UPRS Sodba in sklep I U 1064/2024-21

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožnik, ki naj bi bil državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, začasno nastanjen v Centru za tujce, ..., je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1295/2023/55 z dne 28.5.2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se tožniku podaljša omejitev gibanja, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 29. 5. 2024 od 13.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 6. 2024 do 13.50 (2. točka izreka).

Izpodbijani sklep

2Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi šestega odstavka 84. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim in četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo in 54/21, v nadaljevanju: ZMZ-1). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 29. 2. 2024 pri toženi stranki vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: zahtevek). Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožnik v Republiki Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložil že 7. 3. 2023. Pristojni organ (tožena stranka) je njegovo prošnjo z odločbo št. 2142-1295/2023/17 (1222-12) s 7. 6. 2023 zavrnil, omenjena odločba pa je 20. 6. 2023 postala pravnomočna in izvršljiva. S tem je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite vlagatelja zahtevka v Republiki Sloveniji pravnomočno zaključen. V navedeni odločbi je bil tožniku izrečen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki je začel teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka navedene odločbe in v katerem bi moral vlagatelj zahtevka zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Tožnik tega v predvidenem 10-dnevnem roku ni storil, zaradi česar je v predmetni zadevi začel veljati ukrep odstranitve ter prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma za obdobje enega leta. Tožniku je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 28457/2023 s 3. 11. 2023, po kateri je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 - popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 - ZZNŠPP in 16/23 - KZ-1) izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta. Navedena sodba je postala pravnomočna 25. 8. 2023. Na podlagi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države je bila 23. 2. 2024 po izpustu iz zapora vlagatelju zahtevka s strani Policijske postaje Trebnje izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce št. 721-2/2024/4 (3J692-D1), s čemer je bilo vlagatelju zahtevka omejeno gibanje od 24. 2. 2024 do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožnik je nato 29. 2. 2024 v Republiki Sloveniji vložil ponovni zahtevek za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je 7. 3. 2024 njegov zahtevek s sklepom št. 2142-1295/2023/29 (122- 12) zavrgel. Zoper navedeni sklep je tožnik 25. 3. 2024 vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je 4. 4. 2024 s sodbo št. I U 587/2024-17 njegovo tožbo zavrnilo. Zoper omenjeno sodbo je tožnik vložil tudi pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki pa o predmetni zadevi še ni odločilo.

3Po vloženem zahtevku 29. 2. 2024 je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ..., in sicer od 29. 2. 2024 od 13.50 do 29. 5. 2024 do 13.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Tožnik je zoper sklep o omejitvi gibanja št. 2142-1127/2023/27 (1221-11) s 1. 3. 2024 vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije je 14. 3. 2024 s sodbo št. I U 479/2024-15 tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo in s tem potrdilo izpodbijani sklep pristojnega organa. Zoper omenjeno sodbo je tožnik vložil tudi pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo št. I Up 96/2024 s 24. 4. 2024 pritožbo zavrnilo. S tem je sklep št. 2142-1127/2023/27 (1221-11) s 1. 3. 2024 postal pravnomočen.

4Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so razlogi za izrek omejitve gibanja vlagatelju zahtevka glede na ugotovljeno še vedno povsem enaki kot prej, torej kot v sklepu št. 2142- 1127/2023/27 (1221-11) in se v zvezi s tem ni prav nič spremenilo. Glede na to, da njegov postopek v zvezi z zahtevkom za priznanje mednarodne zaščite (ta je bil zavržen) še ni izvršljiv, razlogi za omejitev gibanja še vedno obstajajo. Povsem očitno je tožnik zahtevek pred pristojnim organom (toženo stranko) vložil izključno iz razloga, da bi preprečil njegovo odstranitev iz Republike Slovenije, kljub temu, da je bil njegov postopek za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno zaključen in je imel že bistveno prej možnost, da bi vložil takšen, torej, ponoven, zahtevek. Po mnenju tožene stranke je evidentno , da bi lahko zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal že bistveno prej, saj je bila njegova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena že 20. 6. 2023, ko je postala pravnomočna odločba pristojnega organa št. 2142- 1295/2023/17 (1222-12) s 7. 6. 2023. Tožniku je bilo že več kot pol leta znano, da je njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnjena, razlogi, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa so, kot izhaja iz zapisnika 2142-1295/2023/25 (1222-17) z 29. 2. 2024 prav tako obstajali že bistveno prej, zanje je namreč vedel že od leta 2017. Tožena stranka nikakor ne more slediti tožnikovim pojasnilom, zakaj namere za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni podal prej. Tožnik je namreč povedal, da je na to povsem pozabil in da je menil, da mu zaradi prestajanja zaporne kazni ta pravica ne pripada. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se pri pristojnem organu ni pozanimal glede možnosti za uvedbo ponovnega postopka, pa je tožnik pojasnil, da v času prestajanja zaporne kazni ni z nikomer komuniciral. Pojasnil je, da tudi lastne matere ni kontaktiral devet mesecev oziroma je to storil šele v Centru za tujce. Pri tem tožena stranka opozarja, da vsekakor ne gre spregledati dejstva, da je tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je njegova mati že pokojna. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu socialna služba v zaporu ni povedala, da ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito, tožena stranka navaja, da to niti ni naloga socialne službe. Skladno s prvim odstavkom 42. členom ZMZ-1, lahko vlagatelj namere namen podati prošnjo izrazi pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo. V primeru, da bi vlagatelj svojo namero izrazil socialni službi oziroma drugim zaposlenim v zaporu, bi ti zagotovo o tem obvestili policijo. V zvezi z vlagateljevim pojasnilom, da je namero izrazil šele tretji dan v Centru za tujce, ker v času vikenda policijski inšpektorji niso bili prisotni, tožena stranka pojasnjuje, da bi lahko tožnik namen podati prošnjo, če ne prej, izrazil vsaj takoj ob izpustu iz zapora, ko ga je 24. 2. 2024 obravnavala Policijska postaja Trebnje in ga nastanila v Center za tujce. Tožena stranka zato nikakor ne more slediti navedbam tožnika, da ni vedel, da lahko poda namero za podajo prošnje, saj je bil, kot že zapisano, tudi pred nastanitvijo v Center za tujce že v stiku s policijo, poleg tega to niti ni bila njegova prva namera za podajo prošnje oziroma vložitev zahtevka in mu je bil potemtakem sam postopek že poznan.

5Glede na okoliščine tožnikove vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je evidentno, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil šele tretji dan po nastanitvi v Center za tujce, tega pa ni storil prej, čeprav je bil več mesecev v zaporu in bi to lahko storil, prav tako mu je postopek mednarodne zaščite poznan, tožena stranka utemeljeno sklepa, da je to storil, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Tožnik je po mnenju tožene stranke predhodno imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Takšno ravnanje tožnika pa kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Tožena stranka poudarja, da tudi dejstvo, da je tožnik navedel razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki naj bi obstajali že od leta 2016, ampak jih v prvem postopku ni navajal, ker takrat ni nameraval ostati v Republiki Sloveniji, kaže na to, da je zahtevek podal z namenom oviranja postopka odstranitve. Za razloge, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je namreč vedel več let, vendar jih prostovoljno pristojnemu organu v prejšnjem postopku ni niti omenil. Tožnik se zato omejuje gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena, da bi se izvršil postopek vrnitve oz. odstranitve iz države. Pristojni organ ima tako v skladu s šestim odstavkom 84. člena pravno podlago, da tožniku kot vlagatelju ponovnega zahtevka za mednarodno zaščito podaljša ukrep omejitve gibanja tudi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker še vedno obstajajo razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce (...).

6V nadaljevanju izpodbijanega sklepa je tožena stranka preverjala, ali so podani pogoji za izrek milejšega ukrepa in ugotovila, da niso podani. Navaja, da ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka je tako najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo vlagatelj zahtevka ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku. Skladno s prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1 se v posameznem primeru šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. Tožniku je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 28457/2023 s 3. 11. 2023, izrečena stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za obdobje enega leta. Navedena sodba je postala pravnomočna 25. 8. 2023 in izvršljiva 17. 10. 2023. Tožnik je torej namen za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka izrazil šele, ko je bil, skladno z navedeno sodbo, v postopku vračanja, kljub temu, da bi to lahko storil že bistveno prej. Tožena stranka tako glede na navedeno sklepa, da so, skladno s prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1, v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma v danem primeru povsem neučinkovita. Po vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka bi bil vlagatelj načeloma pripeljan in nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev namer, naloge varovanja opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (Ur. I. RS. št. 17/2011, v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. 45. člen ZZasV-1 določa ukrepe varnostnika, in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju. V skladu z 51. členom ZZasV-1 sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage. Iz navedenega po ugotovitvi tožene stranke izhaja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca oziroma vlagatelja zahtevka, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Glede na navedeno je jasno, da tožnik lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti.

7Tožena stranka še obrazlaga, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le-ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Učinkovit nadzor oseb je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, nastanjenih v azilnem domu. Pristojni organ tudi poudarja, da več kot 90 % prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji le-to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji.

8Tožena strank še poudarja, da bo tožniku v Centru za tujce še naprej nudena primerna zdravstvena oskrba, v kolikor jo bo potreboval. Poleg tega bo imel dostop do socialne pomoči, prav tako pa tudi do primerne psihiatrične obravnave, če bo to potrebno. Vsaj enkrat tedensko, po potrebi pa tudi večkrat, mu bo omogočen razgovor z uradno osebo pristojnega organa.

9Glede na vse navedeno in glede na to, da je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce že potrjen tudi s strani Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot pravno pravilen in zakonit, tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru skladno s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 podani zadostni razlogi za podaljšanje izrečenega ukrepa omejitve gibanja vlagatelju zahtevka iz razlogov iz tretje alineje prvega odstavka istega člena, kako tudi, da so podani razlogi za odreditev gibanja na prostore Centra za tujce v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

Navedbe tožnika

10Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je zoper sklep o omejitvi gibanja št. 2142-1127/2023/17 z dne 1. 3. 2024 vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Upravno sodišče je dne 14. 3. 2024 s sodbo številka IU 479/2024-15 tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo in s tem potrdilo izpodbijani sklep pristojnega organa. Zoper omenjeno sodbo je vlagatelj zahtevka vložil pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo št. I Up 96/2024 S 24. 4. 2024 obe pritožbi zavrnilo. S tem je sklep št. 2142-1127/2023/27 s 1.3.2024 postal pravnomočen.

11Tožnik v nadaljevanju izrecno navaja, da ne oporeka navedbi tožene stranke, da je vložil namero zaradi razloga, ker ne želi biti deportiran nazaj v matično državo. Navaja, da mu v matični državi grozi krvno maščevanje in je njegov strah upravičen in posledično si želi, da bi se ga vračalo v njegovo državo. To dejstvo je tožnik navajal že ob prvi omejitvi gibanja, do katere se tudi sedaj tožena stranka ni opredelila in navaja samo, da tožnikov namen je zgolj zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Vendar to ne drži. Krvno maščevanje kot ga tožnik navaja, traja po navadi vse življenje posameznika in se mu je težko izogniti.

12Tožnik navaja, da v zaporu, kot je tudi predhodno v upravnem postopku obrazložil, ni imel denarja, da bi uporabil telefon in ni imel možnosti, da bi vzpostavil stik s kakšno osebo, ki bi mu pomagala. Glede tega, da želi vložiti tožbo, pa se je tudi obrnil na paznika, ki mu je dejal naj počaka. V zaporu je tožnik bolj razmišljal o temu, da po izpustu iz zapora ne bo storil več kakšnega kaznivega dejanja. Tega, da lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v zaporu še ni vedel. Za to možnost mu je povedal šele policijski inšpektor v Centru za tujce. Tožnik je menil, da ker je v zaporu kaznovan, da mogoče zaradi tega nima pravice da ponovno zaprosi za mednarodno zaščito. Tožnik v Centru za tujce ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, ker je v Center za tujce prispel v soboto. Za vikend policijski inšpektorji pa ne delajo, tako, da ni imel možnosti sploh, da izrazi namero. Ko je vprašal policista, pa mu je le ta rekel, da naj počaka do ponedeljka. To je tudi storil, in v ponedeljek osebno napisal namero, ki jo je policijskemu inšpektorju izročil takoj naslednji dan. Opozarja, da tožnik je tudi pravo neuka oseba, ki se ne zaveda oziroma nima znanja, komu mora izraziti namero za mednarodno zaščito. Da se vse okoliščine razčistijo, tožnik vsekakor predlaga, da se opravi glavna obravnava, kje se bo tožnik lahko izjasnil o bistvenih okoliščinah.

13Tožnik meni, da mu je kršena eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Upoštevajoč upravno- sodno in ustavno- sodno prakso v Sloveniji, je treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ena zadnjih sodb, ki je to potrdila je sodba Upravnega sodišča IU 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, kjer obrazloži, kdaj se v skladu z drugim odstavkom 32.člena Ustave RS pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

14Tožnik se v tožbi še opredeljuje do presoje tožene stranke, zakaj je za tožnika primernejši strožji ukrep in ne milejši ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka ne more zgolj sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca, v našem primeru na tožnika. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih.

15Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce (2. odstavek 84.čl. ZMZ-1 ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma (1. odstavek 84. čl. ZMZ-1).

16Po navedbi tožnika je slovenski zakonodajalec uredil manj prisilno sredstvo od pridržanja v Centru za tujce in sicer pridržanje na območju Azilnega doma, kar pa je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (čl. 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Takšen pa je po navedbi tožnika konkreten primer glede na dosedanjo obrazložitev izpodbijane sodbe.

17Tako bi tožena stranka morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi UP 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

18Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, tožnik navaja, da jih je že navedel in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je tožena stranka sklepala na obstoj le teh.

19Razlogi za pridržanje tožniku niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo.

20Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (...). Meni, da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti.

21Kršitev pravice do osebne svobode iz I. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11.12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice" (3. odstavek obrazložitve).

22Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odst. 15. čl. Ustave, 1. in 2. odst. 47. čl. Listine EU o temeljnih pravicah in 18. čl. Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP.

Odgovor na tožbo

23Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

24V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja, da tožnik v tožbi izrecno navaja, da ne oporeka temu, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil, ker ne želi biti deportiran v matično državo. Zavrača navedbo tožnika, da se naj ne bi opredelila do trditve tožnik, da se ne želi vrniti v matično državo, ker mu tam grozi krvno maščevanje. Opozarja, da tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 določa, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka istega člena pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na to, da je tožeča stranka nedvomno izjavila, da je za razloge, zaradi katerih je podala zahtevek, vedela že od leta 2016, je tožena stranka torej povsem utemeljeno in pravilno sklepala, da je tožeča stranka ta zahtevek vložila izključno zaradi tega, da bi preprečila odstranitev iz Republike Slovenije oziroma vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka je 7. 3. 2024 njegov zahtevek s sklepom št. 2142-1295/2023/29 (122-12) zavrgla. Tožnik tako ni zadostil pogojem, ki so določeni v 64. členu ZMZ-1 in posledično tožena stranka njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite zavrgla.

25Glede tožnikovih navedb, zakaj je prepozno vložil zahtevek za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite tožena stranka ponovi navedbe iz izpodbijanega sklepa, da v kolikor bi tožnik dejansko ta namen izrazil socialni službi ali drugim zaposlenim v zaporu, bi ti vsekakor o tem obvestili policijo, saj je to njihova zakonska dolžnost. Tožena stranka glede na navedeno ne more slediti navedbam tožnika, da v zaporu ni mogel ničesar storiti tako v zvezi z vložitvijo tožbe, kot tudi z vložitvijo zahtevka. Navedba, da je tožnik prava neuka stranka, v tej povezavi nima nobenega pomena. Komurkoli od zaposlenih bi lahko izrazil svojo namero, vendar tega očitno ni storil, dokler ni postalo jasno, da ga čaka odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v izvorno državo, to pa je postalo evidentno, ko je bil spuščen iz zapora in je bil zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države za obdobje enega leta nameščen v Center za tujce, kjer je čakal na deportacijo.

26V nadaljevanju odgovora na tožbo se tožena stranka opredeljuje do navedbe tožnika, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja in da gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strog test sorazmernosti posega v te pravice in da v roku treh mesecev tožena stranka ni uspela izpolniti razloga, zaradi katerega je tožniku omejila gibanje. Tožena stranka v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da Ustava RS v drugem stavku 19. člena določa tudi, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V konkretnem primeru je tožena stranka torej skladno z ZMZ-1 in tudi z Ustavo RS postopala na povsem zakonit način in tudi podaljšala izrek ukrepa omejitve gibanja na povsem pravilni zakonski osnovi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tožena stranka še poudarja, da je tako Upravno sodišče Republike Slovenije 14. 3. 2024 s sodbo št. I U 479/2024-15 kot tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I Up 96/2024 s 24. 4. 2024 odločilo, da je sklep o omejitvi gibanja št. 2142-1127/2023/27 (1221-11) s 1. 3. 2024 pravilen in zakonit, 24. 4. 2024 pa je postal tudi pravnomočen. Trditev tožeče stranke, da za omejitev gibanja ni zakonske podlage, je torej neosnovana in netočna, saj je bil ukrep potrjen kot zakonit pravno pravilen na vseh stopnjah sojenja. Prav tako pa podaljšanje ukrepa temelji na zakonski podlagi, in sicer na 6. odstavku 84. člena ZMZ-1, kar je obrazloženo v izpodbijanem sklepu. ZMZ-1 določa stroge pogoje za odreditev ukrepa omejitve gibanja, ki so bili v konkretnem primeru vsekakor izpolnjeni.

27Tožena stranka tudi ne strinja z navedbami tožnika, zakaj zanj ni primeren izrečeni strožji ukrep in, da se ne more sklicevati zgolj na ureditev in varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti konkretne razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca. Tožena stranka pojasnjuje, da je v konkretnem primeru presojala najprej pogoje za izrek ukrepa omejitve gibanja in nato še pogoje za izrek ukrepa omejitve gubanja na prostore Centra za tujce. Razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja po mnenju tožene stranke seveda obstajajo, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja, da je bilo tožeči stranki pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, oziroma podati namero za vložitev zahtevka. Tožnik je torej za razloge, zaradi katerih je vlagal zahtevek, vedel že dosti prej, zaradi česar je bil tudi njegov zahtevek zavrnjen, poleg tega pa bi tudi samo namero lahko podal bistveno prej. Samo dejstvo, da je bil v zaporu, mu tega ni preprečevalo. Obstoj razlogov za izrek ukrepa omejitve gibanja po mnenju tožene stranke torej ni vprašljiv.

28V zvezi z izrekom ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce pa tožena stranka pojasnjuje, da je tudi ta odločitev povsem skladna z zakonom, saj prva alineja 84.a člena ZMZ-1 določa, da se šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. Ta pogoj je bil v konkretnem primeru vsekakor izpolnjen, saj je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 28457/2023 s 3. 11. 2023, zaradi storitve kaznivega dejanja izrečena tudi stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za obdobje enega leta. Begosumnost je torej v konkretnem primeru podana. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da je tožni sam izjavil, da je zahtevek vložil samo zato, da ne bi bil deportiran v izvorno državo. Zato gre po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru tudi za zlorabo instituta mednarodne zaščite. Tožena stranka je torej svojo odločitev oprla na možnosti, ki jih daje zakon in izrekla zakonsko dopusten ukrep. Podlaga za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je torej v prvi alineji 84.a člena ZMZ-1, z obrazložitvijo stanja v Azilnem domu pa je tožena stranka še dodatno podkrepila obrazložitev, da bi bil v konkretnem primeru izrek ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave nesmiseln in neučinkovit.

29Tožena stranka še pojasnjuje, da je spis upravne zadeve trenutno na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ki v konkretnem primeru obravnava pritožbo zoper sklep o zavrženju zahtevka za priznanje mednarodne zaščite.

Sodna presoja

K I. točki izreka

30Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse predložene listine spisa tožene stranke št. 2142-1295/2023 in listine sodnega spisa ter tožnika zaslišalo.

31Tožba ni utemeljena.

32Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi šestega odstavka 84. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim in četrtim odstavkom 86. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

33Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja "prosilcu"¹ za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

34Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

35Sodišče se sklicuje tudi v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. 5. 2022 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, da zakonsko besedilo omejitve gibanja v situaciji kot je obravnavana, ki veže na okoliščino, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Po stališču Vrhovnega sodišča RS tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

36Prosilcu lahko, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, za ta spor relevantno (tudi), kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Neposredna pravna podlaga za odločitev tožene stranke je sicer šesti odstavek 84. člena ZMZ-1, ki določa, da se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce izrečen po drugem odstavku istega člena, s sklepom podaljša še za (največ) en mesec. Pogoj za podaljšanje je, da še vedno obstajajo razlogi, ki so obstajali za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da še vedno obstaja razlog, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

37Med strankama tudi ni sporno, da je bilo tožniku pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, in pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tožnika iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve.

38Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar tožnik v tožbi izrecno priznava. Tej ugotovitvi tožnik ni nasprotoval, celo potrdil jo je v tožbi, pri čemer je sicer navajal, da bi mu naj v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo krvno maščevanje. Sodišče pripominja, da presoja utemeljenosti tožnikove ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni predmet tega postopka in je zato tožnikova navedba, zakaj nasprotuje odstranitvi, neupoštevna za presojo v tem postopku.

39Po presoji sodišča je toženka torej pravilno ugotovila, da je dokazana tudi tretja okoliščina za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega dostavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ni sporno namreč: (i) da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 7.6.2023, (ii) da tožnik ni ravnal v skladu z v navedeni odločbi določenem 10-dnevnem roku za prostovoljni odhod, zaradi česar je začel veljati ukrep odstranitve ter prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta; (iii) da je bila tožniku na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z dne 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta; (iv) da je tožniku 23. 2. 2024 ob izpustu iz zapora izdana odločba o nastanitvi tožnika v Center za tujce. Pravilna je na podlagi povzetega dejanskega stanja ugotovitev toženke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V tožbi ponovljene navedbe, o razlogih zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito prej, npr. v zaporu, je pravilno, v celoti in obrazloženo zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Tako je pravilna ugotovitev toženke v izpodbijanem sklepu, da so še vedno podani razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

40Nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Gola tožbena navedba, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ne zadošča. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj tožniku ne bi bili znani razlogi za pridržanje. Sodišče pojasnjuje, da tožnik razloge, ki naj mu ne bi bili znani, poskuša izpodbiti v tožbi, zato tožbeni očitek, da razlogi, ki jih izpodbija v tožbi, niso znani, že zato ni utemeljen. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj ne bi obstajala odločilna dejstva in, da naj ne bi bilo jasno, na kateri podlagi je toženka sklepala na obstoj teh dejstev. Kot že pojasnjeno, je toženka pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje (pridržanje) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava), pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen). Sodišče se strinja s toženko, da so razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce še vedno podani in je toženka po uradni dolžnosti na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno izrekla ukrep podaljšanja omejitve gibanja na Center za tujce za največ en mesec, kot ji to omogoča šesti odstavek 84. člena ZMZ-1.

41Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot že navedeno, je mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Drži navedba tožnika, da ta ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je po mnenju sodišča pravilno ugotovila tudi toženka.

42Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, kar je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da je tožnik begosumen; (ii) da niso ustrezne zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo); (iii) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države; (iv) da je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28457/2023 z dne 3. 11. 2023 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta; (v) da je zahtevek za ponovni postopek tožnik podal v času, ko zoper njega teče izročitveni postopek oziroma je v postopku vračanja; (vi) da je podal zahtevek le zato, da bi se izognil deportaciji; (vii) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (viii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (ix) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (x) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (xi) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; (xii) da so prosilci iz azilnega doma pobegnili tudi preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod; (xiii) da je učinkovit nadzor oseb še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, nastanjenih v azilnem domu.

43Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Po presoji sodišča pa je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano. Neutemeljen je namreč tožbeni očitek, da tožnika država ne bi smela pridržati v Centru za tujce zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Iz povzetega sklepa jasno izhaja, da toženka ni omejila tožniku gibanje na Center za tujce (samo) za to, ker naj ne bi bila sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, kot trdi tožnik, ampak zaradi ugotovljenih številnih okoliščin, na podlagi katerih je tudi po presoji sodišča dokazano, da za tožnika ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave ni mogoče učinkovito izvesti. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnik ne izpodbija ugotovljenih okoliščin, ki so bila podlaga za odločitev toženke, niti ne trdi, da ugotovitve toženke, da je npr. begosumen, ne držijo. Tožnik tako niti ne izpodbija ugotovitev toženke o okoliščinah, ki po oceni toženke dokazujejo, da ukrep na pridržanje na azilni dom za tožnika ni učinkovit. Sodišče se strinja s tožnikom, da izrečeni ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

44Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

45Tožnik predlaga, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dneve brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz I. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odst)." Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odst. 15. čl. Ustave, 1. in 2. odst. 47. čl. Listine EU o temeljnih pravicah in 18. čl. Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

46Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

47Tožnik neutemeljeno dokazuje težko popravljivo škodo s tem, da naj bi dokazal utemeljenost tožbe. Kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe, je sodišče tožbo zavrnilo. Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da se v Centru za tujce slabo počuti in da je celo gladovno stavkal in brcal vrata, zaradi česar je bil začasno hospitaliziran in deležen psihiatrične obravnave v bolnišnici v Idriji. Hkrati je izpovedal, da po kratkotrajni hospitalizaciji sedaj v Centru za tujce normalno uživa hrano. V Centru za tujce prejema določena zdravila (pomirjevala), kar po mnenju sodišča dokazuje, da je deležen redne zdravniške oskrbe in medicinskega nadzora in njegovo zdravje zaradi bivanja v Centru za tujce ni ogroženo.

48Neutemeljeno je po presoji sodišča tudi dokazovanje težko popravljive škode s tem, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in, da se slabo počuti, brez dodatne konkretizacije, ne dokazuje težko popravljive škode v smislu 32. člen ZUS-1, pri čemer je v Centru za tujce deležen učinkovite zdravstvene oskrbe. Sodišče dodaja, da je ravno namen ukrepa ta, da se osebna svoboda omeji, in v konkretnem primeru je ukrep po presoji sodišča zakonit, zato tožnik ne more dokazovati težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 z navedbo, da mu zaradi zakonitega ukrepa nastaja težko popravljiva škoda zaradi vzroka, ki je bistven pri izrečenem ukrepu.

49Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni dokazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

¹ Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU.