UPRS Sodba I U 956/2022-13

Tožba se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Z izpodbijanim sklepom je toženec zavrgel tožnikovo zahtevo za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge, št. knjižice ali računa ... in ... V obrazložitvi je navedel, da je prejel zahtevo tožnika 6. 5. 2022. Po prvem odstavku 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) lahko upravičenci zahteve za verifikacijo vložijo od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Gre za materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Ker je tožnik vlogo vložil prepozno, je toženec njegovo zahtevo zavrgel (prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP).

Bistvena vsebina navedb v upravnem sporu

2Tožnik je v tožbi navedel, da je bil njegov pokojni oče A. A. dolgoletni komitent B. in navedenih računov. Večkrat je odšel v poslovalnico B. zaradi dviga sredstev, vendar mu je bilo povedano, da bo o možnosti vračila sredstev obveščen na domači naslov. To se ni zgodilo. Po smrti očeta to vračilo sedaj uveljavlja tožnik. Potek zakonskega roka v tem primeru ne more veljati, ker tožnikov oče, ne tožnik sam, z njim ni bil nikoli seznanjen. Upa, da bo sodišče z odločitvijo popravilo napačno razlago zakona v izogib pritožbenim postopkom na pristojne evropske institucije. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da iz tožbe ne izhajajo tožbeni razlogi za izpodbijanje sklepa, tožbene navedbe pa so pavšalne. Najprej je opozoril, da je tožnik oziroma njegov pravni prednik v obligacijskem razmerju z banko, medtem ko je razmerje med tožnikom in Republiko Slovenijo kot prevzemnico izpolnitve obveznosti banke oblikovano z ZNISESČP. To pomeni, da se v tem postopku upoštevajo določbe ZNISESČP, ne glede na določbe pogodbe o vezavi deviznih sredstev, sklenjene med komitentom in banko. Osebno obveščanje bi bilo v praksi neizvedljivo, sicer pa je 8. člen navedenega zakona določil objavo pogojev in roke v medijskih občilih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Izdan je bil tudi javni poziv, ki je bil objavljen v različnih medijih, tudi na Hrvaškem. Z ustreznimi informacijami so razpolagala tudi vsa slovenska veleposlaništva v državah z varčevalci nekdanje B., d.d., Glavne podružnice Sarajevo in Glavne podružnice Zagreb. Tožnik bi moral sam poskrbeti za pravočasno seznanitev s svojimi pravicami ter za zaščito svojih ekonomskih interesov. Evropsko sodišče za človekove pravice je potrdilo ustreznost navedene ureditve. Toženec je predlagal, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poslal je tudi upravne spise.

K I. točki izreka:

4Tožba ni utemeljena.

5V primeru je predmet upravnega spora presoja odločitve upravnega organa o zavrženju zahteve tožnika za verifikacijo starih deviznih vlog kot prepozne.

6Organ se je pri svoji odločitvi skliceval na prvi odstavek 11. člena ZNISESČP. Ta določa, da se zahteva za verifikacijo lahko vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Ališić vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih vložnikov zahtev, bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu.

8Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri tožencu. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP posredno izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa, št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Gre namreč za materialni in s tem prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. ZNISESČP tudi ni predvidel izjem od vlaganja zahtev.

9Tožnik v tožbi ne prereka ugotovitve toženca, da je zahtevo, s katero je zahteval verifikacijo deviznih vlog št. ... in ..., vložil po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, temveč navaja, da bi moral o roku za vložitev zahteve biti obveščen njegov pokojni oče kot lastnik navedenih računov pri B., kot naj bi mu bilo tudi pojasnjeno, oziroma tožnik kot njegov dedič.

10ZNISESČP je v 22. členu določil, da Ministrstvo za finance že na začetku novembra 2015 (še preden se je ZNISESČP začel uporabljati), skladno s prvim odstavkom 8. člena tega zakona objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni pogoji za vlaganje zahteve za verifikacijo (upravičenci, način, rok in vsebina zahteve za verifikacijo). In kot je navedel že toženec v odgovoru na tožbo, je bil poziv objavljen tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani toženca, tako da so se lahko naslovljenci še pred začetkom teka dveletnega roka za vložitev zahtev seznanili s postopkom uveljavljanja svojih pravic. Sodišče še pripominja, da je bil ZNISESČP v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen že 3. 7. 2015, s čimer je zakon postal tudi navzven spoznaven, kar pomeni, da so se imeli naslovljenci možnost seznaniti z vsebino zakona še pred njegovo uveljavitvijo. Posledično se tožnik ne more sklicevati na ne-obveščenost o roku za vložitev zahteve.

11Glede na to, da je tožnik svojo zahtevo nesporno vložil po izteku predpisanega roka, ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženec zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgel. Pri tem sodišče pojasnjuje, da bi toženec v skladu z zakonom vsebinsko utemeljenost zahteve za verifikacijo lahko ugotavljal šele, če bi bile izpolnjene vse formalne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (ki pa - kot že pojasnjeno - v predmetni zadevi niso bile izpolnjene). Tako tudi ustaljena sodna praksa¹.

12Sodišče je tako presodilo, da tožba ni utemeljena in ker prav tako ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

13Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni bilo sporno (da je tožnik vložil zahtevo za verifikacijo starih deviznih vlog 4. 5. 2022, tj. po poteku zakonsko predpisanega roka) (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Sodbe Upravnega sodišča, I U 1600/2020 z dne 5. 7. 2021, I U 2507/2018 z dne 3. 6. 2021, I U 152/2020 z dne 18. 5. 2021, idr.