VSL Sodba I Cpg 45/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 14.835,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2019 do plačila, v 15. dneh. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti tudi 7.494,09 EUR pravdnih stroškov, z obrestno posledico v primeru zamude.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravočasno pritožila toženka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je tožbo vložila zaradi prometne nesreče 1. 2. 2018, v kateri sta bila udeležena voznik tožničinega vlečnega tovornega vozila in voznik drugega tovornega vozila. Uslužbenec tožnice je pripeljal po regionalni cesti št. ... v odsek ... iz smeri A. proti nakupovalnemu središču B. V ovinku na mostu, preko katerega je teklo vozišče, je izgubil kontrolo in vozilo je začelo drseti preko neprekinjene ločilne črte na nasprotno smerno vozišče. Vozili sta trčili, posledično je tožničino vozilo odbilo desno na pločnik, kjer je prebilo kovinsko ograjo in padlo z mostu na desno stran parkirišča nakupovalnega centra.

6Tožnica trdi, da je vzrok za prometno nesrečo neprimerno vzdrževanje tega cestnega odseka, za kar je kot vzdrževalka odgovorna Direkcija za infrastrukturo, torej Republika Slovenija. Tožnica je za potrebe odškodninskega postopka angažirala sodnega izvedenca za analizo prometnih nezgod, ki je izdelal strokovno izvedensko mnenje.

7Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ), in prereka svojo krivdno odgovornost. Meni, da bi voznik zaradi vremenskih razmer moral voziti počasneje od 50 km/h, medtem ko je bila po mnenju izvedenca njegova hitrost 58 km/h. Vzrok nesreče je tako neprilagojena hitrost, kar izhaja tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Obravnavana cesta je bila pregledana dvakrat tedensko, bila je prevozna, brez škodljivih posledic se je po njej prepeljalo skoraj 20.000 vozil dnevno. Radij, sprememba asfaltne podlage in višinska razlika ne vplivajo na varno vožnjo, če se vozniki držijo cestno prometnih predpisov in opozoril prometne signalizacije. Prereka tudi obstoj in višino škode.

8Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je s sklepom I Cpg 446/2021 z dne 28. 2. 2023 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je sodni izvedenec za cestni promet, avtomobilsko stroko in raziskave prometnih nezgod C. C. izdelal izvedensko mnenje in odgovoril na vprašanja obeh pravdnih strank. Na pripombe toženke je izvedenec svoje mnenje še dopolnil. V drugi izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

9Uvodoma pritožnica meni, da je celotna utemeljitev protipravnega ravnanja (opustitve) toženke oprta na izvedensko mnenje. Trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo ugotovitve izvedenca, ne da bi njegove navedbe presojalo v povezavi z navedbami in dokazi tožeče stranke. Ker ni jasno, ali gre za pisno pomoto ali pritožnica meri na neskladje med tožničinimi navedbami in dokazi ter ugotovitvami izvedenca, višje sodišče na to pritožbeno trditev ni odgovarjalo.

10Toženka meni, da dejstva, da je bilo vozišče ob upoštevanju obstoječe prometne signalizacije in splošnih predpisov še vedno prevozno brez posledic, ne more dokazovati drugače kot s podatki o povprečnem dnevnem prometu in podatki o dejanskih prometnih nesrečah na tej lokaciji. V nadaljevanju pritožbe sicer priznava, da je podatek o 20.000 vozilih dnevno podatek za obe smeri, vendar tudi polovična številka po njenem pove, da je do nesreče prišlo zaradi okoliščin na strani voznika in ne na strani ceste. Sodišče da bi moralo upoštevati, da so bile v treh letih obravnavane le tri prometne nesreče.

11Vendar je pri iskanju vzroka prometne nesreče po stališču višjega sodišča sklicevanje pritožnice na podatke o povprečnem dnevnem prometu in podatke o dejanskih nesrečah na tej lokaciji nerelevantno. Glede na navodilo višjega sodišča je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotavljalo poglavitni vzrok prometne nesreče in za to imenovalo sodnega izvedenca. Na izrecno vprašanje tožnice, kateri vzrok je odločilen, če je vzrokov več, je sodni izvedenec navedel razliko torne sposobnosti vozišča v ovinku. Statistika ne more biti ne vzrok ne dejanski pokazatelj za razmejevanje vzrokov prometnih nesreč, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da v kolikor bi bil vzrok za nesrečo le vozišče, bi dnevno na lokaciji zdrsnilo mnogo vozil. Zakaj tako razlogovanje ni utemeljeno, je, kot izhaja iz procesnega gradiva, toženki pojasnil že izvedenec,¹ čemur višje sodišče pritrjuje. Razmerje med vzrokom in statistiko je namreč obratno: ugotovitve o vzrokih prometnih nesreč služijo ocenjevanju učinkovitosti preteklih in načrtovanju novih ukrepov za izboljšanje varnosti cestnega prometa.

12Pritožnica trdi, da sodišče posledično ne bi smelo nekritično obravnavati mnenja sodnega izvedenca in njegovih predlogov povzeti v škodo toženke. Vendar tako stališče ni utemeljeno. S trditvami, da je naležna površina pri velikih kolesih veliko večja in so zato milimetrske neravnine v podlagi zanemarljiv vzrok za izgubo stika koles s podlago, pritožnica ne more uspeti zato, ker je izvedenec pojasnil, da pri enakem vzdolžnem koeficientu in enaki hitrosti vožnje lahko zdrsneta tako osebno kot tovorno vozilo. Izvedenec je nadalje ocenil, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da kljub opozorilom prometne signalizacije ni ne običajno ne pričakovano, da bi se nevarno vozišče pričelo takoj v začetku ovinka, saj se cestišče običajno prenavlja čez celoten ovinek in ne delno ter da bi torej morala biti sanacija vozišča izvedena čez cel ovinek, kar bi preprečilo možnost zdrsa vozila v kritičnem ovinku. Glavni razlog, da je vzrok v neprimernem načinu vzdrževanja oziroma sanacije spornega cestišča, je v tem, da je cestišče v konkretnem primeru predstavljalo ovinek in ne ravnega odseka ceste. Glede na ugotovljeno zelo slabo torno sposobnost cestišča na neobnovljenem delu kritičnega ovinka je izvedenec ocenil² tudi, da bi kot primeren preventivni ukrep v poštev prišla le še dodatna omejitev hitrosti, in sicer na 40 km/h (in ne na 50 km/h, kot je bila prometna signalizacija postavljena v času prometne nesreče), saj je vzdolžni koeficient trenja glede na okvirno znano hitrost vožnje ustrezal zavornemu pojemku, ki je značilen za mejno vrednost med poledenelim in zasneženim cestiščem. Zato je po mnenju izvedenca smiseln prometni znak "spolzko vozišče", ki bi mu bila dodana tabla za vremenske razmere. Tudi po stališču višjega sodišča zato k pričakovanosti takšnega vozišča tožničinega voznika ni mogel zavezovati niti prometni znak "poledica", kajti (toženka tega niti ni zatrjevala) na cesti ni bilo zimskih oziroma snežnih razmer, da bi voznik poledico pričakoval. Pritožbene trditve, da je bilo vozišče ob upoštevanju obstoječe prometne signalizacije in splošnih predpisov še vedno prevozno brez posledic, so zato neutemeljene.

13Pritožnica nadalje sodišču očita nekritično povzemanje ugotovitev izvedenca glede hitrosti vožnje kot vzroka prometne nesreče, čeprav je toženka poudarjala, da je bistveno večja verjetnost, da je bila hitrost višja, glede na to, da se cesta spušča. Pri tem se toženka sklicuje na ugotovljeno hitrost v zapisniku policije, ki da ima status javne listine in s tem dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, uradni organ pa je ugotovil, da je vzrok prometne nesreče neprilagojena hitrost. Zato višje sodišče ponavlja že povedano v svoji predhodni odločitvi: pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, sodišče ni vezano na odločitev prekrškovnega organa.³ Sodni izvedenec (ki je strokovnjak za raziskave prometnih nezgod) je pojasnil, da je hitrost 58 km/h le okvirna, saj je toliko znašala 15 sekund pred trčenjem, to pa pomeni, da je voznik vozil toliko 241 metrov pred trčenjem in ne ob samem trku. Izvedenec je tudi v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja vztrajal pri mnenju, da je bila v trenutku trka hitrost bistveno nižja od 58 km/h. Stališča izvedenca so prepričala tudi višje sodišče, ki je vzrok za prometno nesrečo prepričljivo in jasno pripisal delni (namesto celoviti) preplastitvi kritičnega ovinka in s tem razliki v torni sposobnosti obnovljenega vozišča in staro vozno plastjo vozišča v ovinku. Pri tem je bil izvedenec jasen tudi, da v kolikor bi bilo vozišče obnovljeno skozi celoten ovinek, do zdrsa tovornega vozila v ovinku pri hitrosti 58 km/h ne bi prišlo. Pritožbene trditve o soprispevku voznika zato niso utemeljene.

14Pritožnica se v nadaljevanju pavšalno sklicuje še na slabe vremenske razmere in neupoštevanje njenih pripomb glede zavornega sistema tovornega vozila zaradi tehnične napake. Pri tem pritožnica ni navedla konkretno, kakšne trditve v zvezi s tem in kje jih je podala ter zakaj so relevantne za odločitev. Višje sodišče nanje zaradi prepavšalnosti ne bo odgovarjalo, kar velja tudi za zgolj navržen očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem voznika. Dodati gre le, da pritožničino pojmovanje vzročne zveze na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice (teorija sine qua non), ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom (protipravnim ravnanjem) in škodno posledico mora obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok avtomatično tudi pravno upošteven.

15Toženka v pritožbi izpostavlja tudi, da nikjer ni predpisano, na kakšen način in v kakšnem obsegu se cesta preplasti. Po splošnih pravilih odškodninskega prava je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka se torej lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da opustitev toženkinega ravnanja ni bila dokazana, kajti trditveno in dokazno breme o tem je bilo na toženki. Dokazni postopek je pokazal, da je vzrok prometne nesreče v njeni sferi, toženka pa se ne more utemeljeno sklicevati zgolj na to, da je bilo vozišče vzdrževano skladno s Pravilnikom o rednem vzdrževanju javnih cest. Ob ugotovljeni zelo slabi torni sposobnosti neobnovljenega dela kritičnega ovinka, ob dejstvu, da je cestišče iz prenovljenega prešlo v neobnovljeno prav v ovinku, v katerem se cesta tudi rahlo spušča, ter ob dejstvu, da na spolzkost cestišča prometna signalizacija ni opozarjala, je utemeljen očitek, da toženka za ustrezno tornost oziroma hrapavost vozišča ni poskrbela v zadostni dolžini kritičnega odseka ceste, niti ni poskrbela za ustrezno prometno signalizacijo, ki bi se nanašala na prilagoditev vožnje razmeram na tako spolzkem cestišču v deževnem vremenu. Toženka je zato opustila dolžno skrbnost ustreznega vzdrževanja cestišča in postavitve ustrezne prometne signalizacije ter tako ni upoštevala določil Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1),⁴ da se javne ceste redno vzdržujejo tako, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih razmer za odvijanje prometa varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (prim. prvi odstavek 15. in prvi odstavek 16. člena ZCes-1).⁵ Zato ji je mogoče pripisati krivdo v smislu opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka iz poklicne dejavnosti⁶ in s tem odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. členu OZ.

16Pritožnica višine odškodnine v pritožbi posebej ne izpodbija, in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, hkrati pa mora tožnici, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 625 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), pa 12,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 466,65 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

¹ Na red. št. 35, list. št. 105 svojega izvedenskega mnenja in list. št. 132 njegove dopolnitve.
² Na red. št. 35, list. št. 104 svojega izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve (red. št.47, list. št. 133).
³ Temveč zgolj na odločitev kazenskega sodišča in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, prim. 14. člen ZPP.
⁴ Ki je veljal v času prometne nesreče.
⁵ Tudi tedaj veljaven Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest (Uradni list RS 38-1702/2016) je določal, da se javne ceste vzdržujejo tako, da se ohranijo njihove (prometne, tehnične in) varnostne lastnosti.
⁶ Pri vzdrževalcu cest presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu "potrebne skrbnosti", ampak najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti (glej Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 106/2000, Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 63/2007).