VSL Sklep II Cp 1536/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v višini 363,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da je dolžan v roku 8 dni s katastrske meje med parcelama 630/38 in 630/43, obe k. o. X, odstraniti obstoječo ograjo v skupni dolžini 604 m, položeno železno rešetko ter enokrilna železna vrata v širini 1 m, ki se nahajajo v kovinskem okvirju, ter v liniji 499 m med tromejo parcel 630/38, 630/43 in 630/160, k. o. X, na severni strani, in tromejo parcel 630/38, 630/43 in 630/190, iste k. o., na južni strani, znova postaviti ograjo v izvedbi v tla zabitih lesenih kolov v medsebojni razdalji 2 m in višini 1,4 m, preko kolov napeljati žico ter na mestu, kjer ta linija prečka makadamsko pot, postaviti obstoječa železna enokrilna vrata ter s tem tožnikom ponovno omogočiti posest dela nepremičnine 630/43, k. o. X. Tožencu je v bodoče prepovedalo nadaljnja tovrstna motilna ravnanja ter ga zavezalo, da mora tožnikom povrniti njihove pravdne stroške, ki jih bo odmerilo naknadno.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec. Graja ugotovitev, da so bili tožniki v času prestavitve ograje posestniki spornega zemljišča. V konkretnem primeru je posest izrazito sezonskega značaja ter se pozimi ne izvršuje, saj je namenjena paši govedi. Dela izven pašne sezone, ki se nanašajo na popravilo ograje ali čiščenje površine, ne predstavljajo izvrševanja posesti. Sodišče je glede teh opravil tudi zmotno zaključilo, da so bila izvedena, saj so tožniki izpovedali, da so na planino prvič v sezoni prišli 21. 5. 2023. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kako da tožniki niso pristopili k urejanju skupne ograje, če so bili posestniki nepremičnin, in zakaj niso odgovarjali na dopise Agrarne skupnosti (v nadaljevanju AS) planina A. Napačen je zaključek, da so prestavitvi ograje nasprotovali, saj so bili pasivni. Sodišče je spregledalo, da stara ograja ni bila popravljena in je bila nevarna. Prejudiciralo je odločitev, ki bi lahko bila le rezultat tožbe na priposestvovanje, tega postopka pa tožniki niso sprožili.

Napačna je ugotovitev, kdaj so se tožniki seznanili s prestavitvijo ograje. Njihove izpovedi so bile v tem delu usklajene in prilagojene potrebam postopka. Na to kaže trditev, da so na planini videli toženca, ki ga tam nedvomno ni bilo.

Sodišče je zmotno uporabilo 32. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Kljub temu, da je poznalo prave motilce in vedelo, da toženec ni neposredno motil posesti, je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženec je pojasnil, da je nosilec pravic in obveznosti postavitve ograje AS in ne sam kot fizična oseba. Sodišče je pravici do sodnega varstva dalo izrazito prednost pred pravilnim uveljavljanjem sodnega zahtevka zoper tistega, ki naj bi motil posest. Po 32. členu SPZ je lahko zavezanec za uveljavljanje sodnega varstva le storilec in nihče drug. Širitev sodnega varstva, sprejeta v sodni praksi, velja le za primere, ko storilec ni znan ali se izogiba odgovornosti. Presoja sodišča predstavlja kršitev 32. člena SPZ. Da so tožniki vedeli, kdo je posest motil, izhaja iz dejstva, da so tožili tudi prava motilca. Če bi bili pošteni, bi morali zahtevek zoper toženca umakniti ali pa bi ga sodišče moralo zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Ne drži, da ima toženec korist od prestavitve ograje, saj sam ni lastnik nepremičnin, temveč je to njegov sin. Je upokojenec in nima pašne živine ter ima s pravdo samo stroške. Sodišče bi ga moralo vprašati, ali se od dejanja distancira, če je to okoliščino štelo za pomembno. Čeprav je zapisalo, da bi morali biti toženi vsi člani AS planina A., pomanjkljive pasivne legitimacije ni ugotovilo. Od prestavitve ograje imajo korist vsi vpleteni, saj je živina bolj varna, tip ograje omogoča prost prehod ljudi, tožnikom pa ni treba popravljati stare ograje.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožniki so člani AS planina B., toženec pa predsednik AS planina A. Katastrska meja parcel obeh AS ni skladna z dolgoletno uživalno in posestno mejo. Ker so člani AS planina A. podrli del obstoječe mejne ograje med planinama (vključno s kovinskimi vrati) in postavili novo na katastrsko mejo, tožniki v tej pravdi zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja, da jim bo omogočena paša živine v dosedanjem obsegu.

6Po določilu 32. člena SPZ je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu, odkar je motenje nastalo. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bilo motilno dejanje izvršeno 12. in 13. 5. 2023, sporno pa je, kdaj so bili tožniki s tem dejanjem seznanjeni. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazni zaključek iz 7. točke obrazložitve sklepa, da se je to zgodilo 21. 5. 2023, ko sta na planino prišla C. C. in D. D. Toženec verodostojnosti usklajene izpovedi tožnikov in priče D. D. v tej smeri ne uspe izpodbiti z izpostavljanjem posameznih trditev o njegovi prisotnosti pri motilnem ravnanju. Kot izhaja iz izpovedi tožnikov, je zgolj tretje tožnik navedel, da je toženca opazil 22. 5. 2023, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo in je to izjavo ocenilo za prirejeno. Ker toženec verodostojnosti usklajenih izpovedi vseh tožnikov o enem dejstvu ne more izpodbiti z izpostavljanjem neverodostojnosti izpovedi enega tožnika o drugem dejstvu, pritožbeno sodišče soglaša, da je tožba vložena pravočasno.

7V postopku niso bile prerekane trditve tožnikov, da so kot člani AS planina B. sporno zemljišče uporabljali dolgo vrsto let, prav tako kot njihovi pravni predniki. Ločnico do zemljišč sosednje AS planina A. je predstavljala obstoječa ograja, katere odstranitev se kot motilno ravnanje presoja v tem sporu. Čeprav so tožniki živino na planini pasli le sezonsko in je v času motilnega ravnanja še niso odpeljali na pašo, pritožbeno sodišče soglaša, da so bili posestniki spornega prostora. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v času izven pašne sezone izvedena dela čiščenja pašnikov ali popravila ograje ne morejo predstavljati posestnih dejanj. Ta ravnanja je AS planina A. na spornem zemljišču celo zahtevala v okviru najemne pogodbe in člane AS planina B. opozarjala, da morajo ravnati kot dobri gospodarji. Kot izhaja iz listin v prilogi B4, so bila opozorila dana izven pašne sezone, kar ne potrjuje toženčeve teze o zgolj sezonskem najemu spornega zemljišča. To tudi ni razvidno iz posameznih najemnih pogodb, ki so bile sklenjene za dobo dveh let. Sodišče prve stopnje je pri presoji posestnega stanja pravilno upoštevalo odgovore, ki jih je na pozive AS planina A. v imenu AS planina B. podal njihov pooblaščenec in iz katerih izhaja, da se člani AS ne strinjajo s prestavitvijo ograje ter menijo, da so upravičeni do nadaljevanja paše, ki jo izvajajo kot priposestvovano stvarno služnost. Zgolj dejstvo, da zaradi vremenskih razmer in prisotnosti snega tožniki v letu 2023 pred motilnim ravnanjem še niso bili na planini, ne vpliva na zaključek, da so kot člani AS planina B. na spornem zemljišču izvajali soposest, saj je bilo zemljišče priključeno ostalim pašnim površinam, te pa so skupaj s pravnimi predniki namensko uporabljali že pred drugo svetovno vojno.

8Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi. Čeprav toženec zaradi bolezni ni neposredno sodeloval pri prestavitvi ograje, je kot predsednik AS planina A. in predsednik gospodarskega odbora te AS tisti, ki je to odločitev (so)sprejemal, jo odobraval ter je v imenu AS o nameri prestavitve ograje tudi seznanjal AS planina B. Glede na navedeno odločitev sodišča ni v nasprotju z ustaljeno razlago storilca motilnega ravnanja¹ iz 32. člena SPZ ter so nasprotne pritožbene navedbe, ki izhajajo iz preozke interpretacije aktivnega izvršitelja, neutemeljene. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o nesorazmerni prednosti, ki naj bi jo sodišče dalo pravici do sodnega varstva pred pravilnim uveljavljanjem tožbenega zahtevka. Tožniki niso bili prisotni ob izvrševanju motilnih ravnanj, zato so tožbo uperili zoper člana AS planina A., ki je bil hkrati njen predsednik in podpisan na dopisih, s katerimi je napovedoval poseg v dosedanje posestno stanje. Tožniki so v motenjski pravdi vezani na kratke roke za vložitev tožbe, zato bi lahko natančno ugotavljanje neposrednega storilca privedlo do zamude roka in izgube sodnega varstva. Odločitev, da zahtevek uperijo zoper toženca, ki je skladna s sodno prakso o širši razlagi storilca motilnega ravnanja, je glede na navedeno logična in ne predstavlja očitane nedopustne kršitve zakona. Kasnejše vedenje za identiteto neposrednih izvršiteljev posega na navedeno ne vpliva.

9Toženec šele v pritožbi zatrjuje, da nima lastniškega deleža na premoženju AS A. Ker gre za prepozne navedbe v smislu prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče toženca moralo poučiti o pomenu njegovega odnosa do motilnega ravnanja. Vlogo toženca kot predsednika agrarne skupnosti, ki je imel zoper odločitve pravico do veta, so tožniki podrobno izpostavili v pripravljalni vlogi z 20. 11. 2023. Toženec, ki ga je v postopku zastopal kvalificiran pooblaščenec, je bil torej opozorjen na pomembnost svojega stališča do motilnega ravnanja, v okvir katerega spada tudi distanciranje do izvršenih dejanj, zato ga sodišče na ta vidik ni bilo dolžno še posebej opozarjati.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da AS planina A. nima pravne subjektivitete, lahko pa bi ji sodišče v postopku podelilo lastnost stranke po tretjem odstavku 76. člena ZPP. Takega predloga tožniki niso podali, prav tako tožbe niso vložili zoper vse člane AS planina A., med katerimi bi bil tudi toženec. Ker pa so v postopku izkazali njegovo aktivno vlogo pri sprejemu odločitve glede motilnega ravnanja, pravilnosti odločitve o obstoju pasivne legitimacije pritožnik ni uspel omajati.

12Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. v zvezi s 366. členom ZPP). Pri presoji se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 375 OT za odgovor na pritožbo, kar povečano za 2 % materialne stroške, 30 % pribitek za zastopanje več strank in 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 363,98 EUR.

¹ Primerjaj odločbe VSL I Cp 1487/2022, VSL II Cp 1284/2019, II Cp 810/2018 in I Cp 310/2019.