UPRS Sodba I U 1485/2021-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06182-714/2021-4 z dne 17. 3. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik do 15. 4. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A. zagotoviti prevzem 25,68 ton ostale odpadne embalaže (klas. Številka odpadka 15 01 06), ki jo je izvajalec javne službeA., zbral od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 in jo predhodno skladišči v zbirnem centru na prej navedenih lokacijah (1. točka izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da mora tožnik takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da bi moral tožnik kot družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE) glede na Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020 v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 pri navedenem izvajalcu javne službe (IJS) prevzeti 54,17 ton odpadne embalaže (št. odpadka 15 01 06), v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je v tem obdobju prevzel zgolj 28,49 ton te. Tožnik bi moral tako v navedenem obdobju prevzeti še 25,68 ton odpadne embalaže. To po presoji prvostopenjskega organa pomeni kršitev Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju: Uredba) in Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1). Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1J), ki se uporablja od 1. 1. 2021, ter navaja, da so z njo že na zakonski ravni določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju: PRO), in glede financiranja tega ravnanja. ZVO-1 zdaj določa tudi obveznost združenja proizvajalcev izdelkov ali druge gospodarske družbe, ki jo proizvajalci pooblastijo za izpolnitev obveznosti PRO, glede prevzemanja vseh odpadkov, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

3Toženka je z odločbo z dne 9. 8. 2021 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je v spornem obdobju deloval v skladu s takrat veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem (v nadaljevanju OVD) in prevzemal toliko odpadne embalaže, kot jo dajejo zavezanci, ki so vključeni v tožnikov sistem na trg v Republiki Sloveniji. Odločbo o spremembi OVD je prejel 15. 2. 2021, zoper njo se je pritožil, toženka pa je z odločbo, z dne 10. 6. 2021, tožnikovi pritožbi zoper spremembo OVD ugodila, to odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Inšpekcijski ukrep je glede na navedeno preuranjen, saj odločba o spremembi OVD še ni pravnomočna, že zato pa je treba izpodbijano odločbo odpraviti in inšpekcijski postopek ustaviti. Po OVD, ki je bilo veljavno do njegove spremembe, je bil tožnik dolžan prevzemati zgolj tisto embalažo, v zvezi s katero so bile obveznosti ravnanja z odpadki nanj prenesene s pogodbo. Spremenjeni ZVO-1 ne razveljavlja tožniku izdanega OVD, temveč pristojnemu organu nalaga, da prične postopek spremembe OVD po uradni dolžnosti. Pravni akti ne smejo veljati retroaktivno, v pridobljene pravice pa se ne sme posegati.

5V času izdaje izpodbijane odločbe Uredba še ni bila usklajena z določbami spremenjenega 20. člena ZVO-1 po noveli ZVO-1J, ravnanje tožnika pa je bilo tako skladno s tedaj veljavno Uredbo. Nova uredba je namreč pričela veljati 24. 4. 2021. Ker se prvostopenjski organ do razmerja med obstoječo Uredbo in ZVO-1J oziroma zahtevo po sprejetju nove uredbe ni opredelil, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

6Sprememba pravnomočnega OVD z enostransko naložitvijo dodatnih obveznosti, brez kakršnegakoli nadomestila, pomeni vsebinski poseg v premoženjske pravice tožnika, ki je v neskladju s 33. členom Ustave. Tožnik se sklicuje na 83. člen Direktive (EU) 2018/851 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 30. 5. 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih) in uveljavlja, da nalaganje obveznosti, ki presegajo obveznosti iz sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti (ki jo DROE torej izvajajo v imenu proizvajalcev izdelkov), v omenjeni direktivi nima podlage. Tudi iz 26. člena Uredbe izhaja, da je odgovornost za ravnanje z odpadki na povzročitelju odpadkov, kar pa tožnik ni. Ker je Uredba v 36. členu od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo izvzemala povzročitelje, ki dajo na trg manj kot 15 ton embalaže, mora tožnik na podlagi nezakonitega sklepa Vlade RS zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo, za katero ne prejema plačila, kar pa je neskladno s stališčem sodne prakse. Določbe takrat veljavne Uredbe niso usklajene s spremembo ZVO-1 in tudi ne urejajo PRO, subsidiarna odgovornost pa na tej podlagi ne more biti podana. Neskladja med predpisi inšpekcijski ukrep ne more nadomestiti.

7Določitev deležev odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020 s sklepom Vlade RS ni bila izvedena do 30. 6. 2020, kot je to določala takrat veljavna Uredba, temveč šele 10. 7. 2020 in je določitev deleža že iz tega razloga nezakonita in pravno neupoštevna.

8Iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča, I U 1508/2019, obenem izhaja, da odločanje o tem, ali je DROE od izvajalca javne službe dolžna prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar, saj ne gre za javno, temveč za zasebno razmerje, ki je predmet urejanja z zasebno pogodbo. Da bi obveznost inšpekcijskega zavezanca glede prevzemanja odpadne embalaže lahko postala upravna stvar, bi moral ZVO-1 določiti, da o tej obveznosti odloči pristojni organ, ki bi družbi takšno obveznost naložil z upravno odločbo. Objava deležev prevzemanja odpadne embalaže takšne vsebine nima. Sklep Vlade RS je po prepričanju tožnika sicer upravni akt, ki pa ga zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Tožnik zoper ta sklep tudi nima učinkovitega pravnega varstva. V Uredbi je Vlada RS s predpisovanjem deležev presegla svoje pristojnosti in tožniku naložila nezakonito obveznost, ki ni pravno učinkovita in tožnika ne zavezuje. Da so določbe Uredbe nezakonite, ker DROE nalagajo obveznosti, ki presegajo tiste, ki so jih prevzele od proizvajalcev izdelkov v skupnem sistemu ravnanja z odpadno embalažo, je v sodbi, I U 1508/2019, navedlo tudi naslovno sodišče. Ker je Uredba v nasprotju z zakonom ali Ustavo, je naslovno sodišče uporabo tega akta zavrnilo (exceptio illegalis), na podlagi Uredbe pa inšpekcija v postopku tako ne more odločati.

9Delež prevzemanja odpadne komunalne embalaže, kot ga za tožnika s sklepom določa Vlada, je nepravilen, saj ne odraža dejanskih količin embalaže, dane na trg, oziroma nastale odpadne embalaže. Sistem, ki temelji izključno na vplačilih na začetku procesa in financira sistem na koncu, je finančno nevzdržen in pomeni nalaganje finančnih bremen DROE s s strani države za v osnovi nepredvidljive in DROE vnaprej neznane količine nastale odpadne embalaže. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

10Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku odredil prevzem (še neprevzetih količin) odpadne embalaže pri izvajalcu javne pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov Komunali A. Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1, ki je določal, da če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi.

13Z uveljavitvijo ZVO-1J 1. 1. 2021 je ZVO-1 v devetem odstavku 20. člena določal, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO za izdelke, za katere velja PRO, v skladu z ZVO-1 zagotavljati obveznosti PRO. V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).

14ZVO-1J je še določil, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka 20. člena ZVO-1 zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu desetemu odstavku 20. člena¹).

15Glede na navedeno se sodišče strinja s toženko, da je od uveljavitve ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od izvajalcev javne službe, določena z zakonom, nepravnomočnost spremembe OVD, ki jo uveljavlja tožnik, pa na obstoj te obveznosti nima vpliva. Vendar pa tožnik ugovarja, da mu taka ureditev nalaga tudi ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso pooblastili DROE, in trdi, da je to v nasprotju z Direktivo o odpadkih.

16Direktiva o odpadkih v 8. členu določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke.² Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca določa člen 7(2) Direktive evropskega parlamenta in sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži³, po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8 a Direktive o odpadkih.

17Po 8. členu Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8 a. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (člen 8 a (1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8(4)(a) Direktive o odpadkih države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1.

18Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Člen 8(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 odstotkov potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanja odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člen Uredbe.

19Obveznost ravnanja z odpadki je tako po Direktivi o odpadkih obveznost proizvajalcev. Enako pa določata deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

20Direktiva o odpadkih državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z Direktivo o odpadkih v skladu tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).

21Med strankama postopka je v bistvu sporna določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (EU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi,⁴ dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

22Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

23Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna, le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada Republike Slovenije. Ta tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti.

24V obdobju, v katerem je bila mešana odpadna embalaža, na katero se nanaša izpodbijana odločba, zbrana pri izvajalcu javne službe, je veljala Uredba.⁵ Ta bi morala biti v skladu z zakonom in zagotavljati skladnost z zahtevami Direktive o odpadkih. To pa v primeru, ko zakon DROE nalaga, da ravnajo z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, in je določeno, da je embalaža izdelek PRO, pomeni, da bi morala zagotavljati ureditev, po kateri bi za ravnanje z mešano odpadno embalažo veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.

25V 26. členu Uredbe je bilo določeno, da morajo proizvajalci (tj. embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže), v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena Uredbe, tj. prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je Uredba določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu Uredbe, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za mešano odpadno embalažo, izločeno iz mešanih komunalnih odpadkov, ta izjema za obravnavano zadevo ni relevantna. Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena Uredbe, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena Uredbe, ne glede na določbe od 25. do 34. člena Uredbe, ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15.000 kg.

26Peti odstavek 19. člena Uredbe je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del Uredbe. Sklep iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje, in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz tega izhaja, kot je sodišče pojasnilo že v sodbi v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.⁶ Tako izračunan delež ni v nasprotju niti z zakonom niti z Direktivo o odpadkih.

27Iz opisanega izhaja, da v času veljavnosti Uredbe ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (mešana odpadna embalaža), ker jo je Uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z mešano odpadno embalažo. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena Uredbe določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena Uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena Uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena Uredbe.

28Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.⁷ Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

29Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj., ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, od katere mora tožnik prevzeti 15,38 odstotka, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v tem mesecu, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZUIZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

30Iz izpodbijane odločbe o relevantnih količinah mešane komunalne odpadne embalaže izhaja (le), da je izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A., d. o. o., v mesecu januarju 2021 zbral 352,22 tone odpadne embalaže s številko 15 01 06. Dalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik v obdobju med 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 dolžan prevzeti 54,17 tone odpadne embalaže (številka odpadka 15 01 06), da je v tem obdobju prevzel 28,49 tone te odpadne embalaže in da bi moral tako v tem obdobju prevzeti še 25,68 tone te odpadne embalaže.

31Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

32Glede na opisano sodišče sodi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

33Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo. Sodišče v zadevi ni odločilo samo (kot je to primarno predlagal tožnik), saj sodi, da podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za to. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

34Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do preostalih tožbenih očitkov ni opredeljevalo, saj to na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati.

35Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

36Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K II. točki izreka:

37Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

38Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

39Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je bil v postopku zastopan po pooblaščenki - odvetnici, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22% DDV (tožnikova pooblaščenka je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

40Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), tj. od 29. 12. 2018 do uveljavitve novele J ZVO-1, tj. do 31. 12. 2020.
² So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8 a direktive do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).
³ Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852.
⁴ Glej C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56,57.
⁵ Ur. l.84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011, 18/2014, 57/2015, 103/2015, 272016, 35/2017, 60/2018, 84/2018, 49/2020, 61/2020. Uredba o embalaži in odpadni embalaži, Ur. l. 54/21, 208/21, velja od 24. 4. 2021 in se zato v obravnavani zadevi , ki se nanaša na odpadke, zbrane pri IJS od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021, ne more uporabiti.
⁶ Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16.
⁷ Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16, sodbo v zadevi I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, tč. 14.