VSL Sklep I Cp 12/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovitveni del zahtevka tožnika zavrglo (I. točka izreka) ter tožencu naložilo, da v roku 3 dni umakne osebni vozili Mercedes ... in Nissan Qashqai ..., katerih imetnik je in sta parkirani na severovzhodnem delu nepremičnine ID znak parcela 0000 219/2 na delu, ki v naravi predstavlja pravokotnik v izmeri približno 18 m x 5,70 m, ki z dolgima stranicama na severovzhodu meji na parcelo ID znak parcela 0000 219/3 in na severozahodu na parceli ID znak parcela 219/4 in ID znak parcela 219/5 ter s kratko stranico na severu na X. ulico, na način, da vozili tožnika ne bosta ovirali pri parkiranju njegovega vozila (II. točka izreka). Tožencu je v bodoče prepovedalo motiti soposest tožnika na prej navedenem delu nepremičnine, s parkiranjem svojih osebnih vozil na način, s katerim bi tožniku oviral parkiranje osebnega vozila (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi toženec (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sklepa in posledično stroške postopka se pritožuje toženec. Uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, stroške postopka pa naloži v plačilo tožniku.

Meni, da je sodišče svojo odločitev oprlo na predpostavko, da je tožnik pred 14. 10. 2022 redno parkiral svoje vozilo na spornem parkirišču, in sicer na točno določenem delu, ki predstavlja obliko pravokotnika v izmeri 18 × 5,70 m, kar pa ni res. Sam tožnik naj bi namreč izpovedal, da ni bilo natančno določeno, na katero parkirno mesto kdo parkira. Zato se je parkiralo na različnih parkirnih mestih in tako, da je tisti, ki je prvi prišel, parkiral prvi, drugi za njim ali vzporedno in tako naprej. V primeru, če je tožnik parkiral pred vrtom toženca, ga je toženec poklical, da vozilo umakne. Toženec pa je povedal, da je vseskozi parkiral na delu, kjer je vhod v njegovo parcelo, pri čemer je tožnik večkrat namenoma parkiral tako, da tudi peš ni mogel na svojo parcelo. Priča A. A. je potrdil, da se je parkiralo v dveh vrstah in da sta parkirala tožnik in toženec izmenično, kdor je prej prišel, in da so se drug drugemu umikali. Tudi priča B. B. je povedal, da sta obe stranki tam parkirali in da je tožnik parkiral tako, da niso mogli priti na svoj vrt. Priča C. C. je povedal, da tožnik nagaja tako, da ne pušča dostopa na njihov vrt in si je prilastil nek prostor ter si postavil ciprese. To je sicer na drugi strani, a kaže, kako si poskuša tožnik pridobiti uporabo celotnega parkirišča. Priča D. D. je povedal, da tožnik ni parkiral vedno na istem mestu. Iz vsega tega pa je treba zaključiti, da toženec tožnika pri soposesti svojih parkirišč ni ogrožal, parkirišče ni dovolj veliko za vse lastnike stanovanj v hiši, tožnik si je na drugi strani hiše prilastil dvorišče, s tem pa je zmanjšal parkirne površine. Če tožnik želi urediti režim parkiranja na teh parcelah, mora sprožiti drug postopek. Zato bi moralo sodišče tožbo zavreči.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik. Predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik do 14. 10. 2022 svoje vozilo redno parkiral na spornem parkirišču (v izmeri 18 × 5,70 m), da je na tem mestu lahko parkiral, če je bilo prosto in da mu tega nihče ni prepovedoval. Da je zadeva na navedeni način funkcionirala, je potrdil tudi toženec in v postopku zaslišane priče. Čeprav je toženec najprej izpovedal, da tožnik pred 14. 10. 2022 ni parkiral na spornem parkirišču, je v nadaljevanju sam ovrgel verodostojnost izpovedanega. Na izrisu parcele (listovna številka 80) je namreč z "X" označil, kje je tožnik pred 14. 10. 2022 parkiral, in potrdil, da fotografije (A5, A14, A15, A26, A35 in A36) prikazujejo variante parkiranja tožnika pred navedenim datumom.

6Toženec v pritožbi povzema, kaj so zaslišane priče povedale. Na podlagi zaslišanja prič pa drugačen zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je tožnik do 14. 10. 2022 parkiral na delu nepremičnine in tako, kot zatrjuje, ni mogoč. Ugotovitev, da je toženec od 14. 10. 2022 dalje svoji vozili na spornem parkirišču parkiral na način, da onemogoča parkiranje tožniku, ni sporna. Zakaj toženec meni, da s parkiranjem na sredini nepremičnine (pravokotnika v izmeri 18 x 5,70 m) ne ogroža tožnika pri parkiranju, ko je jasno, da v tem primeru vzporedno parkiranje ni mogoče, ni razumljivo. S parkiranjem po sredini je toženec brez dvoma spremenil režim parkiranja, ki je veljal oziroma funkcioniral do 14. 10. 2022. Zaključek sodišča prve stopnje, da je do navedenega datuma tožnik imel soposest spornega parkirišča (pravokotnika v izmeri 18 x 5,70 m), od tedaj dalje pa mu jo je toženec samovoljno odvzel, je pravilen in zakonit. Toženec se mora zato v bodoče tudi takega načina parkiranja (po sredini) vzdržati in parkirati na način, ki se je vršil do 14. 10. 2022.

7Toženec s parkiranjem po sredini tudi dovoljene samopomoči ni izvajal. Za to predpostavke niso izpolnjene. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Nevarnost mora biti neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna ter da način samopomoči pa ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Nobenega dvoma ni, da v konkretnem primeru te predpostavke niso izpolnjene, saj do 14. 10. 2022 ni izkazano, da bi se toženec parkiranju tožnika upiral (izvajal samopomoč) in zato z motilnim dejanjem 14. 10. 2022 ni izvedel takojšnje in nujne samopomoči v smislu 31. člena SPZ.

8Tožnik v tem postopku zahteva posestno varstvo. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravno podlago za odločitev v tej zadevi pravilno opredelilo. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Neutemeljeno zato pritožnik trdi, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker bi moral tožnik režim parkiranja uveljavljati v drugem postopku.

9Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako jih sam krije tudi tožnik, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, saj je v odgovoru na pritožbo v bistvenem izrazil le strinjanje z argumenti sodišča prve stopnje.