VSL Sklep I Cp 17/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, drugi, tretji, četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 1.955,04 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo posamezne vrednosti spornih predmetov (I. točka do X. točka izreka) ter odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih pod 1., 2., 3., 4., 5., 9. in 10. točko (XI. točka izreka).

2Tožnika sklep v celoti izpodbijata kot napačen in nezakonit iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na dejansko tržno vrednost posameznih nepremičnin, saj sodna praksa pri nedenarnih zahtevkih ločuje med pravno in ekonomsko vrednostjo nepremičnine, pravni in ekonomski interes tožeče stranke pa ni vedno enak. Ekonomska vrednost spora v danem primeru ni relevantna za odločanje, ki v tem primeru predstavlja ugotavljanje delne ničnosti pogodb in ne vrednosti nepremičnin, ter pri tem opozarjata na veljavno sodno prakso, ki upošteva prodajno vrednost nepremičnin v izpodbijanih kupoprodajnih pogodbah in ne ekonomske vrednosti nepremičnin na dan vložene tožbe. V nadaljevanju podajata izračune vrednosti spornega predmeta v višinah 313,15 EUR, 680,75 EUR, 873,10 EUR, 683,40 EUR, 601,64 EUR, 57,08 EUR, 57,08 EUR, 5.700 EUR, 814,87 EUR in 749,60 EUR, kar kaže na to, da so v tožbi navedene ustrezne vrednosti in je podana pristojnost okrajnega sodišča za vse zahtevke. Predlog drugo do deveto tožene stranke za določitev višjih vrednosti spornega predmeta, ki mu je prvostopenjsko sodišče sledilo, je poskus zlorabe tega instituta in tožnikoma jemlje pravico do pravnega varstva, saj bi po povišanju vrednosti, kot jih je določilo prvostopenjsko sodišče, morala plačati skoraj 7.000 EUR sodne takse. Izpostavljata, da sporno razmerje v predmetni zadevi izvira iz napačnega tolmačenja višine solastniških deležev, ki sta jih denacionalizacijska upravičenca in po njima tožnika kot njuna pravna naslednika, prejela z delno odločbo upravne enote v denacionalizacijskem postopku. V postopku lastninjenja so toženci, kot imetniki stanovanjske pravice, pri odkupu stanovanj uveljavljali visoke popuste pri kupnini, kar je treba upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, kot tudi, da toženci stanovanja v celoti uporabljajo, tožnikoma pa plačujejo bodisi nizko neprofitno najemnino, bodisi ničesar. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglašata pritožbene stroške.

3Toženci (druga do deveta tožena stranka) v odgovoru na pritožbo navajajo, da pritožba zoper I. - X. točko izpodbijanega sklepa ni dovoljena, saj jo tretji odstavek 44. člena ZPP izrecno izključuje. Tožnika bosta lahko navedeni sklep izpodbijala s končno odločbo o glavni stvari, če in kolikor bo to vplivalo na končno odločitev. Tudi sicer je pritožba neutemeljena. Predmet spora v konkretni zadevi je solastništvo na opredeljenih stanovanjih, to je višina solastniških deležev, ne pa morebiti plačilo kupnine za sporna stanovanja, ki so jo toženci plačali občini po specialnih pravilih privatizacijskih določb. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je v tovrstnih zadevah primerno, da se sodišče pri presoji vrednosti spornega predmeta opre na vrednost nepremičnine, določene v GURS, kar je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno storilo. Koliko sodne takse bosta morala tožnika plačati za postopek na prvi stopnji, ne more biti relevantno pri določanju vrednosti spornega predmeta, saj imata na voljo ustrezne institute, kot so oprostitev ali obročno plačilo sodne takse. V posledici pravilno in zakonito ugotovljene vrednosti spornega predmeta je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pristojnosti, zato toženci predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po vpogledu v podatke sodnega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika proti tožencem vložila tožbo, s katero zahtevata delno ničnost prodajnih in darilne pogodbe¹ ter v posledici ničnosti zahtevata določitev novih solastniških deležev v njuno korist pri več stanovanjih na naslovu A. 15 in A. 15a v B. Vrednost spornega predmeta sta določila v višini 1.000 EUR za posamezni tožbeni zahtevek, skupaj 10.000 EUR (I. točka tožbe - list. št. 2). Drugo do deveta tožena stranka in trinajsti toženec so takšni vrednosti spornega predmeta nasprotovali, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi 44. člena ZPP z izpodbijanim sklepom določilo na način, da je ugotovilo vrednost posamezne nepremičnine po podatkih v javnih evidencah GURS (npr. pod 1. točko tožbenega zahtevka za stanovanje posamezni del št. 9, stavba 140, k. o. ..., v višini 128.200 EUR) ter je, glede na to, da tožnika zahtevata delno ničnost pogodbe v idealnih deležih (npr. za stanovanje pod 1. točko tožbenega zahtevka v deležu 5059/20000), določilo vrednost spornega predmeta glede na sporno višino idealnega deleža (npr. za 1. točko tožbenega zahtevka v višini 32.428,19 EUR). Na ta način je sodišče prve stopnje od I. do X. točke izreka izpodbijanega sklepa določilo vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, ki razen za stanovanje - posamezni del št. 3, stavba 126, k. o. ..., to je za zahtevke v 6., 7. in 8. točki (zoper C. C., D. C. in E. C.), presegajo 20.000 EUR, torej stvarno pristojnost okrajnega sodišča. Ob tako določeni vrednosti posameznih toženih zahtevkov se je sodišče prve stopnje, to je Okrajno sodišče v Ljubljani, skladno s 30. členom ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih pod 1., 2., 3., 4., 5., 9. in 10. točko tožbenega zahtevka.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno stališče tožencev v odgovoru na pritožbo, da tožnika v tej fazi postopka nimata pravice do pritožbe zoper določitev vrednosti spornega predmeta za posamezne zahtevke. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku stranke pravilno poučilo, da zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta (I. do X. točka izreka) po tretjem odstavku 44. člena ZPP ni posebne pritožbe, da pa je zoper XI. točko izreka, s katerim se je izreklo za nepristojno, dovoljena pritožba. Določila ZPP so jasna in tožnikoma dajejo pravico, da vrednost spornega predmeta, določeno s strani sodišča prve stopnje, izpodbijata z dopustno pritožbo zoper sklep o nepristojnosti (XI. točka izreka) in ne zoper končno odločbo o glavni stvari.

8Trditve, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na dejansko tržno vrednost posameznih stanovanj v trenutku odločanja oziroma v trenutku vložitve tožbe, je zmotna. V obravnavani zadevi je glede na ugovore tožencev pravilno opravilo svojo korekturno dolžnost po tretjem odstavku 44. člena ZPP, saj se je postavilo vprašanje o stvarni pristojnosti. Ker v obravnavani zadevi tožnika ne podajata "zgolj" ugotovitvene tožbe na ničnost posameznih pogodb, ne pride v poštev sodna praksa, ki jo v pritožbi citirata. Kot so toženci pravilno opozorili v predlogu za določitev vrednosti spornega predmeta, tožnika podajata tudi stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi solastninskih deležev, pri čemer zahtevata, da se pri vseh stanovanjih njun solastninski delež poveča. Sodna praksa v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta v primeru, ko je predmet zahtevka nepremičnina, je jasna. Ta ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, vendar pa je treba vedno upoštevati ekonomsko vrednost, kadar gre za varstvo lastninske pravice.² Da je pri tem primerno upoštevati vrednost, ki je določena v javnih podatkih GURS, je prav tako že utrjeno stališče sodne prakse, ki ga toženci povzemajo v odgovoru na pritožbo.³ Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tržno vrednost spornih nepremičnin po podatkih GURS v trenutku odločanja. Zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba upoštevati prodajno vrednost nepremičnin v izpodbijanih kupoprodajnih pogodbah, je zato neutemeljeno. Posledično so neutemeljeni izračuni vrednosti spornega predmeta za posamezne zahtevke, ki temeljijo na kupoprodajnih pogodbah, sklenjenih na podlagi privatizacijskih predpisov in tam priznanih popustih.

9Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za vse zahtevke, kjer vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru toženci niso materialni sosporniki, prav tako ni podano nujno sosporništvo, zaradi katerega bi bilo treba vse zahtevke reševati v enem postopku. Trije zahtevki, ki ostajajo v reševanju pri okrajnem sodišču (6., 7. in 8. točka tožbenega zahtevka), pa se nanašajo na isto stanovanje, torej bo to stanovanje obravnavano v enem postopku.

10Ob povedanem so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je predlog tožencev za določitev vrednosti spornega predmeta poskus zlorabe tega instituta. Pritožbene navedbe, da bosta tožnika morala plačati visoko sodno takso, pa so za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, nebistvene. Če tožnika plačila sodne takse, glede na njun finančni položaj, ne bosta zmogla, imata na razpolago institut oprostitve (tudi delne), odloga ali obročnega plačila skladno z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tudi uporaba stanovanj s strani tožencev in (ne)plačevanje najemnine na določitev vrednosti spornega predmeta ne vpliva, za to imata tožnika na voljo druge ustrezne postopke.

11Ker pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene stroške, drugo do deveto toženi stranki pa morata povrniti pritožbene stroške v višini 1.955,04 EUR, to je nagrado v višini 2.635 odvetniških točk,⁴ ki znaša 1.581 EUR, 12 in 9,49 EUR znašajo materialni stroški, skupaj 1.602,49 EUR, 352,55 EUR pa davek na dodatno vrednost.

¹ Pri čemer je prodajne pogodbe delno nadomestila sodba sodišča.
² VSL II Cp 353/2018, II Cp 1262/2016, II Cp 1418/2020, II Cp 1102/2013, II Cp 1036/2020 in VSC Cp 704/2014.
³ VSL II Cp 1050/2022, I Cp 1800/2022 in druge.
⁴ Skupna vrednost spornega predmeta po vseh desetih zahtevkih znaša 562.798,72 EUR, kar znaša 937.998 odvetniških točk. Za 120.000 odvetniških točk je določena nagrada 1.000 točk, za vsakih nadaljnjih začetih 40.000 odvetniških točk znaša nagrada 100 točk, kar znaša 2.100 točk, skupaj 3.100 odvetniških točk. 50 % za pritožbo zoper procesni sklep znaša 1.550 odvetniških točk. Toženci zahtevajo tudi povečanje za sedem nadaljnjih strank, za vsako po 10 %, kar znaša 1.085 odvetniških točk, skupaj 2.635 odvetniških točk.