VSL Sodba II Cp 960/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.530 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati skupaj 8.819.626,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2016 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 6.526,50 EUR njenih pravdnih stroškov, z obrestmi.

2Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Dodatno se sklicuje na kršitev svojih ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženka v pravdi ni bila pravilno zastopana. Ker državna odvetnica ni predložila pooblastila, bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Poleg tega se toženka na svoje vloge ni podpisala, niti jih ni opremila s svojim žigom. Tožnik vztraja, da bi stečajno sodišče o začetku stečajnega postopka moralo obvestiti tudi družbenico stečajnega dolžnika. Ne zadošča, da je tožnik vedel za začetek postopka. Zakonska določba, na katero se sklicuje sodba, se je naknadno izkazala za neustavno. Tožnik bi moral biti seznanjen s cenitvijo in prodajno ceno, ker je bil sopodpisnik hipotekarnih in kreditnih pogodb. Meni, da bi moral kot solidarni dolžnik imeti isti status v postopku kot ločitveni upniki. V tem primeru gre za nedopustno zakonsko pravno praznino. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka pred Okrožnim sodiščem v Kranju, kjer so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je bil umik tožbe s strani stečajnega upravitelja nedopustno ravnanje. Stečajno sodišče je opustilo nadzor nad stečajnim upraviteljem, saj slednji za sklenitev izvensodne poravnave sploh ni pridobil njegovega soglasja. Napačen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da ni podano protipravno ravnanje stečajnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve posameznih dokaznih predlogov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in celovito ugotovljeno, prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno, izčrpno in razumljivo obrazložilo. Dejanski in pravni razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo presojo, so dokazno podprti, tehtni in prepričljivi, tako da jim ni treba ničesar bistvenega dodati.

6Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen Zakona o državnem odvetništvu).

7Pritožbena trditev, da so bile toženkine vloge nepopolne, ker niso bile podpisane in žigosane, je očitno protispisna. Za povrh pritožba ne pove, kako naj bi ta pomanjkljivost vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče mag. A. A., vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje je zahtevi po obrazloženi zavrnitvi dokazov zadostilo. Pri tem je upoštevalo razumno mero. Navedena zahteva namreč ne terja od sodišča obširne polemike s pravdnima strankama glede njune dokazne ponudbe, kot si zmotno predstavlja pritožba. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka.

9Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v relevantnem časovnem obdobju o začetku stečajnega postopka ni bilo treba obveščati tudi družbenikov stečajnega dolžnika. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-386/15 in U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku ne pomaga, ker je bil takrat sklep o začetku stečajnega postopka že pravnomočen (44. člen Zakona o ustavnem sodišču). Končno je smisel in namen pravil o vročanju v tem, da se stranka s pisanjem lahko seznani. Ker je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka tako direktor stečajnega dolžnika kot direktor njene edine družbenice, je glede na svoj status za začetek stečajnega postopka brez dvoma vedel.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da bi stečajna sodnica ob prodaji spornega stanovanja (na ...) morala seznaniti tožnika s cenitvijo in prodajno ceno, da bi o tem lahko podal svoje mnenje. Takšna zahteva velja samo za ločitvene upnike oziroma upniški odbor, medtem ko tožnik ni upnik. Njegov status solidarnega dolžnika ni primerljiv s položajem upnika v stečajnem postopku. Pritožbena teza, da gre v tem primeru za nedopustno zakonsko pravno praznino, ni prepričljiva, upoštevaje jasno določbo 344. člena ZFPPIPP, po katerem se proti sklepu o prodaji, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi in sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu lahko pritožijo samo upniki.

11Brez podlage je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka v zadevi I Pg 000/2015 Okrožnega sodišča v Kranju. Pravilno je ugotovilo, da v navedenem gospodarskem sporu niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in da stečajni upravitelj soglasja sodišča za sklenitev sporne izvensodne poravnave ni potreboval. Odveč in brez podlage je zato tudi pritožbeni očitek, da je stečajno sodišče opustilo nadzor nad stečajnim upraviteljem, kar naj bi imelo za posledico tožnikovo oškodovanje.

12Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam, toženki pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora (2500 točk - tar. št. 22/1 Odvetniške tarife) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), kar glede na veljavno vrednost točke (0,60 EUR) znaša skupaj 1.530 EUR. Če bo tožnik s plačilom zamujal bo po poteku izpolnitvenega roka toženki dolgoval še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.