UPRS Sodba II U 448/2019-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Uvodno o upravnem postopku

1Inšpektorica za okolje (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo tožnici, inšpekcijski zavezanki, v izreku naložila, da mora v zvezi z rabo geotermalne vode iz vrtine Do-3g/05, koordinate: X: 166904, Y: 603382, Z: 170 (v nadaljevanju vrtina), izvesti sanacijske ukrepe: - zagotoviti, da ne bo presežena letna dovoljena količina odvzema termalne vode 189.216 m3/leto iz Uredbe o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe R., d.o.o. iz vrtine Do-3g/05 (v nadaljevanju Uredba), z rokom ureditve do 31. 12. 2021 in - zagotoviti, da ne bo prihajalo do preseganja trenutnih dovoljenih količin črpanja termalne vode 6 l/s iz Uredbe, z rokom ureditve do 31. 12. 2021 (1. točka). Organ je zavezanki tudi naložil, da ga mora takoj po odpravi nepravilnosti pisno obvestiti (2. točka). Ugotovil je tudi, da v tem postopku stroški do izdaje odločbe niso nastali (3. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku z zapisnikom z dne 1. 2. 2019 ugotovljeno, da je tožnica z izdelavo Programa zmanjševanja porabe geotermalne vode z januarja 2019 (v nadaljevanju Program) izvršila obveznost iz odločbe št. 06182-1700/2018-7 z dne 8. 10. 2018, s katero je bilo stranki odrejeno, da mora v treh mesecih od vročitve odločbe izdelati program ukrepov s terminskim planom izvedbe ukrepov, s katerimi bo zagotovila, da ne bo več kršila predpisanih pogojev pri izvajanju vodne pravice za rabo termalne vode iz vrtine na parc. št. 8374/2 k.o. B., določene v Uredbi, tako da ne bo presežena največja dovoljena skupna letna količina rabe vode iz vrtine in največji dovoljeni trenutni pretok. Program je morala tožnica izdelati zaradi ugotovljenih neskladnosti rabe geotermalne vode za ogrevanje rastlinjakov za vzgojo orhidej glede na določbe Uredbe kot prvi ukrep za odpravo kršitve po Uredbi. Program zajema načrt ukrepov, ki jih mora tožnica izvesti za odpravo nepravilnosti po Uredbi. V istem dokumentu doda, da je poleg teh ukrepov del tega gradbenega dovoljenja tudi investicija v reinjekcijsko geotermalno vrtino oz. opremo/povezovalni vod ter objekt/strojnica ter da bi z reinjekcijsko vrtino tudi, če ne bi zmanjšala porabe vode, zadostila koncesijskim zahtevam. Nadalje je bilo med postopkom ugotovljeno, da je tožnica pridobila Okoljevarstveno soglasje z dne 19. 3. 2019 za poseg: logističen center in razširitev obstoječe proizvodnje tožnice na zemljiščih v k.o. B. s tam navedenimi parcelami. Tožnica načrtuje izgradnjo dodatne peči na zemeljski plin, dodatno kogeneracijo na zemeljski plin in toplotne črpalke, da si s tem zagotovi nadomestilo za potrebno energijo ob zmanjšani porabi geotermalne vode za ogrevanje rastlinjakov z orhidejami v sklopu izgradnje logističnega centra in razširitve obstoječe proizvodnje. Organ je pridobil še Poročilo o obratovalnem monitoringu odvzema termalne vode za leto 2017 za tožničin objekt Do-3g/05 na lokaciji B. z dne 8. 3. 2018, da bodo za usklajeno rabo geotermalne vode iz vrtine po koncesijski pogodbi vir energije nadomestili s fosilnimi gorivi, in sicer z investicijo v plinsko kogeneracijo, toplotno črpalko in dodatno peč za zemeljski plin, da so k temu projektu oz. investiciji pristopili leta 2017, da si morajo zato pridobiti tudi gradbeno dovoljenje, okoljevarstveno soglasje, da načrtujejo zaključek vseh del do 31. 12. 2021 in tudi dodala, da je določena dovoljena trenutna količina vode nespametna in tehnično neupravičena in neizvedljiva, ker energetska potreba po ogrevanju ni linearna, ampak eksponentna, poleti ne rabijo ogrevanja in 6 l/s predstavlja zgolj matematično razdelitev največje dovoljene količine po koncesijski pogodbi na celo leto. ARSO je 9. 8. 2005 tožnici izdala delno vodno dovoljenje št. 35532-11/2005, s katerim se dovoljuje neposredna raba vode za pridobivanje toplote iz vrtine v količini največ 30 l/s, oz. na leto 946.080 m3. To delno vodno dovoljenje je veljalo do 31. 12. 2007. Tožnica je 3. 1. 2008 vložila zahtevek za podaljšanje izdanega vodnega dovoljenja za obdobje desetih let. Zavezanka si je s koncesijsko pogodbo (v nadaljevanju pogodba) in koncesijskim aktom - Uredbo pridobila koncesijo za rabo termalne vode za ogrevanje tožničinih objektov. Na podlagi izdelanega programa ukrepov stranke z januarja 2019, podatkov iz obdelave monitoringa termalne vode za 2017 s strani ARSO ter določb Uredbe je organ ugotovil nepravilnosti, ki jih mora tožnica še odpraviti, in sicer presežene letne dovoljene količine odvzema termalne vode iz vrtine in preseganje trenutnih dovoljenih količin črpanja termalne vode iz vrtine. Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti je organ upošteval ocenjen čas, potreben za izvedbo sanacijskih ukrepov, ki ga je predlagala tudi stranka.

3Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Uredba v drugem odstavku 1. člena določila obseg koncesije 189.216 m3/leto z izrecno možnostjo povečanja obsega. Tak obseg je bistveno nižji od obsega vodne pravice, ki jo je tožnica imela na podlagi vodnega dovoljenja z dne 9. 8. 2005 in katerega podaljšanje je zahtevala v vlogi. V obdobju zadnjih treh let od podpisa Uredbe je bilo direktorju tožnice, S. S., v imenu in za račun tožnice s strani več organov večkrat zagotovljeno, da gre pri vprašanju količine le za formalno vprašanje ter da bo prišlo do povečanja obsega vodne pravice in s tem spremembe Uredbe in na podlagi te sklenjene pogodbe. Tako je že ob sprejetju Uredbe vlada RS sprejela sklep z dne 16. 12. 2015, v katerem se je seznanila, da se bo v letu 2016 obseg vodne pravice iz Uredbe povečal, in sklenila, da se bodo proste količine geotermalne vode¹ podelile podjetjem s kmetijsko proizvodnjo, med katere sodi tudi tožnica. V začetku leta 2016 je bil na sestanku na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo med tožnico, Ministrstvom za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvom za okolje in prostor sklenjen ustni (t.i. gentlemanski) dogovor, da lahko tožnica porablja podzemno vodo iz zadevne vrtine v količini, ki je večja od izrecno določene v Uredbi in v pogodbi, in sicer do količine 350.000 m3/leto, in da bo še v letu 2016 sklenjen tudi aneks k pogodbi, ki bo tudi formalno dovoljeval povečane količine. Tak dogovor je bil sklenjen, upoštevajoč navedeni sklep vlade RS z dne 21. 9. 2016 in Dovoljenje za raziskavo podzemnih voda in upoštevajoč, da je tožnica pristopila k izgradnji reinjekcijske vrtine, kar izkazujeta Dovoljenje za raziskavo podzemnih voda z dne 21. 9. 2016 in 10. 1. 2019. Da je bila tožnici dovoljena večja količina rabe podzemne vode iz vrtine, izhaja tudi iz izračunov letnega plačila za koncesijo Ministrstva za okolje in prostor, Direkcije RS za vode za leto 2017 za 286.972 m3/leto. Tako letno plačilo je tožnica tudi v celoti plačala. S črpanjem geotermalne vode s strani tožnice tudi ni prihajalo do negativnega vpliva na okolje, saj niso bile presežene količine vseh dovoljenih odvzemov termalne vode v Republiki Sloveniji. Skladno z drugim odstavkom 1. člena Uredbe in drugim odstavkom 3. člena pogodbe se namreč za tožnico izrecno šteje, da izpolnjuje predpisane pogoje glede povečanja obsega koncesije, tak povečan obseg pa ji je bil s strani pristojnih organov tudi priznan, lahko pa se ji obseg koncesije še poveča v primeru zagotovitve reinjeciranja. Posledično tožnica v letu 2017 ni rabila vode iz vrtine v večjem obsegu, za katerega ji je bila podeljena vodna pravica, temveč ji je bil večji obseg dovoljen skladno s sklepom vlade, Uredbe in pogodbe ter ravnanja pristojnih organov. Do očitane prekoračitve letne dovoljene količine odvzema termalne vode iz Uredbe tako ni prišlo, saj je dejansko stanje o pravno relevantnih okoliščinah zmotno oz. nepopolno ugotovljeno. Glede načrpanih 27,5 l/s pojasnjuje, da predstavlja meritev načrpane vode z enoto l/s letno povprečje in se ne sme obravnavati kot trenutni odvzem. Uporaba vode sovpada s potrebami gospodarske dejavnosti, kar pomeni, da je uporaba vode pozimi, ko obstaja potreba po ogrevanju, večja. Organ napačno ni ugotovil, da že obstoječa Uredba in pogodba določata, da tožnica izpolnjuje pogoje za večji obseg rabe vode, kot je izrecno določen v Uredbi. Organ je zaradi zgoraj omenjenih razlogov uporabil predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, organ je izdal odločbo, katere se ne da preizkusiti. S tem sta bili storjeni bistveni kršitvi pravil iz upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prekršena ji je bila pravica do izjave, ni bila nikoli seznanjena o pravnih posledicah ugotovitev o preseganju dovoljene količine odvzema termalne vode in preseganju dovoljenega trenutnega odvzema termalne vode. Organ ni pojasnil, zakaj ni upošteval pojasnil in predlaganih dokazov tožnice glede dogovora s koncedentom in pojasnil glede letnega povprečja, v tem delu se odločbe ne da preizkusiti. Sklicuje se na prvi odstavek 9. člena ZUP in na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015. Tožnice namreč organ nikoli ni seznanil o pravnih vidikih in posledicah, ki utegnejo nastati za tožnico kot zavezanko z odločbo, ki zapoveduje izvedbo sanacijskih ukrepov. Namen načela zakonitosti v prekrškovnem materialnem pravu je v preprečevanju samovoljne in arbitrarne uporabe državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. V izpodbijani odločbi ni navedenih določb predpisov, na katere se opira odločba, niti ni navedenih razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali takšno odločitev. Tožnica nadalje opozarja na nekatere kršitve njenih ustavno varovanih pravic: enako varstvo pravic strank (22. člen Ustave RS), pravico stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), pravico do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave RS) ter s tem tožničino pravno varnost. Tožnica predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter s sodbo samo odloči o stvari, tako da inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno pa predlaga, naj po odpravi odločbe vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške postopka.

5Tožena stranka je sodišču po pozivu poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodni senat je 8. 11. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

7Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 15. 12. 2022, kjer je vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predloženih v spis, in sicer tožnice A1 do A22 ter tožene stranke B1 do B3.

8Sodišče pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank (glede razumevanja obsega vodne pravice tožnice in njenega povečanja glede na vsebino Uredbe, pogodbe in gentlemanski dogovor) in zaslišanje priče C. C. (o gentlemanskem dogovoru), saj izvedba teh dokazov glede na materialnopravno izhodišče sodišča v povezavi z izvedenimi dokazi ni bilo potrebna, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

K I. točki izreka

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je organ izpodbijano odločbo tudi po presoji sodišča izdal v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili v zvezi z 9. točko devetega odstavka 175. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), pri čemer je z dopolnitvijo po drugostopenjskem organu pravilno in celovito ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve. Zato sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva:

11Obseg podeljene pravice posebne rabe termalne vode za ogrevanje tožničinih objektov iz vrtine je bil tožnici določen z Uredbo (A4) ter pogodbo (A7), sklenjeno 7. 1. 2016 med vlado RS in tožnico. Pogodba v drugem odstavku 3. člena, Uredba pa v drugem odstavku 1. člena, določata, da je največja dovoljena skupna letna prostornina (količina) tožničine rabe podzemne vode iz vrtine 189.216 m3/leto oz. Uredba nadaljuje, da je to 6 l/s. Tako Uredba kot tudi pogodba pa obenem izrecno določata, da se šteje, da koncesionar (tožnica) izpolnjuje predpisane pogoje glede povečanja obsega koncesije in da se ji obseg koncesije lahko poveča v primeru zagotovitve reinjeciranja.

12Tožnica sicer zatrjuje, da je bilo na podlagi Uredbe, pogodbe, sklepa vlade z dne 16. 12. 2015, obeh dovoljenj za raziskavo podzemnih voda in gentlemanskega sporazuma na sestanku leta 2016 med tožnico in MKGP ter MOP dogovorjeno, da lahko tožnica uporablja podzemno vodo iz zadevne vrtine v količini, ki je večja od tiste, določene v Uredbi in pogodbi, in sicer do količine 350.000 m3/leto. Zato meni, da ni prekršila največjega dovoljena obsega rabe podzemne vode/leto. V zvezi s tem predlaga zaslišanje direktorja tožnice oz. zaslišanje strank in priče C. C. Tožena stranka sicer ni prerekala, da bi do takšnega ustnega dogovora v letu 2016 prišlo. Vendar pa četudi navedeno drži, je to v nasprotju z načelom zakonitosti, ki veže organ pri uporabi materialnega prava ne le v inšpekcijskih postopkih, pač pa tudi v upravnih postopkih v zvezi s podeljevanjem in sklepanjem koncesijskih pogodb. Organ namreč odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih aktih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (prvi odstavek 6. člena ZUP).

13Uredbo glede rabe termalne vode namreč lahko sprejme vlada kot koncesijski akt na podlagi 137. člena ZV-1 v zvezi s 108. členom ZV-1 in dvanajstim odstavkom 199. a člena ZV-1. Na njeni podlagi vlada oz. njen pooblaščenec sklene s koncesionarjem še koncesijsko pogodbo. Za vsako spremembo (v konkretni zadevi povečanje) količine rabe termalne vode bi vlada morala spremeniti koncesijski akt oz. sprejeti novega². Skladno z 21. členom Zakona o vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS) namreč lahko vlada z uredbo podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oz. drugega predpisa, pri čemer uredbo lahko izda le na podlagi posebnega pooblastila v zakonu (prvi in drugi odstavek).³ Kadar ne odloči z drugim aktom, sprejme vlada sklep (šesti odstavek).

14Minister tako ne more namesto vlade (pri čemer tožnik niti ni zatrjeval, da bi na sestanku leta 2016 ministra nastopala po posebnem pooblastilu vlade) dovoliti več, kot bi sicer lahko v konkretni zadevi dovolila vlada z Uredbo. Glede na navedeno, ker se je tožnik le ustno dogovarjal z ministroma glede povečanja obsega rabe podzemne vode, ki bi bila večja od tiste, določene z Uredbo in pogodbo, pri čemer ni niti zatrdil, da bi v zvezi z njegovo rabo podzemne vode po gentlemanskem dogovoru iz leta 2016 prišlo do spremembe oz. izdaje nove Uredbe (prišlo pa ni niti do aneksa k pogodbi), je tožena stranka ravnala pravilno, ko skladno z načelom zakonitosti ni upoštevala zatrjevanj tožnice, da je sklenila gentlemanski dogovor o povečanju obsega rabe termalne vode in da zato ni kršila obsega rabe, sicer določene v Uredbi in pogodbi. Zato, ker bi bilo upoštevanje takšnega zatrjevanega gentlemanskega dogovora v izrecnem nasprotju z načelom zakonitosti, po katerem mora organ ravnati, in ga zato sodišče glede presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve organa ne sme upoštevati, sodišče v zvezi z gentlemanskim dogovorom tudi ni zaslišalo strank in priče C. C.

15Zaradi navedenega sodišče tudi ni zaslišalo strank v zvezi z razumevanjem pogodbene volje strank o tem, ali je tožnica že na podlagi obstoječe Uredbe lahko uporabljala več termalne vode, kot je bilo v Uredbi in pogodbi določeno (v zvezi z vsebino določbe drugega odstavka 1. člena Uredbe oz. drugega odstavka 3. člena pogodbe, kjer je določeno, da se šteje, da koncesionar (tožnica) izpolnjuje predpisane pogoje glede povečanja obsega koncesije in da se ji obseg koncesije lahko poveča v primeru zagotovitve reinjeciranja). Nesporno glede na Uredbo in pogodbo tožnica že ob njunem nastanku izpolnjuje pogoje glede povečanja obsega koncesije, vendar pa (ne glede na to, ali je pravilna razlaga navedene določbe, da lahko tožnica že takoj koristi večji obseg, ali le, če bo izpolnjen še nadaljnji pogoj - če bo zagotovila reinjeciranje, do katerega med strankama sicer nesporno s strani tožnice še ni prišlo⁴) bi morala tudi v tem primeru biti Uredba spremenjena oz. sprejeta nova skladno z načelom zakonitosti (9. člen ZUP v zvezi z 21. členom ZVRS), posledično pa spremenjena tudi pogodba, da bi se natančno določilo, kakšno količino podzemne vode lahko zakonito uporablja tožnica.

16Navedeno velja tudi glede dejstva, da je vlada sprejela sklep z dne 16. 12. 2015, v katerem se je seznanila, da se bo v letu 2016 povečal obseg vodne pravice iz Uredbe skladno s predpisi, ki urejajo vode, če bo koncesionar za to izpolnjeval predpisane pogoje, pri čemer se bodo proste količine vode prednostno dodelile podjetjem s kmetijsko proizvodnjo, med katere sodi nesporno sicer tudi tožnica. Vendar pa zopet ne glede na to, ali je pogoj za dovolitev večjega obsega rabe termalne vode v zvezi s tem sklepom izpolnjevanje pogoja zagotovitve reinjeciranja s strani tožnice glede na Uredbo in pogodbo, bi morala kljub navedenemu sklepu biti Uredba spremenjena oz. sprejeta nova skladno z načelom zakonitosti (9. člen ZUP v zvezi z 21. členom ZVRS), posledično pa spremenjena tudi pogodba, da bi se natančno določilo, kakšno količino termalne vode lahko zakonito uporablja tožnica.

17Sodišče pripominja, da dejstvo, da je tožnica za rabo termalne vode poravnala letno plačilo za koncesijo za leto 2017 Ministrstvu za okolje in prostor za 286.972 m3/leto (kolikor jo je nesporno tudi uporabila iz vrtine), še ne pomeni in ne izkazuje, da je bila uporaba takšne količine termalne vode tožnici tudi dovoljena. Kot že navedeno, bi to tožnica lahko izkazala le s spremenjeno oz. novo Uredbo, ki bi določila povišanje količine termalne vode, ki jo tožnica letno lahko uporabi.

18Pravno relevantno v zvezi z obravnavano zadevo tudi ni dejstvo, da z rabo geotermalne vode s strani tožnice ni prihajalo do negativnega vpliva na okolje, saj niso bile presežene količine vseh dovoljenih odvzemov termalne vode v Republiki Sloveniji. Četudi to drži, navedeno še ne pomeni, da je za takšno količino termalne vode, kot jo je tožnica uporabila v letu 2017, imela tudi dovoljenje (kar bi, kot že navedeno, lahko izkazala tožnica le s spremenjeno oz. novo Uredbo, ki bi določila povišanje količine termalne vode, ki jo tožnica letno lahko uporabi).

19Zato sodišče ugotavlja, da je organ pravilno ugotovil, da je tožnica uporabila v letu 2017 več od dovoljene količine vode po Uredbi in pogodbi, ko je uporabila 286.972 m3/leto podzemne vode namesto dovoljenih 189.216 m3/leto.

20Med strankama je nadalje še sporno, ali 6 l/s, navedenih v drugem odstavku 1. člena Uredbe, pomeni največjo dovoljeno količino rabe termalne vode trenutno ali v letni količini. Tožnica sicer z gramatikalno razlago želi prikazati, da gre za letno količino (k čemur naj bi napeljevala uporaba izraza "oziroma” v določbi)⁵, kar pa je za tožnico tudi logično, saj se pozimi porabi več termalne vode kot poleti. Vendar pa izrecno drugače izhaja iz 1. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa pogoje izvajanja koncesije in izrecno določa, da mora koncesionar pri izvajanju koncesije izpolnjevati način rabe podzemne vode tako, da zagotavlja, da ni presežena največja dovoljena trenutna količina rabe podzemne vode (kar pa je lahko le 6 l/s in ne 189.216 m3/leto, ki je očitno največja dovoljena letna prostornina rabe podzemne vode, ki tudi ne sme biti presežena po tej določbi; navedena podatka pa sta edina številčna podatka iz drugega odstavka 1. člena Uredbe, na katerega se to določilo sklicuje).

21Zato sodišče ugotavlja, da je organ pravilno ugotovil, da je tožnica presegla največjo trenutno dovoljeno količino vode po Uredbi, ko je v letu 2017 odvzemala trenutno največ 27,5 l/s podzemne vode namesto dovoljenih 6 l/s.

22Tožnica v zvezi z izpodbijano odločbo uveljavlja tudi bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Navaja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, da ni bila nikoli seznanjena o pravnih posledicah ugotovitev o preseganju dovoljene količine odvzema termalne vode in ne o preseganju dovoljenega trenutnega odvzema termalne vode. Prekršena ji je bila pravica do izjave, sklicuje se na prvi odstavek 9. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v 2. stopenjski določbi pravilno poudarila, da je bila tožnica seznanjena z ugotovitvami v Zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 9. 8. 2018⁶, ki ji je bil skladno z 9. členom ZUP in 29. členom Zakon o inšpekcijskem nadzoru vročen v seznanitev in izjavo z dopisom z dne 4. 5. 2018. V pojasnilih z dne 22. 8. 2018 je tožnica navedla, da ji je bila dovoljena večja količina rabe podzemne vode iz zadevne vrtine in da to izhaja tudi iz izračunov letnega plačila za koncesijo v letu 2017 za 286.972 m3, to pa je količina, ki je bila naknadno dogovorjena. V nadaljevanju se je organ seznanil s Poročilom, ugotovitve, ki izhajajo iz njega, pa predočene tožnici na zaslišanju 1. 2. 2019, kot razvidno iz zapisnika iz tega dne.⁷ Tožnica je izjavila, da je v letu 2017 pristopila k projektu za zmanjšanje porabe geotermalne vode in si za to pridobiva ustrezna upravna dovoljenja; glede ugotovitve o preseženi dovoljeni skupni letni količini rabe vode iz vrtine pa, da je določena dovoljena trenutna količina vode nespametna in tehnično neupravičena in neizvedljiva, ker energetska potreba po ogrevanju ni linearna, ampak eksponentna, saj poleti ne rabimo ogrevanja in 6 l/s predstavlja zgolj matematično razdelitev največje dovoljene količine po koncesijski pogodbi na celo leto. Tožnica je bila na zaslišanju 1. 2. 2019 tudi seznanjena, da bo v postopku na podlagi tudi teh podatkov izdana dopolnilna inšpekcijska odločba glede izdelave ukrepov, s katerimi bo zagotovila, da ne bo več kršila predpisanih pogojev pri izvajanju vodne pravice za rabo termalne vode iz vrtine, določene v Uredbi, tako da ne bo presežena največja dovoljena skupna letna količina rabe vode iz vrtine in največji dovoljeni trenutni pretok, na kar tožnica ni imela pripomb. Sodišče tako ugotavlja, da ugovor tožnice o kršitvi njene pravice do izjave ne drži, saj se je skladno z 9. členom ZUP lahko seznanila in izjavila o vseh za izpodbijano odločitev pravno relevantnih ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter z ugotovitvijo organa, da njeno ravnanje predstavlja kršitev določb Uredbe.

23Tožnica navaja še, da je organ izdal odločbo, katere se ne da preizkusiti. Meni, da organ ni pojasnil, zakaj ni upošteval pojasnil in predlaganih dokazov tožnice glede dogovora s koncedentom in pojasnil glede letnega povprečja, v tem delu se odločbe ne da preizkusiti. Navaja, da v izpodbijani odločbi tudi ni navedenih določb predpisov, na katere se opira odločba, niti ni navedenih razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali takšno odločitev. V drugostopenjski odločbi je tožena stranka dopolnila prvostopenjsko odločbo, na vse navedeno po presoji sodišča pravilno odgovorila in navedla, da predstavlja ravnanje tožnice kršitev 1. točke prvega odstavka 3. člena v povezavi z drugim odstavkom 1. člena Uredbe, tj. predpisa, izdanega na podlagi prvega odstavka 137. in dvanajstega odstavka 199.a člena ZV-1 (ter tudi 165. člena Zakona o varstvu okolja), kar pomeni, da je organ v konkretni zadevi pravilno uporabil pravni predpis, tj. izrekel ukrep po določbi 9. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1. Izpodbijana odločba je obrazložena skladno z 214. členom ZUP in jo je moč preizkusiti. Posledično sodišče ugotavlja, da tudi ugovor neobrazloženosti izpodbijane odločbe ni utemeljen.

24Tožnica še zatrjuje, da so ji bile z izpodbijano odločbo prekršene ustavne pravice. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Takšna je tudi izpodbijana odločba v konkretni zadevi. Zato tožnica sodnega varstva pravic ne more uveljavljati v okviru t.i. subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev za dopustnost tožbe v upravnem sporu, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker se v konketni zadevi izpodbijana odločba lahko izpodbija v rednem upravnem sporu, sodišče tožbe ni presojalo še po 4. členu ZUS-1.

25Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka

26Sodišče je sprejelo odločitev o stroških skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ To so količine geotermalne vode, za katere so bile podeljene koncesije brez javnega razpisa, pa ni prišlo do podpisa koncesijskih pogodb.
² Tako kot je to npr. storila vlada glede družbe D., d.o.o., ki ni sklenila koncesijske pogodbe za rabo termalne vode kljub izdani Uredbi, zato je izdala še Uredbo o prenehanju veljavnosti Uredbe o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje in potrebe kopališča iz vrtine Sob-1/87, kot zatrjuje tožnica na 7. strani tožbe.
³ Z odlokom ureja vlada posamezna vprašanja ali sprejema posamezne ukrepe, ki imajo splošen pomen, ter sprejema druge odločitve, za katere je z zakonom ali z uredbo določeno, da jih ureja vlada z odlokom (tretji odstavek). Svojo notranjo organizacijo in delo ureja vlada s poslovnikom in sklepi (četrti odstavek). O imenovanjih in razrešitvah ter v upravnih zadevah iz svoje pristojnosti, kakor tudi o drugih posamičnih zadevah iz svoje pristojnosti izdaja vlada odločbe (peti odstavek). Za izvrševanje predpisov Evropske unije vlada izdaja uredbe in druge akte iz svoje pristojnosti (sedmi odstavek).
⁴ Sodišče sicer pripominja, da je že glede na gramatikalno razlago tega določila jasno, da bi se sicer povečanje obsega rabe podzemne vode glede na Uredbo lahko zagotovilo le, če bi tožnica zagotovila reinjeciranje, do katerega pa še sicer ni prišlo.
⁵ Saj se drugi odstavek prvega člena Uredbe glasi: Obseg vodne pravice, izražen kot največja dovoljena skupna letna prostornina (količina) rabe podzemne vode iz vrtine Do-3g/05, je 189.216 m3/leto oz. 6 l/s.
⁶ Seznanjena je bila, da je bila, po poročanju Direkcije Republike Slovenije za vode, s strani tožnice napovedana količina za koncesijo za leto 2017 246.380 m3, torej več kot je z Uredbo dovoljena največja dovoljena skupna letna količina rabe vode iz vrtine in bila pozvana k izjavi tudi o tej napovedi.
⁷ Seznanjena je bila, da je po Uredbi o koncesiji največja dovoljena skupna letna količina rabe vode iz vrtine 189.216 m3, da pa je tožnica v letu 2017 porabila več od dovoljenega, in sicer 286.972 m3 in da je bil največji dovoljeni trenutni pretok med rednim obratovanjem stalno presežen.