VSL Sodba I Cpg 474/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 465,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim argumentom, da je zastaran, glede na to, da je bila tožba (predlog za izvršbo) vložena 10. 1. 2022, kar je po poteku enoletnega zastaralnega roka, ki je potekel 17. 12. 2021. Zahtevku ni ugodilo niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, saj terjatev tožnika temelji na med strankama sklenjeni prevozni pogodbi, zato je dejanski stan neupravičene obogatitve izključen.

6Tožeča stranka odločitev sodišča prve stopnje primarno izpodbija z navedbami, da je nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, ko je ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka podala prvič šele v vlogi 15. 3. 2023, štelo kot pravočasen, vlogo tožeče stranke z dne 16. 5. 2023 pa kot prepozno, zaradi česar je ni upoštevalo.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. V tej zadevi je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2023 pravdni stranki opozorilo na morebitno uporabo tujega prava ter jima dodelilo rok, v katerem naj se v zvezi s tem opredelita, hkrati pa ju je opozorilo, da kasnejših navedb ne bo upoštevalo. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP in toženo stranko napeljalo k presojanju uporabe CMR konvencije, s tem pa na uporabo 32. člena, ki ureja zastaranje, saj kaj takega iz zapisnika z naroka ne izhaja niti posredno. V tem delu pritožnik izraža zgolj svoje domneve v zvezi s tem, ali bi tožena stranka ugovor zastaranja zatrjevala tudi v primeru, da ne bi bila opozorjena na uporabo tujega prava, vendar te domneve niso niti konkretizirane, še manj izkazane, zaradi česar jim ni mogoče slediti.

8Namen pravil o prekluzijah iz 286. člena ZPP je onemogočiti zavlačevanje postopka. Kot izhaja iz podatkov v spisu je tožena stranka 15. 3. 2023, torej v roku, ki ga je sodišče določilo na naroku 16. 2. 2023, vložila vlogo, v kateri se je (med drugim) izrekla o uporabi tujega prava ter uveljavljala ugovor zastaranja (21. točka vloge z dne 15. 3. 2023). To vlogo je sodišče prve stopnje štelo kot pravočasno na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP, ter (v opombi 7) pojasnilo, da reševanje ugovora zastaranja ni zavleklo reševanja spora. Tožeča stranka je vlogo, ki jo je sicer datirala z dnem 5. 3. 2023, priporočeno po pošti vložila šele 5. 4. 2023 (razvidno iz vhodnega žiga na vlogi, l. št. 157), in sicer kot odgovor na vlogo tožene stranke z dne 15. 3. 2023. V XXV. točki vloge je ugovoru zastaranja nasprotovala povsem posplošeno. Svojih navedb ni konkretizirala niti na naroku 11. 5. 2023, pač pa šele 16. 5. 2023, ko je sodišču posredovala vlogo, ki jo je naslovila kot "Sporočilo sodišču glede ugovora zastaranja". Te vloge sodišče prve stopnje (pravilno) ni upoštevalo, saj je bila vložena po zaključku glavne obravnave (prim. prvi odstavek 291. člena ZPP), podlage za njeno pravočasnost pa ni najti niti v 286. členu ZPP. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki o uporabi tujega prava (prvič) opozorilo šele na naroku 11. 5. 2023, posledično pa se je tožeča stranka o tem smela izreči z vlogo z dne 16. 5. 2023, saj je sodišče prve stopnje na tuje pravo opozorilo že na naroku 16. 2. 2023. Nenazadnje je to tožeča stranka tudi izrecno potrdila v vlogi, vloženi 5. 4. 2023 (v XXV. točki). Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje stališče o uporabi tujega prava na naroku 11. 5. 2023 ponovilo, to na pravočasnost vloge, vložene po zaključenem naroku za glavno obravnavo, ne more vplivati.

9Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do izjave, ko ni kot pravočasne upoštevalo vloge z dne 16. 5. 2023 in ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pripomb na prepis zvočnega posnetka. Slednje na vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodbe v ničemer ni vplivalo (niti ni tega očitka tožeča stranka konkretizirala). Prav tako pa sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ko je na naroku 11. 5. 2023 navedlo, da je bil predlog za izvršbo vložen 10. 1. 2022. Da je temu tako, ne more biti nobenega dvoma. To je razvidno iz podatkov na predlogu za izvršbo, tožeča stranka je ta datum kot datum vložitve predloga za izvršbo sama navedla v dopolnitvi tožbe, datumu pa ni nasprotovala niti na naroku 16. 5. 2023. V postopku na prvi stopnji tudi ni pravočasno navajala nobenih dejstev, ki jih zatrjuje v pritožbi in sicer, da je bil predlog za izvršbo vložen že 14. 12. 2021 ter 10. 1. 2022 zgolj ponovno vložen, s čemer utemeljuje pretrganje zastaranja na podlagi 367. člena OZ.

10Ugovor zastaranja se nanaša na utemeljenost tožbe - gre za ugovor ugasle pravice. Njegov učinek je v tem, da je sicer nastala pravica ugasnila. Pravilna presoja utemeljenosti ugovora zastaranja je nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o začetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja, zato se tožeča stranka na pretrganje zastaranja ne more prvič sklicevati šele v pritožbenem postopku.

11Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Res je sicer obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu izjemno skopa (zgolj en stavek), kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da dejanski stan neupravičene pridobitve v tej zadevi ni podan.

12Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Če je tožeča stranka slednje dokazala, pa ni izkazala, da bi bila tožena stranka tista, ki bi bila obogatena. Bistveno vprašanje v tej zadevi je namreč, ali je tožena stranka, ki je vtoževano terjatev plačala na transakcijski račun, naveden v (drugem) elektronskem sporočilu, domnevno poslanem z elektronskega naslova tožeče stranke, z navedbo, da prvotno navedeni transakcijski račun ni aktiven, zato naj se plačilo izvede na drug transakcijski račun (za katerega tožeča stranka v tem postopku trdi, da ni njen), za plačani znesek v razmerju do tožeče stranke neupravičeno obogatena. Ker je tožena stranka vtoževano terjatev plačala na transakcijski račun, za katerega je na podlagi zgoraj navedenih dejstev štela, da je tožnikov, ni mogoče šteti, da je obogatitveno razmerje nastalo med toženo in tožečo stranko. Obogaten je namreč imetnik transakcijskega računa, na katerega je tožena stranka v posledici zmote o imetništvu računa opravila izpolnitev. Ker v tej zadevi ne gre za neveljavno pogodbo, prav tako ne za odpadlo podlago za izpolnitev in tudi ne za to, da bi bilo kaj izpolnjeno glede na pričakovano, a ne uresničeno podlago (prim. prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), to pomeni, da tožbenemu zahtevku tudi na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi ni mogoče ugoditi.

13Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.