VSC Sklep I Kp 13706/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se obtoženemu pripor odpravi. Podrejeno predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom-prepovedjo približanja oziroma hišnim priporom, ki ga bo prestajal na naslovu bivanja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi z nasilnimi ravnanji v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti v celoti soglaša.

Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj (Nasilje v družini po 191. členu KZ-1 za katero je predpisana kazen zapora do petih let, in kaznivo dejanje Zanemarjanja mladoletne osebe po 192. členu KZ-1 za katero je predpisana kazen zapora do treh let, ter kaznivo dejanje Lahke telesne poškodbe po določbi 122. člena KZ-1 za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta) predstavljajo huda kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Očitana kazniva dejanja naj bi obtoženi A. A. nad oškodovanko B. B. izvrševal v daljšem časovnem obdobju od leta 2016 do 2024, ter nad slednjo kontinuirano vršil psihično ter fizično nasilje. Oškodovanko B. B. naj bi vsakodnevno pretepal, žalil in ji grozil celo z ubojem. Tako naj bi obtoženi z navedenimi nasilnimi ravnanji in v prisotnosti mladoletne hčerke (C. C.) oškodovanko spravljal v podrejen položaj zaradi česar je bila oškodovanka v strahu ter pod velikim psihičnim pritiskom. Oškodovanka naj bi zaradi obtoženčevih nasilnih ravnanj v preteklosti že ravnala samozaščitno, in sicer tako, da se je večkrat skrivala in se zatekla v varno hišo. Njuna mladoletna hči pa naj bi bila zaradi obtoženčevih nasilnih ravnanj zelo prestrašena. Kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte na izredno negativne osebne lastnosti obtoženega (negativna osebnost in slabe vedenjske lastnosti), ki po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi nedvomno kažejo obtoženčevo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, ter obenem izkazujejo, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost nedvomno konkretna in izrazita. Sodišče ob tem ni spregledalo dejstva, da je bil obtoženi že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Obtoženemu je bila namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. Št. II K 39092/2021 z dne 24. 3. 2022 zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 3 (treh) mesecev zapora in s preizkusno dobo treh let, ki se bo iztekla šele dne 21. 4. 2025. Kazniva dejanja, ki se očitajo obtoženemu tako izkazujejo njegove slabe vedenjske lastnosti. Nenazadnje sodišče ni prezrlo niti dejstva, da je bil obtoženemu izrečen tudi ukrep prepovedi približanja po ZNPPol, in nato podaljšan do skupaj 60 dni, zaradi istovrstnega kaznivega dejanja nasilja v družini zoper isto oškodovanko in partnerico B. B. Upoštevajoč dejstvo, da do sedaj izrečene kazenske sankcije na obtoženega niso imele nikakršnega vpliva, ni razumno pričakovati, da bi obtoženi s svojimi nasilnimi ravnanji prenehal, v kolikor bi bil izpuščen iz pripora. Zato je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno zaključilo, da so pri obtoženem še vedno izkazane tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti na škodo varnosti obeh oškodovank, tako obtoženčeve partnerice B. B. kot njune mladoletne hčerke C. C. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje glede obstoja objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti pri obtoženem nikakor ne morejo omajati povsem pavšalne pritožbene navedbe zagovornika, da ponovitvena nevarnost pri obtoženem ni docela izkazana.

6Pritožbeno sodišče glede na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženega A. A. tako neogibno potreben kot tudi sorazmeren ukrep. V zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo in količino očitanih nasilnih ravnanj obtoženega zoper oškodovanki, ter način izvršitve očitanih kaznivih dejanj z elementi nasilja (Nasilje v družini po 191. členu KZ-1, Zanemarjanje mladoletne osebe po 192. členu KZ-1 in Lahka telesna poškodba po 122. členu KZ-1) in stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin. Glede na vse navedeno tako ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep zoper obtoženega (hišni pripor, prepoved približanja) kot v pritožbi predlaga njegov zagovornik, saj bi z uporabo kakšnega drugega ukrepa obtoženi imel ponovno možnost vzpostaviti stik z oškodovanko. Kot je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno pojasnilo, varstvo osebne in telesne integritete obeh oškodovank (tako partnerice B. B. kot hčerke C. C.) ter zagotovitev njune varnosti in osebne ter telesne integritete nedvomno pretehta nad obtoženčevo pravico do njegove osebne svobode. Ob tem bo zlo, ki bo obtoženemu z omejitvijo njegove osebne svobode nastalo, nedvomno manjše od zla, ki bi ga obtoženi lahko povzročil oškodovankama s svojimi zavržnimi in nasilnimi ravnanji. Sodišče ni spregledalo niti dejstva, da je oškodovanka B. B. v preteklosti že ravnala samozaščitno, saj naj bi se pred obtoženim večkrat skrivala in se zatekla v varno hišo, kar na obtoženega očitno ni imelo nobenega vpliva, saj je svoja nasilna ravnanja stopnjeval (oškodovanki naj bi grozil z ubojem) in ponovno stopil v stik z njo ter poskusil z njo fizično obračunati. Vsak milejši ukrep namreč terja voljo in željo obtoženega, da z nasilnimi ravnanji ne nadaljuje, česar pa obtoženi do sedaj ni bil sposoben izkazati. Zato je pripor zoper obtoženega nedvomno edini primeren, neogiben in sorazmeren ukrep. Pritožbena zavzemanja obtoženčevega zagovornika za izrek drugega milejšega ukrepa (prepoved približanja oziroma hišni pripor) pa se glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera izkažejo kot povsem neutemeljena.

7Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

8Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.