VSL Sodba I Cp 1947/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in toženka sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev večjega deleža na nepremičnini, ker je presodilo, da tožnik ni izkazal dogovora med solastniki o povečanju lastniškega deleža (I.). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženka povrniti stroške del na skupni nepremičnini, ker je presodilo, da ni šlo za dela rednega upravljanja, da tožnik za dela ni imel soglasja vseh solastnikov ter da ni šlo za poslovodstvo brez naročila, ki bi bilo bodisi nujno bodisi bi bila za toženko zamujena očitna korist, če tožnik dela ne bi opravil brez njenega soglasja (II.). Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka (III.).

2Tožnik se je zoper II. in III. točko izreka sodbe pritožil, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo 2.900 EUR s pripadki ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi in obsežno utemeljuje, da je sodišče napačno ugotovilo, da ne gre za posel rednega upravljanja; da ni imel soglasja toženke; da posel ni bil nujen ali koristen za toženko ter da voda, ki jo ima tožnica še vedno v kleti, ne priteka več iz nepremičnine, na katero je z deli posegel. Trdi, da je sodišče napačno upoštevalo pisanja hčere toženke A. A. ter sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo pravne podlage po kateri je ta pisanje štelo za trditveno podlago toženke. Tožnik očita sodišču, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi podal oceno o nujnosti oz. koristnosti izvedenih del za toženko, da bi opredelil njihov obseg in vrednost.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno relevantna dejstva.

6Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče preseglo trditveno podlago toženke s tem, ko je upoštevalo dopise toženkine hčere, ki jih je ta poslala sodišču. Na podlagi 87. čl. ZPP je v postopku pred okrajnim sodiščem pooblaščenec lahko vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. Toženka hčere sicer ni pooblastila za zastopanje, a se je na poziv sodišča izjasnila, da naj sodišče posamezne hčerine dopise upošteva kot njeno lastno trditveno podlago, soglasje tožnika pa za to ni potrebno.

7Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje res navedlo, da je ta dokazni predlog zavrnilo zato, ker naj bi bil predlagan za dokazovanje obsega in vrednosti izvedenih del ter nove vrednosti nepremičnin glede na vrednost pred izvedenimi deli, ni pa dokaza z izvedencem predlagal za dokazovanje dejstev v zvezi s koristnostjo in nujnostjo del. Ker naj bi bil torej ta dokaz predlagan izključno v zvezi z višino tožbenega zahtevka, tožnik pa svoje terjatve že po temelju ni izkazal, je sodišče ta dokaz zavrnilo kot nepotreben. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje sicer ne držijo, a je bil dokaz z izvedencem nepotreben iz drugih razlogov.

8V 7. čl. ZPP določa načelno dolžnost vsake stranke, da navede dejstva, v zvezi s katerimi naj se določen dokaz izvede, kar mora praviloma navesti v obliki dokaznega stavka.¹ Tožnik je že v tožbi predlagal postavitev izvedenca, in sicer v eni izmed alinej pod II. in pod III. točko tožbe, v katerih so navedena posamezna dejstva v zvezi z zatrjevano koristjo in nujnostjo del. Tožnik je v II. točki opisal izvedena dela, v III. točki pa, da so bila izvedena dela potrebna oz. celo nujna za sosednje zemljišče, na katerem stoji hiša toženke, saj se je tako uredilo odvodnjavanje na zadevni nepremičnini parc. št. 148/1 in iztekanje kanalizacije iz hiše toženke. Izrecno pa je navedel, da naj bi izvedenec podal mnenje o obsegu in tudi vrednosti izvedenih del. Poleg tega je tožnik na naroku 2. junija 2023 grajal neizvedbo dokaza z izvedencem, ki bi lahko potrdil vse njegove navedbe in se izrekel glede vseh izvedenih del, ki jih je izvedel tožnik, ki so bila nujno potrebna in so popolnoma spremenila stanje nepremičnin v korist pravdnih strank. Vsa navedena dejstva utemeljujejo zatrjevano koristnost izvedenih del za toženko in v danem primeru ne gre za povsem ločene sklope dejstev, ki bi terjali, da tožnik posebej navede, v zvezi s katerim sklopom dejstev je podan dokazni predlog z izvedencem. Zahteva, da bi moral tožnik za vsako od zatrjevanih pravno pomembnih dejstev oblikovati poseben dokazni stavek, je glede na okoliščine konkretnega primera pretirana.² V nadaljevanju bo pojasnjeno, zakaj izvedba dokaza z izvedencem vseeno ni bila potrebna.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožnik za dela ni imel potrebnega soglasja. Pri izvedenih delih nedvomno ni šlo za posel rednega upravljanja. Za posle rednega upravljanja se skladno s 3. odst. 67. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, zanje pa je skladno z 2. odst. 67. čl. SPZ potrebno nadpolovično soglasje solastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zadevnem primeru šlo za posel, ki presega redno upravljanje, saj so bila opravljena obsežna dela, s katerimi je bilo močno poseženo v sporno nepremičnino, kar navaja tudi tožnik sam. Pred njegovimi znatnimi posegi je bila nepremičnina v takem stanju (delna zamočvirjenost travnika) nesporno že daljše časovno obdobje (cca 50 let).

10Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik imel soglasje pokojnega očeta B. A. st., če ne izrecno pa vsaj konkludentno, ko je pri delih sodeloval, da pa ni izkazana trditev tožnika, da je tudi toženka z deli (vsaj) tiho soglašala. Nesporno je, da toženka na kraju več ni prebivala, pač pa je v času del živela v domu starejših občanov. Ugotovljeno je kvečjemu, da je toženka vedela za nekaj gramoza, ki ga je pripeljal tožnik, o čemer ji je povedal pokojni mož ter da je bila enkrat pri bratu na ..., pri čemer je zatrjevala, da del ni videla. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal, da je toženka sploh vedela za dela, in da je posledično sploh lahko odobravala vse posege (jih bila celo vesela), saj tožnik za te svoje trditve niti ni ponudil nobenih dokazov. Če za dela toženka ni vedela, je logično, da tudi dejstvo, da delom ni izrecno nasprotovala, nikakor ne pomeni, da je z deli molče soglašala. Pritožbene navedbe tožnika, da toženka zoper njega ni sprožila sodnega postopka zaradi del, pa kvečjemu potrjujejo, da za dela sploh ni vedela, pri čemer toženka ves čas dosledno vztraja. Glede na to, da sta s tožnikom v medsebojnem sporu in več postopkih že dlje časa, je zelo verjetno, da bi jim sicer nasprotovala. Dokazna ocena o tem, da tožnik ni imel ustreznega soglasja vseh solastnikov, je zato pravilna, ter prepričljivo in jasno obrazložena. Dokazno breme glede tega je bilo na tožniku, ki pa ga ni zmogel.

11Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da posel, ki ga je brez soglasja vseh solastnikov, torej kot delno tuj posel, opravil tožnik, ni bil tako nujen ali koristen za toženko, da bi bila ta kljub temu, da z njim ni soglašala, zavezana k njegovemu plačilu. Na podlagi 199. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se je tujega posla dovoljeno nepoklicano lotiti (poslovodstvo brez naročila - gestija) samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Iz navedenega izhaja, da je gestija dopustna zgolj takrat, kadar je nujna ali koristna.³ Oba pojma ne gre razumeti v vsakdanjem poljudnem pomenu, pač pa je treba gledati na namen pravila in upoštevati sodno prakso, ki se je ob tem klasičnemu institutu razvila.

12Za nujno gestijo gre, kadar škoda že nastaja ali pa grozi konkretna nevarnost njenega nastanka, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem. Tudi če škoda že nastaja, mora gestor dokazati takšno nujnost in neodložljivost posla, da se ga je moral lotiti sam, brez soglasja (so)lastnika in brez takojšnjega obvestila o svojem ravnanju.⁴ Dovoljena je le izjemoma, kadar je gestor v stiski, kadar posla ne bi bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda.⁵ Kadar pa domnevni gestor z deli čaka več mesecev, nedvomno pomeni, da ne gre za dela, ki jih ni bilo mogoče odložiti (in med tem iskati gospodarjevo privolitev), saj so namreč že bila odložena.⁶ Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik take nujnosti del ni izkazal, zlasti ker je, kot je sam navajal, "zalivalo" že prej in se del brez soglasja pokojnega očeta niti ne bi lotil. Navsezadnje pa je pravilna tudi presoja sodišča, da že sam enoletni odlog del kaže na to, da dela niso bila tako nujna, da bi upravičevala opravljanje tujega posla brez soglasja toženke.

13Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da opravljena dela za toženko ne predstavljajo očitne koristi, ki bi bila zamujena, če tožnik del ne bi opravil takrat in brez njenega soglasja. Ker ni sporno, da tožnikov oče travnika že od leta 2009/10 ni več uporabljal, prav tako tudi ne toženka, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da morebitni večji obseg obdelovalnih površin travnika na parceli št. 148/1 za toženko ne more predstavljati posebne koristi. Pri presoji koristi je namreč odločilna osebna korist toženke, zato je pravilno, da se vlaganj v nepremičnine, ki jih toženka ne uporablja, v konkretnem primeru ne upošteva v navedenem pomenu (zamude očitne koristi).⁷

14Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, ali so bila dela koristna za toženkino hišo. Bistveno vprašanje pri opravljanju tujega posla je, ali bi bila zamujena očitna korist, če dela ne bi bila opravljena takrat in brez soglasja toženke. Nesporno je, da je toženki pritekala voda v klet hiše, da je tako stanje že dlje časa in da ji voda ob nalivih v klet še vedno priteka, o čemer so skladno izpovedovali toženka, priče in tožnik sam, zato ni bistveno, ali je voda v klet pritekala tudi po cevi, speljani iz kleti, kar naj bi bilo po izvedenih delih preprečeno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal očitne koristi, ki bi bila zamujena, če del takrat ne bi opravil brez soglasja toženke.

15Ker je sodišče prve stopnje navedena ključna dejstva lahko zanesljivo ugotovilo že na podlagi zaslišanja pravdnih strank in prič, in je imelo v tem dovolj podlage za zaključek, da z deli ni bilo preprečeno, da bi bila zamujena očitna korist, in da niso bila neodložljiva v smislu siceršnjega nastanka konkretno grozeče škode, je po načelu ekonomičnosti pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem. Zgolj splošna, načelna koristnost del za solastnika, ki bi jo lahko izvedenec ugotovil (in kvantificiral) namreč pri zahtevku na podlagi 199. čl. OZ ni odločilna. Mutatis mutandis enako velja za preprečitev nastanka škode. Zgolj navedeno ne zadošča. Gestor mora preprečevati konkretno grozečo ali nastajajočo škodo, ne potencialne ali verjetne, možne.

16Materialna presoja navedenih dejstev, da torej ne gre za poslovodstvo brez naročila, ki bi bilo nujno ali bi bila zamujena očitna korist, če se tožnik del ne bi lotil brez soglasja toženke, je pravilna in tožnik tako ni upravičen do povračila stroškov na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila.

17Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo ne podaja nobenih novih argumentov in zgolj povzema razloge sodišča ter že podane argumente, zato kljub temu, da ima toženka do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in zato nepotrebno vlogo, posledično pa strošek zanjo trpi toženka sama (155. čl. ZPP).

¹ Ude, L. (2006). 7. člen ZPP. V: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga / Ude, L et al. Ljubljana: GV Založba, str. 353.
² VSL Sodba II Cp 705/2019 z dne 9. 10. 2019.
³ VSL Sodba I Cp 2920/2017 z dne 13. 6. 2018.
⁴ VSL Sodba II Cp 2108/2016 z dne 7. 12. 2016.
⁵ VSM Sodba I Cp 852/2020 z dne 12. 1. 2021.
⁶ VSL Sodba I Cp 929/2019 z dne 4. 9. 2019.
⁷ VSL Sodba in sklep II Cp 2727/2008 z dne 8. 10. 2008.