UPRS Sklep II U 319/2020-19

Tožba se zavrže.

1S prvotno izdano odločbo št. 720-2084/2019/41 z dne 21. 1. 2020 je prvostopenjski organ tožniku 20. 1. 2019 podaljšal namestitev v prostoru s posebnim strožjim režimom prestajanja kazni zapora še za obdobje enega meseca oziroma dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev.

2Navedeno odločbo je po pritožbi tožnika drugostopenjski organ z odločbo št. 720-2890/2012/58 z dne 15. 5. 2020 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek.

3V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z odločbo št. 720-2084/2019/79 z dne 30. 6. 2020 odločil, da se tožnika namesti v poseben strožji režim, za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev, vendar najdlje za čas enega meseca, to je do dne 20. 2. 2020, tedensko pa bo preverjeno, ali so še podani razlogi za takšno obliko namestitve. Tožnik je bil namreč nameščen v posebni strožji režim prestajanja kazni zapora. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je bilo ugotovljeno po opravljenih razgovorih z obsojenci, da ni več mogoče sobivanje obsojenega tožnika in ostalih obsojencev, nastanjenih v bivalnem prostoru. Odločitev je bila izdana upoštevaje 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS).

4Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika z odločbo št. 720-2890/2012/65 z dne 9. 9. 2020 kot neutemeljeno zavrnil. Izpostavlja ugotovitve pravosodnih policistov ter dejstvo, da je tožnik sam zaprosil za premestitev v strožji režim prestajanje kazni zapora, ker se počuti ogroženega.

5Tožnik v tožbi izpostavlja, da vlaga upravni spor zoper prvotno izdano odločbo. Izpostavlja, da je zoper prvotno odločbo podal pritožbo, kateri je pritožbeni organ ugodil in ugotovil kršitve, ter prvotno odločbo odpravil in zavodu naložil izdajo nove odločbe. Ni pa ugotovil kršitve 98.a člena tretji odstavek ZIKS-a, kjer je navedeno, da najpozneje 3 dni pred potekom odločbe o namestitvi v strožji režim preveri, če so še podani razlogi za takšno namestitev in po potrebi odločiti o podaljšanju. Odločba je bila izdana 21. 1. 2020, čeprav je prejšnja potekla 20. 1. 2020. Meni, da je že tukaj prišlo do kršitve. Odločbo o ugoditvi in odpravi prejšnje odločbe je organ izdal 15. 5. 2020. Po več kot 30 dneh neodzivnosti ZPKZ Maribor, je na le tega naslovil odškodninski zahtevek, ki so ga prejeli dne 29. 6. 2020 (priloga 5). Kljub temu, da je 30 dnevni rok za izdajo odločbe že potekel, je ZPKZ Maribor takoj naslednji dan izdal odločbo št. 720-2084/2019/79 z dne 30. 6. 2020. Zoper navedeno odločbo je ponovno vložil pritožbo, saj je menil, da je zaradi prekoračenega roka nezakonita in neveljavna. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je rok za izdajo odločbe 30 dni instrukcijski. Predlaga, da Upravno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, in odločbe razveljavi ter dokaže, da je ZPKZ Maribor prekoračil rok, in da lahko od ZPKZ Maribor upravičeno zahteva odškodnino zaradi nezakonite namestitve.

6Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na izdano odločbo ter prereka vse navedbe tožnika. Pojasnjuje, da tožnik v tožbi napačno navaja, da je po tretjem odstavku 98.a člena ZIKS-a treba najpozneje tri dni pred potekom odločbe o namestitvi v posebni strožji režim preveriti, če so še podani razlogi za takšno namestitev, saj je preverjanje razlogov tri dni pred iztekom tovrstne namestitve veljalo po prej veljavni ureditvi 98.a člena ZIKS. Meni, da sklicevanje na odločbo z dne 21. 1. 2020 ni relevantno, saj je bila ta v pritožbenem postopku odpravljena in tako ni predmet obravnave tega upravnega spora. Glede navedb, da je organ prve stopnje izdal izpodbijano odločbo takoj po prejemu odškodninskega zahtevka, da bi se izognil odškodninski odgovornosti, dodaja, da le-te niso niti utemeljene niti z ničemer izkazane. Dodatno tožena stranka pojasnjuje, da je tožečo stranko med prestajanjem kazni zapora in v tovrstni namestitvi spremljala strokovna skupina upoštevaje določilo dvanajstega odstavka 98.a člena ZIKS, ki je za podaljšanje namestitve v posebnem strožjem režimu podala svojo strokovno oceno. V strokovnost dela ter podanih mnenj strokovne skupine tožena stranka tudi ne dvomi.

7Tožena stranka je ob poskusu vročitve tožniku z dopisom z dne 23. 2. 2021 sodišče obvestila, da vrača sodno pisanje, ker je tožnik na prostosti. Navedeno pisanje je bilo vročeno tožniku, ki pa v zvezi s tem ni podal drugačnih informacij.

8Tožba ni dopustna.

9V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

11V zvezi z izpodbijano odločbo št. 720-2084/2019/41 z dne 21. 1. 2020 je ugotoviti, da je bilo pritožbi tožnika ugodeno s strani organa druge stopnje, ki je z odločbo št. 720-2890/2012/58 z dne 15. 5. 2020 ugodil pritožbi obsojenca in odločbo odpravil ter vrnil v ponovni postopek. Ker je tožnik s pritožbo uspel, tako nima interesa za upravni spor in je glede tega potrebno iz teh razlogov tožbo zavreči.

12Glede odločbe št. 720-2084/2019/79 z dne 30. 6. 2020 je ugotoviti, da je tožena stranka z njo odločila, da se tožnika namesti v poseben strožji režim prestajanja kazni zapora, tožnik pa s tožbo zahteva razveljavitev navedene odločbe ter da je ZPKZ Maribor prekoračil rok in da lahko od njih upravičeno zahteva odškodnino zaradi nezakonite namestitve. Gre torej za izpodbojno tožbo.

13Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

14Tožena stranka je z dopisom z dne 23. 2. 2021 sodišče obvestila, da vrača sodno pisanje, ker je tožnik na prostosti. Navedeno pisanje je bilo vročeno tožniku, ki pa v zvezi s tem ni podal drugačnih informacij. Ponovno je tožena stranka z dopisom z dne 9. 11. 2022 sodišče obvestila, da tožnik ni več na prestajanju kazni zapora.

15Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik več ni na prestajanju zaporne kazni, kjer bi bil v posebej strožjem režimu. To po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.¹

16V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo tožene stranke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči.² Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, ni spremenil v ugotovitveno tožbo, ne glede na to, da je bil po vložitvi svoje izpodbojne tožbe iz zapora odpuščen.

17Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več na prestajanju zaporne kazni, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno upravnosodno prakso.³ Tožnik sicer navaja, da ima odločitev zanj odškodninske posledice. Uveljavljanja odškodninskega zahtevka se sicer pogosto izkazuje kot ena pravnih koristi, s katerimi tožeče stranke utemeljujejo svojo legitimacijo za izdajo ugotovitvenih sodb pred tem sodiščem. Vendar pa samo takšna trditev, brez hkrati izrecno postavljenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim naj bi bilo poseženo v pravice oz. koristi tožnika, ne zadostuje za to, da bi sodišče ugotovilo, da je v zadevi tožnik svojo tožbo spremenil iz izpodbojne v ugotovitveno.

18Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

19Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe več ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

¹ Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.
² Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.
³ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 in opr. št. I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.