UPRS Sklep IV U 64/2020-23

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo¹ z dne 5. 2. 2020 je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju organ) med drugim odločila tudi o plačilu podpore tožniku za rejo govedi, pri čemer je v zvezi s tem zaradi sankcij znižala plačilo za 51,30 EUR (2,22 % znižanja), kar je edino sicer v zvezi z izdano odločbo sporno med strankama. V obrazložitvi glede navedenega zatrjuje, da je bilo neizpolnjevanje meril upravičenosti ugotovljeno pri največ treh živalih, zato se odobreni znesek tožniku za podporo reje govedi na podlagi prvega odstavka 31. člena v zvezi s tretjim odstavkom 31. člena Delegirane uredbe (EU) št. 640/2014 (v nadaljevanju Uredba) zmanjša za odstotek količnika med prijavljenimi zahtevki za govedo, pri katerih je bilo ugotovljeno neizpolnjevanje, in ugotovljenim številom govedi. Odobreni znesek pomoči se zmanjša za 2,22 %.

2Tožnikovo pritožbo zoper navedeni akt je toženka z odločbo z dne 30. 3. 2020 zavrnila.

3Tožnik v tožbi navaja, da je prvi imetnik živali prepozno priglasil odhod živali iz njegovega kmetijskega gospodarstva, vendar pa je bil neupravičeno sankcioniran tožnik. Sam je žival z ID št. ... še isti dan po prihodu na njegovo kmetijsko gospodarstvo vnesel v portal Volos, v kateri se vodi Centralni register govedi. Ocenjuje, da se toženka neupravičeno sklicuje na prvi odstavek 31. člena Uredbe, saj pri tožniku pri kontroli ni bilo ugotovljeno odstopanje med številom prijavljenih in ugotovljenih živali. Meni tudi, da se toženka neupravičeno sklicuje na Navodila za uveljavljanje ukrepov kmetijske politike za leto 2019, saj je ta dokument pravno nezavezujoč in je informativne narave. Predlaga, da se izpodbijani akt odpravi in se mu dodeli podpora za rejo govedi brez znižanja plačil zaradi sankcij, priglaša pa tudi stroške postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da 31. člen Uredbe določa upravne kazni v zvezi s prijavljenimi živalmi v okviru shem pomoči za živali ali ukrepov podpore na žival. Prvi odstavek 31. člena Uredbe se uporabi, če je neizpolnjevanje ugotovljeno pri največ treh živalih, kar je v primeru tožnika, in sicer napotuje na tretji odstavek istega člena. Žival SI ... znotraj obvezne reje pri tožniku izpolnjuje pogoje, zato je do plačila za rejo govedi upravičen. Ker pa je pri tej živali ugotovljeno neizpolnjevanje (ni pravilno identificirana ali registrirana v sistemu za identifikacijo in registracijo živali) v letu 2019, pred obdobjem obvezne reje, se določi znižanje v skladu s tretjim odstavkom 31. člena Uredbe. Pojasnjuje še, da tožnik ni bil sankcioniran na podlagi navodil, ampak na podlagi zakonodaje, navedene v odločbi organa in v odločbi toženke. Toženka je v odločbi navedla navodila le z namenom dodatnega pojasnila tožniku glede ugotovljenih živali in znižanega izplačila.

5Po pozivu sodišča z dne 13. 4. 2023, ali (in kdaj, če je) je končna odločba organa z dne 3. 4. 2020 postala dokončna in pravnomočna, je toženka sodišču z vlogo z dne 18. 4. 2023 sporočila, da je navedena končna odločba organa postala dokončna in pravnomočna 13. 5. 2020, ker tožnik zoper njo ni vložil pritožbe. Toženka zato navaja, da ta upravni spor ni dopusten, ker zoper izpodbijano končno odločbo ni predhodno vložila pritožbe (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Ne glede na navedeno pa bi bila nedopustna tudi tožba zoper začasno odločbo, ker je bila ta s 1. točko izreka pravnomočne končne odločbe št. 33101-45231/2019/11 z dne 3. 4. 2020 razveljavljena. Najkasneje 13. 5. 2020, ko je izpodbijana končna odločba postala pravnomočna, je torej začasna odločba prenehala pravno učinkovati. Zato tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora. Začasna odločba torej očitno ne posega v pravico tožnika ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 492/2011 z dne 15. 2. 2012. Zato predlaga, da naj sodišče primarno razsodi, da se tožba zavrže, podrejeno pa, da se tožba zavrne, v vsakem primeru pa naj vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

6Sodišče je tožnika z navedeno vlogo toženke seznanilo in mu dalo rok 8 dni za eventualno izjavo o vlogi, vendar pa tožnik na navedeno vlogo ni odgovoril.

K I. točki izreka:

7Dejstvoma o dokončnosti in pravnomočnosti končne odločbe toženke z dne 3. 4. 2020 in dejstvu, da zoper njo tožnik ni vložil pritožbe, tožnik ni ugovarjal, zato sodišče navedenim dejstvom kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

8Tožba ni dopustna.

9Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oz. pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oz. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11S prvim odstavkom končne odločbe toženke z dne 3. 4. 2020, ki je postala dokončna in pravnomočna 13. 5. 2020, se razveljavi (priloga A3 in B1) začasna odločba z dne 5. 2. 2020, zoper katero je tožnik vložil upravni spor. To pomeni, da mu je s 13. 5. 2020, tj. že pred vložitvijo tožbe, pravni interes za odločitev v zvezi z izpodbijano začasno odločbo prenehal, saj akt, ki ga s tožbo izpodbija, ne obstaja več (ker je bil razveljavljen s pravnomočno končno odločbo z dne 3. 4. 2020). Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel več izboljšati svojega pravnega položaja. S tem ne izkazuje pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne pravovarstvene potrebe.

12Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika v postopku ne obstaja, tožbo tožnika na podlagi šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Glede na to, da je bila tožnikova tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za obravnavo tožbe, sodišče vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati.

13Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

K II. točki izreka:

14Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹ Tožnik je sicer v uvodu tožbe navedel, da izpodbija končno odločbo organa z dne 3. 4. 2020, vendar pa je iz njegovih tožbenih navedb (o vložitvi pritožbe zoper izpodbijani akt in o odločitvi drugostopnega organa o njej 30. 3. 2020) smiselno izhajalo, da dejansko vlaga upravni spor zoper začasno odločbo organa z dne 5. 2. 2020. Sodišče je z dopisom z dne 13. 4. 2023 tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni specificira, zoper kateri akt dejansko vlaga tožbo, sicer bo sodišče štelo, da jo vlaga zoper začasno odločbo z dne 5. 2. 2020 (v zvezi z odločbo druge stopnje z dne 30. 3. 2020). Zoper končno odločbo z dne 3. 4. 2020 tožnik namreč ni vložil pritožbe (kot bo razvidno iz kasnejše obrazložitve), zato bi sodišče zaradi navedenega tožbo zoper zadevno končno odločbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik na navedeni poziv sodišča ni odgovoril, zato je sodišče štelo, da izpodbija z zadevno tožbo začasno odločbo organa z dne 5. 2. 2020 v zvezi z odločbo drugostopnega organa o pritožbi zoper njo z dne 30. 3. 2020.