VSL Sklep I Cp 300/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženec je tožnici dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka 1.116,30 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu P 81/2017 z dne 6. 12. 2023 zavrnilo (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka zavarovanja pridržalo za končno odločbo o glavni stvari v pravdnem postopku (II. točka izreka).

2Toženec je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Kot bistveno navaja, da je ugovor zoper sklep o začasni odredbi vložil iz razloga, ker ne drži, da bi mu z začasno odredbo nastala zgolj minimalna škoda. Zato v konkretni zadevi ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo, zato toženec vlaga pritožbo zoper sklep o ugovoru o začasni odredbi. Sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Vsak poseg v tujo lastnino je škodljiv za lastnika, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga (VSL sklep II Cp 1338/2016). Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik. Za presojo verjetnosti, da bo toženec zaradi predlagane začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo, ne zadostuje trditev, da bi toženec kljub izdani začasni odredbi lahko stvar še vedno uporabljal oziroma jo imel v posesti. Pravica razpolaganja namreč predstavlja bistven element lastninske pravice. Toženec je že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedel, da iz sodne prakse izhaja stališče, da v primeru, ko nepremičnina še ni obremenjena, začasne odredbe ni mogoče opreti na tretji odstavek 270. člena ZIZ. Taka obremenitev namreč ne more predstavljati neznatne škode. Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da tudi dejstvo, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen (VSM sklep I Cp 74/2023). Toženec vztraja, da je treba stališče sodne prakse, ki se sicer nanaša na nepremičnine, smiselno enako razlagati tudi v primeru, ko gre za premičnine. Prepoved odtujitve in obremenitve namreč predstavlja hud poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino, zato o neznatni škodi ni mogoče govoriti. Posledično je jasno, da je sodišče zagrešilo napako, ko je delno ugodilo predlogu tožnice in tožencu prepovedalo razpolaganje s premičninami. Za to niso izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev postopka, in sicer načelo kontradiktornosti. Ni namreč zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da toženec v pritožbi niti ne izpodbija, da sta izpolnjena oba pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ. Glede na navedeno je toženec spregledal, da je obstoj neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ zgolj alternativni pogoj, ki ga mora upnik izkazati v primeru, če ne izkaže nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica od toženca vtožuje denarno terjatev iz naslova jamčevanja za stvarne napake pri izvedbi del, ki jih je po njenem naročilu zanjo opravil toženec. V zavarovanje uveljavljane denarne terjatve je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve premičnin - zalog in opreme družbe na nepremičnini ID znak parcela 0001 111, ki v naravi predstavlja stavbo ID znak 0001 222 in se nahaja na naslovu X., zlasti pa male fotonapetostne elektrarne A., ki se nahaja na nepremičnini ID znak parcela 0002 333, ki v naravi predstavlja stavbo ID znak 0002 444 in se nahaja na naslovu Y., z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

6Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi in ga zavrnilo kot neutemeljenega. Odločitev je pravilna.

7Materialnopravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je 270. člen ZIZ. Skladno s to določbo sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Ni pa upnik dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (četrti odstavek).

8Iz citiranega člena izhaja, da je temeljni, nujni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve upnikov verjetni izkaz obstoja terjatve, katere zavarovanje zahteva (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Kumulativno z njim pa mora biti izpolnjen še pogoj iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Predpostavki iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ sta torej glede na zakonsko dikcijo predpisani alternativno in tako za izdajo začasne odredbe zadošča že, da upnik (poleg obstoja terjatve) verjetno izkaže le eno od njiju.

9V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da je izpolnjen tako pogoj verjetnega izkaza obstoja denarne terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), kot tudi, da sta izpolnjena oba pogoja iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Torej, da obstoji nevarnost za uveljavitev terjatve, ter da bo tožencu z izdajo začasne odredbe nastala le neznatna škoda. V ugovoru toženec ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta izpolnjeni predpostavki iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni prerekal. Problematiziral je le s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je, da bi tožencu z izdajo začasne odredbe nastala le neznatna škoda.

10Obseg ugovornega preizkusa je začrtan z določbo 55. člena ZIZ, ki se smiselno uporablja tudi za postopek zavarovanja (239. člen ZIZ). Ta določba je namreč specialna glede na drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi po uradni dolžnosti upošteva le ugovorne razloge iz drugega odstavka 55. člena ZIZ. To pomeni, da sodišču v ugovornem postopku ni treba po uradni dolžnosti ponovno preverjati materialnih pogojev za začasno varstvo oziroma morebitnih napak, ki so nastale pri njihovi uporabi.¹ Sodišče o ugovoru odloča na podlagi celotnega trditvenega in dokaznega gradiva upnika ter dolžnika, pri čemer preverja zgolj utemeljenost ugovornih razlogov. Izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne izpodbija, ne preverja ponovno. Ni namreč namen ugovornega postopka še enkrat v celoti preizkusiti pogojev za začasno zavarovanje, ampak na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega po dopolnitvi z dolžnikovimi dejstvi, preizkuša zgolj tista, katerih obstoj dolžnik zanika.²

11Ker je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da sta izpolnjena že pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ, česar toženec v ugovoru ni prerekal, se tako glede na določbo 270. člena ZIZ izkaže kot pravno nepomembno, ali je verjetno izkazan tudi pogoj neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. To namreč niti ni potrebno, saj, kot rečeno, za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve poleg pogoja verjetnega izkaza obstoja terjatve zadošča že verjetni izkaz enega od pogojev iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Vse ugovorne navedbe glede neznatne škode na drugačno odločitev o ugovoru tako niti niso mogle vplivati. Enako velja tudi za vse pritožbene trditve glede predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, zato se pritožbeno sodišče do njih po vsebini ne opredeljuje. Obstoja pogojev iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ pa sicer toženec tudi v pritožbi ne izpodbija. Glede na navedeno toženec končno ne more uspeti niti s pritožbenim sklicevanjem na kršitev načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z opustitvijo s strani toženca predlagane izvedbe dokaza z zaslišanjem prič.

12Po povedanem je pritožbeno sodišče, ki ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, že iz pojasnjenega razloga pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ).

13Glede na neuspeh s pritožbo toženec krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členim ZIZ). Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT) in tožnici priznalo 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (za več ob vrednosti spornega predmeta 108.678,69 EUR ni podlage v 1. točki tar. št. 21 OT), 25 točk za materialne stroške (2% od vrednosti storitve 1000 točk in 1% od presežka; za več ni podlage v 12. členu OT) ter 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.116,30 EUR. Ta znesek mora toženec tožnici plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa. Stroškov za konferenco s stranko in poročilo stranki pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj je nagrada za ti opravili že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Prav tako tožnici ne gredo stroški za sodno takso. Taksna obveznost za odgovor na pritožbo namreč ni nastala.

¹ Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2015, str. 292 in 293.
² Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2015, str. 298 in 299.