali prečkajo državno mejo, torej tudi potok Koren. Vendar toženka dalje navaja, da je prav v zvezi s 35. točko Priloge ZV-1 treba upoštevati peti odstavek 14. člena tega zakona, po katerem ne glede na določbe drugega in četrtega odstavka tega člena ZV-1 sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke pet metrov od meje vodnega zemljišča. Takšna so, kot navaja toženka, tudi določila Uredbe, ki določa, da sega zunanja meja priobalnih zemljišč, ki ležijo gorvodno od suhega zadrževalnika Pikolud, pet metrov od zunanje meje vodnega zemljišča, pri čemer je ta zunanja meja določena s točkami državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1. Kot opozarja tožnica, pa meja priobalnih zemljišč, ki ležijo dolvodno, sega več kot pet metrov od vodnega zemljišča. Navedeno dokazuje izris iz PISO, na katerem je vrisana tako meja priobalnega zemljišča po ZV-1, torej v oddaljenosti pet metrov od vodnega zemljišča, kot po Uredbi, torej na podlagi točk koordinatnega sistema iz Priloge 1 Uredbe, in sicer v oddaljenosti 14,2 m. To dokazuje, da je Uredba v nasprotju z veljavnim ZV-1, iz navedenega pa obenem izhaja, da je toženka tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Kot dokaze tožnica predlaga izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo, gradbeno dovoljenje Upravne enote Nova Gorica, št. 351-226/2016/19 z dne 26. 9. 2016 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje), zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, vodno soglasje DRSV, Sektorja območja Soče, št. 35506-5201/2016-3 z dne 11. 7. 2016 (v nadaljevanju: soglasje DRSV), mnenje DRSV ter izris iz PISO.

Nadaljnji potek upravnega spora

10Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila sprejeta odločitev o zavrnitvi tožničine zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na njenem zemljišču s parc. št. 000.

13Sodišče kot pravno relevantne v obravnavani zadevi izpostavlja sledeče ugotovitve: da je tožnica 26. 9. 2016 pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže tlorisnih dimenzij 8,50 m x 5,50 m, površine 46,75 m², višine 3,50 m, zgrajene JZ od obstoječe stanovanjske stavbe, z odmiki več kot 10,00 m od zemljišča 111, več kot 15,00 m od zemljišča 888, 9,00 m od zemljišča 222 ter 1,50 m od zemljišča 777, pri čemer iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja, da zemljišče 000 leži v varovalnem pasu potoka Koren in da je tožnica pridobila vodno soglasje (tj. soglasje DRSV); da je tožnica 16. 10. 2019 vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, ker se je v času gradnje oblika objekta zaradi lažjega manevriranja spremenila, tako da so njegove tlorisne dimenzije po izvedeni gradnji 7,00 m x 6,90 m, površina 48,30 m² in višina 3,30 m; da je v tej zahtevi razdaljo med zemljiščem 000 in 222 opredelila kot 15,5 m; da je bila tožnica pozvana k dopolnitvi zahteve in ob tem opozorjena, da na prikazu parcel navedene razdalje niso skladne z dejanskim stanjem, saj je bilo po vpogledu v PISO ugotovljeno, da znaša dejanska razdalja med objektom na parceli 000 in parcelo, ki v naravi predstavlja potok Koren (tj. parcelo 222), od 10,00 do 12,00 m, to pa pomeni, da objekt leži znotraj varovalnega pasu potoka Koren, določenega z Uredbo; da je prvostopenjski organ 12. 2. 2020 prejel mnenje DRSV, iz katerega izhaja, da spremenjena gradnja ni skladna z določili ZV-1, saj posega na priobalno zemljišče potoka Koren. Ta dejstva med strankama niso sporna. Sporno je, ali tožničino zemljišče v delu, na katerem je zgrajen objekt (garaža), predstavlja priobalno zemljišče, pri čemer tožnica ugovarja, da je Uredba v nasprotju z ZV-1, zato se ne bi smela uporabiti (exceptio illegalis). Tožnica namreč opozarja, da priobalno zemljišče v obravnavanem primeru ni zemljišče, kot ga določajo točke koordinatnega sistema iz Priloge 1 Uredbe, temveč zunanjo mejo priobalnega zemljišča predstavlja meja, ki jo določa peti odstavek 14. člena ZV-1 in torej sega pet metrov od meje vodnega zemljišča. Toženka pa zastopa stališče, da je zunanja meja priobalnega zemljišča določena z drugim odstavkom 3. člena Uredbe, in sicer s točkami državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1, v konkretnemu primeru točkama D14 in D15, glede na kateri je tožničina gradnja delno izvedena v varovalnem pasu potoka Koren.

14Kot med strankama ni sporno ter izhaja iz upravnih spisov zadeve, je tožnica za nameravano gradnjo na podlagi načrta za pridobitev vodnega soglasja, št. P-861/16, ki ga je junija 2016 izdelala družba A., d.o.o., 11. 7. 2016 pridobila soglasje DRSV, iz katerega izhaja, da se lokacija posega nahaja ob potoku Koren, pri katerem je zunanja meja priobalnega zemljišča določena z Uredbo, in sicer s koordinatami točk državnega koordinatnega sistema, kar je izdelovalec načrta za pridobitev vodnega soglasja upošteval pri umeščanju objekta v prostor in gradnjo predvidel izven priobalnega zemljišča. V nato izdanem gradbenem dovoljenju je v izreku in v obrazložitvi navedeno, da znaša odmik garaže od zemljišča s parc. št. 222, ki v naravi predstavlja potok Koren, devet metrov. V postopku spremembe tega gradbenega dovoljenja pa je bilo ugotovljeno, da znaša dejanski odmik (torej odmik dejansko zgrajenega objekta) od parcele 222 od 10,00 do 12,00 m, kar je glede na Uredbo znotraj varovalnega pasu potoka Koren. V zadevi je bilo nato pridobljeno mnenje DRSV o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda, iz katerega izhaja, da je zunanja meja priobalnega zemljišča po Uredbi podana s koordinatami točk, pri čemer ima zahtevi priložena projektna dokumentacija vrisan priobalni pas 5,00 m v skladu z ZV-1 in 15,00 m v skladu z Uredbo, poseg pa leži znotraj z Uredbo določenega varovalnega pasu. Kot je še navedeno v mnenju DRSV, je bilo vodno soglasje iz leta 2016 izdano na podlagi projektne dokumentacije, ki je upoštevala Uredbo, saj je bila gradnja predvidena izven z Uredbo določenega priobalnega pasu.

15Odmikom, kot jih je ugotovil prvostopenjski organ, tožnica niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni oporekala, zato sodišče šteje kot nesporno, da je odmik od parcele 222, ki predstavlja potok Koren, po projektni dokumentaciji, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, in gradbenem dovoljenju, kot to izrecno izhaja iz njegovega izreka in obrazložitve, znašal 9,00 m, po izgradnji pa dejanska razdalja med objektom in zemljiščem 222 znaša od 10,00 do 12,00 m. To je namreč razdalja, kot jo je v upravnem postopku ugotovil prvostopenjski organ ter v svoji dopolnitvi 4. 12. 2019 potrdila tudi tožnica. Iz navedenega sledi, da je razdalja med tožničinim objektom in parcelo 222 po gradbenem dovoljenju znašala devet metrov, kar je upravni organ ocenil kot skladno s soglasjem DRSV iz leta 2016 in posledično izdal gradbeno dovoljenje; razdalja, predvidena s spremembo gradbenega dovoljenja, pa znaša 10,00 oziroma 12,00 m, kar pa je po oceni upravnega organa na podlagi mnenja DRSV iz leta 2020 neskladno s 3. členom Uredbe oziroma zunanjo mejo priobalnega zemljišča, kot jo določajo točke državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1 te Uredbe, zato je spremembo gradbenega dovoljenja zavrnil. To pomeni, da ima tožnica prav, ko izpostavlja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, čeprav je tam dovoljena gradnja še bližja od dejansko izvedene. Vendar, ker predmet presoje v tem upravnem sporu ni izdano gradbeno dovoljenje, temveč odločba, s katero je bila zavrnjena njegova sprememba, se sodišče do navedenega dalje ne opredeljuje, temveč se v nadaljevanju opredeljuje do materialnopravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe in tožničinih ugovorov v zvezi s tem.

16ZV-1, kot je relevanten za to zadevo, v 8. členu² določa, da se površinske vode po pomenu, ki ga imajo za upravljanje voda, razvrstijo v 1. in 2. red (prvi odstavek). Vode 1. reda so v Prilogi, ki je sestavni del tega zakona, preostale vode pa so vode 2. reda (drugi odstavek 8. člena ZV-1). V Prilogi, ki določa Seznam voda 1. reda, so v točkah od 1. do 34. poimensko opredeljene vode, v 35. točki pa je določeno, da med vode 1. reda sodijo tudi ostale celinske vode, ki tvorijo ali prečkajo državno mejo.

17Za obravnavano zadevo pa je zlasti pomemben 14. člen ZV-1. Ta je ob sprejemu zakona določal, da je zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, priobalno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek). Zunanja meja priobalnih zemljišč sega na vodah 1. reda 15 metrov od meje vodnega zemljišča, na vodah 2. reda pa pet metrov od meje vodnega zemljišča (drugi odstavek 14. člena ZV-1). Priobalna zemljišča so tudi vsa zemljišča med visokovodnimi nasipi (tretji odstavek 14. člena ZV-1). Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena lahko vlada določi drugačno zunanjo mejo priobalnih zemljišč, če je to potrebno zaradi: 1. varstva voda, vodnih in obvodnih ekosistemov, 2. urejanja voda, 3. izvajanja javnih služb po tem zakonu in 4. omogočanja splošne rabe vodnega in morskega dobra (četrti odstavek 14. člena ZV-1).

18ZV-1 je torej že ob sprejemu v četrtem odstavku 14. člena dal Vladi pooblastilo za določitev drugačne meje priobalnega zemljišča. Na tej podlagi je bila, kot izrecno izhaja iz njenega uvoda, sprejeta Uredba, ki velja in se uporablja od 29. 12. 2006 dalje. Ta Uredba določa zunanjo mejo priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah na levem in desnem bregu potoka Koren in vodotoka Kanal Koren in v območju suhega zadrževalnika Pikolud v Mestni občini Nova Gorica zaradi urejanja voda in omogočanja splošne rabe vodnega dobra (1. člen Uredbe), in sicer po 2. členu Uredbe zunanja meja priobalnega zemljišča na levem in desnem bregu potoka Koren in vodotoka Kanal Koren, ki je določena gorvodno od suhega zadrževalnika Pikolud, nad koto 100,00 m.n.v., sega pet metrov od zunanje meje vodnega zemljišča; medtem ko je zunanja meja vodnega zemljišča na v prvem odstavku 3. člena Uredbe izrecno določenih parcelah, ki ležijo dolvodno in kamor sodita tudi parceli 333 in 444, iz katerih je nastala sedanja tožničina parcela 000, urejena drugače, s točkami državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1, ki je sestavni del Uredbe (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Podatek o širini in zunanji meji priobalnega zemljišča iz 3. in 4. člena te uredbe se vnese kot podatek v zemljiški kataster oziroma v evidenco pravnih režimov v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (5. člen Uredbe).

19Sodišče glede na navedeno ne soglaša s tožbenim ugovorom, da je bila Uredba, ki je zunanjo mejo priobalnega zemljišča na zemljiških parcelah iz prvega odstavka 3. člena Uredbe določala drugače kot drugi odstavek 14. člena ZV-1, že ob svojem sprejemu v nasprotju z ZV-1.

20Kot dalje pojasnjuje sodišče, pa je bil 14. člen ZV-1 nato z ZV-1A (ki je bil objavljen 10. 6. 2008, velja in uporablja pa se od 25. 6. 2008) spremenjen in v sedaj veljavnem besedilu določa, da je zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, priobalno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek 14. člena ZV-1). Zunanja meja priobalnih zemljišč sega na vodah 1. reda 15 metrov od meje vodnega zemljišča, na vodah 2. reda pa pet metrov od meje vodnega zemljišča (drugi odstavek 14. člena ZV-1). Priobalna zemljišča so tudi vsa zemljišča med visokovodnimi nasipi (tretji odstavek 14. člena ZV-1). Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah 1. reda zunaj območij naselja najmanj 40 metrov od meje vodnega zemljišča. Vlada lahko določi drugačno zunanjo mejo priobalnih zemljišč, ki razširi priobalno zemljišče, če je to potrebno zaradi: 1. varstva voda ter vodnih in obvodnih ekosistemov, 2. urejanja voda, 3. izvajanja javnih služb po tem zakonu, 4. omogočanja splošne rabe vodnega in morskega dobra in določanja varstvenih režimov (četrti odstavek 14. člena ZV-1). Ne glede na določbe drugega in četrtega odstavka tega člena sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge tega zakona pet metrov od meje vodnega zemljišča (peti odstavek 14. člena ZV-1). Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena lahko vlada na predlog nosilcev prostorskega načrtovanja določi drugačno zunanjo mejo priobalnih zemljišč, ki zoži priobalno zemljišče, če: 1. gre za poseg na obstoječem stavbnem zemljišču znotraj obstoječega naselja, 2. se s tem ne povečuje poplavne ali erozijske nevarnosti ali ogroženosti, 3. se s tem ne poslabšuje stanje voda, 4. je omogočeno izvajanje javnih služb, 5. ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in 6. to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami (šesti odstavek 14. člena ZV-1). V predlogu iz prejšnjega odstavka morajo biti v skladu s predpisi o vodah predvideni tudi ukrepi, potrebni za izravnavo vplivov nameravanega posega na doseganje ciljev upravljanja voda (sedmi odstavek 14. člena ZV-1).

21Tožnica ima torej prav, ko navaja, da se je s spremembo ZV-1A, konkretneje z novim petim odstavkom 14. člena ZV-1, zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge ZV-1, kamor sodi potok Koren, določila drugače in odslej znaša pet in ne več petnajst metrov od meje vodnega zemljišča, kot je to sicer določeno za preostale vode 1. reda. V zvezi s presojo, da je utemeljen tožbeni ugovor o nezakonitosti Uredbe, ker je ta po povedanem v nasprotju s (pozneje sprejeto spremembo) ZV-1, sodišče še izpostavlja, da je iz gradiva za sprejem ZV-1A (Poročevalec DZ, št.: 00719-7/2008/18, EVA: 2007-2511-0032, glej točko 2.2.4.) razvidno, da se je zakonodajalec za spremembo ZV-1 odločil, ker je ugotovil, da "se je določitev priobalnega režima in zakonska določitev prepovedi in omejitev izkazala za precej togo. Po drugi strani pa je praksa pokazala tudi, da je očitno popolna prepoved posegov na vodno in priobalno zemljišče v zasebnem interesu v strnjenih naseljih (kjer že obstoji nek občinski izvedbeni akt), neživljenjska." Iz navedenega izhaja, da se je zakonodajalec zavedal, da je določitev priobalnega režima (lahko) pretoga, zato je s spremembo 14. člena ZV-1 ta režim omilil, tudi z določitvijo, da je zunanja meja priobalnih zemljišč za vode iz 35. točke Priloge ZV-1 ožja, torej z razlikovanjem ne zgolj med vodami 1. in 2. reda, temveč z razlikovanjem tudi znotraj voda 1. reda, ki jih je razdelil na poimensko opredeljene vode iz 1. do 34. točke Priloge, za katere je zunanja meja priobalnega zemljišča določena na 15 m, in na preostale, za katere je po njegovi presoji očitno zadostovalo, da je zunanja meja priobalnega zemljišča določena na 5 m od meje vodnega zemljišča. V takšni situaciji, ko je bil namen zakonodajalca omiliti prejšnji pravni režim, je po presoji sodišča ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi načela lex posterior derogat legi priori (torej načela, po katerem mlajša določba prevlada nad starejšo), treba upoštevati kasnejšo zakonsko določbo, tj. peti odstavek 14. člena ZV-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče le še pripominja, da v prehodnih in končnih določbah ZV-1A (88. do 96. člen) zakonodajalec tudi ni predvidel posebnega prehodnega obdobja za uskladitev oziroma sprejem novih podzakonskih aktov.

22Glede na določbo 125. člena Ustave, po kateri so sodniki pri svojem delu neodvisni ter vezani na ustavo in zakon, presoja pravilnosti uporabe materialnega prava vključuje tudi presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, ki jih je toženka uporabila pri svojem odločanju. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt neskladen z določbami zakona, svojo odločitev opre na določbe zakona, podzakonskega akta pa se kot pravne podlage za odločitev v konkretni upravni zadevi ne uporabi (institut exceptio illegalis). Ker je po vsem navedenem po presoji sodišča Uredba v drugem odstavku 3. člena, ko določa, da je zunanja meja priobalnega zemljišča iz prvega odstavka tega člena, in sicer zemljišča s parc. št. 333 in 444 (sedaj 000), določena s točkami državnega koordinatnega sistema iz Priloge 1, v neskladju s petim odstavkom 14. člena ZV-1, mora sodišče z uporabo instituta exceptio illegalis odkloniti uporabo te določbe Uredbe kot materialnopravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi.

23Glede na vse obrazloženo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V slednjem je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo prvostopenjske odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni upravni postopek po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 2/2014).

24Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

25Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče tožnici, ki jo je v postopku kot pooblaščenec zastopal odvetnik, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, kar se, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV ter skupaj znaša 347,70 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

26Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Vse v zadevi obravnavane nepremičnine se nahajajo v k.o. 2304 Nova Gorica, zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo samo s parcelno številko, brez navajanja katastrske občine.
² Vsebina tega člena je bila sicer enaka tudi ob sprejemu oziroma uveljavitvi tega zakona leta 2002.