UPRS Sodba I U 6/2022-33

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom C. C. se zavrneta.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prijavo znamke "MARIBORblue", št. Z-201970255 z dne 7. 3. 2019, in odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 7. 3. 2019 prejela prijavo znamke za znak "MARIBORblue" za blago in storitve, razvrščene v razred 34 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), zoper katero je stranka z interesom na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) vložila ugovor.

2Toženka je prijavljeno znamko primerjala s prejšnjimi znamkami stranke z interesom št. 014888291 ("MARLBORO"; besedna znamka), 014027817 ("MARLBORO TRUE BLUE"; besedna znamka) in 014027908 (znamka v sliki, ki vsebuje besedilo "Marlboro true blue"). Ugotovila je, da prijavljena znamka in znamke stranke z interesom ščitijo enako blago. Navedla je, da beseda "Marlboro" v znakih znamk stranke z interesom nima pomena, beseda "blue" pa predstavlja šibkejši del znakov, ker daje podatek o vrsti in značilnosti blaga, tj. da gre za cigarete z manj nikotina, za lažje cigarete. Dodana beseda "true" se veže na pomen besede "blue" v smislu, da gre za "prave lahke cigarete" in predstavlja le opis vrste izdelkov. Po presoji toženke je stranka z interesom dokazala, da skrbi za intelektualno lastnino in razvoj svojega podjetja ter da se njene znamke pojavljajo tudi na slovenskem trgu, vendar to ne pomeni, da je znamka ugledna. Dokazala je določen povečan razlikovalni značaj na trgu.

3Po mnenju toženke so grafični elementi v prijavljeni znamki in prejšnji znamki št. 014027908 opazni, vendar ne predstavljajo dominantnih delov znakov, ker potrošnik usmeri pozornost k tekstu, grafične elemente pa dojema kot dodatke. Prijavljeni znak vsebuje še sliko vijug in valov, ki pa predstavlja manjši del znaka, zato jih bo potrošnik dojemal le kot grafično oblikovni element, ki dopolnjuje glavno, dominantno besedilo znaka. Grafizem besedila znakov ni tako poseben, da bi dal znakom zadostno razlikovalnost. Barve v znakih ne predstavljajo dominantnih elementov, ker niso zelo izstopajoče in izrazite, modra barva pa se navezuje na vrsto cigaret in le dopolnjuje slikovne in besedne elemente znakov. Zaradi načina prodaje tobačnih izdelkov je zelo pomemben besedni del, ker potrošnik cigarete tako poimenuje oziroma naroči.

4Ker je beseda "blue" opisna, je velika verjetnost da bo potrošnik bolj pozoren na začetni del prijavljenega znaka, tj. na besedo "MARIBOR", ker bo le tako lahko poimenoval lažje (blue) cigarete. Besedi "MARIBOR" in "Marlboro" najbolj izstopata iz celote primerjanih znakov, sta največji besedi in predstavljata dominantni del znakov.

5Po presoji toženke si primerjani znaki s pomenskega vidika niso podobni, so si pa podobni vizualno in fonetično, pri čemer po oceni toženke pojmovna različnost ne zadostuje za nevtralizacijo vizualne in zvočne podobnosti znamk. Znak prijavljene znamke je podoben prejšnjim znamkam stranke z interesom, enako oziroma podobno pa je tudi blago, zato v javnosti obstaja verjetnost zmede. Upoštevati je treba tudi poseben način prodaje tobačnih izdelkov, pri kateri je zelo pomemben fonetični vidik primerjanih znakov, ki v tem primeru kaže na zamenljivo podobnost. Zgolj razlog, da gre za pozornega kadilca, ne izključuje podobnosti znakov.

6Tako je toženka ugotovila, da obstaja zavrnilni razlog iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, zato prijavljene znamke ne more registrirati. Ker je zavrnilni razlog podan že v primeru primerjanih predhodnih znamk stranke z interesom, eventualne enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka z ostalimi znaki znamk stranke z interesom ni ugotavljala.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

7Tožnik se s tem ne strinja. V tožbi navaja, da je beseda "blue" v prijavljeni znamki tudi po oceni toženke vidna in izrazita, kar pomeni, da jo je pri primerjavi treba upoštevati. Se pa strinja s toženko, da so pomeni primerjanih znakov različni.

8Glede vizualne primerjave prijavljene znamke s predhodno znamko št. 014027908 tožnik navaja, da je grafični del znaka te predhodne znamke izrazit in zato vizualno dominanten, beseda "Marlboro" pa je komaj vidna, zato ni dominantna. Grafični del navedene predhodne znamke ni v ničemer podoben grafizmu prijavljene znamke (val), edina skupna točka grafičnih delov je, da je v obeh znakih modra barva. Dominantni vizualni del prijavljene znamke je besedna zveza "Maribor blue" z valom, dominanten del navedene predhodne znamke pa grafizem tega znaka, tj. kvadrat oker barve, na katerem je rdeč petkotni lik. Besedi "MARIBOR" in "Marlboro" sta zapisani z različnimi barvami, z različno velikostjo črk in na različni podlagi.

9Pri vizualni primerjavi prijavljene znamke s predhodnima znamkama št. 014888291 in 014027817 pa je toženka po tožnikovem mnenju znake navedenih prejšnjih znamk nepravilno združila v en znak. Zaključek toženke, da so si znaki vizualno podobni, po mnenju tožnika ni pravilen in je v nasprotju z listinami v spisu. Prijavljena znamka in predhodna znamka št. 014888291 nimata enake končne besede in sta si vizualno zelo različni.

10Glede fonetičnega vidika primerjave tožnik navaja, da so si primerjane znamke glasovno različne. Znak prijavljene znamke je dvobeseden, medtem ko je predhodna znamka št. 014888291 enobesedna, prejšnji znamki št. 014027817 in št. 014027908 pa trobesedni. Po tožnikovem mnenju je med besedama "Marlboro" in "Maribor" velika fonetična razlika.

11Tožnik še navaja, da se v tem primeru vprašanje zamenjave presoja glede na nadpovprečno skrbnega potrošnika. Kadilec je zelo pozoren potrošnik, zazna razliko med različnimi cigaretami in je zvest svojim blagovnim znamkam. Gre za specifičnega potrošnika, ker kupuje blago, za katerega ve, da mu škoduje in ga zato ni mogoče enačiti z ostalimi potrošniki. Do tega se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Ne drži, da naj bi novi kadilci velikokrat zamenjevali vrste cigaret. Četudi to drži, je treba upoštevati, da gre za nadpovprečno pozorne potrošnike, kar pomeni, da zamenjava ni posledica naključja ali zmote. Izpodbijane odločbe se v delu, da naj bi se tobačni izdelki v času izdaje sodbe X Ips 420/2010 prodajali drugače, kot v času izdaje izpodbijane odločbe, ne da preizkusiti, ker toženka ni navedla, kdaj naj bi se spremenil način prodaje.

12Glede na navedeno tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijano odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

14Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in pojasnjuje svoja stališča. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

15Stranka z interesom je na poziv sodišča v vlogi z dne 25. 1. 2024 poslala izpise iz registra znamk toženke za prijave št. 201970255, 2019070253 in 2019070252, na katere se kot dokaz sklicuje v odgovoru na tožbo.

Dokazni sklep

16Sodišče je izvedlo narok za glavno obravnavo dne 13. 2. 2024, na katerega sta pristopila tožnik in stranka z interesom, ne pa toženka. Obe stranki sta vztrajali pri svojih stališčih in predlogih.

17Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in v soglasju s strankami štelo za prebrane naslednje listine: poziv Urada, št. Z-201970255 z dne 12. 2. 2021 (priloga A3), odgovor tožeče stranke na poziv Urada (priloga A4), odločbo Urada, št. 31207-255/2019-24 z dne 26. 11. 2021 (izpodbijana odločba; priloga A2; vsi dokazni predlogi tožnika), Maxwell-ovo poročilo od leta 1985 do 2005, ki je sicer del upravnega spisa (dokaz stranke z interesom), izpise iz registra znamk toženke za prijave št. 201970255, 2019070253 in 2019070252 (priloge C2 do C4; dokazi stranke z interesom) ter v vse ostale listine v upravnem spisu.

18Zavrnilo je tožnikova dokazna predloga z vpogledom na spletno stran: https://www.google.com/search?q=marlboro+pronunciation&client=safari&channel=iphone bm&sxsrf=AL eKko2CQijIe8ivfUkiwCv9BSbH4x7oAg%3Ai629O3649i968&ei=yx827VfK.3OsfrkwWliJ6oAQ&oq=marlboro+pronu&gs lcp=Cgdnd3Mtd216EAMYADIFCAAQywEyBQgAEMsBMgUIABDLATIFCAAQywEyBggAEBYQ HjIGCAAQFhAeMgYIABAWEB4vBggAEBY0HjIGCAA0FhAeMgYIABAWEB46BwgAEEcQsAM6BwgAELAD EEM6EAguEMcBEKMCEMgDELADEEM6CgguEMgDELADEEM6CwguEMcBEK8BEMsBSgUIOBIBMUoE CEEYAFCWFVjwGmDRJWgCcAJ4AIABiwGIAYkFkgEDMi4QmAEAoAEByAENwAEB&sclient=gws-wiz (glede podatka o načinu izgovorjave besede Marlboro v angleško govorečem svetu) in na spletno stran: https://www.youtube.com/watch?v=5ii8H_fHYjE (glede izgovorjave besede Marlboro), ker izvedba teh dokazov ni potrebna, saj izgovorjava besede Marlboro (v angleško govorečem svetu) ni sporna. Vpogled v sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 420/2010 (priloga A5), kar je predlagal tožnik, pa ni dokazni predlog, saj gre za uporabo prava in ne za dokazovanje spornih dejstev.

19Pooblaščenca tožnika in stranke z interesom nista ugovarjala zavrnitvi dokaznih predlogov.

K točki I. izreka

20Tožba ni utemeljena.

21Med strankami ni sporno, da prijavljena znamka in predhodne znamke stranke z interesom ščitijo enako oziroma podobno blago; temu tožnik v tožbi ne nasprotuje. Sporno pa je, ali je toženka pravilno opravila analizo podobnosti prijavljenega znaka in predhodnih znamk stranke z interesom in posledično ugotovila, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja prijavljene znamke s prejšnjimi znamkami stranke z interesom.

22Če je vložen ugovor, se kot znamka ne registrira znak, če zaradi enakosti ali podobnosti z znakom prejšnje znamke in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, na katere se nanašata znak in znamka, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko (točka b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1). Funkcija znamke je namreč razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega.¹

23Presoja, ali se znak lahko registrira kot znamka glede na prej citirano točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, obsega oceno: ali (1) je enak ali podoben prehodni znamki, ali (2) so blago ali storitve, na katere se nanašajo znak in predhodna znamka, enaki ali podobni, in ali (3) zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s predhodno znamko.

24Sodišče se strinja s presojo toženke, da so primerjani znaki glede na rezultate pomenske, vizualne in fonetične analize med seboj podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti. Pri tem je toženka sicer upoštevala, da je stopnja pozornosti relevantnega potrošnika v tem primeru višja, vendar sodišče soglaša, da bi lahko kljub temu prišlo do zmede med potrošniki oziroma zmotnega povezovanja med znaki. Toženka je upoštevala tudi načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija.² Ni mogoče prezreti, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru enakega oziroma podobnega blaga, kar je med strankami nesporno, tudi morebitna nižja stopnja podobnosti med znakoma večjo težo. Sodišče soglaša z zaključki toženke in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj so prepričljivo in logično obrazloženi ter ustrezno pojasnjeni.

25Glede pomenske primerjave znamk se sodišče strinja s toženko, da si primerjani znaki pomensko niso podobni. Da med pomeni prijavljene znamke in prejšnjih znamk stranke z interesom obstaja razlika, se strinja tudi sam tožnik v tožbi.

26Prav tako sodišče soglaša s presojo toženke, da so primerjani znaki vizualno podobni. Predhodne primerjane znamke stranke z interesom vsebujejo besedo "Marlboro", zelo podoben besedni element ("Maribor") pa se pojavi tudi na začetku tožnikovega prijavljenega znaka. Obe besedi sta sestavljeni iz večine enakih črk, pri čemer je kar šest črk te besede znaka predhodnih znamk stranke z interesom enakih v besedi prijavljenega znaka in se v prijavljenem znaku pojavljajo celo na istih mestih kot v prejšnjih znamkah stranke z interesom (m, a, r, b, o, r). Enake črke so na začetku in koncu navedenih besed ("mar-", "-bor"). Pri tem ne gre prezreti, da že izkustveno velja, da je prvi del oziroma začetek znaka tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del znaka najbolj osredotoči oziroma je nanj najbolj pozoren.³ Prijavljeni znak na koncu vsebuje še besedo "blue", ki je na enakem mestu (na koncu znakov) vsebovana tudi v znakih znamk stranke z interesom št. 014027817 in št. 014027908. Črka "L" v prijavljenem znaku, ki je zamenjana s črko "I", ki je v znakih znamk stranke z interesom, ter dodatna črka "o" na koncu besede "Marlboro" v znamkah stranke z interesom, pa tudi po presoji sodišča ne prispevajo k temu, da si znaki ne bi bili vizualno podobni. Že izkustveno namreč velja, da sta črki "I" in "L" na pogled podobni. K vizualni različnosti med znaki tudi ne prispeva dodana beseda "true" v predhodnih znamkah št. 014027817 in št. 014027908, ker se navezuje na besedo "blue" in predstavljata šibkejši del znakov, saj obe besedi dajeta le informacijo o vrsti oziroma značilnosti proizvodov (tj. da gre za prave lahke cigarete oziroma tobačne izdelke z manj nikotina in drugih škodljivih primesi).

27Tudi po oceni sodišča bo v obravnavani zadevi potrošnik usmeril pozornost k besedilu prijavljenega znaka, ki ga bo najprej opazil, grafične elemente pa bo dojel le kot spremljajoče dodatke. Velja namreč, da je potrošnik navajen prepoznati proizvode glede na besedni element znaka, ki je namenjen označitvi izdelkov.⁴ Potrošnik se namreč lažje sklicuje na zadevne proizvode z navajanjem njihovega imena kot z opisom grafičnih elementov.⁵

28Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je v predhodni znamki št. 014027908 dominanten vizualni del znaka kvadrat oker barve, na katerem je rdeč petkotni lik. V navedeni predhodni znamki je beseda "Marlboro" zelo dobro vidna in opazna, je največja in takoj zaznavna, medtem ko posebno oblikovan pravokotnik tudi po oceni sodišča spominja na cigaretno škatlico in je v tem smislu v povezavi s proizvodi, ki jih ščiti ta znamka. Vijugi oziroma vali v prijavljenem znaku pa predstavljajo precej manjši del znaka. Grafični elementi v prijavljenem znaku tudi po oceni sodišča niso tako posebni, da bi povzročili odločilen vizualni vpliv na celoten vtis prijavljenega znaka v smislu, da bi povzročili, da si primerjani znaki vizualno ne bi bili podobni. Modra barva pa se tudi po presoji sodišča navezuje prav na besedo "blue", ki pomeni "modra" (barva), in ki glede na blago, ki naj bi ga ščitila prijavljena znamka, tudi po mnenju sodišča predstavlja le dodatno informacijo o vrsti oziroma lastnosti proizvodov (tj. da - kot že povedano - gre za t. i. lahke tobačne izdelke z manj nikotina oziroma škodljivih primesi) ter ima torej opisovalni, s tem pa šibkejši značaj. Po navedenem bo torej potrošnik grafične elemente v znakih zaznal kot dekorativne dodatke in ne kot elemente, ki označujejo izvor blaga. Od povprečnega potrošnika namreč ne gre pričakovati, da si bo zapomnil prav vse različne elemente in zaznal ter ozavestil razlike med njimi, saj je odločilen splošen, celostni vtis, ki ga dajejo primerjani znaki.

29Primerjani znaki po oceni sodišča tudi nimajo različne fonetične podobe. Razlika glede na sredinsko črko "l" oziroma "i" ter končno črko "o" v besedi "Maribor" v prijavljenem znaku oziroma v besedi "Marlboro" v predhodnih znamkah po oceni sodišča ne ustvarja pomembnega oziroma odločujočega vtisa na potrošnika in ne prispeva k vtisu različnosti primerjanih znakov. Razlika glede na črko "l", ki se nahaja v sredinskem delu prijavljenega znaka, ter dodano črko "o" na koncu besede "Marlboro" v predhodnih znamkah po presoji sodišča ne ustvarja visoke stopnje fonetične razlike med primerjanimi znaki, sploh pa ne take, da si slušno ne bi bili precej zamenljivo podobni. Poleg tega prijavljeni znak vsebuje še enako besedo "blue", kot jo vsebujeta tudi predhodni znamki št. 014027817 in št. 014027908. Dodana končna beseda "blue" v prijavljeni znamki glede na predhodno znamko št. 014888291, ki te besede ne vsebuje, pa ne vpliva na fonetično različnost med njima. Potrošnik je namreč najbolj pozoren, kot rečeno, na začetne dele znamk, ker jih prej izgovarja, beseda "blue" pa, kot že obrazloženo, predstavlja tudi šibkejši del znaka. Tega ne spremeni tožnikovo razlogovanje, da je njegov znak dvobeseden, medtem ko je znak predhodne znamke št. 01488291 enobeseden, znaka predhodnih znamk št. 014027908 in 014027817 pa trobesedna. Prav tako na drugačno odločitev ne more vplivati način izgovorjave besede "Marlboro" v angleško govorečem svetu, na kar se sklicuje tožnik. Kljub temu se namreč začetni deli primerjanih znakov slišijo skoraj enako. Četudi je podana določena razlika pri izgovorjavi primerjanih znakov, po oceni sodišča ne gre za tako razliko, ki bi izključevala vsako verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede glede izvora znamk. Fonetična podoba med znaki tako ni različna. Pri tem je treba upoštevati tudi enakost oziroma podobnost proizvodov, ki jih pokrivajo primerjane znamke (kar je med strankami nesporno).

30Sodišče soglaša s toženko, da je v obravnavanem primeru, glede na to, da primerjani znaki pokrivajo tobačne izdelke, zelo pomemben fonetični vidik, saj potrošnik te izdelke naroči ustno pri prodajalcu na blagajni in torej uporablja besedni del znamke. Zato pomenska različnost med znaki v tem primeru ne more prevladati nad fonetično in vizualno podobnost znakov v smislu, da bi lahko preprečila zmedo v javnosti oziroma da bi lahko povzročila nepodobnost med primerjanimi znaki, ne glede na to, da prvi del prijavljenega znaka, beseda "Maribor" pomeni krajevno ime. Da se tobačni izdelki prodajajo na način, da potrošnik v trgovini na blagajni pove, katero blago želi kupiti in da torej prodaja tobačnih izdelkov obsega verbalno komunikacijo med potrošnikom in prodajalcem, je povedal tudi sam tožnikov pooblaščenec na naroku. Poleg tega se tobačni izdelki ne prodajajo na način, ki omogoča neposredno dostopnost teh izdelkov potrošnikom, zato kupcem na policah trgovin niso vidni in dostopni tako, kot ostali izdelki oziroma živila, ki se sicer prodajajo v trgovinah.

31Sodišče se ne strinja z razlogovanjem tožnikovega pooblaščenca na naroku o tem, da je prodaja tobačnih izdelkov podobna prodaji zdravil v lekarnah. Četudi gre pri obeh za način prodaje, pri katerem potrošnik ustno naroči blago (t. i. over-the-counter oz. OTC), prodaja zdravil in prodaja tobačnih izdelkov nista primerljivi. V lekarnah zdravila prodajajo farmacevti, z zahtevano izobrazbo s področja farmacije, od katerih se zahteva zelo dobro poznavanje zdravil in drugih farmacevtskih izdelkov, medtem ko se v trgovinah ali kioskih za prodajo tobačnih izdelkov ne zahteva posredovanje prodajalca, ki bi imel kvalificirano izobrazbo s področja tobačnih izdelkov. Zato že izkustveno ni mogoče posplošeno trditi, da vsak prodajalec, ki potrošniku proda tobačni izdelek, pozna in loči med vsemi znamkami in podznamkami tobačnih izdelkov ter med različnimi proizvajalci tobačnih izdelkov in je nadpovprečno informiran o teh izdelkih, kot je navajal tožnikov pooblaščenec na naroku. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati morebitna navada potrošnikov, da vse nakupe opravijo na istih mestih, kot je posplošeno navajal tožnikov pooblaščenec na naroku.

32Po navedenem sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru, ob upoštevanju vizualne in fonetične podobnosti med znaki ter enakosti oziroma podobnosti proizvodov, podobnost med primerjanimi znaki taka, da obstaja verjetnost zmede v javnosti v smislu povezovanja s prejšnjimi znamkami stranke z interesom. Prijavljeni znak glede na splošno in celovito presojo ter splošen vtis obravnavanih znakov daje po presoji sodišča pri povprečnem potrošniku vtis oziroma občutek povezanosti s prejšnjimi znamkami stranke z interesom. Po oceni sodišča med primerjanimi znaki ne gre za take razlike, ki bi izključevale verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede o njihovem izvoru.

33Tožnik sicer opozarja na manjšo možnost zmede, ker naj bi bila pozornost potrošnika pri nakupu zadevnih proizvodov nadpovprečna oziroma, ker gre pri kadilcih za specifične potrošnike, ki kupujejo blago, za katerega vedo, da jim škodi. Vendar to po presoji sodišča samo po sebi še ne pomeni, da ne more priti do zmede pri potrošnikih glede izvora blaga oziroma vtisa o povezanem izvoru proizvodov, sploh ob upoštevanju, da so si primerjani znaki glede na celostni vtis, kot obrazloženo, zelo podobni. Zaradi enakosti oziroma podobnosti blaga, kar je med strankami nesporno, to po mnenju sodišča ne more spremeniti odločitve v korist registracije prijavljenega znaka.⁶

34Na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati niti tožnikova navedba, da ne drži ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da novi kadilci velikokrat zamenjujejo vrsto cigaret, ker to ne predstavlja nosilnega razloga v izpodbijani odločbi in zgolj na tem stališču odločitev toženke ne temelji. Gre le za dodatek, ki ga je toženka ob siceršnji celovito napravljeni primerjavi zadevnih znakov in oceni verjetnosti zmede v javnosti napisala v obrazložitev izpodbijane odločbe. Enako velja glede ugotovitve iz izpodbijane odločbe v zvezi s spremembo načina prodaje tobačnih izdelkov. Toženka je to navedla še kot dodatno ponazoritev k opravljeni primerjavi, pri čemer je citirala pravne podlage, ki so vpeljale spremembe v zvezi z načinom prodaje tobačnih izdelkov. Glede na to, da so v izpodbijani odločbi navedeni predpisi javno objavljeni, je posledično mogoče povsem enostavno ugotoviti datume začetka njihove veljavnosti oziroma uporabe. Zato tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker ni navedeno, kdaj naj bi se spremenil način prodaje tobačnih izdelkov, po navedenem ni utemeljen in na drugačno presojo v tej zadevi ne more vplivati.

35Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

36Sodišče je odločilo na podlagi glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K točki II. izreka

37Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

38Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, se uporablja 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe, je v postopku uspela. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma, ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v svojih vlogah in na naroku le v bistvenem povzemala bistvo obrazložitve izpodbijane odločbe. Te navedbe pa glede na obrazloženo niso vplivale na odločitev sodišča, zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče npr. v sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

¹ Glej prvi odstavek 42. člena ZIL-1 in sodbe Sodišča EU, npr. v zadevah C-39/97 z dne 29. 9. 1998, 28. točka obrazložitve, in C-517/99 z dne 4. 10. 2001, 22. točka obrazložitve. Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 111/2016 z dne 23. 1. 2018, 15. točka obrazložitve.
² Glej sodbo Sodišča EU v zadevah C-39/97 (17. točka obrazložitve).
³ Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi T-412/08 z dne 15. 12. 2009, 40. točka obrazložitve.
⁴ Sodba Splošnega sodišča EU v zadevi T-40/03.
⁵ Glej sodbo Sodišča EU v zadevi T-412/08 z dne 15. 12. 2009, 45. točka obrazložitve.
⁶ Glej sodbo Splošnega sodišča EU v zadevi T-443/12 (47. - 57. točke obrazložitve).