102. člen ZPIZ-2

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024. Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano i

Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki. Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možga

Tožnik osnovne življenjske potrebe še opravlja samostojno, čeprav počasi in s težavo. Pri tožniku tudi ni izgubljena realitetna kontrola, tako da ne potrebuje stalnega nadzora. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 101. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, niti za priznanje tega dodatka za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali soci

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.

Pomoč in postrežba uživalcu pokojnine je nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2). Takšnega dejanskega stanja, kot ga zahteva prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2 pri tožniku ni, in v posledici tega je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena ZPIZ-2 in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen.

Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.

Pri tožniku kljub paranoidni shizofreniji, za katero se zdravi že vrsto let in je bil tudi večkrat hospitaliziran, zaenkrat ni izkazana stalna potreba po nadzoru zaradi zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb. V času remisije je pri njem povsem ohranjena realitetna kontrola. Pri tožniku tudi ni ugotovljenega upada mentalnih sposobnosti, je normalno inteligenten, sposoben opravljati vse osnovne življenjske potrebe. Se sicer zaveda neustreznosti svojega vedenja, vendar se mu to ne zdi pomembno. Zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pri tožniku ni prišlo do izgube realitetne kontrole in se še zmore sam hraniti, oblačiti, slačiti, sezuvati, neovirano gibati v prostoru, ustrezno uporabljati WC, sam pa zmore tudi elemente osnovne higiene in samostojnega gibanja. Ker iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da tožnik ne bi zmogel opravljati vseh življenjskih opravil oziroma da ne bi zmogel opravljati večine osnovnih življenjskih opravil, niti da gre za težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki potrebuje stalno nadzorstvo, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določeni v 101. in 102. členu ZPIZ-2.

Pri tožniku ni izkazana popolna izguba realitetne kontrole, zato ni podan dejanski razlog, da bi bila tožniku potrebna pomoč in postrežba za zadovoljevanje osnovnih življenjskih opravil. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.