VSL Sodba V Cpg 37/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje delno spremeni:

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še 62,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 60,81 EUR od 16. 8. 2021 dalje do plačila in od 1,78 EUR od 16. 11. 2021 dalje do plačila;

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti še 75,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od izteka navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu II. in III. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v višini 176,08 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 558,79 EUR s pripadki (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 321,45 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 39949 z dne 2. 8. 2021 (Pogodba) dolžna tožeči stranki plačati 558,79 EUR nadomestila za uporabo fonogramov s pripadki. Odločilo je, da tožeča stranka ni upravičena do DDV in 40 EUR iz naslova zamud pri plačilu v skladu z določili Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1).

2Proti zavrnilnemu delu in odločitvi o stroških postopka (II. in III. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sama vsebina pritožbe se osredotoča zgolj na zavrnitev zahtevka za plačilo DDV, v zvezi s čimer tožeča stranka zatrjuje, da nadomestilo po 130. člen ZASP ne predstavlja škode, saj je toženi stranki izstavila račune za nadomestilo na podlagi sklenjene Pogodbe, na katerih je morala odmeriti tudi DDV in nadomestila ni zahtevala na drugi pravni podlagi, kot je to v primeru neupravičene obogatitve. Ker so pravdni stroški odmerjeni glede na uspeh tožeče stranke, je napačna tudi odločitev sodišče prve stopnje o stroških iz III. točke izreka. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tudi v zavrnilnem delu s stroškovno posledico oziroma, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kolektivno upravlja z avtorskimi pravicami na fonogramih. Tožena stranka pa je poslovni subjekt, ki pri opravljanju gostilniške dejavnosti v poslovnem prostoru, velikem 90 m2, javno priobčuje komercialne fonograme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba, s katero je bila dogovorjena obveznost plačila nadomestila za čas od 1. 9. 2018 naprej, in da je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. 21024092 in račun št. 21039515, v katerih je na zneska nadomestila obračunala tudi DDV.

6Pritožbeni očitek, da bi sodišče tožeči stranki moralo prisoditi še DDV od nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po 130. členu ZASP, je utemeljen. Določba prvega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, skladno s katero se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV predstavlja izjemo. Drugačen je položaj, ko je obveznost plačevanja nadomestila iz 130. člena ZASP med strankama urejena s pogodbo. V takšnem primeru terjatev ne predstavlja povračila škode kot posledice kršitve določil ZASP (168. člen ZASP) ali neupravičene obogatitve, temveč temelji na pogodbeno urejenem razmerju, v okviru katerega se izmenjujejo vzajemne dajatve (javna priobčitev komercialnih fonogramov proti plačilu nadomestila za to javno priobčitev) in je kot taka predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). To stališče je skladno tudi s kriteriji iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU, po katerih je nadomestilo za javno priobčitev varovanih del predmet obdavčitve z DDV, če obstoji pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve ter je vzpostavljena neposredna zveza med opravljanjem storitve in plačilom nadomestila (sodba C-501/19 z dne 21. 1. 2021 v zadevi UCMR proti ADA). Pravdni stranki sta v Pogodbi določili, da je na znesek dogovorjenega nadomestila treba obračunati še DDV, sama višina zneska DDV pa izhaja iz računa št. 21024092 in računa št. 21039515, kjer so razvidni tudi vsi elementi izračuna DDV. Hkrati je tožeča stranka po ugovoru tožene stranke o pomanjkanju trditev glede zneska DDV, podala tudi navedbe glede neto zneskov posameznih obdobij in stopnjo DDV, s čimer je toženi stranki še dodatno omogočila, da preveri pravilnost izračuna. Višini DDV tožena stranka po tem ni več ugovarjala, zato je pritožbeno sodišče ugodilo zahtevku za plačilo DDV v višini, kot izhaja iz iztoževanih računov, in sicer za znesek 60,81 EUR po računu št. 21024092 in za znesek 1,78 EUR po računu št. 21039515, skupno 62,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude po navedenih računih (tj. na znesek 60,81 EUR po računu št. 21024092 od 16. 8. 2021 dalje do plačila in na znesek 1,78 EUR po računu št. 21039515 od 16. 11. 2021 dalje do plačila).

7Tožeča stranka s pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njenemu zahtevku v celoti, torej tudi zahtevku za plačilo 40 EUR po ZPreZP-1, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Kljub temu tožeča stranka ni podala konkretnih pritožbenih očitkov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da določbe ZPreZP-1 zanjo niso uporabljive, saj ni druga javna oseba po tretjem odstavku 6. člena ZPreZP-1. Prerekala pa ni niti nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne zasleduje ustvarjanja dobička, prav tako pa tudi 4. člen ZKUASP določa nepridobitnost kot eno izmed alternativno določenih meril, ki jih mora kolektivna organizacija izpolnjevati (iz česar tako izhaja, da tožeča stranka ni pravna oseba iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZPreZP-1). Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je v tem delu pritožba neutemeljena.

8Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo DDV skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz prve alineje I. točke izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu (40 EUR po ZPreZP-1) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

9Sprememba odločitve o glavni stvari je terjata tudi temu ustrezno spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so stroški tožeče stranke znašali 445,28 EUR, stroški tožene stranke pa 352,60 EUR. Uspeh tožeče stranke po končanem pritožbenem postopku znaša skupaj 621,38 EUR od zahtevanih 661,38 EUR, torej 93,95 %, uspeh tožene stranke pa 6,05 %. Glede na navedeno je tako tožeča stranka upravičena do pravdnih stroškov v višini 418,34 EUR, tožena stranka pa do 21,33 EUR. Po medsebojnem pobotu lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 397,01 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka poleg obveznosti plačila stroškov 321,45 EUR, ki ji ga je že naložilo sodišče prve stopnje, dolžna plačati tožeči stranki še 75,56 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (gl. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

10Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife (OT). Sodišče je tako tožeči stranki priznalo 250 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (5 točk), skupaj 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR, povišano za 22 % DDV pa 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še stroške sodne takse v višini 102,00 EUR. Ker je tožeča stranka uspela v 61 % (uspela je z 62,59 EUR od 102,59 EUR), ji mora tožena stranka povrniti 176,08 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh (313. člen ZPP).