VSRS Sklep I Ips 49165/2018

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo II K 49165/20185 z dne 3. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je po drugem odstavku 45. člena KZ-1 izreklo še stransko denarno kazen v višini 10.500,00 EUR, kar predstavlja 350 dnevnih zneskov po 30,00 EUR za dnevni znesek. Denarno kazen je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer bo po neuspešni prisilni izterjavi izvršena na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določen en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenec dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika, kakor tudi sodno takso.

2Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obsojenčev zagovornik. Višje sodišče v Kopru je z odločbo II Kp 165/2018 z dne 7. 12. 2023 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter prvostopenjsko sodbo v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojencu je tedaj naložilo še plačilo sodne takse v znesku 585,00 EUR.

3Obsojenčev zagovornik je nato zoper prvostopenjsko sodbo ter drugostopenjsko odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev iz 22., 23. in 25. člena Ustave R Slovenije ter zaradi kršitve zagotovila iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da jo skupaj z drugostopenjsko odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič, ki meni, da je treba zahtevo zavreči. Zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč mogoče vložiti takrat, ko je sodba v vseh delih formalno in materialno pravnomočna. V konkretnem primeru to ni, kajti sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je bila prvostopenjska sodba potrjena, s čimer je postala materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna, kar je drugi pogoj za to, da bi bil kazenski postopek pravnomočno končan, vložena zahteva za varstvo zakonitosti pa po vsebini obravnavana.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in vložniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6Vrhovno sodišče sledi ustaljeni sodni praksi, na katero se vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo upravičeno sklicuje ter ponavlja, da je z izjemo položaja iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, po prvem odstavku tega člena mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. To je tedaj, ko je sodna odločba po kumulativno določenih pogojih v prvem in drugem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna in izvršljiva (sklep Vrhovnega sodišča I Ips 46408/2010 z dne 26. 11. 2015). Čeprav je lahko sodna odločba neizpodbojna in izvršljiva tudi v delu, velja to za primer, ko del sodne odločbe v odločilnem ni povezan s katerim drugim delom, ki je še vedno izpodbojen in posledično neizvršljiv (sklep Vrhovnega sodišča I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018.). Kot je bilo uvodno povzeto je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjski koristi, zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ne-razveljavljenem delu pa prvostopenjsko sodbo potrdilo. Ker se po drugem odstavku 74. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame ob ugotovljenem kaznivem dejanju, sta razveljavljena odločba o odvzemu premoženjske koristi iz 5. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter potrjena odločba o obsojenčevi krivdi iz 1. točke prvega odstavka tega člena v odločilnem tako povezani, da je lahko prvostopenjska sodba v ne-razveljavljenem ali potrjenem delu samo neizpodbojna, izvršljiva pa zato, ker po razveljavitvi še ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ne more biti. V takšnem primeru pogoju iz navedenega drugega odstavka 129. člena ZKP ni zadoščeno in je treba ugotovitvi vrhovnega državnega tožilca, da kazenski postopek zoper obsojenca Viljema Tisnikarja še ni pravnomočno končan, pritrditi.

7Glede na to, vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 420. člena ZKP in jo je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo.