UPRS Sodba I U 77/2021-32

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Maribor je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano (delno) odločbo odločila, da se upravičencema A. A., roj. 22. 2. 1912 in B. B., roj. 20. 12. 1898, za porušen dvoriščni objekt 1 - garaža za motorno kolo v tlorisni izmeri 20,4 m2, dvoriščni objekt 2 - shramba za vrtno orodje v tlorisni izmeri 15,5 m2, dvoriščni objekt 3 - konjski hlev v tlorisni izmeri 36,00 m2, dvoriščni objekt 4 - shramba k puškarski delavnici v tlorisni izmeri 14,0 m2, ter dvoriščni objekt - bazen z vrtno lopo v deležu 1/2 do celote, določi odškodnina v obliki obveznic, v skupni višini 8.314,96 DEM, vsakemu v deležu 4.157,48 DEM, s katerimi razpolaga tožnik (1. točka izreka). Nadalje je prvostopenjski organ odločil, da se za stanovanje štev. 3 v poslovno stanovanjski stavbi v Mariboru, naslov C., ki je v lasti fizične osebe, v deležu 1/2 do celote, določi odškodnina v obliki obveznic, v skupni višini 51.734,15 DEM, vsakemu v deležu 25.867,07 DEM, s katerimi razpolaga tožnik (2. točka izreka). Za pozidano podstrešje v stavbi na naslovu Č., ki je bilo ob podržavljenju skupni funkcionalni prostor stavbe, katero je bilo po podržavljenju s strani Stanovanjske zadruge Maribor preurejeno v dve stanovanji, ki sta v lasti fizičnih oseb v deležu 1/2 do celote, je določil odškodnino v obliki obveznic, v skupni višini 17.631,50 DEM, vsakemu v deležu 8.815,75 DEM, s katerimi razpolaga tožnik (3. točka izreka). Odločil je še, da je zavezana stranka, tožnik, dolžna izročiti obveznice iz 1., 2. in 3. točke te delne odločbe, v skupni višini 77.680,61 DEM, skrbnikoma za posebni primer in prejemnikoma D. D. in E. E. 3 (tri) mesece po pravnomočnosti te delne odločbe (4. točka izreka). Za skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnima upravičencema A. A. in B. B. je postavil D. D. in E. E. (5. točka izreka) ter odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (6. točka izreka). Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi navedel še, da bo o preostalem delu zahtevka odločeno v nadaljevanju postopka (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ o zahtevku že delno odločil z več delnimi pravnomočnimi odločbami, predmet te delne odločbe pa je del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin v deležu 1/2 do celote, ki jih ni možno vrniti v naravi, in sicer: porušenih dvoriščnih objektov, 1-garaža za motorno kolo v tlorisni izmeri 20,4 m2, 2- shramba za vrtno orodje v tlorisni izmeri 15,5 m2, 4- shramba k puškarski delavnici v tlorisni izmeri 14,0 m2; porušenega konjskega hleva - dvoriščni objekt 3; dvoriščnih objektov, bazena in vrtne lope; stanovanja štev. 3 v poslovno stanovanjski stavbi v Mariboru, naslov C., ki je v lasti fizičnih oseb, in pozidanega podstrešja v stavbi na naslovu Č., ki je bilo ob podržavljenju skupni funkcionalni prostor stavbe, katero je bilo po podržavljenju s strani Stanovanjske zadruge Maribor preurejeno v dve stanovanji, ki sta v lasti fizičnih oseb.

3Glede tožnikovega nasprotovanja priznanju odškodnine za pozidano podstrešje v stavbi na naslovu Č. prvostopenjski organ pojasnjuje, da podstrešja ni mogoče vrniti v naravi, ker sta bila na njem še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zgrajeni dve stanovanji, ki sta sedaj v lasti fizičnih oseb. Upravičencema za pozidano podstrešje zato pripada odškodnina.

4Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, ugodila pa je pritožbi E. E. in odpravila 6. točko izpodbijane (delne) odločbe. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe toženka pojasnjuje, da lastniškega stanovanja št. 3 na naslovu C., Maribor, v naravi ni mogoče vrniti, ker je v lasti fizičnih oseb, kar predstavlja oviro po tretjem odstavku 16. člena ZDen. Podstrešni del stavbe na naslovu Č., Maribor, je bil spremenjen v dve novi stanovanji in zato ni več skupni del večstanovanjske stavbe, kot je bil v času zaplembe. Denacionalizacijska upravičenca podstrešnih prostorov ne moreta več uporabljati kot skupnega dela stavbe, zato sta upravičena do odškodnine.

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je po ZDen primarna oblika denacionalizacije vračilo v naravi. Vsi pogoji za takšno odločitev obstajajo tudi v tej zadevi glede stanovanja št. 3 na naslovu C. Objekt obstaja v naravi, z njim upravlja Mestna občina Maribor (MO Maribor), zato dejansko in pravno stanje zadeve omogočata vrnitev v naravi. Upravni organ bi moral obravnavati objekt kot celoto in najprej vrniti v naravi stanovanja, ki so v občinski lasti, toženka se do tega ni opredelila. Odločitev upravnega organa je v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZDen. Čeprav gre za dva objekta, ju vendarle združuje notranje dvorišče, tako da tvorita neke vrste zaokroženo celoto v gradbenem smislu. Ker sta bila oba objekta last bivšega lastnika do idealne polovice, bi moral upravni organ ugotoviti, kaj ta delež predstavlja v naravi. Objekt se v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju. Lastniška struktura je sicer drugačna kot ob podržavljenju (saj je bilo pet stanovanj prodanih fizičnim osebam), vendar je ne glede na to delež do idealne polovice še vedno v občinski lasti. Formalno gledano je ovira v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen izkazana, vendar navedeno ne pomeni, da mora upravni organ vrniti stanovanje v isti obliki, kot je bilo podržavljeno, tj. v obliki idealnega deleža. Takšen način tudi ni več mogoč, ker je MO Maribor prodala več stanovanj fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Vendar v primeru, ko vrnitev stanovanj v idealnem deležu ni mogoča, pride v poštev drugačen način določitve obsega vrnitve stanovanj, bodisi vrednostno ali po površini. Upravni organ bi tako moral ugotoviti, kateri deli stavb so lahko predmet vrnitve v naravi, tj. ugotoviti, ali se z vrnitvijo v naravi "zapolni" vrednost idealne polovice na objektih. V obeh objektih je bilo namreč ob izdaji odločbe (julij 2020) na razpolago skupno 11 stanovanj in en poslovni prostor, ki bi jih bilo mogoče vrniti v naravi. Kljub temu je upravni organ po tem, ko je odločil o odškodnini, odločil še o vrnitvi v naravi, in sicer tako, da je posamezne dele stavb vrnil do 1/2 idealnega deleža, preostali delež pa je ostal v občinski lasti.

6Tožnik izpodbijano odločbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino za pozidano podstrešje v stavbi na naslovu Č. Ugotovitev toženke o tem, da denacionalizacijska upravičenca podstrešnih prostorov ne moreta več uporabljati kot skupnega dela stavbe, ker je občina zgradila dve novi stanovanji, je pavšalna. Toženka se ni opredelila do ugovora tožnika, da tovrstna odškodnina nima podlage v ZDen in Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo), pri čemer se je slednji skliceval na upravno-sodno prakso, npr. na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, I Up 1068/2005 z dne 18. 12. 2007. Odškodnina za podržavljene nepremičnine se določi po stanju v času podržavljenja, na način, ki je določen v Navodilu, v konkretnem primeru po t. im. točkovni metodi. Podstrešni prostori se po tej metodologiji posebej ne vrednotijo, ker imajo status skupnih prostorov, zaradi česar je njihova vrednost vsebovana v vrednosti stanovanj. Tožnik zato vztraja pri navedbi, da bivšemu lastniku odškodnina iz tega naslova ne pripada.

7Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9Stranki z interesom E. E. in D. D. na tožbo nista odgovorili.

10Tožba ni utemeljena.

11V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane (delne) odločbe, s katero je bilo odločeno o odškodnini, ki pripada denacionalizacijskima upravičencema za nacionalizirano premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Tožnik najprej uveljavlja, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo spoštovano temeljno načelo ZDen o tem, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev v naravi. Meni namreč, da bi v primeru ovir za vrnitev idealnega deleža na stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C. moglo biti denacionalizacijskima upravičencema vrnjeno katero izmed preostalih stanovanj v objektih na naslovih C. in Č., glede katerih ovir za vrnitev v naravi ni.

12ZDen v prvem odstavku 2. člena določa, da je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena v naravi (vrnitev premoženja). Šele v primeru, če vrnitev premoženja ni možna, pa skladno z drugim odstavkom 2. člena ZDen denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina).

13V predmeti zadevi je nesporno, da je bil bivšemu latniku podržavljenega premoženja F. F. (po katerem je vstopna pravica priznana A. A. in B. B.) z odločbo Mestne zaplembne komisije v Mariboru, z dne 15. 11. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. list. DFJ, št. 2/45), podržavljen solastninski delež do 1/2 na objektih na naslovu C., Maribor, z dvoriščnimi objekti, ter na naslovu Č., Maribor, z dvoriščem, ob podržavljenju prip. vl. št. 52 in 53, k. o. ...

14Solastnina je v prvem odstavku 65. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določena kot lastninska pravica več oseb (solastnikov) na nerazdeljeni stvari tako, da je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Vsak solastnik nepremičnine je tako v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari, medtem ko stvar sama ni razdeljena.

15Tožnik v tožbi sam izpostavlja, da se objekt na naslovu C., Maribor, v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju, pri čemer pa je bilo več enot prodanih fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da je bil nekdanjemu lastniku podržavljen solastninski delež do 1/2 na vsaki od navedenih enot, pri presoji ovir za vrnitev v naravi pa je treba samostojno presojati njihovo sedanje pravno stanje in ovire za vrnitev v naravi v zvezi z vsako od teh enot. Te namreč v naravi predstavljajo samostojna stanovanja oz. poslovne prostore, ki so bili v nekaterih primerih po nacionalizaciji samostojno tudi predmet pravnega prometa in so prešli v last fizičnih oseb. Upravičenja denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve solastninskega deleža (do 1/2) nekdanjega lastnika na spornem stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, tako ni mogoče izpolniti z vrnitvijo kakega drugega stanovanja v celoti (kot to smiselno uveljavlja tožnik). To namreč ne bi pomenilo vrnitve podržavljenega premoženja, kot je to zahtevano v 2. členu ZDen, pač pa izročitev drugega premoženja, ki (v deležu, ki presega 1/2) upravičencu dejansko ni bilo podržavljeno. Predmet denacionalizacije pa je lahko samo premoženje v obsegu, kot je bilo dejansko podržavljeno (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 1068/2015 z dne 18. 12. 2007, na katero se sklicuje tudi tožnik). Obenem bi s strani tožnika predlagan način denacionalizacije v splošnem lahko pomenil tudi prikrajšanje nekaterih denacionalizacijskih upravičencev - v primeru, ko je bil nacionaliziran celoten objekt, vrnitev deleža nekemu upravičencu na posameznem stanovanju v naravi pa zaradi ovir ni mogoča, bi izročitev drugega (nadomestnega) stanovanja takšnemu upravičencu neizogibno pomenila, da slednje ne bi moglo biti v naravi (v ustreznem deležu) vrnjeno drugim denacionalizacijskim upravičencem, to pa bi pomenilo njihovo nedopustno prikrajšanje in kršitev 2. člena ZDen.

16Ker je v zadevi nesporno, da vrnitev stanovanja št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, v naravi ni možna, ker je na njem lastninska pravica fizičnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen), je prvostopenjski organ po presoji sodišča za ta del nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskima upravičencema pravilno in zakonito določil odškodnino v obliki obveznic, s katerimi razpolaga tožnik. S tem povezani tožbeni očitki tako niso utemeljeni.

17Tožnik uveljavlja še, da denacionalizacijskima upravičencema ne bi smela biti priznana odškodnina za pozidano podstrešje v stavbi na naslovu Č.

18Sodišče s tem v zvezi pritrjuje tožniku, da v skladu ustaljeno upravno-sodno prakso (tožnik se primeroma sklicuje na že omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 1068/2015 z dne 18. 12. 2007) skupne površine v objektu same po sebi ne morejo biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku ter da so v vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v denacionalizacijskih postopkih zajete tudi vse površine skupnih delov zgradbe, kot tudi zemljišče, na katerem zgradba stoji. Kolikor je bila z izpodbijano odločbo denacionalizacijskim upravičencem tako določena odškodnina za stanovanje in druge posamezne dele stavb v objektih na naslovih C. in Č. (oz. na dvoriščih teh stavb), je v to odškodnino že zajeta tudi odškodnina za tem delom stavb pripadajoče deleže na skupnih prostorih.

19Vendar pa tožnik ob navedenem sam navaja, da je toženka z drugimi odločbami več stanovanj v objektu na naslovu Č. denacionalizacijskima upravičencema (do ustreznega solastniškega deleža) vrnila tudi v naravi (kar izhaja tudi iz upravnega spisa zadeve). Denacionalizacijskima upravičencema na podlagi (so)lastništva (v naravi vrnjenih) posameznih delov stavbe (stanovanj) pripada tudi solastnina na skupnih delih stavbe. Glede na stanje premoženja ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) bi jima tako pripadala tudi solastnina na skupnih delih (površinah) v podstrešju stavbe. Ker so bile te površine po podržavljenju nesporno spremenjene v dve stanovanji, ki sta v solasti fizičnih oseb, jih v solastništvo etažnih lastnikov stavbe (med njimi denacionalizacijskih upravičencev) v tem obsegu ni mogoče vrniti. To pa pomeni, da je odškodovanje denacionalizacijskih upravičencev glede takšnega zmanjšanja premoženja potrebno zagotoviti z izplačilom odškodnine. Podlago te predstavlja drugi odstavek 2. člena ZDen. Čeprav tožnik tako utemeljeno uveljavlja, da skupne površine v objektu same po sebi ne morejo biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku, pri tem spregleda, da se v primeru, ko pride do vračila premoženja (etažne lastnine) v naravi, vračajo tudi skupne površine, in sicer kot solastnina upravičencev - lastnikov posameznih delov stavbe. Prav zaradi nezmožnosti vrnitve solastnine na navedenih (ob podržavljenju skupnih, sedaj pa posameznih) delih stavbe pa sta (kot že pojasnjeno) v konkretnem primeru denacionalizacijska upravičenca, ki sta z denacionalizacijo sicer ponovno postala lastnika posameznih delov objekta na naslovu Č., upravičena do odškodnine.

20Ker tožnik ne uveljavlja, da toženka odškodnine denacionalizacijskima upravičencema iz tega naslova ne bi smela odmeriti z izpodbijano odločbo (pač pa bi to morala storiti npr. z odločbo, s katero je odločala o vrnitvi premoženja v naravi), ravno tako pa ne izpodbija konkretno niti višine odmerjene odškodnine, se do teh vprašanj ne opredeljuje niti sodišče.

21Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

22Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tožnik in toženka pisno odpovedala glavni obravnavi (279. a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter smiselno tretji odstavek 58. člena ZUS-1). Obenem dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta in je relevantno za odločitev v zadevi (da je stanovanje št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, v lasti fizičnih oseb ter da je bilo podstrešje v stavbi na naslovu Č., Maribor, preurejeno v stanovanji, ki sta v lasti fizičnih oseb), med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).