VSRS Sodba XI Ips 97788/2010-74

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 1. 1. 2011 zoper obdolženega R. P. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sme po tem sklepu trajati največ 15 dni. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 5. 1. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev pripora z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju in določenim osebam.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Zagovornik v zahtevi navaja, da je navedba oškodovanca, da naj bi ga obdolženec v dveh dneh kar dvakrat napadel, enkrat z rokami, drugič pa s kladivom, očitno lažna. Če bi obdolženec proti oškodovancu res zamahnil s kladivom, težkim skoraj 2 kg, in bi oškodovanec udarec blokiral z roko, bi bila poškodba oškodovančeve roke zagotovo težja oziroma bi bila vidna vsaj kakšna modrica. Opozarja, da obdolženec ni razbil stekla na vratih hiše, in da so mu kladivo, na katerem niso bile zaščitene biološke sledi, podtaknili oškodovanci. S takimi trditvami izraža zagovornik nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Ker spada ugotavljanje storilčeve neprištevnosti v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, so tudi trditve glede obdolženčeve neprištevnosti za odločitev o vloženem pravnem sredstvu nerelevantne. Vrhovno sodišče namreč presoja zakonitost izpodbijanega sklepa glede na podatke, ki so obstajali ob odreditvi pripora, ugotavljanje morebitne obdolženčeve neprištevnosti pa je predmet nadaljnjega postopka. S trditvami, da je ugotovitev sodišča, da naj bi oškodovanec D. K. v dogodku z dne 29. 12. 2010 utrpel poškodbo roke, v nasprotju z listinami v spisu (zdravniškim potrdilom), pa zagovornik ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža dvome v dokazno oceno sodišč.

7Neutemeljen je očitek, da je utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), tako skopo in pavšalno obrazložen, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, so namreč tako v sklepu o odreditvi pripora kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata obširno obrazložene, pri čemer je navedeno tudi dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za posamezne ugotovitve sodišč. Iz zapisnika o prejemu ustne ovadbe oškodovancev D. in I. K. izhaja, da je obdolženec dne 28. 12. 2010 in 29. 12. 2010 poskušal fizično obračunati z D. K. tako, da je prvi dan z roko zamahnil proti njegovi glavi, naslednji dan pa ga je nameraval po glavi udariti s kladivom, kar pa je oškodovanec v obeh primerih s pravočasno reakcijo preprečil. Oškodovanca sta izpostavila tudi obdolženčeve grožnje, da ju bo ubil, opisala preteklo nasilje, ki ga je obdolženec izvajal zoper njiju in ožje družinske člane ter poudarila, da se zaradi njegovega ravnanja počutita življenjsko ogrožena in prestrašena. Konflikte med obdolžencem in oškodovancem D. K. je potrdila tudi obdolženčeva mati I. P., hči oškodovancev, P. K., pa je opisala predhodno nasilje in grožnje obdolženca, dogodek z dne 29. 12. 2010 in obdolženčeve težave z alkoholom. Zaključek o obstoju utemeljenega suma sta sodišči oprli tudi na zapisnik o ogledu kraja dejanja, fotografije, ki jih je posnela policija, zdravniško potrdilo z dne 30. 12. 2010 ter dejstvo, da je bilo obdolžencu zaseženo kladivo. Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Navedbe obdolženčevega zagovornika, da zbrano dokazno gradivo ne omogoča zaključka o obstoju utemeljenega suma glede očitanega kaznivega dejanja, so tako neutemeljene.

8Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je obdolženec kaznivo dejanje izvršil na škodo svoje sestre in njenega zakonskega partnerja. S svojim nasilnim vedenjem in grožnjami sicer že dalj časa ogroža varnost družine oškodovancev, pri čemer izkazuje veliko predrznost in vztrajnost. V dogodku z dne 29. 12. 2010 je nasilje stopnjeval in celo poskušal oškodovanca D. K. udariti s kladivom po glavi. Glede na težo dejanja, predhodno izvrševanje nasilja nad družino oškodovancev, obdolženčeve težave z alkoholom (že izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki pa ga obdolženec ni upošteval) ter glede na njegove grožnje ob obravnavanem dogodku, da bo oškodovanca ubil, Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišč, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec lahko na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Obdolženec je bil tudi že večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, največkrat zaradi dejanj z elementi nasilja, obravnavano kaznivo dejanje pa je izvršil celo v preizkusni dobi iz pogojne obsodbe, s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva nad svojima staršema in oškodovancema, ki prebivajo v isti hiši. Očitek zagovornika, da okoliščine ne utemeljujejo odreditve pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, tako ni utemeljen. Kolikor pa zagovornik izpostavlja neskladje med ugotovitvami sodišča o obdolženčevem nekritičnem odnosu do težav z alkoholom in navedbami obdolženca, da se ne šteje za alkoholika in da mu je osebni zdravnik dejal, da zdravljenje zaradi alkoholizma ni potrebno, ponovno posega v dejanske zaključke sodišča. To pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zagovornik v zahtevi izpostavlja tudi očitno nesorazmernost izrečenega ukrepa in poudarja, da bi lahko sodišče isti cilj doseglo z milejšim ukrepom, in sicer s prepovedjo približevanja določenemu kraju in določenim osebam. Opozarja, da gre za pripor po 432. členu ZKP, ki se sme odrediti le izjemoma v primeru izjemnih okoliščin. Če sodišče obdolženca ne bi priprlo, bi lahko v tem času podpisal pogodbo o zaposlitvi, si rešil socialni status, obiskoval psihologa in se vključil v program zdravljenja. Obdolženec ne bi imel tudi težav z bivanjem, saj je zaradi stalne vožnje v tujini navajen bivanja v tovornjaku. Tudi ta očitek zagovornika je neutemeljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 484/2007 z dne 10. 1. 2008 pojasnilo, da zakon v skrajšanem postopku glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen, ob pozornem tehtanju teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti. V obeh sklepih so take tehtne okoliščine za odreditev pripora ugotovljene (zlasti teža dejanja; kontinuiteta in stopnjevanje nasilja; predrznost in vztrajnost obdolženca; obdolženčev nekritičen odnos do alkohola in njegova predkaznovanost). Te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičujejo odreditev pripora kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku in odtehtajo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Sodišči sta utemeljeno sklepali, da ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odvrniti s hišnim priporom ali s prepovedjo približevanja določenemu kraju in določenim osebam, saj je glede na trenutno obdolženčevo psihofizično stanje (težave z alkoholom) vprašljiva njegova sposobnost obvladovanja svojih ravnanj in razumevanja pomena svojih dejanj, poleg tega bi na naslovu stalnega prebivališča živel skupaj z oškodovancema (vprašljiva pa je možnost njegovega bivanja kjerkoli drugje). Tako je le z odreditvijo pripora mogoče odvrniti nevarnost, ki jo obdolženec predstavlja za oškodovanca oziroma njune ožje družinske člane.

C.

10Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).