VSC Sklep Cp 155/2024

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in odločitev sodišče prve stopnje

1Tožnica je zatrjevala, da se je poškodovala pri opravljanju svojega dela na delovnem mestu na A. A., ki ima pri toženki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti. Po tožbenih navedbah je dne 17. 10. 2019 pri odpiranju težkih drsnih vrat z levo roko prijela za kljuko, pri čemer so se vrata zaradi okvare nepredvidoma in hitro popeljala. Tožnico je ob tem zaradi izgube ravnotežja zaneslo, zaradi česar se je oprijela za drugo (desno) stran podboja vrat, ob tem pa so ji vrata priprla desno roko (trditev v tožbi) oziroma desno dlan (trditev v tožničini drugi pripravljalni vlogi). Zatrjevala je, da je toženkin zavarovanec ravnal protipravno, (-) ker so bila vrata v okvari, (-) ker na njih ni bil nameščen mehanizem za počasno zapiranje, (-) in ker niso bila ustrezno fiksirana tako, da bi bilo omogočeno mehko in varno zapiranje.

Zaradi utrpljenih telesnih poškodb je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2020 dalje do dne plačila ter povračilo pravdnih stroškov.

2Toženka se je postavljenemu zahtevku primarno upirala z ugovorom, da tožničina poškodba ni mogla nastati na zatrjevani način, podredno pa je uveljavljala izključno odgovornost tožnice oziroma vsaj njen soprispevek. Ugovarjala je tudi višini postavljenega odškodninskega zahtevka.

3Sodišče prve stopnje je ob postavljenih trditvah in v dokaznem postopku ugotovljenih dejstvih zahtevek presojalo po pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti. Po oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, (-) da je tožnica dokazala zatrjevani škodni dogodek, (-) da drsna vrata niso bila brezhibna in (-) da niso omogočala varnega zapiranja. Zaključilo je, da toženkin zavarovanec odškodninsko odgovoren, ker ni poskrbel za varno delovno okolje pri odpiranju in zapiranju vrat. Nadalje je ugotovilo, da je bila tožnica že več let zaposlena na tem delovišču, da je poznala in uporabljala ta drsna vrata in da je bila pri potegu vrat premalo pozorna na njihovo delovanje oziroma na svoj stabilen položaj. Zaključilo je, da s takšnim neskrbnim ravnanjem v deležu 40% soprispevala k nastanku škode.

Tožnici je prisodilo odškodnino v višini 3.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2020 dalje do dne plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v presežku (za znesek v višini 3.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2020 dalje) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 1.84,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Povzetek toženkinih pritožbenih navedb in odgovora tožnice nanje

4Toženka v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovljenega načina poškodovanja tožnice in v tem okviru podaja svoj pogled na ugotovitve izvedenca medicinske stroke B. B. Po njenem ugotovitve tega izvedenca (zlasti ugotovitve glede mehanizma poškodb) dokazujejo, da je do poškodbe prišlo, ker je tožnica vrata držala za vratno krilo in ne za kljuko. V pritožbi navaja, da ni bilo odgovorjeno na njeno pripombo, da ni logično, da bi vrata treščila zgolj v tožničin sredinec, kot je skicirano na 3. strani dopolnitve izvedenskega mnenja B. B., saj so bili nosilci vratnega krila nameščeni na hodniku, torej zunanji strani ambulante. Ugotovitve izvedenca medicinske stroke C. C. glede mehanizma poškodovanja po navedbah pritožbe niso oprte na trditveno podlago, pač pa na izpoved tožnice, enako kršitev pa je po navedbah pritožbe storilo tudi sodišče. Po njenem izvedenec medicinske stroke C. C. konkretnih pojasnil glede mehanizma poškodovanja niti ni podal in zato takšnega mnenja sploh ni mogoče preizkusiti. Toženka je v pritožbi opozorila na svoj pomislek, da bi morala tožnica ob svojih trditvah o načinu poškodovanja utrpeti tudi druge vidne poškodbe desne dlani in ne le sklepa desnega sredinca, zato je za razjasnitev te pripombe zahtevala ustno zaslišanje izvedenca medicinske stroke C. C. Sodišče temu predlogu ni ugodilo, utemeljenih razlogov za to pa ni navedlo niti na naroku niti v sodbi, saj v sodbi zgolj posplošeno navaja, da to ni bilo potrebno. Prav tako se glede načina poškodovanja ni opredelilo do izpovedi priče D. D., ki po njenem dokazuje toženkine trditve glede načina poškodovanja.

V nadaljevanju pritožbe je toženka nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju glede okvare vrat. Ugotovitev tega dejstva je po njenem poleg tega posledica prekoračitve trditvene podlage. Izpodbijala je krivdo svojega zavarovanca z navedbo, da ni bilo predhodne prijave okvare vrat in da je po ugotovitvah izvedenca mogoča okvara, ki toženkinemu zavarovancu ni bila vidna. Po njenem je bil delež tožničinega soprispevka k nastali škodi ovrednoten prenizko in bi moral dosegati vsaj 70%. V zaključku je izpodbijala še višino odmerjene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo.

5Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovala toženkinim pritožbenim navedbam in pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje.

Povzetek tožničinih pritožbenih navedb in odgovora toženke nanje

6Tožnica je s pritožbo izpodbijala presojo višine deleža njenega soprispevka k nastali škodi in pri tem uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Povzela je ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu dr. E. E. in na njihovi podlagi zavzela stališče, da do poškodbe sploh ne bi prišlo, če vrata ne bi bila okvarjena. Navedla je, da sta v tožbi zatrjevani način poškodovanja potrdila izvedenec za varstvo pri delu dr. E. E. in izvedenec medicinske stroke B. B. Hibnost vrat po njenem izhaja iz delovnega naloga za njihovo popravilo. V nadaljevanju je, izhajajoč iz vsebine tožničine izpovedi, uveljavljala, da tožnica ni mogla z gotovostjo vedeti, ali vrata delujejo pravilno, zato se na nepravilno delovanje vrat ni mogla vnaprej pripraviti. Očitek o njeni premajhni pozornosti in skrbnosti je nepravilen. Pri tej presoji je bistven kriterij ravnanja običajno skrbne osebe. Sodišče je po njenem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožnica poznala delovne prostore in da je uporabljala konkretna drsna vrata ter bi morala biti zato bolj pazljiva.

7Toženka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila tožničine pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

8Pritožbi sta utemeljeni.

9Ob postavljenih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje presojo postavljenega tožbenega zahtevka primarno pravilno oprlo na določbe sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)¹. Takšno zavarovanje oškodovancu (tožnici) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ² daje materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (tožničin delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi. Odgovornost toženkinega zavarovanca za sporno delovno nezgodo je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo po pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti. Oškodovanec mora po tej pravni podlagi najprej dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo škodni dogodek, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode, nato pa dejstva, ki omogočajo presojo obstoja predpostavk neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ³ - te so (i) protipravno ravnanje povzročitelja škode, (ii) obstoj škode iz zatrjevanega škodnega dogodka, (iii) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter (iv) krivda povzročitelja škode. Tožnica nosi materialno dokazno breme za obstoj zatrjevanega škodnega dogodka in vse predpostavke neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti razen krivde toženkinega zavarovanca, ki se jo mora razbremeniti toženka.

10Toženka se je zahtevku prvenstveno upirala z ugovorom, da zatrjevana poškodba ni mogla nastati na način, kot je zatrjevala tožnica v tožbi, s čimer je nasprotovala obstoju zatrjevanega škodnega dogodka. Materialno trditveno in dokazno breme za njegov obstoj, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, leži na tožnici.⁴ Obstoj zatrjevanega škodnega dogodka je tožnica dokazovala s predloženimi listinami, svojim zaslišanjem, zaslišanjem številnih prič in postavijo izvedenca ustrezne stroke.

Toženka v pritožbi opozarja, da je glede mehanizma poškodovanja, torej glede obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, zahtevala dodatno ustno zaslišanje izvedenca medicinske stroke C. C. v zvezi z njeno pripombo, da bi morala tožnica v okoliščinah konkretnega primera (oziroma ob zatrjevanem škodnem dogodku) utrpeti ne le poškodbo sklepa desnega sredinca, pač pa tudi druge vidne poškodbe. Toženka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje izvedenca v zvezi s to pripombo ni dodatno zaslišalo, za to pa niti na naroku niti v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih utemeljenih razlogov, pač pa se zgolj posplošeno sklicuje na nepotrebnost tega toženkinega dokaznega predloga (prim. 6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne ocene glede obstoja zatrjevanega škodnega dogodka navedlo, da sta izvedenca medicinske stroke B. B. in C. C. s strani tožnice zatrjevani mehanizem poškodovanja opredelila kot možen oziroma verjeten (prim. 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da omenjena pripomba k izvedenskemu mnenju spada v okvir toženkinega prerekanja obstoja zatrjevanega škodnega dogodka. Z njo je skušala izpodbiti tožbeno trditev, da so s tožbo zatrjevane tožničine poškodbe (poškodba sredinca desne roke) skladne z zatrjevanim načinom poškodovanja. Gre za pripombo, ki jo je toženka podala v okviru izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke z namenom ugotovitve pravnoodločilnih dejstev, za katera materialno trditveno in dokazno breme nosi tožnica. Šele tožničin uspeh pri dokazovanju teh dejstev nadalje vodi do presoje ostalih dejstev, ki so pravno odločilna za obstoj predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Iz izpodbijane sodbe izhaja (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženka takšno pripombo k izvedenskemu mnenju podala in v zvezi z njo tudi zahtevala ustno zaslišanje izvedenca.

12Z zgoraj povzeto pritožbeno navedbo toženka smiselno uveljavlja poseg v njeno pravice do izjave (5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) oziroma kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Strankina pravica do izjave sega tudi na področje dokazovanja. Stranki ta pravica omogoča predlagati dokaze, se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti do rezultatov dokazovanja. V ta sklop brez dvoma spada tudi pravica stranke podajati pripombe k pisnim izvedenskim mnenjem in v zvezi s tem predlagati dodatno zaslišanje izvedenca zaradi razjasnitve teh pripomb ne glede na to, da gre za dokazovanje dejstev, za katera dokazno breme nosi nasprotna stranka. Na drugi strani je neločljiv sestavni del te pravice dolžnost sodišča, da se s pripombami k izvedenskemu mnenju strank seznani in se do njih (če so te dopustne in za odločitev pomembne ter niso očitno neutemeljene) tudi opredeli. Izvedbo dokaznega predloga zaradi razjasnitve pripomb k izvedenskemu mnenju lahko sodišče zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno dopustni razlogi, ki so se izoblikovali v dosedanji sodni praksi⁵. Če tega ne stori, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka.⁶

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedene pripombe glede na razloge izpodbijane sodbe očitno ni štelo za nepomembne. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da obrazložitev sodišča prve stopnje za zavrnitev izvedbe predlaganega ustnega zaslišanja izvedenca C. C. ne vsebuje ustavno dopustnega (razumnega) razloga, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določba postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaznega predloga za odgovor na to pripombo ni potrebna, ne zadostuje, saj je povsem prazno in ne vsebuje prav nobenega vsebinskega razloga, ki bi omogočal presojo njegove razumnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo z jasnimi, logičnimi, razumnimi (torej ustavno dopustnimi) ter preverljivimi razlogi pojasniti, zakaj za ugotovitev relevantnosti toženkine pripombe k izvedenskemu mnenju, ki se nanaša na njen ugovor nastanka škodnega dogodka, dodatno ustno zaslišanje izvedenca medicinske stroke ni potrebno, česar pa ni storilo.

14Pritožbeno sodišče je v naslednjem koraku svoje presoje ocenilo, da zgoraj ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi, saj je z njo obremenjena ugotovitev celotnega sklopa dejstev glede (ne)obstoja škodnega dogodka, ki je šele podlaga za nadaljnjo presojo obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in morebitnega tožničinega soprispevka. Zaradi izenačitve spoznavnega položaja pritožbenega sodišča s sodiščem prve stopnje bi moralo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi najprej izvesti prav vse dokaze (in ne le dokaza z izvedencem medicinske stroke), s katerimi sta stranki dokazovali svoje trditve in ugovore glede obstoja škodnega dogodka, kot ga je zatrjevala tožnica (vpogled v listine, zaslišanje stranke in predlaganih prič), in jih nato dokazno oceniti. Še pred tem bi moralo opraviti dodatno materialno procesno vodstvo za razjasnitev deloma nasprotujočih si trditev tožnice glede škodnega dogodka.⁷ Odprava ugotovljene postopkovne kršitve v okoliščinah konkretnega primera torej terja materialno procesno vodstvo in ugotovitev celotnega sklopa dejstev o (ne)obstoju zatrjevanega škodnega dogodka s ponovitvijo že izvedenih dokazov. Če bi tožnica zmogla svoje dokazno breme glede obstoja škodnega dogodka, bi moralo pritožbeno sodišče nadalje ugotoviti še dejstva, ki so odločilna za presojo obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca in morebitnega tožničinega soprispevka k nastali škodi. Pritožbeno sodišče bi s tem na pritožbeni obravnavi prvič ugotovilo prav vsa pravnorelevantna dejstva v tem sporu in presojalo vsa bistvena pravna vprašanja, zato ne bi šlo le za dopolnitev dokaznega postopka. S tem bi pritožbeno sodišče nesorazmerno poseglo v pravico obeh strank do pritožbe, zato opisane okoliščine konkretnega primera narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na to, da je večino dokazov, s katerimi obe stranki dokazujeta svoje trditve, že izvedlo sodišče prve stopnje, bi takšna (delno tudi ponovna) izvedba že izvedenih dokazov (upoštevajoč kadrovske in organizacijske sposobnosti sodišč obeh stopenj) nedvomno nesorazmerno posegla tudi v pravico obeh strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15Ker je ugotovitev (ne)obstoja škodnega dogodka obremenjena s procesno kršitvijo, ki je iz zgoraj nanizanih razlogov ni moglo odpraviti pritožbeno sodišče na pritožbenih obravnavi, od ponovne presoje teh dejstev pa je nadalje odvisna še ugotovitev dejstev in presoja obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca ter tudi presoja morebitnega tožničinega soprispevka, ki jo izpodbija tožnica s svojo pritožbo, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi obema pritožbama in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi zgoraj ugotovljeno postopkovno kršitev, se opredeli do pripombe toženke k izvedenskemu mnenju in nato po dokazni oceni izvedenih dokazov ugotovi (ne)obstoj škodnega dogodka. Pri tem naj (glede na opozorila toženke) predhodno razčisti tožničine (deloma nejasne) trditve glede nastanka škodnega dogodka. Toženka v pritožbi namreč opozarja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da so ji vrata priprla desno roko, v drugi pripravljalni vlogi pa, da so ji priprla dlan. Toženka svoje ugovore glede neobstoja škodnega dogodka namreč opira tudi na te nedoslednosti v tožbenih trditvah. Nato naj sodišče prve stopnje, če bo tožnica zmogla dokazno breme glede zatrjevanega škodnega dogodka, v okviru postavljenih trditev obeh strank presodi odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca, morebiten tožničin soprispevek k nastali škodi in nato odmeri višino nastale nepremoženjske škode. Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki lahko vodijo do zaključka o tožničinem soprispevku, v celoti leži na strani toženke.

O stroških pritožbenega postopka

17Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

¹ Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ).
² Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ).
³ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).
⁴ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ip 64/2019 in tam citirano sodno prakso (15. točka obrazložitve).
⁵ Sodna praksa kot ustavno dopustne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov na splošno navaja primere, (-) ko je stranka trditev iz svojega dokaznega bremena že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (-) ko se dokazni predlog nanaša na pravno nepomembno dejstvo, (-) ko dokazni predlog ni ustrezno substanciran, (-) ko je dokazni predlog prepozen, (-) ko gre za neprimeren dokaz, ...
⁶ Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze ude, dr. Aleš Galič): 1. knjiga, strani od 55 do 60,Jan Zobec, prav tam, 3. knjiga, strani 296 do 301.
⁷ Pritožbeno sodišče omenjena nasprotja pojasnjuje v 16. točki obrazložitvi tega sklepa.