VSRS Sodba II Ips 432/2000

Revizija se zavrne.

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 12.10.1991 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 1,450.000,00 SIT in mu povrniti 212.325,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 dalje do plačila, medtem ko je v presežku za 780.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je prometno nesrečo povzročil toženec, tožnik pa ni nič prispeval k njej. Za telesne bolečine in za neprijetnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo zahtevanih 550.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 280.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,400.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno in popolno, menilo pa je tudi, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper to sodbo v zvezi s prvostopno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri tem, da obstaja tožnikova sokrivda, saj je pomemben trenutek, ko sta se stranki zagledali. Neutemeljena je odškodnina za strah. Previsoka je odškodnina zaradi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in odškodnina je previsoka, upoštevajoč mnenje izvedenca. Posledic praktično ni.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res je tožena stranka podala sodišču tri predloge, da pozove zavarovalnico, pri kateri je imel toženec odgovornostno zavarovano svoje vozilo, naj vstopi v pravdo namesto toženca, naj se mu pridruži kot intervenient ter naj se obvesti o pravdi. Če sodišče na te predloge ni reagiralo ali ni moglo reagirati zaradi pretrganih odnosov z ZRJ, to ne pomeni kršitve, ki bi vplivala ali utegnila vplivati na pravilnost odločitve sodišča o stvari sami. To pomeni, da sploh ne bi moglo iti za relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP (1977) in nadalje, da revizija zaradi očitane opustitve sodišč sploh ni dovoljena (prvi odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Prav to pa skuša tožena stranka, ki dozdevno povzema izvedenčeve ugotovitve, da zlom čolnička levega zapestja praktično ni pustil posledic (izvedenec je namenil tem posledicam celo stran svojega mnenja in med drugim ugotovil, da gre za 10-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti) in da se tožnik ob nesreči ni ustrašil (ta okoliščina sploh ni v domeni izvedenčevega dela, kar zadeva vprašanje, ali se je takrat tožnik res ustrašil ali ne). Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in tako jo sme revizijsko sodišče preizkusiti le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 382. člena in 386. člen ZPP (1977)). Ob takšnem preizkusu ni mogoče ugotoviti, kam meri revizija s trditvijo, da je "pomemben moment, ko sta se tožnik in toženec zagledala".

Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnik vozil pravilno po svoji desni strani, da pa je toženec vozil prehitro ter da je glede na svojo hitrost in mokro površino ceste prenaglo reagiral, zaradi česar ga je v desnem ovinku zaneslo čez sredo ceste v tožnikov traktor. Če bi tožnik vozil s primerno hitrostjo in po svoji desni strani (širina ceste, na kateri se je zgodila nesreča, je 5 metrov), do trka ne bi prišlo. Pritrditi pa velja reviziji, da je "mesto trčenja rezultat reagiranja obeh udeležencev v nesreči". Kot rečeno, je tožnik vozil pravilno, toženec pa ne in tudi ni pravilno reagiral. Na neobrazloženo zatrjevanje o obstoju tožnikove sokrivde ni kaj odgovoriti kot to, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepali, da tožnik ni v ničemer soodgovoren za nastalo škodo.

V zvezi z višino prisojenih odškodnin revizija spet z ničemer ne pojasni, zakaj je neutemeljeno prisojena odškodnina za strah in zakaj je previsoko prisojena zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in da je "sodišče odmerilo tudi previsoko odškodnino, upoštevajoč mnenje izvedenca" (katere odškodnine?). Čim je ugotovilo, da se je tožnik močno prestrašil, ko ga je vrglo s traktorja, da se je skotalil po tleh, in ko je traktor dvignilo v zrak in ga zasukalo, tožnik pa je imel pri tem občutek, da vse leti oziroma drsi za njim, je očitno, da je šlo za zelo intenziven strah, pa čeprav kratkotrajen. Že takšen pa (poleg strahu, ki ga je tudi izvedenec ugotovil v zvezi z zdravljenjem) pomeni zakonsko podlago za prisojo odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). V zvezi z neprijetnostmi med zdravljenjem tožena stranka v pritožbi ni imela pomislekov, zdaj pa jih nedoločno omenja. Ni videti, zakaj sodišče ne bi upoštevalo, če na to misli revizija, dejstev, da je moral tožnik nositi mavec, da je moral šestkrat na pregled k zdravniku, da je moral opraviti terapijo s kopanjem in razgibavanjem v mlačni vodi, da je moral petnajstkrat na fizioterapijo in devetkrat na pregled v domačo ambulanto ter da je bil enajstkrat rentgensko pregledan. Vse to so nevšečnosti, ki jih sodna praksa upošteva pri odmeri odškodnine.

Revizijsko sodišče je še po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo glede višine odškodnin za posamezne oblike negmotne škode in pri tem ugotovilo, da upoštevaje določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih niso previsoko odmerjene.

Revizija se je tako pokazala v celoti kot neutemeljena in zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).