VSL Sodba in sklep I Cp 555/2022

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I./1 točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da sta Notarski zapis kreditne pogodbe št. 0000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 76/07 z 29. 3. 2007 in notarski zapis št. 1 h kreditni pogodbi št. 0000 z 29. 3. 2007, opr. št. SV-148/15, nična;

- v I./2, I./3. in II. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za: 1. ugotovitev ničnosti Notarskega zapisa Kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, 2. plačilo 72.569,52 EUR in 3. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Tožnikoma je naložilo, da toženki v 15 dneh plačata 6.128,65 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS ter socialne funkcije lastnine iz 67. člena Ustave RS in pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic pritožujeta tožnika in predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. V pritožbi predvsem obsežno predstavljata ustavna in konvencijska izhodišča o kreditih, nominiranih v CHF. Izpostavljata odločbe Sodišča EU (SEU) v zadevah C-186/16 in C-26/13 in drugih. Menita, da je sodišče prve stopnje zapostavilo pogajalsko pozicijo pogodbenih strank. Poudarjata, da nista bila opozorjena na to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva, pa bi po merilih SEU morala biti. V zvezi z aneksom h kreditni pogodbi izpostavljata, da gre za novacijo, ki v skladu s 326. členom Obligacijskega zakonika (OZ) nima učinka, ker je obstoječa obveznost nična.

3V odgovoru toženka ob pritrjevanju razlogom izpodbijane sodbe predlaga zavrnitev pritožbe. Velik del odgovora na pritožbo je namenjen razlagi toženkinega razumevanja odločb SEU ter njenemu razumevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up-14/21.

4Pritožba je utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo:

- da sta tožnika s toženo banko 29. 3. 2007 sklenila kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB v višini 183.336,55 CHF (26. 3. 2007 je ta znesek predstavljal 113.422,76 EUR) z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 30. 4. 2007, zadnja pa bo zapadla 31. 3. 2027,

- v kreditni pogodbi je bilo določeno, da obrestna mera znaša 6 - mesečni LIBOR + 1,65 % letno, efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe pa je bila 3,94 % letno,

- da je višina mesečne anuitete na dan sklenitve pogodbe znašala 1.096,55 CHF,

- da tožnik svoje plače ni obremenil maksimalno (poleg minimalno določene neto plače mu je po plačilu kreditne obveznosti ostalo še 127,58 EUR), plača tožnice pa je ostala neobremenjena,

- da je kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku,

- da je bil tožnikoma kredit v CHF predstavljen s pomočjo izračunov skupaj z drugimi krediti, da sta imela možnost izbire in jima kredit v CHF ni bil vsiljen, toženka pa tudi ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe,

- da je bilo iz izračuna razvidno tudi preplačilo kredita; kredit v CHF je bil ugodnejši tako glede preplačila kredita kot glede višine zneska kredita,

- da so pri toženi banki strankam povedali, da več denarja dobijo pri kreditih v CHF kot pri tistih v EUR zaradi tečajne razlike, ki pa ne bo ves čas enaka,

- da so tožniku na banki povedali, da se lahko pri odplačevanju kredita v CHF mesečna anuiteta spremeni vsakih šest mesecev za nekaj odstotkov gor ali dol,

- da sta tožnika razumela, da lahko pride do določenega nihanja tečaja,

- da sta tožnika razumela mehanizem uporabe tuje valute in se zavedala valutnega in obrestnega tveganja, kar izhaja tudi iz izjave o tveganju z 20. 3. 2007,

- da toženka oziroma njen svetovalec nista prikrivala tveganj valutne klavzule in nista zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb,

- da je bil odločilni nagib tožnikov za sklenitev pogodbe nizek obrok kredita, in ugodnejše obrestne mere,

- da je tožnica vedela, da gre pri CHF za stabilno valuto in v zvezi s tem "ni pričakovala nobenih posebnosti",

- da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti,

- da je šlo za tako imenovani večvalutni kredit, ki je bil v letaku predstavljen kot ena izmed možnosti z minimalnim valutnim tveganjem, saj je lahko stranka poljubnokrat, vsake tri mesece spremenila valuto, na katero je kredit vezan,

- da so pogodbeniki 18. 3. 2015 sklenili aneks št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so se dogovorili, da se spremeni valuta kredita iz CHF v EUR,

- da je dolg po kreditni pogodbi na dan sklenitve aneksa (torej konverzije) znašal 114.407,79 EUR.

Materialno pravna izhodišča

6Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo določbe v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ob tem pa tudi merila, ki jih sodiščem držav članic postavlja vsebina Direktive Sveta 93/13/EGS s 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva). Po 23. člen ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični. Nepošteni so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

7Praksa SEU o materialnopravnih vprašanjih v zvezi s kreditnimi pogodbami, sklenjenimi v tuji valuti, se je v zadnjih letih dopolnjevala. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS pa je, tudi pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS¹, predvsem z odločbo II Ips 8/2022 in kasnejšima II Ips 54/2023 ter II Ips 56/2023 zavzela dodatna in nova materialnopravna stališča, ki po presoji pritožbenega sodišča odločilno vplivajo na presojo utemeljenosti pritožbe.

8Pritožbeno sodišče stališča iz zgoraj navedenih odločb zato, kolikor je mogoče kratko, a namenoma skoraj dobesedno, povzema, kot so bila pregledno predstavljena v zadnji odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 56/2023:

9. Evropsko in naše potrošniško pravo (ZVPot) zasledujeta "vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov".² Z ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo se uresniči prizadevanje, doseči dejansko enakost med sicer neenakima subjektoma, ki v tovrstnih zadevah nastopata kot bolje obveščeni ponudnik kreditov v tuji valuti in na drugi strani potrošnik kot kreditojemalec.

10. SEU je v sodbi v zadevi št. C-405/21 pojasnilo, da lahko nacionalne zakonodaje kriterije za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev uredijo tako, da sta pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank določena kot alternativna kriterija. Temu je z ureditvijo v 24. členu sledil ZVPot (enako velja za vse štiri alineje).³

11. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 54/2023 izpostavilo elemente, ki jih je treba izhajajoč iz prakse SEU, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022 upoštevati pri presoji pojasnilne dolžnosti.⁴

12. V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke.⁵ Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.⁶ Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.⁷ Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.⁸

13. Tako kot velja za merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, je tudi standard pojasnilne dolžnosti objektiven. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih informacij zato v tem kontekstu ni pomemben.

14. Zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom le še poveča, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (prva alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, "da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval".⁹ Nepopolna pojasnila krnijo načelo vestnosti in poštenja (četrta alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot). Razlaga, ki pomanjkljivih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila glede na zgoraj opisane cilje Direktive 93/13 nelojalna.¹⁰

Konkretno

15Izpodbijana sodba (četudi sodišče prve stopnje v njej povzema stališča SEU iz združenih zadev Parisbas) ob vsebinski presoji bankinega pojasnila v celoti sledi starejšim stališčem sodne prakse. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da sta bila tožnika ne le seznanjena z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute in obresti, temveč tudi zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice spornega pogodbenega pogoja na njune finančne obveznosti, napolnilo zgolj z ugotovitvami, da sta jima bila predstavljena kredita v CHF in EUR, da toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere, ter ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb, da sta se tožnika sama odločila za kredit v CHF zaradi nižjega mesečnega obroka oziroma bistveno nižjega predvidenega preplačila kredita, da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute in se zavedala valutnega ter obrestnega tveganja.

16Kako naj bi tožnika na podlagi pojasnila, da se lahko pri odplačevanju kredita v CHF mesečna anuiteta spremeni vsakih šest mesecev za nekaj odstotkov gor ali dol in ostalih informacij, s katerima jima je postregla banka (vse ugotovitve sodišča prve stopnje o tem so povzete v 5. točki obrazložitve zgoraj; toženka pa v odgovoru na pritožbo ne trdi, da bi sodišče prve stopnje kak del njenih trditev o opravljenih pojasnilih spregledalo) zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice spornega pogodbenega pogoja na njune finančne obveznosti, sodišče prve stopnje ne obrazloži.

17Doba odplačevanja kredita po sporni kreditni pogodbi je 20 let. Vrhovno sodišče RS je v odločbah II Ips 8/2023, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023 opozorilo, da so v enakem obdobju pred sklenitvijo sporne pogodbe nastopile kar tri večje gospodarske krize, ki so botrovale zvišanju vrednosti CHF. Poudarilo je, da v nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013). Niso torej tehtne navedbe odgovora na pritožbo, da zahteve bankam po pojasnilih (kakršne izhajajo iz novejše sodne prakse) ne bi bile pravno predvidljive, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavno zagotovljenih pravic tožene banke.

18Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje izpostavlja, da tožena banka:

- tožnikoma ni predstavila čisto nobenih ekonomskih okoliščin, ki lahko vplivajo na valutna razmerja ali na trende valute CHF (da so jih banke morale in mogle poznati je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS);

- tudi ni v ničemer in na noben način predstavila (posebnosti) gibanja tečaja CHF v preteklosti (za tožnico sodišče prve stopnje ugotavlja, da je vedela, da je CHF stabilna valuta in si je zato naivno¹¹ predstavljala, da v zvezi s tem ne bo nobenih posebnosti);

- ni na prav noben način, torej ne številčno ne grafično ne z ustnimi ne pisnimi pojasnili, predstavila, kako bi sprememba tečaja vplivala na njune kreditne obveznosti; torej še manj, kako bi nanje vplivala znatna sprememba tečaja.¹²

19Prav to pa zahteva sodna praksa SEU, Ustavnega sodišča RS in novejša praksa Vrhovnega sodišča RS.

20Abstraktno zavedanje tožnikov o možnosti nihanja tečaja, predstavitev kredita v CHF in EUR ter to, da toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere, da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb ter okoliščina, da sta se tožnika sama odločila za kredit v CHF zaradi (glede na trenutne! ekonomske razmere) nižjega mesečnega obroka oziroma bistveno nižjega predvidenega preplačila kredita, kot tudi to, da sta tožnika (tehnično) razumela mehanizem uporabe tuje valute in se (glede na obseg opravljenih pojasnil zgolj na abstraktni oziroma besedni ravni) zavedala valutnega in obrestnega tveganja, ne zadoščajo za sprejem poučene in preudarne odločitve. Pojasnila, ki jih je po (z vidika toženke neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) tožnikoma dala tožena banka, kot utemeljeno izpostavljata tožnika v pritožbi, niso zadoščala za to, da bi bila povprečna potrošnika, kar sta bila tožnika ne glede na svojo ekonomsko izobrazbo, ne le seznanjena z možnostjo znižanja ali zvišanja vrednosti tuje valute, v kateri sta se zavezala, temveč tudi zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti. Valutno tveganje ni bilo predstavljeno na način, ki bi tožnikoma omogočil predvideti in konkretno preizkusiti uresničitev napovedanega "določenega nihanja tečaja", tako da bi razumela ne samo, da lahko nihanje tečaja nekako vpliva na njune obveznosti, ampak tako, da bi razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v dvajsetletnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Iz ničesar ugotovljenega tožnika nista mogla razumeti, da bi tak kredit lahko imel izrazito neugodne posledice, celo takšne, ki bi jih težko nosila.

21Tudi informativna izračuna kredita v CHF in EUR tožnikoma nista dala nič bolj oprijemljivih informacij. Ničesar nista povedala o tveganosti kreditiranja s tujo valuto, šlo je za predstavitev predvidenih stroškov kredita ob predpostavki, da bosta valutno razmerje in obrestna mera ostala stabilna, torej ob trenutnih ekonomskih razmerah. Izračuna sta, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in izpostavlja tudi toženka v odgovoru na pritožbo, pokazala, da je kreditiranje s CHF ugodnejše, kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi botrovalo odločitvi tožnikov zanj. Tožnika se ob prejetih informacijah nista zavedala in tudi nista mogla zavedati, da je tveganje, ki sta mu izpostavljena s sklenitvijo pogodbe, zelo visoko, celo neomejeno razširljivo.¹³

22Opisanega tudi ne spremeni okoliščina, da je šlo za tako imenovani večvalutni kredit, da sta torej lahko tožnika poljubnokrat, vsake tri mesece spremenila valuto, na katero je kredit vezan. Ko je prišlo do znižanja vrednosti EUR, se je neodplačana glavnica povečala. Nevarnost, na katero tožnika nista bila z ničemer opozorjena, se je zanju že uresničila. Ker pred tem nista prejela informacij o tveganju posojila v tuji valuti, torej o tem, kako bi na anuitete (in glavnico) vplivala (zelo) velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva, jima tožena banka informirane odločitve ni omogočila ne prej, ne kasneje. Odziv na depreciacijo (kot ugotovi tudi sodišče prve stopnje in temu pritrjuje toženka v odgovoru na pritožbo¹⁴) pa ni nič pomagal.

23Tožena banka torej pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja. Ker je tako, je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot). S tem je bilo povzročeno izrazito informacijsko neravnotežje v korist tožene banke. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da banka valutnih tveganj ni imela in je razpolagala s hipotekarnim zavarovanjem na družinskem domu tožnikov; tožnika pa sta nosila neomejeno razširljivo valutno tveganje, je podano znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot). Navedbe v odgovoru na pritožbo, v katerih toženka primerja preplačilo kredita na podlagi sporne pogodbe s preplačilom primerljivega kredita v EUR, niso pravno odločilne. Sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se torej v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZVPot šteje za nepoštenega in zato ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki je osrednja sestavina pogodbe, v skladu s 1. odstavkom 88. člena OZ povzroči ničnost celotne pogodbe.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

24Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa ter posledično Aneksa ugodilo (358. člen ZPP). V preostalem delu, to je o zahtevku za plačilo 72.569,52 EUR in o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in njen izbris, je moralo na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti se namreč sodišče prve stopnje z nadaljnjima zahtevkoma doslej sploh še ni ukvarjalo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje¹⁵, prav do tega pa bi prišlo če bi sodišče druge stopnje prvič vsebinsko obravnavalo zahtevek za plačilo in za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe. Ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje (izdaja nove odločbe, v kateri bo jasno ugotovljeno odločilno dejstvo in/ali odpravljeno nasprotje med odločilnimi razlogi) tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

25Ostale navedbe, podane v pritožbenem postopku, glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

26Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

¹ Odločbe US RS Up-317/21, Up-14/21 in Up-54/19.
² P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, Priloga, str. IV. Avtorica izpostavlja sodbo SEU v zadevi št. C-169/14, tč. 22, ki izraža ustaljeno sodno prakso tega sodišča.
³ Prim. US RS št. Up-14/21, tč. 36 in opomba 95 ter sodba VS RS št. II Ips 8/2022, tč. 27 do 29.
⁴ Sodbe v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 64; C-609/19 (v nadaljevanju Zadeve Parisbas), tč. 51; C-125/18, tč. 51, Odločba US RS št. Up-14/21, tč. 40 in sodba VS RS št. II Ips 8/2022, tč. 53 do 55.
⁵ C-609/19, 51. točka, C‑776/19 do C‑782/19, 69. točka: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”
⁶ Odločba US RS št. Up-54/19, tč. 20.
⁷ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 66.
⁸ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 38.
⁹ Sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 20.
¹⁰ Sodba VS RS II Ips 8/2022 tč. 56., 72. in 74 ter sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 21.
¹¹ Dodalo višje sodišče.
¹² Sodba VS RS II Ips 54/2023 v tč. 28 govori o npr. izračunu za primer 10 %, 20 % ali 30 % spremembe tečaja med CHF in EUR; v tč. 32 pa izpostavlja način pojasnila kreditodajalke v zadevi VS RS II Ips 137/2018, ki je med drugim pojasnila, kakšne posledice bi imel padec EUR za 37,5 %.
¹³ Sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 35.
¹⁴ Prostodušno pojasni, da bi bila mesečna anuiteta kredita okrog 100 EUR nižja, če bi se tožnika za konverzijo odločila v letu 2013 in da sta se za spremembo odločila v najmanj ugodnem času.
¹⁵ Prim. Galič, A. Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran 93.