UPRS Sodba I U 712/2024-13

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Hkrati mu je določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod in odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil (peto) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, v kateri je (med drugim) navedel, da je Alžirijo zapustil 22. 2. 2019.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo oziroma pomanjkanjem finančnih sredstev. Njegova prošnja je očitno neutemeljena, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, zato ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik namreč ni navajal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. V Alžiriji je de facto delal (kot mizar in kot montažer klimatskih naprav), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Iz tožnikovih navedb tudi ni mogoče razbrati, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (na primer država ali gospodarske družbe), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence niti, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po pazljivi preučitvi vseh njegovih izjav po presoji tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je imel v Alžiriji težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav tožnik niti ni navajal. Ob tem pa tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil in povzročil njegov odhod iz države, zato po mnenju tožene stranke ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli resno ogroženo. Tudi sam je povedal, da se mu ob vrnitvi, ne bi zgodilo nič. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka glede na to, da je svojo odločitev prvotno utemeljila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, saj je odločanje v pospešenem postopku izjema. Ob tem tožnik pripominja, da so zaključki tožene stranke, do katerih je prišla na podlagi tožnikove izpovedi (najmanj) preuranjeni, saj ni postavila ustreznih vprašanj. Ravno tako ni pravilno upoštevala tožnikovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da je dostojno življenje tam nemogoče. Zatrjuje, da je bil edini v družini, ki je delal in preživljal družino. Njegova finančna situacija je bila slaba kljub temu, da je opravljal redno službo kot mizar in nato še monter klimatskih naprav. Vse navedeno v povezavi z draginjo v Alžiriji ga je vodilo v spoznanje, da zanj prihodnosti v izvorni državi ni in mu posledično ni preostalo drugega, kot da jo zapusti. Tožnik toženi stranki očita še, da ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države in da je Vlada RS Alžirijo določila za varno izvorno državo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodaja, da je zelo natančno presodila tožnikove izjave iz prošnje in osebnega razgovora in na tej podlagi ugotovila, da so bili njegovi razlogi za zapustitev izvorne države izključno ekonomske narave. Tožnik namreč ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Sam je celo izpostavil, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič takega in da se mu ne bi zgodilo nič tudi, če bi se moral vrniti tja. Tožena stranka je prepričana tudi, da je tožnik dovolj jasno predstavil razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito oziroma so njegovi odgovori jasno sledili postavljenim vprašanjem. Ob tem pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih navaja tožnik v prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka poudarja še, da je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 2. 2024 seznanjen z okoliščino, da je bila Kraljevina Maroko (pravilno Ljudska demokratična republika Alžirija, opomba sodišča) z Odlokom Vlade RS z dne 31. 3. 2022 določena za varno izvorno državo. Ob podaji prošnje in tudi na osebnem razgovoru pa je imel možnost, da izkaže vse individualne okoliščine zaradi katerih izvorna država zanj ne bi bila varna, česar pa tožnik ni izkazal. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil.

9Tožba ni utemeljena.

10ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

12Sodišče ocenjuje, da so neutemeljene tožnikove tožbene navedbe, da so zaključki tožene stranke preuranjeni, ker ni postavila ustreznih vprašanj. Kot je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 3. 2024, je uradna oseba tožniku postavila več jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi je bil tožnik pozvan, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Na postavljena vprašanja uradne osebe je tožnik podal jasne odgovore, na podlagi katerih je tožena stranka utemeljeno presodila, da so bile ekonomske težave izključen razlog za tožnikov odhod iz izvorne države. Glede na to, da je tožnik tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot na osebnem razgovoru jasno navajal, da so bile finančne težave njegov edini razlog zaradi katerega je zapustil izvorno državo (to navaja tudi v tožbi), pri čemer je poudaril, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič in da se mu tudi ob vrnitvi tja ne bi zgodilo nič, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 in na podlagi jasne in nedvoumne določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Zato po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

13Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v Alžiriji takšne, da je dostojno življenje tam nemogoče. Bil je edini, ki je delal in preživljal družino, ampak je bila kljub rednemu delu njegova finančna situacija slaba, zato prihodnosti zanj v Alžiriji ni bilo. S temi navedbami tožnik po presoji sodišča smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točki 9 in 10 obrazložitve). Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

14Sodišče ocenjuje, da je neutemeljen tožbeni očitek, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen z dejstvom, da bo tožena stranka uporabila koncept varne izvorne države in o tem, da je Vlada RS Alžirijo razglasila za varno izvorno državo. Uradna oseba je tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 2. 2024 (stran 5) seznanila s tem, da je Vlada RS 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Alžirija. Tožnik pa je bil tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot na osebnem razgovoru dne 20. 3. 2024 pozvan, naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Na ta način je bil po oceni sodišča tožnik povsem ustrezno seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države.

15Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.