VSC Sodba Cpg 98/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

″Tožena stranka: 1. A. A., ..., je dolžan v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe B. B., ..., plačati 231.964,6 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR- ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila.

2. C. C., ..., ..., je dolžan v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe B. B., ..., plačati 231.964,6 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila.

3. Č. Č., ..., ..., je dolžan v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe B. B., ..., plačati 51.547,8 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pravdnega postopka.‶

III. Delno se pritožba tožeče stranke, v presežku za zavrnjen zahtevek tožeče stranke in sicer za

- znesek 250.033,4 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila zoper prvo toženca,

- znesek 250.033,4 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila zoper drugo toženca,

- znesek 55.562,20 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila zoper tretje toženca,

zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, (I.) da je tožena stranka: 1. prvo toženi A. A. dolžan tožeči stranki plačati 481.998,00 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila, ter mu povrniti 45 % pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi; da je 2. drugo toženi C. C. dolžan plačati tožeči stranki 481.998,00 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila, ter mu povrniti 45 % njegovih pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi; da je 3. tretje toženi Č. Č. dolžan tožeči stranki plačati 107.110 EUR, skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 3 % od dne 1. 4. 2008 do plačila, ter mu povrniti 10 % pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi; ter (II.) da je tožeča stranka dolžna v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti toženim strankam nerazdelno njihove stroške pravdnega postopka v znesku 57.463,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper prvostopno sodbo se je po pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je (v tč. 23 - 26 obrazložitve) zmotno presodilo, da je zahtevek na podlagi točke 2.2.a) Pogodbe o prodaji poslovnih deležev družbe D. Co., opr. št. SV 1174/06 z dne 13. 12. 2006, (v nadaljevanju: Pogodba) neutemeljen, ker je bil med pravdnimi strankami sklenjen ustni dogovor, da se na podlagi prvega revizijskega poročila z dne 25.2.2007 ne bo uveljavljalo znižanje kupnine iz naslova popravkov vrednosti premoženja/obveznosti družbe. Zmotno je (v tč. 23 - 43 obrazložitve) tudi presodilo, da zahtevek tudi na podlagi drugega odstavka točke 2.8. Pogodbe ni utemeljen, ker je revizor ... zahteval popravke zaradi spremenjene ocene vrednotenja, ne pa zaradi tega, ker so toženci posredovali neresnične podatke.

Glede znižanja fiksnega dela kupnine na podlagi revizijskega poročila po 2.2.a točki Pogodbe na podlagi prvega revizijskega poročila z dne 15. 2. 2007, pritožba navaja, da je tožeča stranka upravičena do uveljavljanja zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine na dveh različnih podlagah, med drugim tudi, če bi dejansko ustvarjen dobiček bil nižji za več kot 15% od napovedanega (419.379,00 EUR), da tožeča stranka nikoli ni sklenila dogovora s toženci, da ne bo uveljavljala znižanje kupnine iz naslova nedoseganja napovedanega dobička, da toženci tega niti niso trdili, niti ni bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje in je zavrnitev zahtevka za znižanje kupnine na podlagi 7. in 8. odstavka 2.2.a točke Pogodbe neutemeljena in arbitrarna (točka 25 in 26 obrazložitve). Dogovor kot ga ugotavlja sodišče naj bi se nanašal izključno na enega od dveh razlogov za uveljavljanje znižanja kupnine in sicer popravke vrednosti, ne pa na nedoseganje dobička, oziroma na dodatne popravke. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima tožeča stranka po tč. 2.2.a Pogodbe pravico uveljavljati znižanje kupnine tudi iz razloga nedoseženega dobička. Tožeča stranka se ni odpovedala zahtevku za znižanje kupnine zaradi nedoseganja dogovorjenega dobička. Toženci so vseskozi trdili, da naj bi se tožena stranka odpovedala uveljavljanju zahtevka za znižanja kupnine zaradi popravkov računovodskih postavk o vrednosti premoženja in obveznosti ne pa, da se je odpovedala znižanju kupnine iz naslova nedoseganja napovedanega dobička. Pritožba se sklicuje na izpoved priče E. E. pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I Pd 1802/2008 z dne 8. 9. 20114, ter na izpoved iste priče v tem sodnem postopku (pod opr. št. I Pg 1322/2013) in v postopku opr. št. I Pg 458/2008, iz katerih izhaja, da ne bo potrebno uveljavljati znižanje kupnine, ker se je na podlagi preliminarnih ugotovitev revizorja predvidevalo, da gre za manjše popravke vrednosti premoženja/obveznosti, ni pa potrdila nobenega dogovora o ne uveljavljanju zahtevka iz naslova nedoseženega dobička ali večjih popravkov. Na sestanku z dne 19.3.2007 je bilo govora samo o tem, da se manjši popravki ne bodo uveljavljali, ne pa, da se ne bo uveljavljalo znižanje kupnine iz razloga nedoseženega dobička ali naknadno ugotovljenih večjih popravkov. Niti ni bilo govora o odpovedi zahtevku za znižanje kupnine iz naslova nedoseženega dobička. Priča le ni imela volje uveljavljati zahtevka za znižanje kupnine zgolj za primer manjših odstopanj vrednosti premoženja in/ali obveznosti od tistih, ki so bile v Pogodbi zajamčene, pod pogojem, da bo v Pogodbi napovedano pozitivno poslovanje kljub temu doseženo. Vsebino zapisnika sestanka z dne 19.3.2007, je potrebno presojati skladno z izpostavljenimi izpovedbami priče in ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov. Na dan (19.3.2007) je lahko dosežen samo dogovor o zahtevkih v zvezi z manjšimi popravki vrednosti premoženja/obveznosti, kot so bili preliminarno ugotovljeni s strani revizorja še pred pripravo prvega revizijskega poročila, ki je bilo izdano šele dva meseca kasneje, tj. Dne 22. 5. 2007. Možen je samo dogovor glede razlike med višino teh popravkov in v Pogodbi določeno mejo, ne more pa se nanašati na odpoved uveljavljanju zahtevka iz naslova znižanja kupnine zaradi nedoseganja napovedanega dobička, ali zaradi večjih popravkov, ki so bili ugotovljeni šele z drugim poročilom revizorja po krivdi tožencev. Tožeča stranka je večkrat navedla in utemeljila, da je bilo prvo poročilo revizorja izdano šele dne 22.5.2007, čeprav je datirano na dan 15.2.2007. Pogodbeni rok za izdajo poročila je bil 15.2.2007, ki je bil prekoračen za dva meseca. Do zamude je prišlo, ker prvi toženec kot tedanji poslovodja družbe revizorju ni pravočasno posredoval računovodskih poročil za poslovno leto 2006, ki so bili predmet naročene revizije, kasneje pa je odlašal z izdelavo računovodskih izkazov na podlagi popravkov, ki jih je zahteval revizor. Revizijska družba ... je zaradi ravnanja poslovodstva družbe v sestavi prvega toženca, prvi osnutek revizijskega poročila pripravila šele 2.3.2007 in ga z elektronskim sporočilom z dne 5.3.2007 posredovala prvemu tožencu in tožeči stranki. Prvi toženec se je tožeči stranki zavezal, da bo popravil računovodske izkaze in bodo upoštevani vsi revizorjevi pridržki. Revizor je lahko izdal prvo poročilo šele 22. 5. 2007, datirano na dan 15. 2. 2007. Razlog za sprejem poročila o reviziji izven pogodbeno dogovorjenega roka je bil v ravnanju poslovodstva družbe D. Co. (prvo tožene stranke), ki revizorju ni pravočasno posredovala podatkov in listin, ki so bili potrebni za izdelavo revizijskega poročila. Zaradi opisane zamude poslovodstva D. Co. mehanizem za reševanje sporov, ki je bil dogovorjen v Pogodbi, ni mogel biti upoštevan in je zmotna ugotovitev sodišča v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi bil zahtevek tožeče stranke na podlagi točke 2.2.a) Pogodbe prepozen in posledično neutemeljen. Dopis A. A. z dne 19. 3. 2007 o formalno vloženem ugovoru, dokazuje, da zapisnik z dne 19.3.2007 ni mogel predstavljati dogovora o rešitvi spora skladno s Pogodbo in da pogodbene stranke niso dosegle niti dogovora glede popravkov vrednosti premoženja/obveznosti, ki jih je ugotovil revizor pred izdajo prvega revizijskega poročila, saj višina teh popravkov ni bila nesporna. Zapisnik z dne 19.3.2007 tudi ni mogel predstavljati odpovedi tožeče stranke kateremukoli zahtevku za znižanje kupnine. Izpostavlja, da je že Višje sodišče v Celju v sklepu opr. št. Cpg 78/2019 z dne 19. 6. 2019 ugotovilo, da so tovrstne navedbe glede ustno doseženega dogovora pavšalne, glede nedoseganja napovedanega dobička pa se višje sodišče ni opredeljevalo, saj v postopku ni bilo sporno, da se o tem ni dogovarjalo. Pravno naravo pogovorov med strankami nikakor ni mogoče kvalificirati kot sklenitev (brezpogojnega) sporazuma o odpovedi zahtevku. Pri presoji odpovedi pravici je sodna praksa oblikovala stroge kriterije in sicer gre za odpoved pravici le tedaj, ko je izjava volje upnika o odpovedi jasna, nedvoumna in izrecna, vendar v obravnavanem primeru takšna volja ni bila podana. V marcu 2007 je tožeča stranka še vedno zaupala tožencem in verjela v dobičkonosno poslovanje družbe D. Co., ter utemeljeno sklepala, da bo ta cilj kljub ugotovljenim popravkom revizorja, dosežen. Revizor je pred sprejetjem prvega revizijskega sporočila namreč zahteval popravke v skupnem znesku 342.251,00 EUR, ki presegajo pogodbeno opredeljen prag 275.413,00 EUR (66 mio SIT) le za 66.838,00 EUR. Že ob kasnejši izdaji prvega revizijskega poročila dne 22.5.2007 se je izkazalo, da so zagotovila prodajalcev glede doseženega dobička v poslovnem letu 2006 popolnoma neresnična, saj je namesto z napovedanim dobičkom v višini 419.379,00 EUR družba v letu 2006 poslovala z visoko izgubo v višini - 44.734,00 EUR (na podlagi prvega revizijskega poročila) oz. - 327.975,00 EUR (na podlagi drugega revizijskega poročila) in je bila celo insolventna. Prvostopenjsko sodišče bi moralo deloma ugoditi zahtevku za znižanje kupnine iz razloga nedoseganja napovedanega dobička, tudi če bi štelo, da se je tožeča stranka res odpovedala znižanju kupnine iz razloga popravkov vrednosti postavk v znesku 66.838,00 EUR, saj je bil dogovor sklenjen pod pogojem izpolnitve zavez o dobičkonosnem poslovanju družbe. V takšnem primeru bi bil tožbeni zahtevek utemeljen v znesku 401.206,00 EUR. Gre za znesek, ki predstavlja razlika med izgubo, izkazano v prvem revizijskem poročilu (-44.734,00 EUR) in 85% napovedanega dobička (419.379,00 EUR).

Glede korekcije fiksnega dela kupnine na podlagi drugega revizijskega poročila z dne 1. 4. 2008, pritožba navaja, da je prvostopno sodišče materialnopravno napačno presodilo, da zahtevek za znižanje fiksnega dela kupnine ob upoštevanju drugega revizijskega poročila z dne 1. 4. 2008 na podlagi določbe 2.2.a) Pogodbe ni utemeljen, ker naj bi bil pogodbeni rok za sprejetje revizijskega poročila (15. 2. 2007) zamujen. Revizor tožeče stranke je z drugim revizijskim poročilom z dne 1.4.2008 zaradi izredno hudih napak, preklical prvo poročilo z dne 15. 2. 2007, kar ni sporno. Posledično je edino revizijsko poročilo, na podlagi katerega je tožeča stranka po Pogodbi upravičena uveljavljati znižanje kupnine tisto, ki je datirano na dan 1. 4. 2008. Razlogi, da revizijsko poročilo ni bilo pripravljeno v pogodbeno dogovorjenem roku, so izključno na strani tožene stranke. Tožena stranka je v funkciji poslovodstva družbe D. Co. zamujala s pripravo nerevidiranega letnega poročila, ni upoštevala zanesljivih in dostopnih informacij, relevantnih za oceno vrednosti računovodskih postavk (dolgoročnih finančnih naložbah, kratkoročnih poslovnih terjatvah, zalogah, stroških intelektualnih storitev), s čimer je povzročila, da je revizor lahko pripravil pravilno poročilo šele aprila leta 2008. Takšno revizijsko poročilo predstavlja edino poročilo z dne 1. 4. 2008, saj tisto, ki je bilo pripravljeno v maju 2007 ni veljavno, ker je temeljilo na napačnih podatkih, za kar je odgovoren toženec, ki jih je predložil in je zanje skupaj s preostalima dvema tožencema izrecno jamčil po Pogodbi. Napačno je ugotovljeno, da naj bi tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje zahtevka, pri čemer se pritožba sklicuje na četrti odstavek 59. člen OZ kot tudi na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Nepravočasna izdelava revizijskega poročila je posledica kršitev obveznosti prodajalcev (tožencev), ki so bile izrecno dogovorjene v tretjem odstavku točke 2.2.a in prvem odstavku točke 4.3. Pogodbe, in so jamčili, da bodo s strani revizorja zahtevni podatki in listine pravočasno na voljo, da bo lahko poročilo pripravljeno do 15. 2. 2007 in da so finančna poročila družbe v skladu z veljavnimi predpisi in korektno odražajo sredstva, finančno stanje in rezultate poslovanja. Po četrtem odstavku 59. člena OZ se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v breme katere je bil določen. Stranke so namreč dolžne v času visečnosti pogoja ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter upoštevati interese sopogodbenika. V obravnavanem primeru, ne gre zato, da bi tožeča stranka naročala več revizij in za nazaj spreminjala izkaze družbe D. Co., temveč zato, da je sporazumno določeni revizor lahko sestavil edino pravilno revizijsko poročilo šele v letu 2008, ker tožena stranka ni pravočasno zagotovila pravilnih in resničnih podatkov. Revizor je poročilo z dne 15. 2. 2007 preklical na podlagi računovodskih standardov, skladno s katerimi so napake opredeljene kot opustitve postavk in napačne navedbe v računovodskih izkazih za pretekla obdobja, ki izhajajo iz neupoštevanja ali napačne uporabe zanesljivih informacij, ki so bile na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo in za katere se je upravičeno domnevalo, da bodo pridobljene in upoštevane pri sestavitvi računovodskih izkazov. Podjetje popravi bistvene napake iz preteklih obdobij za nazaj, v prvih računovodskih izkazih, odobrenih za objavo, po odkritju napak. Upoštevajoč ugotovitve iz drugega revizijskega poročila, je zahtevek tožeče stranke utemeljen najmanj v znesku 822.211,00 EUR, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca za ekonomijo - področje revizije F. F.

Glede korekcije fiksnega dela kupnine zaradi posredovanja neresničnih podatkov (2.8. točka Pogodbe), je sodišče presojalo tožbeni zahtevek tudi na tej pogodbeni podlagi in zahtevek zavrnilo kot neutemeljen zaradi zmotne ugotovitve, da je revizor ... zahteval popravke zaradi spremenjene ocene vrednotenja, ne pa zaradi tega, ker so toženci posredovali neresnične podatke. Ključna je ugotovitev izvedenca F. F. v mnenju z dne 19. 10. 2021, da so "informacije in dejstva, povezana z vrednotenjem bilančnih postavk, ki so bile predmet popravkov revizorja večinoma obstajale že v času sprejetja nerevidiranega medletnega poslovnega poročila in da gre za popravke napak, kar pomeni, da ne gre za nove informacije, ki poslovodstvu ne bi bile znane in bi se lahko štele za prilagoditve vrednosti. Vsi popravki vrednosti so izvedeni zaradi zagotovitve skladnosti vrednotenja posameznih bilančnih postavk in celote računovodskih izkazov z določili SRS. Ustrezne popravke računovodskih postavk bi moralo opraviti že takratno poslovodstvo v sestavi tožencev, je že v medletnem poročilu prikazana napačna vrednost računovodskih postavk, kar pomeni, da so toženci prekršili jamstvo za resničnost podatkov iz točke 2.8 Pogodbe in je tožeča stranka upravičena do znižanja fiksnega dela kupnine na tej podlagi kot pogodbeno predvideni posledici za kršitev tega jamstva. Če bi se popravki (brez upoštevanja popravka v zvezi z naložbo v D. Co. Zagreb, ki skladno z računovodskimi standardi ne vpliva na poslovni izid v poslovnem letu 2006) upoštevali po formuli v Pogodbi, bi bilo potrebno znižati fiksni del kupnine za 306.734,00 EUR, upoštevajoč le popravke na podlagi prvega revizijskega poročila oz. za 822.211,00 EUR, upoštevajoč popravke na podlagi prvega in drugega revizijskega poročila. Vrednost 100% poslovnega deleža v družbi D. Co. zaradi vseh popravkov je nižja za 2.839.149,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je kljub opisanim ugotovitvam izvedenca, ki jih je sprejelo kot strokovno prepričljive (tč. 33. obrazložitve), tožbeni zahtevek na podlagi drugega odstavka točke 2.8. Pogodbe zavrnilo. Zmotno je štelo, da tožeča stranka ni uspela dokazati neresničnosti podatkov, ker je izvedenec ugotovil, da izvorna revizijska dokumentacija, ki jo je pridobil revizor v podporo izdaje obeh revizijskih poročil, ni dostopna in ni ugotovljivo ali je revizor pridobil ustrezne dokumente in dokazila ter opravil ustrezne postopke za izvedbo popravkov (tč. 35 obrazložitve). Prezrlo je, da četudi revizijska dokumentacija ni več dostopna, obstoj dejstev in informacij že v letu 2006, ki jih toženci niso upoštevali pri posredovanju vrednosti računovodskih postavk in so predstavljali utemeljeno podlago za popravke napak v prvem in drugem poročilu, izhaja že iz drugih predloženih dokazov, na katere se sklicuje tudi izvedenec F. F. v svojem mnenju (informacija družbe D. Co. z dne 5. 7. 2006 v prilogi B183, odgovori na vprašanja z dne 12. 06. 2006 (v prilogi B178), Svetovalna pogodba z družbo G. d.o.o. z dne 05. 01. 2006, na podlagi katere je družba G. d.o.o. dne 15. 01. 2007 izdala račun št. R1-2007 v višini 100.150,00 EUR in Pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo H. d.o.o.z dne 15. 03. 2006, na podlagi katere je bil dne 02. 04. 2007 izdan račun za znesek 30.045,07 EUR). Obstoj dejstev in informacij že v letu 2006, ki so bile podlaga za popravke v prvem in drugem poročilu izhaja tudi iz drugih listin v spisu, zapisnika skupščine družbe D. Co. z dne 25. 04. 2006, Listina ″D. Co. vrednotenje za nakup deleža s strani B. d.d. ‶, bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2006 (različica I) jan-april, iz katerih izhaja, da naj bi bil čisti poslovni izid 28.729.000 SIT (119.884,00 EUR), v resnici pa je revizor ... ugotovil, da je družba poslovala z izgubo v višini 327.975,00 EUR. Sodišče navedenih dokazov ni dokazno ovrednotilo in upoštevalo, čeprav dokazujejo, da so popravki bili izvedeni, ker poslovodstvo ni upoštevalo razpoložljivih informacij, bistvenih za pravilno vrednotenje računovodskih postavk, zaradi česar pritožba uveljavlja v tem delu bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice tožeče stranke do izjave iz 22. člena URS. Očita tudi, da sodišče ni upoštevalo izpovedi I. I., predstavnika pooblaščenega revizorja ..., ki je izvedel revizijo računovodskih izkazov družbe D. Co. za poslovno leto 2006. Četudi revizijska dokumentacija zaradi poteka časa ni več dostopna, je tožeča stranka tudi z zaslišanjem pooblaščenega revizorja dokazala, da so bili popravki izvedeni skladno z računovodskimi standardi in da je bila pridobljena ustrezna dokumentacija, ki je predstavljala podlago za izvedbo popravkov. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, zato pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice tožeče stranke do izjave iz 22. člena URS.

Vsi navedeni dokazi jasno razkrivajo, da so bili podatki o poslovanju in vrednosti sredstev ter obveznosti družbe D. Co. neresnično prikazani, kar je bilo ugotovljeno v okviru revizijskega pregleda s strani ... in kar je poslovodstvo v sestavi prvega toženca s sprejemom prvega poročila tudi priznalo. Vsa dejstva in informacije, na podlagi katerih je revizor opravil popravke v prvem in drugem poročilu so obstajala že leta 2006, zato bi jih morali toženci pravilno upoštevati in razkriti tožeči stranki že ob predložitvi dokumentacije skladno s Pogodbo, česar pa niso storili. S tem so ravnali v nasprotju s svojo dolžnostjo, da predložena računovodsko-finančna poročila korektno odražajo sredstva, finančno stanje in rezultate poslovanja, ter da je družba D. Co. pravilno vodila vso knjigovodsko dokumentacijo (Pogodba, člen 4.3) in v nasprotju z izrecnim jamstvom, da so vsi finančni podatki navedeni v seznamih predložene dokumentacije resnični in pravilni (Pogodba, člen 6.3). Revizor je napake ugotovil na podlagi pregleda dokumentacije in podatkov, ki mu jih je poslalo tako računovodstvo kot poslovodstvo v sestavi prvega toženca; popravki so bili utemeljeni zaradi nepravilnega upoštevanja razpoložljivih informacij, saj je popravke iz prvega poročila priznalo celo takratno poslovodstvo v sestavi prvega toženca. Že na podlagi tega je lahko izvedenec F. F., za vse zadevne postavke pravilno ugotovil, da so bile računovodske postavke napačno (previsoko) izkazane že leta 2006 in bi morali biti popravki izvedeni že v medletnem poročilu. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da so bili popravki v revizijskih poročilih sprejeti zaradi spremenjene računovodske ocene revizorja oz. drugačnega načina vrednotenja, ne pa zaradi tega, ker so toženci posredovali neresnične podatke o vrednosti bilančnih postavk (tč. 36 in 37 obrazložitve).

V skladu z ugotovitvijo Višjega sodišča v Celju v sklepu opr. št. Cpg 78/2019 z dne 19. 6. 2019, imajo neresnični podatki o vrednosti računovodskih postavk za posledico napačno določitev fiksnega dela kupnine, ki ne odraža tržne vrednosti družbe, in se pojem ″podatek‶ iz točke 2.8. Pogodbe nanaša na vsa tista dejstva, ki vplivajo na tržno vrednost poslovnega deleža, ki je bila osnova za določitev kupnine. Takšna razlaga izhaja iz Pogodbeno prevzetih jamstev tožencev v točki 4.3. in 6.3. Pogodbe. Toženci so jamčili za pravilnost tako podatkov, na katerih so temeljili računovodski izkazi družbe D. Co., kot tudi za pravilnost samih medletnih računovodskih izkazov in vrednosti postavk v teh izkazih. Zato je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da njihovo jamstvo ne velja, ker revizor do 15. 2. 2007 še ni mogel ugotoviti neresničnosti posredovanih podatkov. Čim je tožeča stranka ugotovila, da toženci kršijo podana jamstva, ker so stroške intelektualnih storitev v višini 108.469 EUR nastalih v letu 2006, v nasprotju z računovodskimi standardi upoštevali šele v letu 2007, (kar je imelo za posledico izkaz nižjih stroškov v letu 2006 in s tem neupravičeno višji dobiček); ker pri določanju vrednosti finančnih naložb in terjatev niso upoštevali prenehanja poslovanja družbe D. Co. Zagreb in prenehanja zavarovanj pri ..., (kar je imelo za posledico nižjo vrednost premoženja družbe - finančnih naložb za 248.606,00 EUR in terjatev za 194.881,00 EUR); ker so neuporaben material v nasprotju z računovodskimi standardi vrednotili kot zaloge, (kar je imelo za posledico nižjo vrednost premoženja v vrednosti 109.801 EUR) in ker so jamčili, da bo družba dosegla dobiček v višini, ki ne bo za več kot 15 % nižji od 419.379,00 EUR (sedmi odstavek točke 2.2.a Pogodbe), je tožeča stranka upravičeno zahtevala vračilo preplačane oziroma neupravičeno plačanega dela kupnine, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Upoštevanje terjatev v računovodskih izkazih kot izterljivih in neoblikovanje popravkov, ker naj bi bile terjatev zavarovane, čeprav niso bile zavarovane in grozeča ne solventnost, pomeni, da toženci niso upoštevali resničnega dejanskega stanja. Enako velja glede upoštevanja vrednosti sredstev, ki naj bi bila zaloge, čeprav niso bila uporabne - tudi takšno ravnanje je v nasprotju z resničnim stanjem. Upoštevanje vrednosti finančne naložbe kot da gre za delujoče podjetje, čeprav ne posluje več in upoštevanje, da odvisna družba lahko izterja terjatve zoper kupce v tujini, čeprav terjatve niso bile zavarovane, je prav tako v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem. Tudi podatek, da so stroški intelektualnih storitev nastali v letu 2007 namesto v letu 2006, je neresničen in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem. Vse to so toženci vedeli oziroma bi morali vedeti že ob sestavi medletnih računovodskih izkazov za leto 2006 in tudi ob sestavi letnih računovodskih izkazov za leto 2006. Ne gre za spremembo ocenjevanja oz. pristopa k vrednotenju, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč za povsem zanesljive informacije, za katere se je upravičeno lahko pričakovalo, da so bile upoštevane že pri sestavi omenjenih računovodskih izkazov, ne le zaradi tega, ker tako predpisujejo računovodskih standardi, temveč zato, ker so toženci to izrecno jamčili v Pogodbi. Revizor ni zahteval popravke na podlagi novih informacij ali novih dogodkov nastalih šele v letu 2007, ali zaradi drugačne računovodske usmeritve tožeče stranke, temveč gre za pravilno upoštevanje informacij, ki so zanesljivo obstajale in bile dostopne poslovodstvu že v času priprave nerevidiranih računovodskih izkazov. Podatke o vrednosti računovodskih postavk so posredovali toženci, ki so za njihovo pravilnost tudi prevzeli jamstva. Ti podatki so bili odvisni od objektivnih dejstev (likvidacije hčerinske družbe, neizterljivosti terjatev zaradi neizpolnjevanja pogojev po zavarovalni pogodbi, datuma in višine nastalih stroškov ter obstoja zalog), ne od vrednotenja revizorja. Obstoj teh dejstev, ki jih poslovodstvo ni, pa bi jih moralo upoštevati pri oblikovanju vrednosti računovodskih postavk, je potrdil pooblaščeni revizor ... in nato še sodni izvedenec F. F., zato se je procesno dokazno breme o nasprotnem prevalilo na tožence, ki ga niso zmogli. Sodišče pa je zmotno štelo, da naj bi obstoj napačnih podatkov ne bil izkazan in naj bi šlo le za drugačen način vrednotenja. Pri podatkih o vrednostih računovodskih postavk, kot so bile korigirane na podlagi drugega revizijskega poročila v primerjavi s podatki o vrednostih, ki so jih posredovali toženci, ni šlo za nikakršne "nove informacije" ali "nove dogodke", niti za drugačne subjektivne ocene novega poslovodstva, temveč za pravilno in popolno upoštevanje (″starih‶) informacij, ki so časovno obstajale že v času posredovanja podatkov s strani poslovodstva v sestavi tožencev, kar je ugotovil tudi izvedenec F. F.

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje (v tč. 39 obrazložitve), da listina ″D. Co. vrednotenje za nakup deleža s strani B. d.d.‶ ni relevantna za odločitev o zadevi, saj je sestavi del pogodbe.

Ne gre spregledati, da so toženci dne 25. 4. 2006 sprejeli sklep skupščine, da D. Co. posluje pozitivno in ustvarja dobiček, ki so ga skupaj z oceno pozitivnih bodočih denarnih tokov (glej točko 6.2. Pogodbe) in računovodskimi izkazi (za obdobje januar - april 2006 in januar - julij 2006) v katerih je prav tako izkazan dobiček, v podkrepitev svojih pogodbenih jamstev, izročili tožeči stranki. Navedeni dokaz, je sodišče prve stopnje v tč. 40 obrazložitve zmotno dokazno ocenilo kot ″zgolj za eno izmed listin v pogajanj‶, ki naj ne bi bila ključna.

Sodišče je v tč. 41 obrazložitve zmotno ugotovilo, da so bile tožeči stranki posredovane vse listine. V prilogi 8 k Pogodbi (seznam izročene dokumentacije) je bilo izrecno navedeno katere listine tožeči stranki v postopku skrbnega pregleda pred podpisom Pogodbe niso bile razkrite, to dejstvo pa je izrecno tudi ugotovljeno v 4. odstavku točke 6.2. Pogodbe.

Zmoten je zaključek sodišča v tč. 42 obrazložitve, da naj bi nadaljnje opravljanje funkcije direktorja s strani prvega toženca A. A. dokazovalo, da toženec ni posredoval neresničnih podatkov. Ravno zaradi nadaljevanja opravljanja funkcije tožena stranka ni mogla ugotoviti neresničnosti podatkov.

Glede nepravilne odmere stroškov, pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je pravilno ugotovilo, da se stroški strank presojajo po Odvetniški tarifi iz leta 2003 (Uradni list 67/03), stroške napačno obračunalo po vrednosti točke na podlagi veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22) v višini 0,60 EUR, namesto po Odvetniški tarifi iz leta 2003 upoštevaje vrednost točke 0,459.

3Tožena stranka po pooblaščencu se v pravočasnem odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Glede uveljavljanja tožbenega zahtevka na podlagi točke 2.2.a Pogodbe o prodaji poslovnih deležev (v nadaljevanju PoPPD- pogodba), je pravilna ugotovitev, da lahko tožeča stranka takoj po plačilu fiksnega dela kupnine izvede revizijo računovodskih izkazov družbe za poslovno leto 2006, to revizijsko poročilo, ki mora biti na voljo do 15. 2. 2007, pa je lahko edina osnova za morebitne korekcije fiksnega dela kupnine po postopku določenem v pogodbi. Eden od pomembnih elementov za določitev fiksnega dela kupnine je tudi dosežen promet in ustvarjen dobiček v poslovnem letu 2006. Če bi bil ustvarjeni promet nižji za več kot 10 % od napovedanega, oziroma če bi bil dejansko doseženi dobiček nižji za več kot 15 % od napovedanega, bi se za razliko med temi zneski znižal fiksni del kupnine.

Tožeča stranka je revizijo naročila pri družbi N. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo poročilo revizorja z dne 15. 2. 2007 ter ugotovljeni popravki, ki so se nanašali na postavke dolgoročne finančne naložbe, kratkoročne poslovne terjatve in zaloge, usklajeni s toženimi strankami, ki so se z izvedenimi popravki strinjale. Utemeljeno je zaključilo na podlagi listinskih dokazov in izpovedb zaslišanih tožencev, kar vse je potrdila v svojem zaslišanju tudi priča E. E., takratna zakonita zastopnica tožeče stranke, ki je izrecno potrdila, da je bilo med strankami dogovorjeno, da ″se to ne bo uveljavljalo‶. Toženci tem popravkom niso nasprotovali, zato tudi niso imenovali svojega revizorja in so bili popravki med strankami usklajeni. Postopek je tekel v skladu s predvidenim postopkom uveljavljanja korekcije fiksnega dela kupnine po točki 2.2.a) Pogodbe o prodaji poslovnih deležev, zato je za to situacijo edino uporabno revizijsko poročilo z dne 15. 2. 2007. Vsa nadaljnja ravnanja tožeče stranke so bila zunaj dogovorjenih rokov in prepozna. To in dogovor je razlog, da je tožbeni zahtevek v delu, ki ga tožeča stranka utemeljuje na tej podlagi neutemeljen. Kasnejši ″preklic‶ revizijskega poročila, ki ni bil v skladu z Mednarodnimi računovodskimi standardi - v nadaljevanju: MRS, ne more imeti nikakršnega vpliva. Da ta ″preklic‶ tudi v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi točke 2.8. Pogodbe o prodaji poslovnih deležev ne more imeti nikakršnega vpliva, je sodišče prve stopnje prav tako pravilno in popolno obrazložilo.

Navedbe o zamujanju prvo toženca s posredovanjem računovodskih poročil revizorju so neutemeljene in tudi nerelevantne. Nedvomno ni šlo za krivdno ravnanje na strani prvega toženca, po drugi strani pa vse to za odločitev v zadevi ni relevantno.

Še posebej so neutemeljene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da naj ne bi bil dosežen v skladu s točko 2.2.a) Pogodbe o prodaji poslovnih deležev napovedani dobiček za leto 2006, saj je bilo med strankama pisno usklajeno, da ne bo uveljavljanja korekcije kupnine. Osnova za dogovor je bil obsežen in temeljit skrbni pregled tožeče stranke in prvo revizijsko poročilo ... z 15. 2. 2007, katerega naročnik je bila tožeča stranka. Po sprejemu korigiranega letnega poročila za leto 2006, je tožeča stranka imela skladno s Pogodbo o prodaji poslovnih deležev možnost sprožiti korake za nižanje fiksnega dela kupnine, pa tega ni storila, temveč sta se pravdni stranki pisno dogovorili, da se korekcije ne uveljavlja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vsa nadaljnja ravnanja tožeče stranke, s katerimi poskuša utemeljevati uveljavljanje tožbenega zahtevka v tej pravdi, so zunaj dogovorjenih rokov in prepozna.

V zvezi z uveljavljanjem tožbenega zahtevka na podlagi tretjega načina (tj. na podlagi točke 2.8. Pogodbe o prodaji poslovnih deležev) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženci, niti kot družbeniki, niti kot uprava, tožeči stranki niso dali neresničnih podatkov, ki bi se razlikovali od resničnega dejanskega stanja. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo - področje revizije F. F., (katerega mnenje je kot to ugotavlja tudi obrazložitev napadene sodbe, strokovno prepričljivo, skladno z drugimi izvedenimi dokazi), ki je ugotovil, da so informacije in dejstva, povezana z vrednotenjem bilančnih postavk, ki so bile predmet popravkov revizorja večinoma obstajale že v času sprejetja nerevidiranega medletnega poslovnega poročila. Pomembno je, da pri vseh treh uveljavljenih postavkah (vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb, popravki vrednosti terjatev, vrednotenje zalog) ugotavlja, da v letnem poročilu z dne 1. 4. 2008 niso pojasnjeni razlogi za izvedene dodatne slabitve, na katere bi se revizor v skladu z MRS moral sklicevati. Prav tako naknadno (sedaj), glede na neobstoj dokumentacije, tega za nazaj ni več mogoče ugotavljati. Povsem enako velja tudi za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obveznosti iz računov G. d.o.o. ter H. d.o.o.Dokazno breme v zvezi z zatrjevano neresničnostjo posredovanih podatkov, je na tožeči stranki, ki pa niti z drugimi dokazi, niti z izvedencem, tega ni uspela dokazati in je sodišče prve stopnje povsem pravilno zahtevek že iz tega razloga zavrnilo.

Splošno pravilo prodajne pogodbe je, da prodajalec ne odgovarja kupcu za napake, ki so bile kupcu znane oziroma mu bi morale biti znane (460. člen OZ). Tožene stranke niso posredovale kakršnihkoli neresničnih podatkov, česar ni potrdila prav nobena (sicer s strani tožeče stranke predlagana) priča, niti nobeden od postavljenih sodnih izvedencev. Kar je razumljivo in pričakovano, saj so bile revizorju na razpolago vse listine, ponarejenih listin ni bilo, ter so bile tudi v času opravljanja revizije, v revizijskem poročilu z dne 10.4.2008, izvorne listine enake. Dejstvo je, da je tožeča stranka opravila strokovni pregled podatkov o poslovanju družbe, od nje pa je pričakovati, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da bo pri tem pregledu ravnala z ustrezno skrbnostjo (upoštevaje tudi dejstvo, da gre za družbo velikosti tožeče stranke, ki ima na voljo vse za to potrebne vire). V kolikor s tako skrbnostjo morebiti ni ravnala, posledic tega ne more prevaliti na tožene stranke.

Po prepričanju toženih strank je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, saj je Odvetniška tarifa povsem jasna in v 2. odstavku 12. člena določa, da se za obračun višine stroškov uporabi tarifa, veljavna v času, ko je odvetnik delo opravil, upoštevaje vrednost točke v času obračuna. Za potrebe izračuna višine odvetniških stroškov, je potrebno uporabiti vrednost točke, veljavno v času odmere stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim ta uveljavlja znižanje fiksnega dela kupnine na podlagi določil Pogodbe o prodaji poslovnih deležev z dne 13.12.2006 (v nadaljevanju PoPPD - pogodbe). Tožbeni zahtevek za znižanje fiksnega dela kupnine je presojalo po določbah točke 2.2.a PoPPD, s postopkom revizije računovodskih izkazov in na podlagi točke 2.8. PoPPD, zaradi posredovanja neresničnih podatkov prodajalcev oziroma uprave. Predmetna zadeva je starejša od desetih let (iz leta 2008) in je bila večkrat razveljavljena.

6Pritožbeno sodišče je zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter odprave očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi, opravilo pritožbeno obravnavo (347. člen ZPP) in v soglasju s pooblaščenci pravdnih strank ponovno izvedlo (prebralo) vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in je v enaki spoznavni poziciji kot sodišče prve stopnje.

7Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti, zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v celoti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8Glede pritožbenih navedb, da je prvostopno sodišče v točkah 23. - 26. obrazložitve izpodbijane sodbe) zmotno presodilo zahtevek po točki 2.2.a Pogodbe o prodaji poslovnih deležev z dne 13.12.2006 (v nadaljevanju PoPPD) kot neutemeljen, ker naj bi bil med strankama sklenjen ustni dogovor, da se na podlagi prvega revizijskega poročila z dne 15.2.20071 ne bo uveljavljalo znižanja kupnine iz naslova popravkov vrednosti premoženja/obveznosti družbe, (-) da skladno z določbo 2.2.a člena Pogodbe tožeča stranka lahko uveljavlja zahtevek za znižanje fiksnega dela kupnine: - če se z revizijskim poročilom ugotovi, da so potrebni popravki glede vrednosti premoženja nad 275.413,00 EUR (5. odstavek točke 2.2.a PoPPD), - in/ali če bi dejansko ustvarjen dobiček bil nižji od napovedanega dobička 100.500.000,00 SIT (419.379,00EUR), da navedenih dveh razlogov ni mogoče enačiti, (-) da tožeča stranka nikoli ni sklenila dogovora, da ne bo uveljavljala znižanja kupnine iz naslova nedoseganja napovedanega dobička (7. in 8. odstavek 2.2.a točke PoPPD, (-) da kaj takega toženci niti niso trdili, niti ni bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, (-) da je zavrnitev zahtevka za znižanje kupnine po tej podlagi neutemeljena in arbitrarna, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9Prvostopno sodišče je v okviru presoje zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine v zvezi s točko 2.2.a PoPPD, ki določa postopek znižanja fiksnega dela kupnine na podlagi revizijskega poročila upoštevalo, da tožeča stranka lahko v skladu z določili PoPPD2 uveljavlja znižanje fiksnega dela kupnine po prvem načinu v skladu z določbami 3. do 6. odstavka točke 2.2.a Pogodbe, ki se nanaša na popravke vrednosti (prvi odstavek 23. točke obrazložitve prvostopne sodbe), pri čemer je eden od pomembnih elementov za določitev fiksnega zneska kupnine tudi dosežen promet in ustvarjen dobiček v poslovnem letu 2006. Po napovedi tožencev bi promet v D. Co. leta 2006 naj dosegel 1.388.000.000,00 SIT skupnega prihodka, dobiček pa bi naj bil dosežen v višini 100.500.000,00 SIT. Če bi dejansko ustvarjen promet bil nižji za več kot 10% od napovedanega oziroma, če bi dobiček bil nižji za več kot 15% od napovedanega, bi se za razliko nad temi zneski znižal fiksni del kupnine (7. in 8. odstavek točke 2.2.a Pogodbe), kar je prvostopno sodišče prav tako pojasnilo in upoštevalo v drugem odstavku 23. točke obrazložitve prvostopne sodbe. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka po točki 2.2.a PoPPD ni upoštevalo obeh pritožbeno izpostavljenih razlogov za uveljavljanje znižanja fiksnega dela kupnine. Navedenih dveh razlogov tudi ni enačilo, kot zmotno navaja pritožba. Ugotovilo je, da je bil med strankami dosežen dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala po prvem revizijskem poročilu z dne 15.2.2007 po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev z dne 13.12.2006 (tč. 24., 25. in 26. obrazložitve prvostopne sodbe), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v skladu s točko 2.2.a PoPPD naročila izvedbo revizije pri podjetju J. d.o.o. Prvo revizijsko poročilo, ki nosi datum 15.2.2007, je izdelal revizor I. I. Z revizijskim poročilom so bili ugotovljeni popravki vrednosti, ki so se nanašali na postavke dolgoročne finančne naložbe (... Zagreb), kratkoročne poslovne terjatve in zaloge, v skupni višini 342.250,00 EUR. D. Co. je po izvedenih popravkih izkazala izgubo v vrednosti 10.720.000,00 SIT, namesto v sedmem odstavku točke 2.2.a PoPPD napovedanega dobička v višini 100.500.000,00 SIT. Ti popravki so bili med pravdnimi strankami usklajeni in tudi izvedeni ter vključeni v poročilo 2/07. Med pravdnimi strankami je torej bil dosežen dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu z dne 15.2.2007 ne bo uveljavljala, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 25. in 26. točki obrazložitve, ko je dokazno ocenilo tako izvedene listinske dokaze kot tudi izpovedbe toženih strank in priče E. E., takratne direktorice tožeče stranke, vse v skladu z 8. členom ZPP. Dokazno oceno prvostopnega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče.

11Pojasnilo je, da iz zapisa sestanka z dne 19. 3. 2007, kjer so bili pregledani rezultati revizije, izhaja, da je bil dosežen dogovor glede vseh spornih točk, kar potrjuje tudi dopis A. A. z dne 19. 3. 2007, kjer prvi toženec sicer navaja, da ne dvomi, da so ustno sporazumno rešili vse sporne točke, zgolj iz formalnih razlogov, pa se predmetni dopis šteje za pravočasni ugovor. Napačne so pritožbene navedbe, da navedeni dopis dokazuje, da med strankami ni bil dosežen dogovor, saj do nadaljevanja postopka z imenovanjem revizorja s strani tožencev kot določa točka 2.2.a) PoPPD, nikoli ni prišlo. Uskladitev in dogovor glede popravkov vključenih v poročilo 2/07, je potrdil tudi prvo toženi, ki je med drugim pojasnil, da sta se obe stranki strinjali z rezultati revizije v februarju 2007, sicer bi imela vsaka stran možnost še svoje revizije, do česar pa ni prišlo. Na osnovi tega, kar je ... ugotovil in predlagal v prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007, so se toženci strinjali z ugotovitvami revizorja, kar so podpisali, soglašal je tudi B. d.d., revizor je dal mnenje brez pridržka in zadeva je bila zaključena. Izpoved prvo toženca sta v bistvenem potrdila tudi drugo in tretje toženi. Da je bilo takrat med pravdnimi strankami dogovorjeno, da je zadeva zaključena, da se torej korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala, je potrdila tudi priča E. E., takratna direktorica tožeče stranke, kar vse je prvostopno sodišče prepričljivo ugotovilo v točki 25. in 26. obrazložitve in pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopnega sodišča sprejema. S sprejemom ugotovljenih popravkov po prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007 in z vključitvijo le teh v poročilo 2/07, so namreč šteli, da je zadeva zaključena in se korekcije fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala.

12Kot neutemeljene se pokažejo pritožbene navedbe, da se je dogovor nanašal zgolj na enega izmed razlogov (samo glede višjih popravkov od pogodbeno dogovorjenih) po točki 2.2.a za znižanje kupnine, saj je bila za pravdne stranke takrat zadeva zaključena. Tožeča stranka v tistem trenutku ni uveljavljala zahtevka za znižanje kupnine iz naslova nedoseganja dobička, ampak je štela zadevo za zaključeno, da ne bo uveljavljala znižanja fiksnega dela kupnine na podlagi PoPPD po prvem revizijskem poročilu. Kar nenazadnje izhaja tudi iz samih navedb tožeče stranke, ko navaja, da je do nezaupanja s strani tožeče stranke do toženih strank prišlo šele potem, ko je tožeča stranka prejela poročilo edinemu družbeniku v smislu 10. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij z dne 23. 11. 2007, ki ga je pripravil prvi toženec (takrat še direktor družbe D. Co.), in šele po tem, ko je izvedla tožeča stranka notranji nadzor in je revizor J. d.o.o. preklical poročilo z dne 15. 2. 2007 in izdelal novo poročilo za navedeno poslovno leto 2006 z dne 1. 4. 2008, ker so bili ugotovljeni še dodatni popravki v skupni vrednosti 319.533 EUR.

13Zaradi dogovora pravdnih strank, da se korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala po prvem revizijskem poročilu, so neutemeljene in tudi nerelevantne pritožbene navedbe o odpovedi zahtevku za znižanje kupnine iz naslova nedoseženega dobička. Tožeča stranka namreč ravno zaradi obstoječega dogovora, ni uveljavljala zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine zaradi nedoseženega napovedanega dobička po prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so toženci vseskozi zatrjevali, da se je tožeča stranka odpovedala uveljavljanju zahtevka za znižanje kupnine iz naslova popravkov računovodskih postavk o vrednosti premoženja in obveznosti, ne pa iz naslova nedoseganja napovedanega dobička. Toženci so namreč že v odgovoru na tožbo3 zatrjevali, da so nesoglasja med pravdnimi strankami bila usklajena brez, da bi prišlo do imenovanja revizorja s strani tožencev, ker so se pravdne stranke dogovorile, da se bodo popravki upoštevali ter zaradi tega ne bo prišlo do znižanja fiksnega dela kupnine po pogodbi o prodaji poslovnih deležev in da tožnica iz tega razloga ne more uspešno uveljavljati zahtevka v pravdi.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe z izpostavljanjem izpovedi priče E. E. na zapisniku v zadevi I Pd 1802/2008 z dne 8. 9. 2011 in na zapisniku z dne 9. 9. 2014 v zadevi I Pg 1322/2013, s katerimi želi pritožba dokazati, (-) da je bilo dne 19.3.2007 sprejeto stališče, da ne bo potrebno uveljavljati znižanja kupnine, ker se je na podlagi predhodnih ugotovitev revizorja predvidevalo, da gre za manjše popravke vrednosti, (-) da priča ni potrdila nobenega dogovora o ne uveljavljanju zahtevka iz naslova nedoseženega dobička in nikoli ni izjavila, da naj bi se v dogovoru s toženci odpovedala zahtevku za znižanje kupnine iz naslova nedoseženega dobička, (-) da le ni imela volje uveljavljati manjših odstopanj od popravkov, ki so bili v pogodbi zajamčeni, pod pogojem, da bo napovedano pozitivno poslovanje kljub temu doseženo, (-) izpostavlja tudi izpoved v zadevi I Pg 458/2008 z dne 9. 2. 2010, s katero želi dokazati, da se je dogovor lahko nanašal zgolj na uveljavljanje razlike zaradi odstopanja nad 66.000.000,00 SIT (275.413 EUR), ki so bile ugotovljene ob prvi reviziji, ne pa glede odstopanj od napovedanega dobička. Gre za pritožbi lastno dokazno oceno izpovedi navedene priče, s katero pritožba ne more ovreči dokazne ocene prvostopnega sodišča glede obstoja dogovora, da tožeča stranka ne bo uveljavljala korekcije fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev.

15Tudi sicer pritožbeno izpostavljeni deli izpovedi priče E. E., ne potrjujejo zaključkov kot jih navaja pritožba. Pravdni stranki sta namreč nesporno uskladili in izvedli popravke vrednosti, ki so bili ugotovljeni z revizijskim poročilom z dne 15.2.2007 in se dogovorili, da ne bosta uveljavljali korekcije fiksnega dela kupnine. S tem je bila zadeva zaključena, kar izhaja tudi iz pritožbeno izpostavljenih izpovedi priče. Zaupanje tožeče stranke do tožencev je veljalo po lastnih navedbah tožeče stranke do novembra 2007. Zato vse do ugotovitev interne revizije, preklica prvega revizijskega poročila z dne 15. 2. 2007 in izdelave novega revizijskega poročila za leto 2006 z dne 1. 4. 2008, tudi ni bilo govora o zahtevku za znižanje fiksnega dela kupnine iz naslova nedoseganja dobička, oziroma kakršnega koli zahtevka iz naslova znižanja fiksnega dela kupnine po PoPPD. Kot neutemeljene se pokažejo pritožbene navedbe, da naj bi iz izpovedi priče izhajalo, da ni imela volje uveljavljati le razlike popravkov vrednosti nad pogodbeno zajamčenimi popravki pod pogojem, da bo doseženo v pogodbi napovedano pozitivno poslovanje, kaj takega namreč iz izpovedbi navedene priče ne izhaja. Družba D. Co. je že na podlagi prvega revizijskega poročila z dne 15. 2. 2007 po izvedenih popravkih izkazala izgubo v vrednosti 10.720.000,00 SIT, namesto napovedanega dobička, kar je bilo tožeči stranki nedvomno znano (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pa kljub temu, da družba ni izkazala dobička, tožeča stranka ni uveljavljala zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu ravno zaradi opisanega dogovora.

16Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki, da je vsebino zapisnika z dne 19. 3. 2007 potrebno presojati skladno z izpostavljenimi izpovedbami priče E. E., ki ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov kažejo, da bi lahko bil dosežen le dogovor glede manjših popravkov kot so bili ugotovljeni s strani revizorja še pred pripravo prvega revizijskega poročila, ki je bilo izdano šele 22. 5. 2007, da je bil možen le dogovor glede razlike med višino popravkov in v pogodbi določeno mejo 66.000.000,00 SIT, (-) ne more pa se nanašati na odpoved zahtevku zaradi nedoseganja napovedanega dobička. Pritožba ponovno uveljavlja lastno dokazno oceno, ki ni utemeljena.

17Dokončno revizijsko poročilo, ki nosi datum 15. 2. 2007 je bilo posredovano s strani revizorja tožeči stranki in D. Co. dne 22.5.2007. Vendar pa je osnutek tega revizijskega poročila revizor izdelal že 2. 3. 2007 in ga poslal prvo toženi stranki (takrat direktorju D. Co.) in tožeči stranki 5. 3. 2007 in so bili 19. 3. 2007 na sestanku pregledani rezultati revizije, ter dosežen dogovor kot je že bilo pojasnjeno. Tožeča stranka je torej že bila seznanjena s popravki v višini 342.250,00 EUR in s tem tudi, da bo D. Co. po izvedenih popravkih vrednosti izkazala izgubo v višini 10.720.000,00 SIT namesto napovedanega dobička po PoPPD (24. točka obrazložitve), zato so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da se dogovor ni nanašal na znižanje fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu tudi iz naslova nedoseženega dobička. O kakršnemkoli pozitivnem poslovanju določenem kot pogoju, torej ne more biti govora.

18Pritožbene navedbe glede zamude, da je bilo prvo revizorjevo poročilo izdelano šele 22. 5. 2007, (datirano sicer 15. 2. 2007), da je bil prekoračen pogodbeno dogovorjen rok 15. 2. 2007 za dva meseca, zamuda pa je bila na strani toženca, ki ni revizorju pravočasno posredoval računovodskih poročil za poslovno leto 2006, ki so bili predmet revizije in je odlašal z izdelavo računovodskih izkazov na podlagi popravkov, ki jih je zahteval revizor, da je razlog za sprejem revizijskega poročila izven pogodbeno dogovorjenega roka bil v ravnanju poslovodstva družbe D. Co., da zaradi opisane zamude postopek za reševanje sporov in rok določen v pogodbi ni mogel biti upoštevan in je zmotna ugotovitev sodišča, da je zahtevek na podlagi točke 2.2.a PoPPD prepozen, niso relevantne za odločitev v tem postopku. Tudi, če so zatrjevani razlogi za kasnejši sprejem revizijskega poročila bili na strani poslovodstva družbe D. Co., in se je ta pogodbeno zavezal pravočasno dostaviti računovodsko dokumentacijo revizorju (3. odstavek točke 2.2.a) PoPPD), ne vplivajo na ključno ugotovitev, da so stranke dosegle soglasje glede popravkov vrednosti, ki so bili vneseni v poročilo 2/07, da ni prišlo niti do imenovanja revizorja s strani toženih strank, niti do arbitraže, ker je bil med strankami dosežen dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu ne bo uveljavljala. Poleg tega že iz navedb tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah izhaja, da tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja tudi na podlagi določbe drugega odstavka točke 2. 8 Pogodbe, v zvezi s točko 4.3 in 6.3 PoPPD, ki se nanaša na posredovanje neresničnih podatkov, ki se razlikujejo od resničnega dejanskega stanja, izven pogodbenih določil, torej ne glede na pogodbeno določene roke, kar pomeni, da so tovrstne pritožbene navedbe glede zamude za odločitev tudi nerelevantne6. Prvostopno sodišče je namreč zahtevek za znižanje fiksnega dela kupnine presojalo po obeh pogodbeno dogovorjenih podlagah, kar je pojasnilo v točki 26. obrazložitve.

19Revizor ... je z drugim revizijskim poročilom z dne 1.4.2008 preklical revizijsko poročilo z dne 15.2.2007 (30. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Vendar preklic ne vpliva na dogovor med pravdnimi strankami, da se ne uveljavlja korekcija fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu na podlagi PoPPD, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

20Glede pritožbenih navedb, da se tožeča stranka ni odpovedala kateremukoli zahtevku za znižanje fiksnega dela kupnine, niti iz razloga manjših popravkov vrednosti, še manj pa zahtevku iz razloga nedoseganja dobička, da so pavšalne in nedokazane trditve o tem, da se popravki vrednosti v prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007 ne bi upoštevali kot osnova za znižanje kupnine, glede neupoštevanja nedoseganja napovedanega dobička se o tem sploh ni dogovarjalo (sklicujoč se na sklep VSC 78/2019 z dne 19. 6. 2019), da pravno naravo pogovorov med strankami ni mogoče kvalificirati kot sklenitev brezpogojnega sporazuma o odpovedi zahtevkom, da je teorija in sodna praksa zelo stroga, ko gre za odpoved pravici in mora biti izjava upnika izrecna in nedvoumna, da v obravnavanem primeru takšna volja ni bila podana, še manj pa izjavljena, da se na podlagi izpovedi priče E. E. in nadaljnjega opravljanja funkcije direktorja D. Co. A. A. lahko ugotovi, da je v marcu 2007 tožeča stranka še zaupala tožencem in verjela v dobičkonosno poslovanje družbe in utemeljeno sklepala, da bo ta cilj dosežen kljub popravkom revizorja, da so v tem duhu potekali ustni pogovori med njimi in da se je dne 19. 3. 2007 na sestanku res predvidevalo, da zahtevka iz naslova popravkov ne bo potrebno uveljavljati, ker so odstopanja nepomembna in je tedanja direktorica ocenila, da znižanje fiksnega dela kupnine zaradi popravkov ne bo potrebno, saj so toženci jamčili, da bo kljub temu dosežen dobiček skladno s pogodbo, da so pogovori potekali pod predpostavko, da bodo izpolnjene zaveze in jamstva tožencev o dobičkonosnem poslovanju družbe D. Co. kot je bilo dogovorjeno v 7. in 8. odstavku točke 2.2.a PoPPD ter drugem odstavku točke 6.2 Pogodbe in ob razumevanju, da je ugotovljena pravilna vrednost popravkov in so skladno s 7. odstavkom točke 2.2.a Pogodbe toženci jamčili, da morebitni popravki vrednosti premoženja/obveznosti v višini 275.413,00 EUR ne bodo vplivali na poslovni rezultat in bo družba kljub temu dosegla dobiček v višini 419.379,00 EUR kot je bilo zapisano v Pogodbi, kar pa se ni uresničilo, že ob kasnejši izdaji prvega revizijskega poročila dne 22.5.2007, se je izkazalo, da so zagotovila prodajalcev neresnična, saj je družba D. Co., izkazala izgubo v višini - 44.734,00 EUR na podlagi prvega revizijskega poročila, oziroma - 327.975,00 EUR na podlagi drugega revizijskega poročila, in bi moralo prvostopno sodišče zahtevku za znižanje kupnine iz razloga nedoseganja napovedanega dobička ugoditi, tudi če bi štelo, da se je tožeča stranka odpovedala znižanju kupnine iz razloga popravkov vrednosti, saj se zahtevku na podlagi nedoseženega dobička ni odpovedala, pritožbeno sodišče ugotavlja da niso utemeljene.

21Glede odpovedi zahtevku pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopno sodišče ugotovilo in obrazložilo, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen (dosežen) dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala po prvem revizijskem poročilu po pogodbi, kar je že bilo pojasnjeno. To pa pomeni, da tožeča stranka zaradi sklenjenega dogovora ne more uveljavljati zahtevka iz naslova nedoseganja napovedanega dobička po 7. in 8. odstavku točke 2.2.a Pogodbe po prvem revizijskem poročilu, ne le glede popravkov, ki so bili med strankama nesporno usklajeni in priznani, saj so bili vključeni v letno poročilo 2/07 temveč tudi iz naslova nedoseženega dobička. Ne gre torej za odpoved zahtevku, ali pravici, za katero je nedvomno potrebna jasna, nedvoumna in izrecna izjava upnika kot zatrjuje pritožnica. Temveč gre za dosežen dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala po prvem revizijskem poročilu po pogodbi. Dosežen dogovor ima naravo sporazuma, v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika, ki sta ga pravdni stranki dosegli, ko sta pregledali rezultate prve revizije in uskladili ter sprejeli skupne popravke vrednosti v višini 342.250,00 EUR, s tem pa je družba D. Co. tudi izkazala izgubo v višini - 44.734,00 EUR na podlagi prvega revizijskega poročila. Vendar je bila z izvedenimi popravki, ki so bili vključeni v poročilo 2/07, zadeva za pravdne stranke zaključena, kot je že bilo pojasnjeno. Da je bil dogovor, da se korekcija fiksnega dela kupnine ne bo uveljavljala po prvem revizijskem poročilu res dosežen, izhaja tudi iz navedb same tožeče stranke, da so tožene stranke uživale zaupanje tožnice vse do novembra 2007, ko je tožnica prejela Poročilo edinemu družbeniku v smislu 10. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki ga je pripravil prvi toženec v funkciji direktorja družbe D. Co. Šele po izvedbi notranjega nadzora in ugotovitvah interne revizije, ki jih je preveril tudi revizor ... in preklical poročilo revizorja za leto 2006 z dne 15. 2. 2007 ter izdelal novo poročilo za navedeno poslovno leto z dne 1. 4. 2008 (13. in 29. točka obrazložitve prvostopne sodbe), je tožeča stranka izgubila zaupanje v tožence. Tožeča stranka torej ravno zaradi sklenjenega dogovora ni uveljavljala zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine po PoPPD na podlagi prvega revizijskega poročila, kar pa so toženci ves čas tudi zatrjevali. Zadeva je bila za pravdni stranki zaključena že z uskladitvijo popravkov in doseženim dogovorom. Zato ni bil izveden nadaljnji postopek za imenovanje revizorja s strani tožencev po pogodbi. Tožeča stranka je bila seznanjena z rezultati revizije in z izgubo in ni mogla utemeljeno pričakovati dobička, če je D. Co. na podlagi popravkov vrednosti v višini 342.250 EUR že po prvem revizijskem poročilu (15.2.2007) izkazovala izgubo. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pričakovanju tožeče stranke, da bo dosežen dobiček, če je bila z doseženo uskladitvijo popravkov izkazana izguba, namesto pričakovanega dobička s čimer je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena.

22Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče pri presoji tožbenega zahtevka na podlagi drugega odstavka točke 2.8 Pogodbe zmotno ugotovilo, da naj bi revizor zahteval popravke zaradi spremenjene ocene vrednotenja, ne pa zaradi tega, ker so toženci posredovali neresnične podatke.

23Prvostopno sodišče je presojalo tožbeni zahtevek tožeče stranke za znižanje fiksnega dela kupnine tudi na podlagi drugega odstavka točke 2.8. Pogodbe (PoPPD), ki določa, da se lahko korekcija kupnine opravi izven pogodbenih določil le pod pogojem, če se ugotovi, da so družbeniki D. Co., tudi kot uprava, dali neresnične podatke, ki se razlikujejo od resničnega dejanskega stanja (27. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Tožene stranke so s točko 4.3. PoPPD prevzele jamstvo, po svojem najboljšem vedenju, da tožeči stranki predložena računovodsko finančna poročila korektno odraža sredstva, finančno stanje in rezultate poslovanja, da je D. Co. pravilno vodila vso knjigovodsko dokumentacijo ter da so vsi posredovani podatki na dan prodaje pravilni in resnični. S točko 6.3. PoPPD so tožene stranke jamčile še, da so vsi finančni podatki, navedeni v seznamih, resnični in pravilni (28. točka obrazložitve prvostopne sodbe).

24Neresnični podatki9 o vrednosti računovodskih postavk imajo za posledico napačno določitev fiksnega dela kupnine, ki ne odraža tržne vrednosti družbe, zato določba drugega odstavka točke 2.8. Pogodbe predvideva njeno korekcijo, iz česar sledi, da se pojem podatek nanaša na vsa tista dejstva, ki vplivajo na tržno vrednost družbe, ki je bila osnova za določitev kupnine kar kaže tudi s strani toženih strank prevzeto jamstvo, da so posredovani podatki resnični in pravilni (točka 4.3 in 6.3 Pogodbe). Drugi odstavek točke 2.8. pogodbe določa izrecno pravno posledico v primeru kršitve tega jamstva. Upoštevajoč Slovenske računovodske standarde (SRS 2006)10, ki definirajo popravke vrednosti in napake, je upoštevati, da so napake opustitve postavke in napačne navedbe v računovodskih izkazih za pretekla obdobja, ki izhajajo iz neupoštevanja ali napačne uporabe zanesljivih informacij, ki so bili na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo, in za katere se je upravičeno domnevalo, da bodo pridobljene in upoštevane pri sestavi računovodskih izkazov ter da napake lahko nastanejo pri pripoznavanju, merjenju, predstavljanju in/ali razkrivanju postavk računovodskih izkazov ter da podjetje popravi bistvene napake iz preteklih obdobij za nazaj in sicer v prvih računovodskih izkazih, odobrenih za objavo, po odkritju napak. Zato je bistveno za odločitev ali so izvedene spremembe vrednosti računovodskih postavk s strani revizorja temeljile na informacijah in dejstvih, ki so obstajale v času sprejetja nerevidiranega poslovnega poročila in jih toženci v funkciji poslovodstva niso upoštevali in se zato v smislu SRS štejejo za popravke vrednosti, ali na novih informacijah, oziroma novih dogodkih, ki poslovodstvu v trenutku priprave tega poročila niso mogle biti znane in se v smislu SRS štejejo za prilagoditve vrednosti.

25Prvostopno sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem na podlagi katerih informacij, ki jih toženci v računovodskih izkazih niso uporabili ali so jih nepravilno upoštevali, posredovani podatki niso bili resnični in so imeli za posledico revizijske popravke. Ni šlo za nikakršne nove informacije ali nove dogodke, niti subjektivne ocene novega poslovodstva, temveč za pravilno upoštevanje (starih) informacij, ki so časovno obstojale že v času posredovanja podatkov s strani poslovodstva v sestavi tožencev in na katerih temeljijo podatki o poslovanju oziroma računovodski izkazi, ki so bili nato predmet revidiranja (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

26Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca F. F. (v točki 32. obrazložitve) je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da so informacije in dejstva povezana z vrednotenjem bilančnih postavk, ki so bila predmet popravkov revizorja večinoma obstajale že v času sprejetja nerevidiranega medletnega poslovnega poročila in da gre za popravke napak, kar pomeni, da ne gre za nove informacije, ki poslovodstvu ne bi bile znane in bi se lahko štele za prilagoditve vrednosti. Izvedenec je ugotovil, da bi moralo ustrezne popravke računovodskih postavk postavk opraviti že takratno poslovodstvo v sestavi tožencev, vendar tega niso storili in so zato že v medletnem poročilu napačno prikazane vrednosti računovodskih postavk11. Že s tem pa so toženci kršili pogodbeno jamstvo iz drugega odstavka točke 2.8. Pogodbe, glede posredovanja neresničnih podatkov.

27Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da revizor v ničemer ni ustrezno pojasnil razlogov za izvedene dodatne slabitve v poročilu z dne 1.4.2008, kar bi v skladu z Mednarodnimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju MRS) moral, na kar je sicer opozoril tudi izvedenec F. F. v svojem izvedenskem mnenju. Vendar je izvedenec hkrati pojasnil, da je revizor ravnal v skladu z mednarodnim standardom revidiranja (MSR 560 - Kasnejši dogodki). Po navedenem standardu se v primeru dejstev, razkritih po izdaji računovodskih izkazov, ki so obstajala na dan revizorjevega poročila 15.2.2007 in ki bi, če bi bila tedaj znana utegnila povzročiti, da bi revizor spremenil svoje poročilo, je revizor dolžan preučiti ali je potrebno računovodske izkaze popraviti in se o tem pogovoriti s poslovodstvom. Revizor je ugotovil, da napake pri vrednotenju računovodskih postavk v računovodskih izkazih družbe D. Co. za poslovno leto 2006, glede na stanje iz računovodskih izkazov z dne 15.2.2007, presegajo prag materialnosti določen pri reviziji te družbe in je v pojasnjevalnem odstavku poročila neodvisnega revizorja z dne 1.4.2008 zapisal, da so po izdaji mnenja v poročilu z dne 15.2.2007 bile ugotovljene napake, ki so imele vpliv na čisti poslovni izid v višini 283.241EUR. Popravljene so bile tako, da so bili pripravljeni novi računovodski izkazi za leto 2006. V skladu z 3. odstavkom 9. točke Uvoda v SRS 200612 je revizor dolžan podati glede ugotovljenih napak ustrezna razkritja, ki jih je revizor sicer podal pomanjkljivo, nakar je opozoril tudi izvedenec F. F. v svojem izvedenskem mnenju, vendar gre zgolj za pomanjkljivost v zvezi s poročanjem, ne pa za kršitev standarda MSR 560, kar je pojasnil izvedenec F. F. na zaslišanju.13

28Tožene stranke v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca F. F. navajajo, da je bil preklic letnega poročila družbe D. Co. neutemeljen, saj popravki vrednosti računovodskih postavk v popravljenem letnem poročilu temeljijo na dodatnih informacijah, ki so bile poslovodstvu znane šele po izdanem letnem poročilu po 15.2.2007 in zato temeljijo na spremenjenih ocenah poslovodstva in se ne nanašajo na popravke za nazaj, pri čemer se sklicujejo na izvedensko mnenje oz. stališče izvedenke mag. L. L. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imenovana izvedenka sodna izvedenka za področje ekonomije - finance, ni pa sodna izvedenka za področje revidiranja. Izvedenka se ni ukvarjala z bistvenim vprašanjem za rešitev tega spora ali so toženci dali neresnične podatke vezano na računovodske izkaze, temveč je zgolj primerjala popravke vrednosti ugotovljene v prvem in drugem revizijskem poročilu, kar pa ni pomembno za razrešitev temeljnega vprašanja v tem sporu ali so bili popravki vrednosti v prvem revizijskem poročilu, ki jih je tožena stranka nesporno sprejela in izvedla, posledica upoštevanja neresničnih podatkov in informacij, ki so časovno obstajale že v času posredovanja podatkov s strani poslovodstva v sestavi tožencev in ki so bili nato predmet še izvedene revizije. Ugotovitve izvedenke L. L. ne dajejo odgovora na to vprašanje. Povedano drugače, izvedensko mnenje izvedenke za ekonomijo in finance L. L., ki tega bistvenega vprašanja za odločitev v tem postopku ni ugotavljalo, ampak je zgolj primerjalo popravke vrednosti ugotovljene v prvem in drugem revizijskem poročilu, ni uporabljivo oziroma ni pomembno za razrešitev tega ključnega vprašanja. Subjektivna ocena različnih poslovodstev, izhajajoč iz izvedenskega mnenja L. L., ni pomembna. Ravno zaradi teh pomanjkljivosti je bil s strani prvostopnega sodišča imenovan izvedenec F. F. kot sodni izvedenec za področje ekonomije - revizija in navedeno mnenje kot strokovno in pravilno sprejema prvostopno sodišče (33. točka obrazložitve). Stališče, da so informacije in dejstva, povezana z vrednotenjem bilančnih postavk, ki so predmet popravkov večinoma obstajala že v času nerevidiranega medletnega poročila, je izvedenec v celoti obrazložil pri vsaki izmed posameznih računovodskih postavk, kar je prvostopno sodišče tudi povzelo v 32. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema ponovno, saj je razvidno iz prvostopne sodbe. Velja le poudariti, da je izvedenec vse popravke vrednosti (glede dolgoročnih finančnih naložb, terjatev, zalog in obveznosti) opredelil kot napake. Navedbe toženih strank, da izvedenec svoje ugotovitve ni ustrezno pojasnil, ker izvorna dokumentacija ni več dosegljiva, prav tako niso utemeljene. Tožene stranke spregledajo, da je izvedenec izdelal izvedensko mnenje tudi na podlagi listinske dokumentacije v spisu. Tožeča stranka je pravilno izvedbo postopkov revidiranja tako glede prvega kot drugega revizijskega poročila in pridobitev ustrezne dokumentacije za izvedbo teh postopkov dokazovala tudi z zaslišanjem prič, med njimi tudi samega revizorja družbe ... I. I., ki je kot pooblaščeni revizor izdelal prvo in drugo revizijsko poročilo in je potrdil pridobitev ustrezne dokumentacije in opravo ustreznih postopkov za preverjanje slabitev in popravkov, tako pri prvem kot drugem revizijskem poročilu. Kljub temu, da izvorna dokumentacija ni več dosegljiva zaradi poteka časa, izvedensko mnenje ni nepopolno in ne obrazloženo kot skušajo prikazati tožene stranke v odgovoru na pritožbo in pripombah na izvedensko mnenje. Dejstvo je, da je revizor vse popravke računovodskih postavk kvalificiral kot napake, kar je ugotovil in potrdil tudi izvedenec F. F. in tega tožene stranke (brez izvorne dokumentacije, ki pa ni več na voljo), ne morejo ovreči. Navedbe toženih strank v pripombah na izvedensko mnenje, da je revizorjevo poročilo z dne 1.4.2008 nepravilno, da ni pojasnil zakaj in na kakšni podlagi so bile slabitve opravljene, da to ni ugotovljivo, da je preklic prvega revizijskega poročila neutemeljen, da revizor pri revidiranju in podaji svojega mnenja ni ravnal v skladu s standardi, da gre za spremembo računovodskih ocen in ne napak, so neutemeljene tudi iz razloga, ker iz nespornih navedb pravdnih strank izhaja, da toženci tako na prvo kot tudi na drugo revizijsko poročilo niso dali nikakršnih pripomb14. Predmet tega postopka pa je presoja utemeljenosti zahtevka za znižanje fiksnega dela kupnine po določilih Pogodbe o prodaji poslovnih deležev, ne pa presoja samega revizijskega poročila z dne 1.4.2008.

29Prvostopno sodišče je tako zmotno štelo, da tožeča stranka ni uspela dokazati neresničnosti podatkov, ker izvorna dokumentacija (gre za dokumentacijo, ki jo je revizor prejel od družbe in je bila podpora za izdajo obeh revizijskih poročil) ni več dostopna ter na podlagi te dokumentacije ni ugotovljivo, ali je revizor pridobil ustrezne dokumente in dokazila ter opravil ustrezne postopke za izvedbo popravkov. Četudi izvorna revizijska dokumentacija ni več dostopna, obstoj dejstev in informacij že v letu 2006, ki jih toženci niso upoštevali pri posredovanju računovodskih postavk in so predstavljale utemeljeno podlago za popravke napak tako v prvem in drugem revizijskem poročilu izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu, ki jo je upošteval tudi izvedenec F. F. pri izdelavi izvedenskega mnenja. V zvezi z vrednotenjem dolgoročnih naložb v odvisno družbo D. Co. Zagreb je izvedenec ugotovil : (-) da je družba D. Co. dne 05.07.2006 podala informacijo, da D. Co. Zagreb v štirih mesecih leta 2006 ni delovala in da "ni sprememb glede na 31.12.2005" (B183), pri čemer je bil kapital družbe D. Co. Zagreb po ugotovitvah izvedenca F. F. že na dan 31. 12. 2005 kot na dan 31.12.2004 pomembno nižji od izkazane naložbe družbe D. Co. v družbo D. Co. Zagreb, kot so jo toženci prikazovali tožeči stranki v medletnem in nerevidiranem poročilu 2006. Poleg tega bi morala biti naložba dodatno oslabljena tudi zato, ker niso bile zavarovane terjatve družbe D. Co. Zagreb do njenih kupcev. Na podlagi teh dejstev, ki so obstajala že v času medletnih poročil 2006 in niso bila s strani toženih strank pravilno upoštevana je revizor ... v prvem poročilu, (ki ga je sprejelo tudi poslovodstvo v sestavi prvo toženca) ugotovil, da je postavka dolgoročne finančne naložbe nižja za 161.309,00 EUR, v drugem poročilu zaradi dejstva neizterljivosti terjatev, iz katerih je bilo večinoma sestavljeno premoženje odvisne družbe D. Co. Zagreb, pa še dodatno za 87.297,00 EUR, v primerjavi s tem, kar so prikazovali toženci; (-) glede popravkov vrednosti terjatev je družba D. Co. dne 12.6.2006 na izrecno vprašanje tožeče stranke zakaj ni bilo oblikovanih popravkov vrednosti terjatev (priloga B 178), saj je predvsem na tujem trgu precej odprtih starih terjatev in kakšna je možnost unovčenja le-teh, odgovorila, da naj bi bile vse terjatve zavarovane pri ... in da naj bi bila za izterjavi angažirana družba KSI, čeprav te v resnici niso bile zavarovane (saj pogoji za uveljavitev zavarovanja niso bili izpolnjeni),17 zaradi česar je revizor ... v prvem poročilu, (ki ga je sprejelo tudi poslovodstvo v sestavi prvo toženca) ugotovil, da je postavka kratkoročne poslovne terjatve nižja za 107.811,00 EUR, v drugem poročilu pa še dodatno nižja za 87.070,00 EUR, v primerjavi s tem, kar so prikazovali toženci; (-) v zvezi z vrednotenjem zalog je družba D. Co. v dokumentu "Odgovori na vprašanja z dne 12.06.2006" v prilogi B178, navedla, da tožene stranke starostne strukture materiala in gotovih izdelkov niso mogle ugotoviti, ker tega ni omogočal stari informacijski sistem, čeprav je v tistem času že obstajala računovodska usmeritev (razvidno iz priloge A147 z dne 19.05.2006), po kateri se tiskarske plošče odpišejo v vrednosti 50%, ko se dajo v uporabo in v vrednosti 50%, ko se plošča uniči ali je izvzeta iz uporabe, česar toženci niso upoštevali v predloženih računovodskih izkazih, kar potrjuje tudi dejstvo, da je poslovodstvo družbe D. Co. v sestavi prvo toženca brez pridržkov sprejelo popravke revizorja ...v prvem poročilu, s katerim je bilo ugotovljeno napačno vrednotenje zalog in sprejelo popravek te postavke v vrednosti 73.130,00 EUR, z drugim poročilom pa še za dodatnih 36.670,00 EUR; (-) prav tako je glede obveznosti izvedenec ugotovil, da svetovalna pogodba z družbo G. d.o.o. z dne 05.01.2006 (A41), na podlagi katere je družba ... dne 15.01.2007 izdala račun št. R1-2007 v višini 100.150,00 EUR in Pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo H. d.o.o.z dne 15.03.2006 (B13), na podlagi katere je bil dne 02.04.2007 izdan račun za znesek 30.045,07 EUR, pri čemer so obveznosti iz naslova teh pogodb obstajale že leta 2006 in tudi v času sprejetja medletnega letnega poročila 2006, kot je to ugotovil izvedenec F. F., pa teh pogodb oziroma stroškov tožene stranke niso razkrile niti revizorju,20 ob pripravi prvega poročila in je revizor ... pri tej postavki v drugem poročilu moral opraviti popravek v vrednosti 108.496,00 EUR.

30Obstoj dejstev in informacij že v letu 2006, ki so bile podlage za popravke v prvem in drugem revizijskem poročilu pa izhaja tudi iz drugih listin v spisu in sicer iz zapisnika skupščine družbe D. Co. z dne 25. 04. 2006, na kateri so tožene stranke kot družbeniki ugotovili, da je družba D. Co. v celoti sanirala razlog izgube v letu 2005, da družba tekoče pozitivno posluje, da je v prvem kvartalu ustvarila dobiček iz poslovanja v znesku 28 mio SIT in čisti dobiček v znesku 16 mio SIT, kar pa se je nato izkazalo kot napačno in neresnično, saj je družba poslovala z izgubo.

31Prav tako tudi Listina ″D. Co. vrednotenje za nakup deleža s strani B. d.d.‶, ki je bila posredovana tožeči stranki dne 05.10.2006 in je priloga k Pogodbi (PoPPD), iz katere izhaja, da naj bi dobiček D. Co. iz poslovanja v letu 2006 znašal 140.824.944 SIT (587.652,07 EUR), pri čemer je bil v skladu s točko 2.2.a), 7. odstavek ″eden od pomembnih elementov za določitev fiksnega zneska kupnine med drugim tudi ustvarjen dobiček v poslovnem letu 2006‶21 , dejansko pa je revizor ... ugotovil, da je družba poslovala z izgubo v višini 327.975,00 EUR.

32Iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2006 (različica I jan-april), izhaja, da naj bi bil čisti poslovni izid 28.729.000 SIT (119.884,00 EUR), v resnici pa je revizor ... ugotovil, da je družba poslovala z izgubo v višini 327.975,00 EUR in so v medletnem poročilu napačno izkazane postavke dolgoročne finančne naložbe, kratkoročne poslovne terjatve, zaloge in stroški intelektualnih storitev; - tudi iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2006 (jan.-julij) izhaja, da naj bi bil čisti poslovni izid 58.672.000 SIT (244.413,00 EUR), v resnici pa je revizor ... ugotovil, da je družba poslovala z izgubo v višini 327.975,00 EUR. Napačno so v medletnem poročilu prikazane tudi postavke dolgoročne finančne naložbe, kratkoročne poslovne terjatve, zaloge in stroški intelektualnih storitev.

33Vsi navedeni dokazi, na katere utemeljeno opozarja pritožba, kažejo, da so revizijski popravki tako v prvem kot drugem poročilu bili izvedeni, ker poslovodstvo ni upoštevalo razpoložljivih informacij bistvenih za pravilno vrednotenje računovodskih postavk, ki so obstajale že v letu 2006, kar je ugotovil tudi izvedenec F. F.

34Da je revizor pridobil ustrezne dokumente in dokazila ter opravil ustrezne postopke za izvedbo popravkov in jih utemeljeno kvalificiral kot napake tako v prvem kot v drugem revizijskem poročilu, je tožeča stranka dokazovala tudi z zaslišanjem pooblaščenega revizorja ... I. I. Z njegovim zaslišanjem je dokazala, da so bili popravki izvedeni v skladu z računovodskimi standardi, da je šlo za napake, da je bila pridobljena ustrezna dokumentacija tako pri prvem kot drugem revizijskem poročilu, ki je bila podlaga za izvedene popravke. Četudi je izvedenec v izvedenskem mnenju izpostavil, da izvorna dokumentacija zaradi poteka časa ni več dostopna, pa je tožeča stranka upoštevaje izpoved priče I. I., listinsko dokumentacijo v spisu in izvedensko mnenje izvedenca F. F. vendarle dokazala, da so vsa dejstva in informacije na podlagi katerih je revizor opravil popravke tako v prvem kot tudi v drugem revizijskem poročilu, obstajala že v letu 2006 in bi jih toženci morali pravilno upoštevati, pa jih niso. Tožeča stranka je dokazala, da je pooblaščeni revizor pri pripravi tako prvega kot drugega revizijskega poročila pridobil od D. Co. vso potrebno dokumentacijo in izvedel vse potrebne postopke, da so popravki izvedeni v skladu z računovodskimi standardi in popravke utemeljeno klasificiral kot napake. Podatki o poslovanju in vrednosti sredstev ter obveznosti so bili neresnično prikazani, kar je bilo ugotovljeno v okviru revizijskega pregleda ... in kar so toženci (poslovodstvo) s sprejemom prvega revizijskega poročila tudi priznali, saj so popravke sprejeli. S tem so toženci ravnali v nasprotju s pogodbeno prevzetim jamstvom, da predložena računovodsko finančna poročila korektno odražajo sredstva, finančno stanje in rezultate poslovanja ter da je družba D. Co. pravilno vodila vso knjigovodsko dokumentacijo (člen 4.3. Pogodbe) in jamstvom, da so vsi finančni podatki navedeni v seznamih predložene dokumentacije resnični in pravilni (člen 6.3 Pogodbe).

35Za utemeljenost tožbenega zahtevka je bistveno, da je revizor ... v prvem in drugem revizijskem poročilu ugotovil napake in opravil popravke napak in to pojasnil. Revizor je napake ugotovil na podlagi pregleda dokumentacije in podatkov, ki mu jih je poslala D. Co. kot tudi poslovodstvo v sestavi prvega toženca in popravki so bili nedvomno utemeljeni zaradi nepravilnega upoštevanja razpoložljivih informacij. Popravke iz prvega poročila je priznalo tudi takratno poslovodstvo v sestavi prvega toženca. Že na podlagi tega je lahko izvedenec F. F. za vse postavke pravilno ugotovil, da so bile računovodske postavke napačno (previsoko) izkazane že leta 2006 in bi morali biti popravki izvedeni že v medletnem poročilu, pa niso bili.

36Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so bili popravki v revizijskih poročilih sprejeti zaradi spremenjene računovodske ocene revizorja oz. drugačnega načina vrednotenja, opirajoč se na mnenje izvedenke L. L., za katero je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da se ni ukvarjala z bistvenim vprašanjem pomembnim za presojo v tem postopku.

37Toženci so bili tisti, ki so glede na določila pogodbe jamčili za pravilnost podatkov, na katerih so temeljili računovodski izkazi družbe D. Co., kot tudi za pravilnost samih medletnih računovodskih izkazov in vrednosti računovodskih postavk v teh izkazih. Ker pa so navedena jamstva kršili, saj niso pravilno upoštevali stroškov intelektualnih storitev v višini 108.469 EUR nastalih v letu 2006, kar so v nasprotju z računovodskimi standardi upoštevali šele v letu 200724, (kar je imelo za posledico izkaz nižjih stroškov v letu 2006 in s tem neupravičeno višji dobiček oziroma nižjo izgubo); ker pri določanju vrednosti finančnih naložb in terjatev niso upoštevali prenehanja poslovanja družbe D. Co. Zagreb in prenehanja zavarovanj pri SID, (kar je imelo za posledico nižjo vrednost premoženja družbe - finančnih naložb za 248.606,00 EUR in terjatev za 194.881,00 EUR)25; ker so neuporaben material v nasprotju z računovodskimi standardi vrednotili kot zaloge, (kar je imelo za posledico nižjo vrednost premoženja v vrednosti 109.801 EUR)26 in ker so jamčili, da bo družba dosegla dobiček v višini, ki ne bo za več kot 15 % nižji od 419.379,00 EUR (sedmi odstavek točke 2.2. Pogodbe), dosežena pa je bila izguba, je tožeča stranka upravičeno zahtevala znižanje fiksnega dela kupnine.

38Toženci so v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem prikazovali vrednosti dolgoročnih finančnih naložb, terjatev, zalog in obveznosti s tem, ko niso pravilno upoštevali vseh zanesljivih informacij, ki so obstajale že v letu 2006 in za katere se je upravičeno pričakovalo, da bodo upoštevane že pri sestavi omenjenih računovodskih izkazov. Upoštevanje terjatev v računovodskih izkazih kot izterljivih in neoblikovanje popravkov, kljub temu, da niso bile ustrezno zavarovane, enako velja glede upoštevanja vrednosti sredstev - zaloge, ki so bile vrednotene čeprav niso bile uporabne, enako glede upoštevanja vrednosti finančne naložbe kot da gre za delujoče podjetje, čeprav ni več poslovalo, neresnično so prikazovali, da so stroški intelektualnih storitev nastali v letu 2007, namesto pravilno v letu 2006.

39Vse to so toženci vedeli, oziroma bi morali vedeti že ob sestavi medletnih in letnih računovodskih izkazov za leto 2006 in ne gre za spremembo ocenjevanja oz. pristopa k vrednotenju, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč za zanesljive informacije, za katere se je upravičeno pričakovalo, da so bile upoštevane že pri sestavi omenjenih računovodskih izkazov, saj so toženci za to izrecno jamčili v Pogodbi. Ni šlo za to, da bi revizor zahteval popravke na podlagi novih informacij ali novih dogodkov27, ali zaradi drugačne računovodske usmeritve tožeče stranke, temveč je šlo za pravilno upoštevanje informacij, ki so zanesljivo obstajale in bile dostopne poslovodstvu že v času priprave nerevidiranih računovodskih izkazov. Podatke o vrednosti računovodskih postavk so posredovali toženci, tudi kot uprava in za njihovo pravilnost so prevzeli tudi pogodbena jamstva. Ti podatki niso bili odvisni od vrednotenja revizorja, temveč od objektivnih dejstev (likvidacija hčerinske družbe, neizterljivost terjatev zaradi neizpolnjevanja pogojev po zavarovalni pogodbi, datum in višina nastalih stroškov po pogodbi, obstoj zalog). Obstoj teh dejstev, ki jih poslovodstvo ni upoštevalo pri oblikovanju vrednosti računovodskih postavk, pa bi jih moralo, je potrdil pooblaščeni revizor... I. I., nato pa še sodni izvedenec F. F. Toženci so namreč za resničnost ter podatkov prevzeli pogodbeno dogovorjeno jamstvo.

40Prvostopno sodišče je tako zmotno štelo, da obstoj neresničnih, napačnih podatkov ni izkazan. Pri podatkih o vrednosti računovodskih postavk kot so bile ugotovljene na podlagi drugega revizijskega poročila v primerjavi s podatki o vrednostih, ki so jih posredovali toženci, ni šlo za nikakršne ″nove informacije‶ ali ″nove dogodke‶, niti za drugačne subjektivne ocene novega poslovodstva, temveč za pravilno in popolno upoštevanje (″starih‶) informacij, ki so časovno obstajale že v času posredovanja podatkov s strani poslovodstva v sestavi tožencev, kar je ugotovil tudi izvedenec F. F. v svojem izvedenskem mnenju.

41Neutemeljene so navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da dokumentacija na katero se sklicuje pritožba in na katero je izvedenec oprl svojo mnenje ne obstoji, saj gre za listno dokumentacijo v sodnem spisu, s katero je tožena stranka seznanjena. Ne gre za domneve izvedenca, saj je izvedensko mnenje izvedenca F. F. strokovno in ga kot takšnega sprejema tudi prvostopno sodišče, v odgovoru na pritožbo mu strokovnosti ne oporeka niti tožena stranka. Četudi izvorna revizijska dokumentacija ni več dostopna, ostaja nesporna ugotovitev, da je revizor dodatne slabitve, ki so bile izvedene v drugem revizijskem poročilu z dne 1. 4. 2008 utemeljeno kvalificiral kot napake. Tožeča stranka je svoje navedbe, da je revizor pridobil ustrezno dokumentacije ter opravil vse ustrezne postopke v zvezi z popravki v drugem revizijskem poročilu dokazala tudi z zaslišanjem pooblaščenega revizorja I. I. Da je revizija bila ustrezno izvedena je potrdil tudi izvedenec F. F. na zaslišanju, ko je pojasnil, v kolikor revizor ne bi pridobil ustrezne dokumentacije, ne bi mogel zaključiti revizije. Navedbe, da je tožbeni zahtevek del konstrukta s katerim se je želela tožeča stranka ubraniti pred zahtevkom toženih strank iz naslova variabilnega dela kupnine, za presojo v tem postopku niso relevantne. Ravno tako tudi ne, da tožeča stranka naložbe v družbo D. Co. nikoli ni slabila.

42Sklicevanje toženih strank v odgovoru na tožbo, da so ravnale z ustrezno skrbnostjo in tožeči stranki niso ničesar prikrivale, niti posredovale neresničnih podatkov, da so bile revizorju na voljo vse listine v času opravljanja revizije, da očitno tožeča stranka ni opravila pregleda družbe z ustrezno skrbnostjo zato posledic tega ne more prevaliti na toženo stranko, ni utemeljeno. Ne gre za neskrben pregled tožeče stranke kot želijo prikazati tožene stranke. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 460. člena OZ. Podatke o vrednosti računovodskih postavk so posredovali toženci in za njihovo pravilnost so prevzeli pogodbena jamstva. Pri podatkih o vrednostih računovodskih postavk kot so bila korigirana s prvim in drugim revizijskim poročilom v primerjavi s posredovanimi podatki tožencev, ni šlo za nove informacije in dogodke temveč za pravilno in popolno upoštevanje starih informacij, ki so časovno obstajale že v času posredovanja podatkov s strani tožencev kot poslovodstva.

43Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje v tč. 39 obrazložitve izpodbijane sodbe, da listina ″D. Co. vrednotenje za nakup deleža s strani B. d.d.‶ ni relevantna, saj je vendar priloga k Pogodbi o prodaji poslovnih deležev (PoPPD) in že iz tega razloga je relevantna. Iz navedene listine izhaja, da naj bi dobiček D. Co. iz poslovanja v letu 2006 znašal 140.824.944 SIT (587.652,07 EUR). Pogodba se na to listino izrecno sklicuje, v 7. odstavku točke 2.2a) Pogodbe, z vsebovano ocena čistega dobička v letu 2006. Osnovo za določitev kupnine je predstavljal tudi dobiček, ki v nasprotju z zagotovili in jamstvi tožencev ni bil dosežen, in je v skladu z določili PoPPD predstavljal enega od razlogov za znižanje fiksnega dela kupnine (7. odstavek točke 2.2.a PoPPD). Ob tem ni pomembno ali je navedena listina skladna s standardi vrednotenja, saj gre za listino, ki je sporazumno upoštevana v pogodbi kot osnova za določitev kupnine (točka 6.2. PoPPD).

44Prav tako ima pritožba prav, da so toženci dne 25. 4. 2006 sprejeli sklep skupščine, da D. Co. posluje pozitivno in ustvarja dobiček, tudi v računovodskih izkazih (za obdobje januar - april 2006 in januar - julij 2006) je izkazan dobiček, gre za listine, ki so jih v podkrepitev svojih pogodbenih jamstev izročili tožeči stranki in ti dokumenti so bili posredovani tožeči stranki v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, saj so toženci jamčili za resničnost izročenih listin (4.3. in 6.3. Pogodbe). Ne gre torej zgolj za eno izmed listin v pogajanjih, ki ne bi bile relevantne.

45Pritožba tudi utemeljeno opozarja glede posredovanja listin, da je bilo izrecno v prilogi 8 k Pogodbi navedeno katere listine tožeči stranki v postopku skrbnega pregleda pred podpisom Pogodbe niso bile razkrite, kar izhaja tudi iz 4. odstavku točke 6.2. Pogodbe. Tožeča stranka torej res ni pridobila vseh listin, te so v seznamu bile prečrtane, toženci pa jih niso izročili zaradi varovanja poslovnih skrivnosti. Ne gre za neskrbno ravnanje tožeče stranke pri pregledu dokumentov. Za resničnost predložene dokumentacije so toženci prevzeli pogodbena jamstva, kot je že bilo obrazloženo.

46Vrednotenje naložbe tožeče stranke v družbo D. Co. po nabavni vrednosti brez slabitve za ta postopek ni relevantno.

47Pritožbeni očitek bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba očita sodišču prve stopnje, ker ni dokazno ovrednotilo pritožbeno izpostavljenih dokazov, je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je opravilo glavno obravnavo ponovno izvedlo vse že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje v soglasju s pooblaščenci pravdnih strank in poseglo v dokazno oceno, kot je bilo obrazloženo. S pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja, je odpravljena tudi očitana pritožbena kršitev in očitana kršitev pravice tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.

48Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba razloge ima in jo je mogoče preizkusiti.

49Ker je zahtevek tožeče stranke po drugem odstavku točke 2.8. PoPPD utemeljen, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o višini zahtevka.

50V pogodbi o prodaji poslovnih deležev z dne 13.12.2006 sta pravdni stranki dogovorili v točki 2.2.a PoPPD, da se na podlagi revizijskega poročila, ki bo osnova za korekcijo fiksnega dela kupnine, fiksni del kupnine zniža za znesek popravkov, ki presega 66.000.000,00 SIT oz. 275.413,00 EUR (peti odstavek točke 2.2.a pogodbe) ter v sedmem odstavku navedene točke 2.2.a pogodbe sta določili, da je eden od pomembnih elementov za določitev fiksnega dela kupnine tudi dosežen promet in ustvarjen dobiček v poslovnem letu 2006. Po napovedi prodajalcev naj bi v D. Co. v letu 2006 promet dosegal 1.338.000.000,00 SIT skupnega prihodka in naj bi bil dosežen dobiček v višini 100.500.000,00 SIT oziroma 419.379,00 EUR. V osmem odstavku navedene točke sta dogovorili, v kolikor bi bil dejansko ustvarjen promet nižji za več kot 10 % od napovedanega ali v kolikor bi bil dejansko dosežen dobiček nižji za več kot 15 % od napovedanega, se za razliko nad temi zneski zniža fiksni del kupnine.

51Prvostopno sodišče je s pomočjo izvedenca F. F. preverilo višino zahtevka. Izvedenec je opravil preračuna fiksnega dela kupnine po Pogodbi z dne 13. 12. 2006 (PoPPD) upoštevajoč popravke revizorja in podatke iz letnega poročila računovodskih izkazov o katerih je revizor podal mnenje z dne 15. 2. 2007 in z dne 1.4.2008. Iz izvedenskega mnenja izhaja naslednja specifikacija popravkov v računovodskih izkazih D. Co. za poslovno leto 2006 in sicer: na dan 31.12.2006 je družba izkazovala nerevidirane dolgoročne finančne naložbe 248.606 EUR, sledili so popravki revizorja 161.309 EUR in revidirani računovodski izkazi po reviziji 15. 2. 2007 na 87.297 EUR, dodatni popravki 87.297 EUR na 0 po reviziji z dne 1.4.2008, skupaj popravki 248.606 EUR; na dan 31. 12. 2006 je družba izkazovala nerevidirane kratkoročne poslovne terjatve 1.644.670 EUR, sledili so popravki revizorja 107.811 EUR in revidirani računovodski izkazi po reviziji 15.2.2007 1.536.859EUR, dodatni popravki 87.070 EUR na 1.449.789 EUR po reviziji 1.4.2008, skupaj popravki 194.881EUR; na dan 31.12.2006 je družba izkazovala nerevidirane zaloge 943.883EUR, sledili so popravki revizorja 73.130 EUR in revidirani računovodski izkazi po reviziji 15. 2. 2007 870.752 EUR, dodatni popravki 36.670 EUR na 834.082 EUR po reviziji 1. 4. 2008, skupaj popravki 109.800 EUR; stroški intelektualnih storitev nerevidirano 144.763EUR, popravki revizorja 0 in revidirani računovodski izkazi po reviziji 15.2.2007 144.763 EUR, dodatni popravki revizorja 108.496 EUR na 253.259EUR po reviziji 1.4.2008, skupaj popravki 108.496 EUR. Popravki revizorja po prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007 znašajo 342.250EUR, po drugem revizijskem poročilu z dne 1. 4. 2008 319.533 EUR, skupaj 661.783EUR.

52Izvedenec je opravil preračun fiksnega dela kupnine - letno poročilo 2006 s poročilom revizorja z dne 15. 2. 2007 upoštevaje prvi odstavek točke 2.2.a) Pogodbe z dne 13. 12. 2006, ki določa fiksni del kupnine v višini 1.919.546 EUR, dovoljene popravke vrednosti po 5. odstavku točke 2.2.a) v višini 275.413 EUR, po 7. odstavku točke 2.2.a) pričakovani dobiček po pogodbi 419.379 EUR ter po 8. odstavku točke 2.2.a) limit dobička - pričakovan dobiček manj 15% 356.472 EUR. Realizirano glede na poročilo z dne 15. 2. 2007 je bilo po 2.2.a) 5. odstavek dejanski popravki revizorja 31. 12. 2006 342.250 EUR, po 7. odstavku točke 2.2.a) realiziran dobiček /izguba 2006 - 44.734 EUR, po 8. odstavku točke 2.2.a) limit dobička - pričakovan dobiček manj 15% 356.472 EUR. Razlika znaša po 2.2.a) 5. odstavek presežki nad dovoljenimi popravki -66.837 in po osmem odstavku točke 2.2.a) dobiček pod limitom - 401.206, skupaj - 468.043 EUR.

53Upoštevajoč popravke revizorja in podatke iz letnega poročila računovodskih izkazov o katerih je revizor podal mnenje z dne 15. 2. 2007 je izvedenec ugotovil, da bi fiksni del kupnine moral biti za 468.043,00 EUR nižji od izhodiščno določenega fiksnega dela kupnine 1.919.546,00 EUR. Iz tekočega poslovnega leta pa je potrebno izločiti slabitev vrednosti naložbe v odvisno družbo (v višini 161.309,00 EUR), zato je fiksni del kupnine za 306.734,00 EUR nižji od izhodiščno določenega po prvem revizijskem poročilu.

54Izvedenec je opravil preračun fiksnega dela kupnine - letno poročilo 2006 s poročilom revizorja z dne 1. 4. 2008 upoštevaje prvi odstavek točke 2.2.a) Pogodbe z dne 13. 12. 2006, ki določa fiksni del kupnine v višini 1.919.546 EUR, dovoljene popravke vrednosti po 5. odstavku točke 2.2.a) v višini 275.413, po 7. odstavku točke 2.2.a) pričakovani dobiček po pogodbi 419.379 EUR ter po 8. odstavku točke 2.2.a) limit dobička - pričakovan dobiček manj 15% 356.472 EUR. Realizirano glede na poročilo z dne 1.4.2008 je bilo po 2.2.a) 5. odstavek dejanski popravki revizorja 31.12.2006 661.783 EUR, po 7. odstavku točke 2.2.a) realiziran dobiček /izguba 2006 - 327.975 EUR, po 8. odstavku točke 2.2.a) limit dobička - pričakovan dobiček manj 15% 356.472 EUR. Razlika znaša po 2.2.a) 5. odstavek presežki nad dovoljenimi popravki - 386.370 in po osmem odstavku točke 2.2.a) dobiček pod limitom - 684.448, skupaj - 1.070.817 EUR.

55Upoštevajoč popravke revizorja in podatke iz letnega poročila računovodskih izkazov o katerih je revizor podal mnenje z dne 1. 4. 2008 je izvedenec ugotovil, da bi fiksni del kupnine moral biti za 1.070.817 nižji od izhodiščno določenega fiksnega dela kupnine 1.919.546,00 EUR, vendar bi se odhodki iz slabitve finančne naložbe v znesku 161.309 (po revizijskem poročilu 15.2.2007) in 248.606 (po revizijskem poročilu z dne 1.4.2008) namesto v tekočem poslovnem izidu leta 2006 morali izkazovati v breme prenesenega čistega poslovnega izida na dan 1.1.2006. Kupnina za fiksni del kupnine bi morala biti nižja za 822.211 EUR po revizijskem poročilu z dne 1. 4. 2008.

56Izvedenec je pojasnil glede ustreznosti samega knjiženja revizijskih popravkov v letnem poročilu 2006 je prišlo do delne neskladnosti z določili slovenskih računovodskih standardov (SRS 2006), saj se v primeru popravkov in napak pri vrednotenju bilančnih postavk iz preteklih let, torej (pred 31. 12. 2005) učinek popravkov in napak v preteklih obdobjih ne vključi v poslovni izid obdobja, v katerem je prišlo do odkritja teh napak. Navedena neskladnost ne vpliva na ugotovljene napake pri vrednotenju sredstev in obveznosti do virov sredstev v višini 661.783,00 EUR. Odhodki iz slabitev finančnih naložb v odvisno družbo v znesku 161.309,00 po prvem revizijskem poročilu 15. 2. 2017 in 248.606,00 po drugem revizijskem poročilu 1. 4. 2008 bi se namesto v tekočem poslovnem izidu leta 2006 morali izkazovati v breme prenesenega čistega poslovnega izida na dan 1. 1. 2006. Kupnina za fiksni del kupnine bi morala biti tako nižja za 306.734,00 EUR glede na računovodske izkaze 2006 z mnenjem revizorja 15. 2. 2007 in za 822.211,00 EUR glede na računovodske izkaze 2006 z mnenjem revizorja 1. 4. 2008.

57Iz navedb tožeče in tožene stranke izhaja, da tožena stranka ni dala nobenih vsebinskih (konkretnih) pripomb glede drugega revizijskega poročila z dne 1.4.2008, niti glede višine ugotovljenih popravkov (212. in 214. člen ZPP).

58Glede navedb tožene stranke, da je edino relevantno revizijsko poročilo z dne 15. 2. 2007, revizijsko poročilo z dne 1. 4. 2008 pa je nerelevantno, je izvedenec pojasnil, da je revizor preklical revizijsko poročilo z dne 15. 2. 2007 zaradi ugotovljenih napak in izdelal novo revizijsko poročilo z dne 1. 4. 2008, ki je edino revidirano letno poročilo družbe D. Co. za poslovno leto 2006. Vendar pa preklic revizijskega poročila z dne 15.2.2007 ne vpliva na dogovor pravdnih strank, da tožeča stranka ne bo uveljavljala znižanja fiksnega dela kupnine po prvem revizijskem poročilu z dne 15. 2. 2007 na podlagi Pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 13.12.2006. Navedeno pomeni, da zaradi obstoja tega dogovora, tožeča stranka tudi na podlagi določbe točke 2.8. pogodbe, ne more uveljavljati znižanja fiksnega dela kupnine v delu, ki se nanaša na prvo revizijsko poročilo v višini 306.734,00 EUR. Dogovor med pravdnimi strankami namreč ne glede na preklic revizijskega poročila z dne 15.2.2007 obstoji. Višina znižanja fiksnega dela kupnine (822.211,00 - 306.734,00 EUR), tako znaša 515.477,00EUR. Tožeča stranka je torej uspela znižati fiksni del kupnine za 515.477,00 EUR.

59V skladu s tretjim odstavkom točke 2.8 pogodbe so v primeru plačila morebitne korekcije prodajalci (toženci) dolžni vrniti preveč plačani fiksni znesek kupnine z obrestmi z letno obrestno mero šest mesečnega EURIBORja + 3 % od dneva revizijskega poročila in sicer od 1. 4. 2008 dalje do plačila. Ker je bila kupnina prodajalcem (tožencem) nakazana v skladu z njihovim lastniškim deležem in sicer prvo toženemu A. A. 45 % fiksnega dela, drugo toženemu C. C. prav tako 45 % fiksnega dela in tretje toženemu Č. Č.10 % fiksnega dela kupnine, so v tem razmerju dolžni plačati tožeči stranki tudi znesek znižanja fiksnega dela kupnine.

60Prvo toženi A. A. je dolžan plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe 45 % od zneska 515.477,00 EUR, kar znaša 231.964,6 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 dalje do plačila.

61V presežku za znesek 250.033,4 EUR z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šestmesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko zavrne.

62Prav tako je drugo tožena stranka C. C. dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe znesek 231.964,6 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šest mesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 dalje do plačila.

63V presežku za znesek 250.033,4 EUR z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šest mesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko zavrne.

64Tretje tožena stranka Č. Č. je dolžan plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe znesek 51.547,8 EUR skupaj z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini šest mesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 dalje do plačila.

65V presežku za znesek 55.562,20 EUR z obrestmi od navedenega zneska po letni obrestni meri v višini 6 mesečnega EURIBORja + 3 % od 1. 4. 2008 do plačila, pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tretje toženo stranko zavrne.

66V skladu s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo, ker gre za dajatveni zahtevek, še 15. dnevni izpolnitveni (paricijski) rok, ki ni bil določen.

67Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izrek izpodbijane sodbe tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen Zakona o pravdnem postopku). Delno pa je pritožbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na zavrnjen del tožbenega zahtevka, in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje le iz drugih razlogov (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar takšnih nepravilnosti ni ugotovilo.

68Ker je sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je v skladu z drugim odstavkom 165.člena ZPP, spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Po spremenjeni odločitvi je tožeča stranka uspela z 48,13 %, kar je približno polovica, zato je pritožbeno sodišče odločilo o pravdnih stroških po drugem odstavku 154. člena ZPP (v zvezi s 155. členom ZPP), da v obravnavanih okoliščinah tega primera vsaka stranka krije svoje stroške.

69Sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 165., 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela in sicer v višini 48,13 %, kar je približno polovica, zato je pritožbeno sodišče tudi glede pritožbenih stroškov odločilo, po drugem odstavku 154. v zvezi s 155. členom ZPP, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Pritožba napačno navaja datum 25.2.2007
2 2.2.a) točka POPPD: 1) Fiksni del znaša 460.000.000,00SIT. 2) Kupnina se nakaže prodajalcem v razmerjih lastništva na njihove transakcijske račune: - A. A. 45% fiksnega dela …., - Č. Č. 10% fiksnega dela...., C. C. 45% fiksnega dela...3) Pogodbene stranke se strinjajo, da bo kupec takoj po plačilu fiksnega dela kupnine izvedel revizijo računovodskih izkazov D. Co. za poslovno leto 2006 po veljavnih računovodskih standardih SRS 2006 in skladno z mednarodnimi standardi revidiranja in s pravili računovodske stroke, ki jih izdaja Slovenski inštitut za revizijo. Prodajalci, tudi v vlogi trenutne uprave, dajejo soglasje, da kupec v svojem imenu in za svoj račun naroči navedeno revizijo. Revizijsko poročilo mora biti na voljo najkasneje do 15.2.2007, prodajalci jamčijo tudi v funkciji uprave D. Co., da bodo s strani revizorja zahtevani podatki in listine pravočasno na voljo. Revizijo lahko izvede le pooblaščeni revizor z veljavno licenco Slovenskega inštituta za revizijo.4) Pogodbene stranke se strinjajo, da bo to revizijsko poročilo ne glede na druge določbe ali ugotovitve v tej pogodbi, edina osnova za morebitne korekcije fiksnega dela kupnine za poslovne deleže D. Co. … 5) Revizijsko poročilo bo osnova za morebitno korekcijo fiksnega dela kupnine za poslovne deleže D. Co. na sledeči način: - v kolikor bi bili potrebni popravki vrednosti premoženja/obveznosti, ki jih je kupec ugotovil na podlagi lastnega pregleda po bilanci stanja na dan 31.7.2006 večji od 66.000.000,00 SIT, bi se fiksni del kupnine znižal za znesek popravkov, ki presega 66.000.000,00 SIT, - v kolikor bi bile s strani revizorja, ki ga bodo imenovali prodajalci, podane pripombe na revizijsko mnenje, se lahko pri določitvi zneska popravkov vrednosti premoženja upoštevajo le nesporni zneski, - v primeru pripomb bosta oba revizorja iz prejšnjega odstavka v roku 15 dni od podanih pripomb skušala uskladiti mnenje, v kolikor jima ne bo uspelo uskladiti mnenj, ki bi bila sprejemljiva in potrjena s strani obeh pogodbenih strank, bo o spornih postavkah odločala arbitraža....- odločitev arbitraže je dokončna.7) Pogodbeni stranki se strinjata, da je eden od pomembnih elementov za določitev fiksnega zneska kupnine tudi dosežen promet in ustvarjen dobiček v poslovnem letu 2006. Po napovedi prodajalcev naj bi v Ambi leta 2006 promet dosegal 1.338.000.000,00 SIT skupnega prihodka in naj bi bil dosežen dobiček v višini 100.500.000,00 SIT. 8) V kolikor bi bil dejansko ustvarjen promet nižji za več kot 10% od napovedanega ali v kolikor bi bil dejansko dosežen dobiček nižji za več kot 15% od napovedanega, bi se za razliko nad tem zneskom znižal fiksni del kupnine.
3 Glej stran 3, l. št. 13, drugi odstavek, odgovora na tožbo tožencev
4 3. odstavek točke 2.2.a) PoPPD med drugim določa, da mora biti revizijsko poročilo na voljo do 15.2.2007, prodajalci pa jamčijo, tudi v funkciji uprave D. Co., da bodo s strani revizorja zahtevani dokumenti in listine pravočasno na voljo.
5 2.8 PoPPD: S strani B. d.d. je bil opravljen strokovni pregled posredovanih podatkov o poslovanju D. Co., na način in v obsegu kot to izhaja iz te pogodbe in prilog. Skladno z določili člena 2.2 te pogodbe pa bo opravljen po prevzemu družbe D. Co. in plačilu fiksnega dela kupnine revizijski pregled. V primeru, če bodo ugotovljena odstopanja med predano dokumentacijo in ugotovljenim dejanskim premoženjskim stanjem in uspešnostjo, se bo korigirala cena in plačilo družbenikom, kot je to že določeno v členu 2.2.. Posli po predaji dokumentacije, ki so posledica rednega poslovanja, se ne morejo smatrati kot zmanjšanje premoženjskega stanja, razen, če bi šlo za prikrito izčrpavanje družbe. Kot redno poslovanje se smatrajo tekoči posli, ki ne zadevajo investicij, odpustov dolgov, predčasnega izplačevanja upnikov, neobičajnega zadolževanja družbe, ki ne bi bilo povezano s poslovanjem družbe, obremenjevanja premoženja družbe z zastavnimi pravicami in prevzemanje poroštev ter vse oblike izplačevanja družbenikov in uprave izven redne plače in potnih stroškov. (2) Korekcija kupnine se lahko izven pogodbenih določil opravi le pod pogojem, če se ugotovi, da so družbeniki D. Co. kot tudi uprava, dali neresnične podatke, ki se razlikujejo od resničnega dejanskega stanja, ali pa so po predaji podatkov izvajali katere od dejavnosti in poslov, ki so opisani v prejšnjem odstavku in so ti posli oziroma dejavnosti zmanjšali premoženje ali uspešnost D. Co. (3) Plačilo morebitne korekcije se odbije od izplačila variabilnega dela. V primeru, če ne bi prišlo do izplačila variabilnega dela, so prodajalci dolžni vrniti preveč plačan fiksni znesek v roku 15 dni od prejetja obrazložene zahteve kupca. Znesek se obrestuje z letno obrestno mero šestmesečni EURIBOR+3% od dneva revizijskega poročila ali odločitve arbitraže. V primeru zamude se na neplačani znesek obračunajo zakonite zamudne obresti.
6 Glej navedbe tožeče stranke na l. št. 65 v spisu, točka 21.17.3. druge pripravljalne vloge tožeče stranke.
7 Kot izhaja iz priožbeno izpostavljene sodne prakse v pripombah 6,7 in 8 stran 6 pritožbe tožeče stranke.
8 317. člen ZPP namreč določa: 1) Če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek (sodba na podlagi odpovedi). 2) Za odpoved tožbenemu zahtevku ni potrebna privolitev tožene stranke. 3) Sodišče ne izda sodbe na podlagi odpovedi, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). 4) Izdaja sodbe na podlagi odpovedi se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz tretjega odstavka tega člena poprej dobijo obvestila. 5) Odpoved tožbenemu zahtevku na naroku ali v pisni vlogi lahko tožeča stranka prekliče tudi brez privolitve tožene stranke do izdaje sodbe.
9 Sklep Višjega sodišča v Celju op. štev. Cpg 78/2019 z dne 19.6.2019
10 SRS 2006 (Ur. l. RS 118/2005) 9.Spremembe računovodskih ocen, spremembe računovodskih usmeritev in popravki napak: Sprememba računovodskih ocen je prilagoditev knjigovodske vrednosti sredstev oziroma obveznosti kot posledica ocene sedanjega stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev ter predvidenih bodočih koristi iz sredstev in obveznosti. Temelji na novih informacijah ali novih dogodkih, zato se ne šteje za popravke napak. Ocenjevanje zajema sodbe,ki so zasnovane na najnovejših informacijah, na primer glede potrebne oslabitve terjatev in zalog, glede poštene vrednosti finančnih sredstev in finančnih obveznosti, glede dobe koristnosti amortizirljivih sredstev in vzorca pojavljanja gospodarskih koristi iz teh sredstev, glede jamstvenih obvez in tako naprej. Učinek spremembe računovodske ocene se uporabi za naprej in vpliva le na obdobje, v katerem je bila računovodska ocena spremenjena, in na kasnejša obdobja. Računovodske usmeritve so načela, temelji, dogovori, pravila in navade, ki jih podjetje upošteva pri sestavljanju računovodskih izkazov. Spremenijo se, če tako zahtevajo računovodski standardi in stališča oziroma pojasnila k njim. V takem primeru podjetje učinke spremembe računovodske usmeritve, ki izhaja iz začetne uporabe standarda, stališča oziroma pojasnila, obračuna v skladu s posebnimi prehodnimi določbami standarda, stališča oziroma pojasnila, če posebnih prehodnih določb ni, pa spremembo uporabi za nazaj (kot da bi jo bilo vedno uporabljalo). Računovodske usmeritve lahko zaradi novih informacij ali novih dogodkov spremeni tudi podjetje sámo, da bi računovodski izkazi vsebovali zanesljivejše in ustreznejše informacije o njegovem poslovanju. V takem primeru uporabi podjetje novo usmeritev za nazaj (kot da bi jo bilo vedno uporabljalo). Pri uporabi računovodske usmeritve za nazaj se preračunajo primerjalni zneski vsake vpletene sestavine kapitala (običajno preneseni poslovni izid) za predstavljeno primerjalno preteklo obdobje in preostali primerjalni zneski, kot da bi se bila nova računovodska usmeritev uporabljala že od vsega začetka. Če je uporaba za nazaj (kot da bi jo bilo vedno uporabljalo) neizvedljiva, to dejstvo razkrije (skupaj z razlogom zanj in načinom uporabe nove usmeritve) in uporabi novo računovodsko usmeritev za naprej, in sicer na začetku prvega obdobja, ko je to izvedljivo. Napake lahko nastanejo pri pripoznavanju, merjenju, predstavljanju in/ali razkrivanju postavk računovodskih izkazov. Napake so opustitve postavk in napačne navedbe v računovodskih izkazih za pretekla obdobja, ki izhajajo iz neupoštevanja ali napačne uporabe zanesljivih informacij,ki so bile na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo, in za katere se je upravičeno domnevalo, da bodo pridobljene in upoštevane pri sestavitvi računovodskih izkazov. Podjetje popravi bistvene napake iz preteklih obdobij za nazaj, in sicer v prvih računovodskih izkazih, odobrenih za objavo, po odkritju napak. Napake popravi s preračunavanjem primerjalnih zneskov sredstev, dolgov in vseh vpletenih sestavin kapitala predstavljenega preteklega obdobja. Napake iz preteklega obdobja se popravijo s preračunavanjem za nazaj (kot da do njih v preteklem obdobju sploh ne bi bilo prišlo), razen če je to neizvedljivo; v takem primeru to dejstvo razkrije. Učinek popravkov napak iz preteklih obdobij se ne vključi v poslovni izid obdobja, v katerem je prišlo do odkritja napak.
11 Stran 2. in 11 izvedenskega mnenja izvedenca F. F.
12 3. odstavek 9. točke uvoda SRS 2006 določa: Napake lahko nastanejo pri pripoznavanju, merjenju, predstavljanju in/ali razkrivanju postavk računovodskih izkazov. Napake so opustitve postavk in napačne navedbe v računovodskih izkazih za pretekla obdobja,ki izhajajo iz neupoštevanja ali napačne uporabe zanesljivih informacij, ki so bile na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo, in za katere se je upravičeno domnevalo, da bodo pridobljene in upoštevane pri sestavitvi računovodskih izkazov. Podjetje popravi bistvene napake iz preteklih obdobij za nazaj, in sicer v prvih računovodskih izkazih, odobrenih za objavo, po odkritju napak. Napake popravi s preračunavanjem primerjalnih zneskov sredstev, dolgov in vseh vpletenih sestavin kapitala predstavljenega preteklega obdobja. Napake iz preteklega obdobja se popravijo s preračunavanjem za nazaj (kot da do njih v preteklem obdobju sploh ne bi bilo prišlo), razen če je to neizvedljivo; v takem primeru to dejstvo razkrije. Učinek popravkov napak iz preteklih obdobij se ne vključi v poslovni izid obdobja, v katerem je prišlo do odkritja napak.
13 Iz izpovedi izvedenca F. F. na zaslišanju l. št.787 v spisu izhaja, da je na vprašanje pooblaščenca tožene stranke ali je takšno poročilo (1.4.2008) v skladu s standardom MSR 560, izpovedal, da so to pomanjkljivosti v njegovem poročilu, ni ustrezno poročal. Je pa takšno poročilo v skladu s standardom.
14 Glej stran 10, prvi odstavek (l. št. 884-druga stran) in stran 13, prvi odstavek (l. št. 886) prvostopne sodbe
15 Mnenje izvedenca F. F., str. 4 ("kapital odvisne družbe - D. Co. Zagreb - je tako na dan 31.12.2005 (640.974 kun) kot na dan 31.12.2004 (638.248 kun) pomembno nižji od izkazane naložbe D. Co. v odvisno družbo‶).
16 Mnenje izvedenca F. F., str. 4 (B197 stran 11, zaslišanje M. M.), problematične so bile tudi terjatve odvisne družbe do nekaterih kupcev (nezavarovane, zapadle) in ker je bilo premoženje družbe D. Co. Zagreb, ki se v računovodskih izkazih prikazuje kot dolgoročna naložba družbe D. Co., večinoma sestavljeno iz terjatev, je nujna posledica ugotovitve neizterljivosti teh terjatev zmanjšanje vrednosti naložbe; kar je potrdil tudi izvedenec F. F. na zaslišanju.
17 Kar potrjuje izpoved priče M. M. (priloga B197, ″V finančnem pogledu je bilo ugotovljeno, da poslovodstvo ni opravilo postopkov predpisanih v zavarovalni pogodbi in so bile te terjatve dejansko nezavarovane in kot takšne tudi neizterljive.‶)
18 Navedeno potrjuje tudi izjava M. M. z dne 21.1.2009 (B197, ..‶gre za uničene tiskarske plošče, ki jih poslovodstvo ni odpisalo, temveč jih je izkazovalo med zalogo orodij...)
19 Stran 3 izvedenskega mnenja Izvedenca F. F.; to je potrdila tudi izvedenka L. L. (stran 13. izvedenskega mnenja z dne 19. 12. 2017), Račun G. d.o.o. strošek v višini 100.150 Eur bi moral biti prikazan v letu 2006.... enako tudi strošek za račun H. d.o.o.št. 1/07 ugotavlja, da so informacije o računu obstajale že v času priprave LP za leto 2006 (15. 2. 2007), saj se sklicuje na pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 15. 3. 2006 in je bila storitev izvedena v 2006, poslovodstvo je bilo seznanjeno s stroški storitev, pa jih kljub temu ni upoštevalo pri razkritju računovodskih izkazov za leto 2006 (15. 2. 2007 in se zato v smislu SRS štejejo za popravke vrednosti.
20 Izpoved revizorja I. I. l. št. 303 v spisu (″.. določene zadeve sploh niso bile poknjižene ampak so bile poknjižene šele v letu 2007..‶
21 V pogodbi je bil napovedan dobiček 100.500.000,00 SIT oz. 419.379,00 EUR.
22 Izpoved I. I. z dne 9. 9. 2014, I Pg 1322/2013, l. štev. 301- 306 v spisu. Izpovedal je, da je šlo za popravke vrednosti terjatev, zalog, dolgoročne naložbe, in stroške knjiženja v letu 2007, ki so se nanašali na leto 2006. Priča svojo izpoved opira na revizijski arhiv in pojasni, da za revizorjevim poročilom vedno stoji revizijska dokumentacija, iz katere so razvidni delovni papirji, celotna pridobljena dokumentacija in so vidni postopki, ki so bili opravljeni. Kaj se je pregledalo, vpogledalo itd. V samem revizijskem poročilu tega ni, tam je samo mnenje, ker so takšni standardi. Vsi popravki so temeljili na na pridobljeni dokumentaciji od družbe D. Co. Izpostavil je tudi, da izkazi niso bili pošteno pripravljeni, ker nekatere zadeve niso bile poknjižene v letu 2006, ampak šele v letu 2007. Nekatere nepravilnosti na katere je tožeča stranka opozorila v drugem pregledu so bile utemeljene, kar so ugotovili po pregledu dokumentacije, zato so dovolili dodatne popravke, oziroma povišanje izgube in v skladu s standardi preklicali revizijsko poročilo z dne 15. 2. 2007 zaradi napak ter izdali novo z dne 1. 4. 2008, ki je veljavno. Mnenje revizorja je neodvisno, narejeno na osnovi pridobljene in pregledane dokumentacije.
23 Celo izvedenka L. L. je v svojem izvedenskem mnenju z dne 19. 12. 2017, stran 11-12 ugotovila glede postavke kratkoročne poslovne terjatve:" oblikovani popravki v prvem letnem poročilu so ustrezno pojasnjeni in ugotavlja utemeljenost popravkov v prvem poročilu,.. enako glede postavke zaloge...stran 12, … enako glede intelektualnih storitev, stran 13.
24 V skladu s s takrat veljavnimi računovodskimi standardi (točka 5) ni odločilen čas izdaje računa, temveč čas izvedbe storitve, kar je tožeča stranka zatrjevala v točki 21.38 vloge tožeče stranke z dne 24. 5. 2012, str. 12 in 13 in vloge z dne 23. 1. 2009 stran 5,7, in 8.
25 Kar je tožeča stranka navajala in v točki 21.38 vloge tožeče stranke z dne 24. 5. 2012 stran 11 in 12, e sporočilo A. A. z dne 15. 6. 2006, kjer neresnično pojasnjuje, da popravkov vrednosti ni oblikoval, ker so bile te terjatve zavarovane pri ... in izterljive (A112 -A115).
26 Kar je tožeča stranka zatrjevala v vlogi z dne 24. 5. 2012 in dokazala s poročilom o poteku inventure zalog tiskarskih plošč z dne 28.2.2008 s popisnimi listi (v prilogi A145). Izvzetje iz uporabe je bilo evidentirano že v letu 2006.
27 Navedbe tožeče stranke v točki 21.38 v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2012, stran 13, Poročilo o poteku inventure zalog tiskarskih plošč z dne 28. 2. 2008 s popisnimi listi - Izvzetje tiskarskih plošč iz uporabe je bilo evidentirano že v letu 2006.
28 Tako v prvem kot v drugem revizijskem poročilu je bilo potrjeno, da od presečnega dne 31. 12. 2006, ni bilo novih poslovnih dogodkov, ki bi vplivala na računovodske izkaze za poslovno leto 2006. Dopis tožeče stranke naslovljen na družbo D. Co. z dne 26. 3. 2007 z zadevo ″Sprememba računovodskih usmeritev‶ potrjuje, da se je sprememba nanašala na poslovno leto 2007, torej od 1. 1. 2007 dalje, ne pa na poslovno leto 2006.
29 460. člen OZ: 1) Prodajalec ne odgovarja za napake iz 1. in 3. točke prejšnjega člena, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane. 2) Šteje se, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. 3) Vendar odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike.