VSL Sodba I Cp 557/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 38.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe ali vsaj razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, bistvene pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo. Pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z določbo 1. odstavka 729. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se s shranjevalno pogodbo shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari, čemur ustreza gotovina - denar v telesni obliki.

6Tožnica kot dedinja A. A. od toženca zahteva vrnitev 38.000 EUR. Trdi, da je zapustnik 27. 5. 2016 pred odhodom v bolnišnico denar izročil v hrambo tožencu, ta pa ga po pozivu ni vrnil. Toženec prejem denarja zanika. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožničin oče tožencu denar izročil. V zvezi s tem vprašanjem je pregledalo in dokazno ocenilo predvsem zapis pogovora z A. A. z 18. 8. 2016, ki ga je pripravil odvetnik B. B., ob pogovoru pa so bili poleg njiju prisotni še C. C., Č. B. in tožnica ter zaslišalo in dokazno ocenilo izpovedi tožnice, toženca ter prič B. B., C. C., D. D. in E. E. Ni torej utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče o izročitvi 38.000 EUR sklepalo le na temelju posredne izjave tožnice.

7O(b) izročitvi denarja po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bilo zapisano in podpisano kakšno potrdilo. Same izročitve po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi ni nihče videl. Pritožbeno izpostavljanje teh okoliščin tako ni potrebno. O izročitvi denarja priča enostranska listina - zapis pogovora z A. A. z 18. 8. 2016 (priloga A 3 v spisu). Gre torej za situacijo, ko si nasproti stojita (zapisana) teza tožničinega pravnega prednika in nasprotna teza toženca.

8Dokazno breme o tem, da je tožničin pravni prednik tožencu izročil zatrjevani denar, je na tožnici. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru pisne potrditve prejema denarja največkrat zelo težaven¹, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja.² Ob pomanjkanju listinskega dokaza sodna praksa nakazuje, da bi se zadovoljila s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je izkazana neka potreba ali razlog za izročitev denarja, tudi enostranski zapiski niso brez pomena.³

9Sodišče prve stopnje je v verodostojnost trditev tožnice prepričalo več okoliščin. Ugotovilo je, da je njen pravni prednik razpolagal z znatnimi denarnimi sredstvi. Denar je hranil na treh različnih bankah in tudi doma. Koliko sredstev je imel na bančnih računih, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov zapuščinskega spisa (ki je tudi priložen pravdnemu spisu). Ugotovitvam o tem⁴ pritožnik argumentirano ne nasprotuje. Pritožbene trditve, da sodišče ni pregledalo celotnega zapuščinskega spisa in da bi ob pregledu celega lahko ugotovilo, koliko sredstev je imel pokojni na računih in ali je dejansko dvignil toliko denarja, da bi lahko domnevno imel doma 38.000 EUR, so tako nerazumljive. Pritožnik sam izpostavlja, da je imel A. A. denar tudi doma - deloma v sefu, deloma pa v omarah in celo haljah žene. Prepričljiv je torej zaključek sodišča, da je tožnik denar doma imel; pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je pokojni A. A. sploh imel toliko gotovine, pa ni utemeljen.

10Ker je A. A. denar očitno rad hranil na različnih mestih (sodišče prve stopnje uporabi izraz razpršenost premoženja), ni nenavadna odločitev za izročitev denarja tožencu ob odhodu v bolnico, posebej ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni zaupal E. E., s katerim je bila takrat tožnica v zvezi. Tako tudi ni nenavadno, da je tožnica po očetovi smrti v hiši našla (še več) denar(ja).

11Za nekoga, ki ga po (neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje⁵) vsi opisujejo kot skrbnega, skromnega, varčnega in natančnega pri financah, si je težko predstavljati, da bi si izmislil, da je nekomu izročil denar, in to narekoval odvetniku ter izjavo podpisal. Pritožnik kakšnega motiva, ki bi utemeljeval takšno ravnanje A. A., ne navede. Po prepričanju višjega sodišča je zelo pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici, ko je terjala vrnitev izročenega denarja, odgovoril, da denarja ne bo nikoli vrnil. Tudi tej ugotovitvi pritožnik ne nasprotuje. Tak odgovor ni običajen odgovor nekoga, ki denarja ni niti prejel.

12Dokazna ocena sodišča prve stopnje torej ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je logična, razumljiva in življenjsko prepričljiva. Toženec jo izpodbija z izpostavljanjem delov trditev in dokazov, ki jih ocenjuje za pomembne, z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se ne sooči. Okoliščina, da je tožnica sprva navedla, da je do izročitve denarja prišlo 26. 5. 2016⁶, po pregledu medicinske dokumentacije pa trditev spremenila, nima teže, ki ji jo pripisuje pritožnik. Ni neobičajno, da si je tožnica zapomnila, da je bil denar tožencu izročen ob očetovem odhodu v bolnišnico, ni pa si zapomnila datuma odhoda oziroma izročitve denarja. Zakaj bi to kazalo na to, da si je tožnica dogajanje povsem izmislila, ni jasno.

13Pritožbeno zatrjevanje, da je izkazano, da toženec s pokojnim A. A. že več let ni imel stikov, je zgrešeno. Sodišče prve stopnje je po skrbni dokazni oceni fotografij, izpovedi tožnice, toženca in prič D. D. ter B. B. prepričljivo ugotovilo, da sta bila v dobrih odnosih. Dokazne ocene sodišča prve stopnje⁷ pritožnik ne izpodbija. V opombi ob tem delu pritožbenih navedb navrže, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza za zaslišanje F. A. in G. A., a niti ne pojasni (tako kot že v pripravljalni vlogi s 26. 7. 2021, na katero se v pritožbi sklicuje), v zvezi s katerim odločilnim dejstvom bi ju moralo zaslišati. Ker na kršitev, kakršna je s tem (smiselno) očitana, višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral toženec to pojasniti. Posplošeno uveljavljanje kršitve ni dopustno, pritožbeno sodišče pa se do tako uveljavljane kršitve tudi ne more konkretneje izjaviti.

14Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da ga na dan izročitve denarja ni bilo v Sloveniji. Pritožnik napačno razume izpovedi prič H. H. in I. I., ko jima pripisuje stališče, da "toženca v predmetnem obdobju sploh ni bilo v Sloveniji". Sodišče prve stopnje je obe priči zaslišalo, njuni izpovedi pa (skupaj z izpovedjo toženca in drugimi dokazi) prepričljivo dokazno ocenilo. Oba sta sicer v splošnem potrdila običaj skupnega dopustovanja s tožencem v maju in skupno dopustovanje v letu 2016, nista pa ga vezala na čas od 22. do 28. maja 2016, kot je to storil toženec. Ob izpovedi tožnice, ki je toženca na dan očetovega odhoda v bolnico videla pri očetu, in že izpostavljeni ugotovitvi sodišča prve stopnje o toženčevem odzivu, ko je tožnica od njega terjala vrnitev denarja, je dokazna ocena, da je bil toženec ob izročitvi denarja v Sloveniji, prepričljiva.

15Pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo J. J., K. K. in L. L., ki bi potrdili, da je bil toženec konec maja na jadranju na Hrvaškem, ni utemeljen. Ni namreč odločilno, ali je toženec konec maja (ob tem, ko konec maja označuje obdobje več dni) jadral na Hrvaškem, ampak, ali je bil 27. 5. 2016 pri pravnem predniku tožnice, ki mu je izročil denar. Pritožnik niti ne trdi, da bi predlagane priče potrdile, da ni bil, ker je bil z njimi drugje. Poleg tega ob zaključku naroka glavne obravnave, ko je bilo jasno, da je sodišče dokazni postopek zaključilo, kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ni uveljavljal.

16Nazadnje višje sodišče odgovarja še na izrecne očitke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Večji del je namenjen očitku kršitve kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče M. A. Sodišče te priče res ni zaslišalo. Četudi bi bili razlogi sodišča prve stopnje za takšno odločitev napačni, pa s tem ni prišlo do kršitve določb pravdnega postopka na škodo toženca oziroma do posega v njegovo pravico. Ta namreč zaslišanja priče M. A. sploh ni predlagal.

17Pritožbeni očitek, da je sodišče dokaz z izvedencem psihiatrom izvedlo, četudi je toženec predlog umaknil (pritožbeno sodišče sicer umika v spisu ne najde), pa na pravilnost sodbe ne vpliva. Tudi neupoštevanje dokaza (če ga sodišče res ne bi smelo upoštevati) bi namreč pripeljalo do enake odločitve kot je obravnavana.

18Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na kateri višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo. Ostale pritožbene navedbe pritožbenega odgovora ne terjajo, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za tožničine stroške odgovora na pritožbo, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

¹ Prim. VSL II Cp 535/2016.
² Prim. VSL I Cp 2759/2009, I Cp 676/2015 in VSC Cp 191/2015.
³ Prim. VSL I Cp 919/2018.
⁴ V drugem odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe.
⁵ 9. stran obrazložitve sodbe.
⁶ Tako je zapisano tudi v zapisu pogovora (priloga A3).
⁷ V drugem delu 11. strani in na začetku 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.