VSL Vmesna sodba in sodba in sklep I Cpg 312/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti (I. točka izreka) z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost toženke za 30% tožnikove škode;

- razveljavi v I. točki izreka glede presoje višine zahtevka v znesku 1.500,00 EUR (30% zatrjevane škode) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 12. 2021 dalje do plačila, in v II. točki izreka (o stroških pravdnega postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (glede odgovornosti toženke za preostalih 70% tožnikove škode, torej glede plačila 3.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 12. 2021 dalje do plačila) se pritožba zavrne in v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 12. 2021 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 30,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik in priglasil stroške pritožbenega postopka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je navajal, da se je 12. 10. 2020 peljal s kombijem iz smeri A. proti B. in zapeljal v podvoz. Ta je bil zaradi obilnih padavin poplavljen, zato je kombi zalila voda, zaradi udarca vozila v vodo pa je na vozilu nastalo za 5.000,00 EUR materialne škode. Javno komunalno podjetje C. d.o.o. (v nadaljevanju: upravljavec) je zaradi obširnih padavin na obe strani vhoda v podvoz postavil tablo prepoved vožnje, a je bila ta iz smeri vožnje tožnika podrta in ni bila vidna. Tudi poplavljenost podvoza iz smeri, iz katere je pripeljal tožnik, ni bila vidna. Do dogodka je prišlo okrog 6.30. ure zjutraj, ko je bila zunaj še tema oziroma se je ravno pričelo svitati, vidljivost je bila slaba, deževalo je in se v podvoz ni videlo. Na tisti strani podvoza, na kateri je vanj zapeljal voznik, tudi ni gorela luč. Ob strani je sicer res postavljen prometni znak nevarnosti poplavljenega podvoza, vendar tudi ob skrbni vožnji tožnik poplave ni opazil oziroma jo je opazil šele, ko je bilo že prepozno. Table za prepoved vožnje so bile postavljene ravno zato, ker podvoz ni bil prevozen. Tožnik je še navedel, da bi zavarovanec toženke (upravljavec) moral poskrbeti, da bi bila tabla oziroma prometna signalizacija prepovedi vožnje jasno vidna udeležencem prometa.

6Toženka je ugovarjala, da ni pasivno legitimirana in da je bilo storjeno vse, kar mora storiti strokovni in profesionalni vzdrževalec ceste. Ni dokazov, da je bil znak za zaporo ceste res prevrnjen (delavci D. d.o.o. so izvajali pregled in zavarovanje cestnega omrežja, in tudi 12. 10. 2020, na dan nezgode, ob 6.00. in 19. 30. uri in niso bile opažene nepravilnosti). Navajala je še, da bi vsak povprečno skrben voznik upošteval opozorilno prometno signalizacijo nevarnost poplavljenega podvoza in do škodnega dogodka ne bi prišlo.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar izhaja iz policijskega zapisnika), da je bil znak za prepoved vožnje postavljen na obeh straneh podvoza, vendar je bil iz smeri A. proti B. (čeprav postavljen na sredini vozišča), položen na tla in zaradi tega manj viden. Je pa poleg tega na obeh straneh podvoza postavljen stalen trikotni prometni znak, ki opozarja na nevarnost poplavljenega podvoza.

8Po stališču sodišča prve stopnje bi tožnik, četudi je bil znak za prepoved vožnje položen na tla, ob skrbni vožnji tega moral opaziti, zlasti zato, ker že pred podvozom stoji splošni znak za nevarnost. Poleg tega je bil na cesti tudi čelni znak (pokončen belo-rdeč znak), ki bi ga tožnik prav tako moral opaziti. Zato bi moral ravnati bolj skrbno in previdno pri vožnji skozi podvoz in ob potrebni skrbnosti bi moral opaziti tudi prometni znak, ki je bil položen na tla. Sodišče sklepa, da ga je tožnik obvozil. Tožnik bi moral tudi bolj resno upoštevati opozorilni prometni znak, ki je opozarjal na nevarnost poplave v podvozu, zato je sam odgovoren za nastalo škodo.

9Tožnik se v pritožbi strinja z ugotovitvami, da je na obeh straneh podvoza postavljen fiksni prometni znak za splošno nevarnost in da je komunalno podjetje v kritičnem času ravno zaradi poplave na obeh straneh podvoza postavilo tudi dodatni premični prometni znak za prepoved vožnje, ki pa je bil na strani, po kateri se je v času nezgode pripeljal tožnik, prevrnjen oziroma je ležal na cesti. Napada pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil okrogel prometni znak položen na tla na sredini cestišča in vztraja, da prometnega znaka ni videl in tudi ne ve, kje bi prevrnjeni znak bil in ga tudi ni obvozil.

10Vendar je glede na izid dokaznega postopka zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Zapora ceste je bila na isti način postavljena na obeh straneh enako, zato višje sodišče ne vidi razloga, da znak za prepoved vožnje tudi na strani podvoza, iz katere je tožnik pripeljal proti njemu, ne bi bil postavljen na sredino cestišča. Da pa je bil znak na sredi ceste prevrnjen, je zaslišan potrdil delavec D. d.o.o., E. E., ki je prišel na kraj po nezgodi in kar je sodišče prve stopnje povzelo v 11. točki obrazložitve. Enako izhaja tudi iz uradnega zaznamka policije (B12): znak je bil postavljen na obeh straneh, vendar je bil iz smeri A. proti B. položen na tla in zaradi tega manj viden. Zato pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kot ključen dokaz v škodo tožniku uporabilo fotografijo iz priloge B16, na kateri je premični znak za prepovedan promet postavljen pokonci in res stoji sredi ceste, ne držijo. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sklepanje sodišča temelji na fotografiji, ki je bila posneta štiri dni kasneje in je bila posneta z druge strani podvoza. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil znak manj viden (ne pa neviden, dodalo višje sodišče), je zato pravilen.

11Pritožba tudi nima prav, da ne bi bilo izkazano, da je ob znaku prepovedi vožnje stala tudi čelna zapora. Da se zapora ceste vedno označuje z obema, je zaslišan izpovedal F. F. Da je znak s fotografije B16 stal zraven (znak se nanaša na čelno zaporo) je samoiniciativno izpovedal tudi zaslišani E. E., še kasneje v izpovedbi pa je tudi izrecno potrdil, da je bila signalizacija tudi s tožnikove smeri vožnje identična, le da je bil prevrnjen znak (za prepoved vožnje - op. višjega sodišča). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da priča E. E. o tem ni bil prepričan. Res sodišče prve stopnje teh izpovedb v izpodbijano sodbo ni povzemalo, a je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je poleg znaka prepovedi vožnje stal še čelni znak, vendarle pravilna. Očitana protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12Pritožnik nadalje vztraja, da je za nesrečo odgovoren zavarovanec toženke, ki ni poskrbel za ustrezno signalizacijo, s katero je označil, da je bil podvoz poplavljen, saj da bi pred podvoz moral postaviti tako prometno signalizacijo, ki je ne moreš obvoziti niti prevrniti.

13V času nezgode veljavni Zakon o cestah (ZCes-1) je v drugem odstavku 8. člena med drugim določal, da upravljavec ceste lahko na vozišče ceste postavlja cestne naprave in druge ureditve, ki so namenjene varnosti, vodenju in nadzoru prometa. Postopke in načine označevanja in zavarovanja del na cesti in ovir v cestnem prometu je določal Pravilnik o zaporah na cestah (Pravilnik).¹ Določbe Pravilnika pomenijo minimalne potrebne aktivnosti, ki jih je treba izvesti v primeru označevanja in zavarovanja del na cesti in ovir v cestnem prometu (1. člen Pravilnika) in se uporabljajo tudi v primeru interventnih zapor (javne) ceste, ki so potrebne zaradi posledic prometnih in drugih nesreč ter izrednih dogodkov (3. člen Pravilnika), kar je primer v tej zadevi. Minimalen standard prometne signalizacije za zaporo ceste v tej zadevi je torej določen, in sicer s tem Pravilnikom.

14Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da bi moral zavarovanec toženke poskrbeti, da je prometna signalizacija pravilno postavljena oziroma da se table ne prevrnejo, a ob tem ni uporabilo določb Pravilnika, pa bi jih moralo, saj ta popolno zaporo ceste definira in za posamezne vrste cest tudi določa tipske sheme zapor ceste.² Iz slike zapore E-5, ki velja za ceste zunaj naselja, izhaja, da je za zavarovanje del, ki zahtevajo popolno zaporo odseka brez vzpostavitve obvoza, popolna zapora predpisana z znakom z oznako 7201³, ki ga sestavljata dva znaka 7101 "tabla čelne zapore," nad katerima je znak "prepovedan promet v obeh smereh."

15Višje sodišče ugotavlja, da se "čelni znak", kot ga je v izpodbijani sodbi poimenovalo sodišče prve stopnje (na fotografiji B16 stoji ob znaku za prepoved vožnje), upoštevaje Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, uporablja kot bočna ovira, kjer je promet preusmerjen desno oziroma levo (gre za znak z oznako 7102) in ne v primeru cestne zapore. Kot čelno zaporo Pravilnik o prometni signalizaciji⁴ predpisuje znak z oznako 7101, zato postavitev "čelnega znaka" v konkretnem primeru ni bila pravilna. Tipska shema zapore E-5 pa za označitev zaprtega dela ceste predpisuje znak z oznako 7201 (na katerem morajo v primeru zmanjšane vidljivosti delovati tudi luči). Višje sodišče zato ugotavlja, da prometna signalizacija oziroma oprema, izhajajoča iz pritožbeno neizpodbitega dejanskega stanja (in razvidna iz fotografije na prilogi B16), in sicer, po opisu sodišča prve stopnje: "Okrogel znak s prepovedjo vožnje ter še en čelni znak," ne ustreza ne predpisani prometni signalizaciji po Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah ne predpisani zapori ceste po Pravilniku o zaporah na cestah. Znak za zaporo ceste, predpisan s Pravilnikom (z oznako 7201) namreč sega preko celotnega cestišča, čelna zapora je postavljena na višini 1 metra in nad njo je še znak prepovedan promet v obeh smereh. Višje sodišče ugotavlja, da je tako zaporo ceste težje prevrniti kot ob v tej zadevi postavljena znaka, še težje pa jo je obvoziti. Škodni dogodek bi torej zavarovanec toženke ob zadosti skrbnem ravnanju morebiti lahko preprečil.

16Pravilnik v 18. členu določa, da se za označevanje in zavarovanje del na cesti ter ovir v cestnem prometu lahko uporabljajo le prometni znaki in prometna oprema, ki je določena s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah.⁵ Po stališču višjega sodišča ima zato pritožnik prav, da zavarovanec toženke popolne zapore ceste ni označil na pravilen način. Drugi odstavek 15. člena ZCes-1 upravljavcu nalaga, da mora biti prometna signalizacija in prometna oprema javnih cest postavljena in označena skladno s predpisi, ki urejajo ceste, in tako, da je dobro vidna. V tej zadevi je bila zapora ceste označena v nasprotju z obema zgoraj citiranima pravilnikoma, iz dejanskega stanja zadeve pa izhaja, da je bil znak za prepoved vožnje tudi manj viden. V tej zadevi torej upravljavec - zavarovanec toženke ni zadostil zakonskim zahtevam glede označevanja zapore ceste, kar potrjuje tudi zaslišanje F. F., zaposlenega pri družbi D. d.o.o. (ta je storitev vzdrževanja ceste za upravljavca dejansko opravljala). Izpovedal je, da cestno zaporo označujejo na tak način, razen, če je slučajno kakšen drug znak, če je poškodovan, da se zamenja. Po stališču višjega sodišča pa upravljavec (oziroma njegov vzdrževalec) take diskrecije pri označevanju cestne zapore nima, zato škoda v tej zadevi ni nastala brez njegove krivde. Iz relevantnih materialnopravnih določb namreč izhaja, da način, kako na vozišče ceste postavlja cestne naprave in druge ureditve, ki so namenjene varnosti, vodenju in nadzoru prometa, in izbira, kateri znaki to so, ni v prosti presoji upravljavca (oziroma presoji njegovega izvajalca). Toženkin zavarovanec je torej opustil dolžno skrbnost postavitve ustrezne prometne signalizacije, zato mu je mogoče pripisati krivdo v smislu opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka iz poklicne dejavnosti⁶ in s tem odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. členu Obligacijskega zakonika - OZ.

17Upoštevaje krivdno ravnanje zavarovanca toženke se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. A ravnanje tožnika po stališču višjega sodišča toženko oziroma njenega zavarovanca v pretežnem delu razbremenjuje odgovornosti. Višje sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik glede na vremenske razmere bolj resno upoštevati opozorilni prometni znak, ki je opozarjal na poplavo v podvozu; in če bi pripeljal s primerno hitrostjo oziroma zadostno skrbnostjo, bi opazil tudi prometni znak, ki je ležal na tleh. Toženka svojega dolžnega ravnanja ni v celoti opustila, temveč ga je le izvedla na neustrezen način, zato je bilo po stališču višjega sodišča vendarle ravnanje tožnika tisto, ki je v pretežnem deležu prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (in obsegu škode). Višje sodišče tožnikov prispevek ocenjuje na 70%. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje o svojem prispevku, so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost.

18Ker je sodišče prve stopnje že zaradi s strani tožnika prekinjene vzročne zveze zaključilo, da temelj odškodninskega zahtevka ni podan, se s preostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti, niti z višino nastale škode, ni ukvarjalo. Vendar višje sodišče ugotavlja, da za toženko sam obstoj škode ni sporen, v postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč prerekala le njeno višino.⁷ Po obrazloženem so torej podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, zato višje sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, zaradi česar je višje sodišče prvostopno sodbo v delu, kolikor se odločitev nanaša na toženko, z vmesno sodbo spremenilo tako , da je ugotovilo njeno odgovornost v 30% (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP).

19Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP je glede višine tožbenega zahtevka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbena obravnava ima namreč kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Če bi višje sodišče v dani situaciji prvič sâmo odločalo še o višini tožbenega zahtevka, bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank.

20Posledično je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v stroškovnem delu.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo o temelju zahtevka, ne pa tudi o višini, zato se odločitev o vseh stroških postopka, tudi pritožbenih, pridrži za končno odločbo.

¹ Uradni list RS 4/2016, z dne 22.1.2016, veljaven do 28.10.2022.
² Prikazane so na slikah v Prilogi 4, ki je sestavni del Pravilnika.
³ Prim. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki predpisuje vrsto, pomen, obliko, barvo, velikost in postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme na javnih cestah, preglednica 21 k 45. členu; https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV11505
⁴ Pravilnik v 45. členu določa znake za označevanje del in ovir v cestnem prometu in v preglednici 21 predpisuje tri različne zaporne table.
⁵ Gre za Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, Uradni list RS 99/2015, veljaven do 9.10.2024.
⁶ Pri vzdrževalcu cest presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu "potrebne skrbnosti", ampak najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti (glej Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 106/2000, Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2007).
⁷ Prim. odgovor na tožbo, red. št. 9 spisa, list. št. 25, v točki 4.