UPRS Sodba IV U 216/2019-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Tržni inšpektorat RS (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal sklepanje pogodb o kratkoročnem gotovinskem posojilu, ki jih sklepa z mesečno obrestno mero 0,70 %, z dobo vračila 30 dni in s podaljševanjem rokov za vračilo posojila na podlagi prošnje za podaljšanje roka vračila k pogodbi, ob hkratnem zaračunavanju stroškov obravnave te prošnje, ker opisani način sklepanja pogodb predstavlja kreditne pogodbe, katerih značilnost in namen pomeni izogibanje uporabe določil Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), pri tem pa za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja nima dovoljenja.

2V obrazložitvi organ navaja, da je opravil inšpekcijski pregled opravljanja dejavnosti potrošniškega kreditiranja po ZPotK-2 v poslovnih enotah tožnice v P. in v R. ter na sedežu tožnice. Ugotovil je, da ima z aktom o ustanovitvi in v pravilih vpisano tudi dejavnost pod šifro 64.920: Drugo kreditiranje. Dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja si tožnica ni pridobila. Po ceniku je vloga za odobritev posojila brezplačna, obresti za dano posojilo znašajo 0,70 % za 30 dni, obravnava prošnje člana (za podaljšanje roka vračila) znaša 8,9 % glede na višino glavnice in stroški izvršbe 30,00 EUR oz. po sklepu sodišča. Predstavnica tožnice je izjavila, da zadružnikom nudijo posojilo za dobo enega meseca v višini največ 1.000,00 € in z obrestno mero 0,70 %. Precej zadružnikov vrne posojilo v enem mesecu, nekaj pa je res takšnih, ki tega ne zmorejo, zato jim nudijo možnost podaljšanja roka vračila posojila, ki se vedno podaljša za en mesec. Tožena stranka je pregledala 14 pogodb, sklenjenih na sedežu tožnice v S., 16 aktivnih pogodb, sklenjenih v poslovni enoti v R., in 10 aktivnih pogodb, sklenjenih v poslovni enoti v P., z vsemi prošnjami za spremembo plačila k tem pogodbam, izdanimi računi za stroške obravnave prošnje in blagajniškimi izdatki in prejemki za vse pogodbe. Ugotovila je, da je bila samo pri dveh pregledanih kreditnih pogodbah glavnica plačana v enem mesecu, vse druge pregledane pogodbe pa so bile podaljšane (razen pogodb, pri katerih do dneva pregleda še ni potekel rok 30 dni). Večina kreditojemalcev je odplačala samo manjši del glavnice, čeprav so tožnici plačali že veliko "stroškov podaljšanja roka vračila". V resnici pa so ti stroški obresti za odobreno posojilo, ki jih tožnica zaradi izogibanja določbam ZPotK-2 imenuje stroški prošnje za podaljšanje kredita. Po izjavi predstavnice tožnice je bilo do dne opravljenega inšpekcijskega pregleda v P. sklenjenih 961 kreditnih pogodb, od katerih je bilo samo pri 25 pogodbah kredit odplačan v enem mesecu, za vse ostale pogodbe pa so bile dane prošnje za podaljšanje odplačevanja posojila. Opravljeno je bilo tudi zaslišanje štirinajstih prič, ki so izpovedale, da so z zavezanko sklenile pogodbe o najemu kreditov. Zagovornici tožnice so bili že takoj po zaslišanju izročeni zapisniki o zaslišanju prič, pri katerih je bila navzoča. Potem pa so ji bili 14. 11. 2018 in 10. 4. 2019 dostavljeni še preostali zapisniki o zaslišanju, da poda izjavo glede na izpovedbe prič. Zagovornica je 9. 11. 2018 podala pripombe na zapisnik o pregledu dokumentov z dne 19. 10. 2018. Navajala je, da se pri poslih, ki jih zadružnik sklepa z zadrugo, določila v zvezi z varstvom potrošnika ne uporabljajo. Enako je tožnica navajala tudi v pripombah na zapisnik z dne 6. 11. 2018, podanih 14. 11. 2018. V pisni izjavi z dne 19. 4. 2019 (po prejemu vseh zapisnikov o zaslišanju prič) je zavezanka navajala, da ni bila predhodno obveščena o vseh zaslišanjih. To pa predstavlja bistveno kršitev postopka. Ni ji bilo omogočeno spremljanje zaslišanja in postavljanje vprašanj pričam ter izpodbijanje njihovih navedb.

3Navedbe tožnice tržni inšpektor v celoti zavrača. Sklicuje se na 11. člen Zakona o tržni inšpekciji (v nadaljevanju ZTI) in na 19. in 29. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Dejstvo, da stranka ni bila seznanjena z datumom in uro zaslišanja prič, je neumestno, saj ustna obravnava ni bila razpisana, ampak je bilo opravljeno zaslišanje prič kot del dokaznega postopka, z izjavami prič pa je bila stranka tudi seznanjena in se je glede tega imela tudi možnost opredeliti po prejemu zapisnikov o zaslišanju.

4Organ ugotavlja še, da samo članstvo v zadrugi še ne pomeni, da člani opravljajo kakšno pridobitno dejavnost, kar pa pomeni, da so še vedno potrošniki, fizične osebe, ki delujejo izven pridobitne dejavnosti. Zadruga tako odobrava kredite potrošnikom, za kar pa bi morala pridobiti dovoljenje za potrošniško kreditiranje, kot to določa 30. člen ZPotK-2, česar pa ni storila. Od 961 sklenjenih pogodb je bilo namreč samo 25 takšnih, da so potrošniki posojilo vrnili v roku enega meseca, kar prestavlja samo 2,6 % vseh pogodb. Ko pa so kredit osebe prejele, so zapadle v krog podaljševanja pogodbe, za katere so morale plačevati visoke zneske podaljševanj, kar jim je onemogočalo hitro vračilo kredita. Zaračunavanje stroškov v višini 8,9 % vsak mesec od neplačanega kredita pomeni več kot 200 % obrestno mero na letni ravni. V času najema kredita pa so lahko kreditodajalci, ki poslujejo na podlagi dovoljenja za potrošniško kreditiranje, zaračunavali največ 42 % obresti na letni ravni za kredite z dobo vračila do enega leta. Ugotavlja, da se tožnica z opisanim načinom sklepanja kreditnih pogodb s potrošniki namenoma izogiba določbam ZPotK-2, saj vsaka "pogodba o kratkoročnem gotovinskem posojilu" ter vsaka nadaljnja "prošnja za podaljšanje roka vračila k pogodbam o kratkoročnem gotovinskem posojilu" in posledično zaračunani "stroški obravnave prošnje" sestavljajo celoto in se po prvem odstavku 29. člena ZPotK-2 štejejo kot ena pogodba. Sklicuje se na 24. in 26. člen ZPotK-2. Ugotavlja, da tožnica opravlja storitve potrošniškega kreditiranja, za opravljanje katerih bi morala pred začetkom njihovega opravljanja pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za vsako poslovno enoto, kjer bo opravljala te storitve, skladno s 30. členom ZPotK-2, katerih pa ni pridobila. Zato ji je organ na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZPotK-2 prepovedal sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu.

5Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožnica (zadruga) sklepa s fizičnimi osebami (zadružniki) pogodbe o kratkoročnem gotovinskem posojilu, in sicer za običajno manj kot 500,00 EUR, z največjo višino 1.000,00 EUR, za dobo vračila 30 dni, z 0,70 % obrestno mero in brez stroškov odobritve posojila. Iz teh tipskih pogodb tudi izhaja, da zadružnik, če posojila ne vrne, pooblašča tožnico, da zoper njega vloži tožbo oz. predlaga izvršbo za poplačilo pri pristojnem sodišču, razen če se stranki ne dogovorita drugače. Ugotavlja, da so zadružniki, ki posojila niso pravočasno vrnili in so želeli podaljšati rok vračila, to lahko storili tako, da so s tako prošnjo seznanili tožnico in ji plačali del glavnice ter stroške obravnave prošnje za spremembo roka plačila. Drugostopenjski organ se pridružuje stališču organu, da je treba takšno sklepanje pogodbe o posojilu in vsa nadaljnja ravnanja tožnice v zvezi s podaljšanjem roka vračila obravnavati celovito po drugem odstavku 29. člena ZPotK-2. Meni, da je tožnica ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 29. člena ZPotK-2, ki izrecno prepoveduje oblikovanje pogodb z vključevanjem kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona in drugih pogodb v pogodbe, katerih značilnosti ali namen lahko omogoči izogibanje uporabi tega zakona.

6Ugotavlja še, da dejstev glede števila in načina sklepanja pogodb o posojilu tožnica ne zanika oz. jih tudi sama priznava, nasprotuje zgolj številu pogodb, ki so bile odplačane v enem mesecu. Poudarja, da teh ni pogodb ni bilo 25, kot je ugotovil organ, temveč 65. Pritožbeni organ pripominja, da ugotovljena razlika na odločitev ne vpliva. Organ je po izvedenem inšpekcijskem nadzoru nesporno ugotovil, da tožnica opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja tako na naslovu svojega sedeža, kot tudi v poslovnih enotah P. in R. ter da je sklenila v vseh poslovalnicah skupaj 961 tovrstnih pogodb. Drži sicer, da je bilo 25 pogodb odplačano v roku 30 dni le v poslovni enoti P., zaradi česar je organ neutemeljeno sklepal, da to predstavlja 2,6 % vseh pogodb. Dejansko je bilo namreč teh pogodb skupaj (tj. na sedežu in obeh poslovnih enotah) več, tj. 65, kot zatrjuje tožnica, kar torej predstavlja delež 6,7 % od vseh sklenjenih pogodb. Ne glede na navedeno pa tudi takšen delež vseh pravočasno vrnjenih posojil ni takšen, da bi vzbujal dvom v pravni zaključek, da je tožnica pri opravljanju svoje dejavnosti ciljala predvsem na tiste posojilojemalce, ki posojila niso zmogli vrniti v roku 30 dni. Slednji so namreč močno prevladovali in pri teh se je tožnica (s sklepanjem pogodb o posojilu ter podaljševanjem roka vračila na prošnjo posameznika ter z vsakokratnim zaračunavanjem stroškov obravnave prošnje) želela izogniti zakonskim obveznostim, ki jih sicer kreditodajalcem nalaga ZPotK-2.

7Drugostopenjski organ tudi meni, da je napačno stališče tožnice, da zaradi dejstva, da sklepajo navedene pogodbe zadruga in njeni člani, zadružniki in torej ne potrošniki, ne gre za potrošniške kredite, zato naj ne bi bilo glede teh pogodb moč uporabiti določil ZPotK-2. Opozarja namreč, da je skladno s prvo točko 2. člena ZPotK-2 dajalec kredita fizična ali pravna oseba, ki da ali obljubi, da bo dala kredit ali posojilo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica. Takšna splošna opredelitev dajalca kredita po ZPotK-2 ne izključuje iz njegove uporabe tožnice, ki je pridobila lastnost pravne osebe v pravnoorganizacijski obliki zadruge. Tudi ne pritrjuje tožnici, da zadružnikov v obravnavani zadevi ni mogoče enačiti s potrošniki. Takih svojih navedb tožnica z ničemer ne podkrepi in gre le za pavšalno zatrjevanje z njene strani. Potrošnik je po drugi točki 2. člena ZPotK-2 opredeljen kot fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Okoliščina, da so posamezniki, s katerimi je tožnica sklepala posojilne pogodbe, "formalno" člani zadruge, ki so podpisali pristopno izjavo in vplačali delež, v ničemer ne izključuje njihovega "statusa" potrošnika po ZPotK-2. Nič ne kaže na to, da je katerikoli zadružnik pridobival posojilo za namene v okviru svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, prav gotovo pa takega zaključka ne utemeljujejo ugotovljena dejstva postopka na prvi stopnji. Iz njih namreč nedvoumno izhaja, da za včlanitev v zadrugo ni bilo postavljenih nobenih posebnih pogojev in so se vanjo lahko včlanili vsi, ki so tako želeli. Včlanitev v zadrugo je bila opravljena isti dan, ko so fizične osebe prejele posojilo. Jasno je bilo tudi ugotovljeno, da je lahko postal zadružnik vsak, ne glede na to ali opravlja pridobitno dejavnost ali ne, in nič ne kaže na to, da bi tožnica kakorkoli pogojevala pridobitev posojila v tej zvezi. Po oceni pritožbenega organa zato ni dvoma o tem, da je bila dejavnost tožnice dejansko dostopna vsem potrošnikom kot tudi, da fizične osebe, ki so s tožnico sklepale pogodbo o posojilu, ustrezajo definiciji potrošnika.

8Drugostopenjski organ se tudi ne strinja, da naj bi bil postopek organa voden nezakonito in da naj bi bila kršena pravica tožnice do sodelovanja v postopku. V skladu z določilom 29. člena ZIN ima tožnica kot zavezanka pravico prisostvovati opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Ne pomeni pa taka njena pravica dolžnosti organa v smislu, da organ v njeni odsotnosti nadzora sploh ne bi smel opravljati. Njena pravica po navedenem členu ZIN pomeni predvsem to, da ji prisotnosti organ ne more odreči. Že iz določbe tretjega odstavka 29. člena ZIN izhaja, da lahko inšpektor opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze brez navzočnosti odgovorne osebe ali pooblaščenca zavezanca. Tožnica je bila z vsemi ugotovitvami organa seznanjena, prav tako ji je bilo ves čas postopka omogočeno, da v postopku sodeluje. Je pa mogoče pritrditi tožnici v delu, ko zatrjuje, da bi ji moral organ omogočiti, da sodeluje pri zaslišanju vseh prič. Drži sicer, da je v obravnavani zadevi prvostopenjski organ zaslišal nekatere priče brez navzočnosti pritožnice, o tem sestavil zapisnike in jih posredoval tožnici, vendar pa pritožbeni organ ocenjuje, da pri tem (ob upoštevanju vseh preostalih okoliščin) ne gre za take nepravilnosti v postopku, ki bi utegnile vplivati na njegovo pravilnost in zakonitost. Pooblaščenka tožnice je bila namreč prisotna pri večini zaslišanih prič in ji je torej pravica do postavljanja vprašanj tem pričam dejansko bila omogočena. Iz vsebine izjav prič, pri zaslišanju katerih tožnica ni bila prisotna (zapisnika z dne 22. 1. 2019 in z dne 23. 1. 2019), ne izhaja nič takega, kar bi utegnilo kakorkoli vplivati na odločitev o zadevi in odločitev ne temelji na teh dokazih. Zato ugotovitev, da pri zaslišanju te priče tožnica ni bila navzoča, ni bistvena za samo odločitev v tej zadevi. Pritožbeni organ zato ne dvomi o tem, da je tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko imela možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za sprejeto odločitev oz. da organ odločbe ni oprl na takšna dejstva, glede katerih tožnici ne bi bila dana možnost, da se o njih izjavi.

9Meni, da so neupravičeni tudi tožničini očitki o tem, da organ ni pozval njene zakonite zastopnice na podajo izjave ter da ni izvedel njenega zaslišanja. Ravno nasprotno namreč izhaja iz zapisnikov o opravljenih inšpekcijskih pregledih, pri katerih je bila prisotna zakonita zastopnica pritožnice (zapisnik z dne 14. 1. 2019 in z dne 6. 11. 2018) in v okviru katerih je izjavo na zapisnik tudi dejansko podala.

10Ugotavlja tudi, da ne držijo niti očitki o neustreznosti ukrepa, pri čemer tožnica poudarja, da ji je organ dokončno prepovedal sklepanje pogodb, čeprav bi ji sklepanje pogodb na podlagi petega odstavka 89. člena ZPotK-2 lahko prepovedal le do odprave pomanjkljivosti. O očitani kršitvi v tej zvezi nikakor ni mogoče govoriti, saj je bil tožnici z izpodbijano odločbo izrečen upravni ukrep na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZPotK-2, ker odobrava kredite brez predpisanega dovoljenja. Tožničino sklicevanje na peti odstavek istega člena, ki ni bil pravna podlaga za izpodbijano odločbo, je torej povsem brezpredmetno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

11Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter postopek v skladu s 65. členom ZIN ustavi, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Poudarja, da je izrečen ukrep prepovedi opravljanja potrošniškega kredita prekomeren. Tožena stranka bi tožnici na podlagi petega odstavka 89. člena ZPotK-2 lahko izrekla tudi milejši ukrep. Ugovarja temu, da so stroški ob podaji prošnje za spremembo roka vračila dejansko obresti, saj so bile obresti dogovorjene skladno s cenikom, enako kot navedeni stroški podaljšanja roka vračila kredita. Sklicuje se na 26. člen ZPotK-2 in navaja, da mesečni stroški v višini 8,9 % ne pomenijo več kot 200 % obrestne mere na letni ravni. Poleg tega pogodbe, kot jih je sklepala, ne sodijo med potrošniške kredite, zato se ZPotK-2 zanje ne uporablja. Sklicuje se na 2. člen ZPotK-2 ter drugi odstavek 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in navaja, da vložek v zadrugo predstavlja lastniški delež posameznega zadružnika. V tem razmerju zadružnik zato ne nastopa kot potrošnik, temveč kot imetnik članskih pravic. Članstvo v zadrugi ne pomeni izvajanja kake pridobitne dejavnosti niti ni to pogoj za članstvo v zadrugi. Ker zadružnik v razmerju do zadruge ne nastopa kot potrošnik, temveč kot imetnik članskih pravic, tudi poslovna razmerja med zadružnikom in zadrugo niso potrošniška razmerja. Ekonomski interes ne more biti podlaga za prepoved sklepanja pogodb. Če bi že zadruga ustvarila presežek, se ta lahko razdeli med člane zadruge, o čemer odločajo člani sami na občnem zboru.

12Tožnica poudarja, da vloge za spremembo plačila obravnava izključno na zahtevo zadružnika. Če ta take vloge ne vloži, pride do izvršilnega postopka. S takim ravnanjem se posameznemu posojilojemalcu omogoči, da se izogne izvršilnemu postopku, ki ima zanj lahko izjemno hude posledice. Prepoved posojilodajalcu, da sklene dogovor, na podlagi katerega se lahko posojilojemalec izogne izvršilnemu postopku, je po oceni tožnice v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskih razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerega je sklepanje in urejanje obligacijskih razmerij prosto. Zato meni, da za kreditne pogodbe, kot jih sklepa s svojimi zadružniki, ne potrebuje dovoljenja za potrošniško kreditiranje, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

13Tožena stranka je po pozivu sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Odločanje v zadevi na seji

14Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279. a člena ZPP).

K I. točki izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica - zadruga kot posojilodajalka sklepala z zadružniki pogodbe o gotovinskih posojilih. Iz pogodb, ki so v upravnem spisu in so bile sestavljene tipsko, izhaja, da so bili zneski odobrenih posojil manjši, največ do 1.000,00 EUR, z dogovorjeno dobo vračila 30 dni, z 0,70 % obrestno mero in brez stroškov odobritve posojila (3. člen v pogodbah). Datum izteka dobe za vračilo posojila je bil pogodbah določen, kot tudi določeno, da je datum zapadlosti bistvena sestavina pogodbe (5. člen pogodb). Posojilojemalci so s pogodbo pooblastili tožnico, da v primeru, če bodo v zamudi s poplačilom prejetega zneska, vloži tožbo oziroma predlaga izvršbo pri pristojnem sodišču, če se stranki ne dogovorita drugače (6. člen pogodb).

17Med strankama tudi ni sporno, da so zadružniki, če najetega posojila niso uspeli vrniti v dogovorjenem roku 30 dni, lahko pri tožnici zaprosili za spremembo plačila. Iz prošenj strank za spremembo plačila, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da so bile tudi te sestavljene tipsko. V njih je bilo opredeljeno, kakšen je še dolgovani znesek plačila in določen nov rok za njegovo poravnavo (nadaljnjih 30 dni od vložitve prošnje), pri čemer je bilo v prošnji še navedeno, da se posojilojemalec zavezuje k pravočasnemu poplačilu ter da v primeru neplačila pooblašča tožnico za vložitev tožbe ali predloga za izvršbo pri sodišču. V prošnji je bilo obenem navedeno, da je posojilojemalec tožnici za obravnavo prošnje poravnal stroške po veljavnem ceniku. Višina teh stroškov je, kot izhaja iz cenika v upravnem spisu, znašala 8,9 % od višine glavnice. Tožnica tudi ne oporeka ugotovitvam organa, da se je ob obravnavi prošnje stranke za podaljšanje roka za vračilo posojila najprej od še neporavnane glavnice odmerilo in vknjižilo plačilo stroškov za podaljšanje, šele nato pa znesek istočasno delno poravnane glavnice, kar pomeni, da se je plačilo stroškov določilo na višino dolgovanega zneska brez odbitka delno poravnanega zneska obveznosti.¹ Primeri, ko so posojilojemalci kredite vrnili v (prvotnem) roku 30 dni, dogovorjenem s pogodbo, so bili redki, saj so posojilojemalci v veliki večini primerov zaprosili za podaljšanje roka za odplačilo obveznosti na prej opisani način, in to tudi večkrat. Tožnica ob tem ne oporeka navedbi drugostopenjskega organa, da je bilo v pregledovanem obdobju od vseh sklenjenih 971 pogodb le 65² takih pogodb, pri katerih je bilo posojilo vrnjeno v roku 30 dni, kar torej predstavlja delež 6,7 % od vseh sklenjenih pogodb (temu tožnica tudi v tožbi ne oporeka). Nesporno med strankama je tudi, da tožnica za sklepanje takih kreditnih pogodb ni imela dovoljenja po 30. členu ZPotK-2.

18Tožnica že v upravnem postopku in v tožbi uveljavlja, da se za sklepanje kreditnih pogodb na opisani način ne uporablja ZPotK-2, ker je kot zadruga sklepala navedene kreditne pogodbe s svojimi zadružniki, ki niso potrošniki. Meni tudi, da strošek obdelave take vloge ni obrestna mera, je pa strošek (po ceniku), ki ga je stranka plačala le, če je vlogo za podaljšanje roka podala, kar pa pomeni, da se ni izogibala določbam ZPotK-2, kot ji to očita organ.

19ZPotK-2 ureja potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemlje kredit pod pogoji in za namene, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 1. člena ZPotK-1). Z zakonom se v pravni red RS prenaša Direktiva 2014/17/EU, cilj zakonodajalca pa je zaščititi potrošnika pred izpostavljenostjo tveganjem v vseh fazah kreditnega razmerja ter zagotoviti visoko raven varovanja ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov. Ta zakon pa se, med drugim, ne uporablja za kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v enem mesecu (2. točka prvega odstavka 3. člena ZPotK-2). Skupni stroški kredita so vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami dajatev, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani; stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna za pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži; stroški cenitve nepremičnin, kadar je cenitev potrebna za pridobitev kredita; medtem ko se v skupne stroške kredita ne vštevajo notarski stroški in zavarovalne premije za zavarovanje blaga, katerega nakup se financira s kreditom, stroški in takse za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo in stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi (24. točka 2. člena ZPotK-2). Za izračun efektivne obrestne mere se upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika, razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev, ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo, ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe (drugi odstavek 24. člena ZPotK-2). Če je dajalec kredita oseba, ki ni kreditna institucija po zakonu, ki ureja bančništvo, lahko znaša efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe največ 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije in jo za kreditni razred, v katerega po merilih tretjega in četrtega odstavka 26. člena ZPotK-2 spada kredit, objavi Banka Slovenije (prvi odstavek 26. člena ZPotK-2).

20Nadzor nad izvajanjem posameznih določb ZPotK-2 opravljajo Banka Slovenije, Tržni inšpektorat in Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije (prvi odstavek 78. člena ZPotK-2). Tržni inšpektorat je pristojen za izvajanje nadzora nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, in dajalci kreditov iz 5. točke drugega odstavka 30. člena tega zakona (tistimi dajalci kreditov, ki za to ne potrebujejo dovoljenja ministrstva), kot tudi nad kreditnimi posredniki, ki so kreditni posredniki prej opredeljenih dajalcev kreditov (četrti odstavek 78. člena ZPotK-2). Če tržni inšpektor ugotovi, da dajalec kredita v nasprotju z ZPotK-2 odobrava kredite brez dovoljenja, mu z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb (četrti odstavek 89. člena ZPotK-2). Prvi odstavek 30. člen ZPotK-2 namreč določa, da mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za vsako poslovno enoto, kjer bo opravljal te storitve, dovoljenje pa izda ministrstvo, pristojno za gospodarstvo (prvi odstavek 31. člena ZPotK-2). ZPotK-2 ob tem prepoveduje vključevanje kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona, in drugih pogodb v pogodbe, katerih značilnosti ali namen lahko omogoči izogibanje uporabi tega zakona (prvi odstavek 29. člena ZPotK-2), določa pa tudi, da se več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, zlasti v primeru porazdelitve zneska kredita na več pogodb ali sklenitve več zaporednih pogodb, v smislu tega zakona štejejo kot ena pogodba (drugi odstavek 29. člena ZPotK-2).

21Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da posojilna pogodba, prošnje strank za spremembo roka plačila najetega posojila ter stroški obravnave take prošnje z ekonomskega vidika sestavljajo celoto ter se v tem delu, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje obrazložitvi prvo - in drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Med strankama ni sporno, da posojilna pogodba možnosti podaljšanja roka ni predvidela, je pa to strankam tožnica omogočila, če so za to zaprosile in če so obenem poravnale stroške obravnave njene prošnje. Prošnje so stranke vlagale na tipskih obrazcih, stroški obravnave take prošnje pa so bili vnaprej določeni s cenikom in so dosegali 8,9 % neporavnane glavnice. Sporno tudi ni, da so se ti stroški odmerili na celotni neporavnani znesek glavnice ob vložitvi prošnje, brez odbitka tistega dela glavnice, ki ga je sicer stranka poravnala istočasno ob vložitvi prošnje za podaljšanje roka plačila.

22Glede na opisani način sklepanja pogodb ter podaljševanja roka vrnitve posojila po 30 dneh³ (brez dovoljenja po 30. členu ZPotK-2) s tem, da je stranka za to podaljšanje plačala stroške (ki so bili, tudi po oceni sodišča, glede na najeta posojila visoki, saj so dosegali 8,9 % glavnice), sodišče meni, da v takem poslovanju tožnice v primerih pogodb s podaljševanjem roka vračila posojila ne gre za izjemo od uporabe ZPotK-2, ki jo določa 2. točka prvega odstavka 3. člena tega zakona. Podaljševanje roka vračila posojila in s tem povezanega plačila stroškov obravnave prošnje namreč ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo samostojni pravni posel, pač pa je neločljivo povezano z osnovno pogodbo o potrošniškem kreditu, zato je treba vse to šteti kot zaključeno celoto po drugem odstavku 29. člena ZPotK-2.

23Je pa tožnica menila, da je podana druga izjema od uporabe ZPotK-2 za posojilne pogodbe s podaljševanjem roka vračila posojila, ki jih je sklepala brez dovoljenja po 30. členu ZPotK-2, in sicer taka, ki ni navedena med situacijami iz 3. člena ZPotK-2. Tožnica namreč zatrjuje, da zato, ker je sklepala navedene pogodbe le s svojimi zadružniki, ki niso potrošniki (saj njihov vložek v zadrugo predstavlja lastniški delež posameznega zadružnika), tudi navedene pogodbe ni moč presojati po ZPotK-2. Sodišče tej argumentaciji ne sledi. Zadružnikov vložek v zadrugo še ne predstavlja izjeme od uporabe ZPotK-2 in torej ne pomeni, da zadružniki niso v primerih sklepanja posojilnih pogodb z zadrugo za obdobje več kot 30 dni potrošniki po ZPotK-2. Ta namreč v drugi točki 2. člena določa, da so potrošniki fizične osebe, ki delujejo za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Tožnica v upravnem postopku (in niti v tožbi, kjer izrecno zatrdi, da članstvo v zadrugi ne pomeni izvajanja kake pridobitne dejavnosti niti ni to pogoj za članstvo v zadrugi) ni niti zatrjevala (in še manj izkazala), da bi kateri od zadružnikov ob sklepanju posojilnih pogodb z zadrugo deloval za namen znotraj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Le v takem primeru pa bi se zadružniki ne šteli za potrošnike po ZPotK-2, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka. Tudi zadruga sama ustreza definiciji dajalca kredita po prvi točki 2. člena ZPotK-2, saj predstavlja pravno osebo, ki je dala kredit ali posojilo v okviru svoje dejavnosti. S tem tudi po mnenju sodišča sklepanje posojilnih pogodb v obdobju ročnosti več kot 30 dni med zadrugo in zadružniki ne predstavlja izjeme od uporabe ZPotK-2. Pri tem zasledovanje ekonomskega interesa tožnice, kot to sicer dodatno pojasnjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni bistveno.

24Sodišče tudi ne sledi tožnici, ki meni, da je ukrep, ki ji ga je izrekla tožena stranka, nesorazmeren in da bi ji kvečjemu lahko sklepanje pogodb na podlagi petega odstavka 89. člena ZPotK-2 prepovedala le do odprave pomanjkljivosti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da je bil tožnici z izpodbijano odločbo izrečen upravni ukrep na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZPotK-2, ker odobrava kredite s podaljšanjem roka vračila posojila brez predpisanega dovoljenja. V takem primeru je inšpekcijski ukrep izrecno določen kot izrek prepovedi sklepanja pogodb o posojilih, takšen, torej pravilen ukrep pa je tožena stranka tožnici tudi izrekla. Tožena stranka namreč nima dovoljenja ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja. Oceno sorazmernosti takega ukrepa, tj. prepovedi sklepanja kreditnih pogodb po ZPotK-2, je opravil že zakonodajalec, ki je tak ukrep predvidel, če se dajalec kredita poskuša izogibati določbam tega zakona. Tako presojo zakonodajalca utemeljuje osnovni namen ZPotK-2, ki je v zaščiti potrošnika kot ekonomsko šibkejše stranke, ki posojila ne pridobiva za poslovne namene. Zato sodišče ugotavlja, da je tožničin ugovor v tem delu neutemeljen.

25Sodišče ugotavlja, da s tem, ko se tožnici prepoveduje sklepanje potrošniških kreditnih pogodb brez dovoljenja po prvem odstavku 30. člena ZPotK-2, tem tudi ni poseženo v prosto urejanje razmerij po 3. členu OZ (češ da se tožnici prepoveduje sklepanje dogovora, na podlagi katerega se lahko posojilojemalec izogne izvršilnemu postopku (s podaljšanjem trajanja posojilne pogodbe)). Takšna dejavnost se namreč lahko izvaja le v skladu z veljavno zakonodajo. Ta pa v prvem odstavku 30. členu ZPotK-2 izrecno zapoveduje, da mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za njegovo opravljanje.

26Tožnica še navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka zato, ker ji ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in ugotovitvah. Pravica stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, torej načelo zaslišanja stranke, je urejena v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Način, kako mora dati organ stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ni posebej predpisan, zahteva pa se aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi uradni postopek. V obravnavanem primeru je bila tožnica z ugotovitvami tožene stranke, na katere je oprla svojo odločitev, in predvidenimi ukrepi seznanjena, dana pa ji je bila tudi možnost, da se o za odločitev ključnih dejstvih izjavi, prav tako je podala svojo izjavo v postopku sama predsednica zadruge (zapisnika z dne 6. 11. 2018 in 14. 1. 2019). Pritrditi pa gre tožnici, da je tožena stranka zasliševala določene priče ( in sicer 22. in 23. 1. 2019) brez prisotnosti tožnice. Vendar pa je organ tožnici posredoval prepis pričevanj z dne 22. in 23. 1. 2019 naknadno v izjavo. Tudi v inšpekcijskem postopku ima zavezanec kljub 29. členu ZIN pravico prisostvovati opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora (razen če ovira njegovo učinkovito izvedbo), vendar se to lahko zavezancu po presoji sodišča omogoči tudi na način iz tretjega odstavka 146. člena ZUP, tj. da uradna oseba zavezancu pisno (ali ustno) izven ustne obravnave omogoči, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, navedenih v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Ravno to pa je organ storil s tem, ko je tožnici naknadno poslal zapisnike o zaslišanju prič z dne 22. in 23. 1. 2019 (kjer tožnica ni bila prisotna) v izjavo, v zvezi s čimer je tožnica tudi podala pripombe 19. 4. 2019. V njih je izrecno izpostavila, da ni bila prisotna na zaslišanju prič v navedenih dneh, vendar pa ni v tej izjavi postavila tudi morebitnih vprašanj pričam, ki bi jih želela postaviti, niti ni zahtevala, da bi se zaslišanje prič še enkrat izvedlo.

27Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da kljub opisanem ravnanju (odsotnosti zavezanke na zaslišanju prič 22. in 23. 1. 2019, pri zaslišanju ostalih prič pa je bila pooblaščenka zavezanke prisotna) ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej za kršitev, ko tožnici ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zavezanki je bila namreč skladno s tretjim odstavkom 146. člena ZUP naknadno dana možnost, da se je izven naroka o tem izrekla, ko so ji bili posredovani zapisniki z dne 22. in 23. 1. 2019 v izjavo (pri čemer v svoji izjavi z dne 19. 4. 2019 ni specificirala, katera vprašanja je pričam, zaslišanim ob njeni odsotnosti 22. in 23. 1. 2019, nameravala postaviti, prav tako pa ni zahtevala njihovega ponovnega zaslišanja), na ta način pa se je lahko izrekla o vseh okoliščinah in dejstvih, ugotovljenih v postopku. Poleg tega sodišče še pripominja, da je organ sicer izjave prič opisno tudi povzel v izpodbijano odločbo, vendar pa se na izjave prič ni naslonil kot bistvene za izdajo odločbe, odločitev temelji le na listinskih dokazih in ne na zaslišanju prič. Ker torej odločitev ne temelji na izjavah prič in ker niti na podlagi teh dokazov niso bili pridobljeni drugi dokazi, sodišče meni, da tudi izjave prič zaradi navedenega niso bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, zato tudi sicer niso vplivale na pravilnost in zakonitost izvedenega postopka.

28Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodišče pri tem pripominja, da ne drži izračun tožnice, da ne gre za več kot 200 % letno obrestno mero, ker 12 x 8,9 % predstavlja le 106,80 %. Tožnica pri tem spregleda, da prvi odstavek 26. člena ZPotK-2 govori o 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo za kredit (različno od razreda kredita glede na njegovo ročnost in znesek) objavlja Banka Slovenije dvakrat letno v Uradnem listu RS. Dejansko pa navedeno v konkretni zadevi niti ni pravno relevantno, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala zaradi tega, ker tožnica ni pridobila dovoljenja za sklepanje takšnih kreditnih pogodb s podaljšanjem roka odplačila po 30. členu ZPotK-2.
² Drugostopni organ je namreč upošteval glede števila takih pogodb pritožbeni ugovor tožnice, da jih ni bilo namreč le 25, kot je ugotavljal v izpodbijani odločbi prvostopni organ.
³ Tisti primeri, ko je bilo posojilo takoj vrnjeno, pa so bili redki, tj. le 6,7 % vseh sklenjenih posojilnih pogodb tožnice, čemur tožnica tudi v tožbi ni ugovarjala. Iz izreka izpodbijane odločbe pa sicer izhaja, da je bilo tožnici prepovedano sklepanje kreditnih pogodb s podaljševanjem roka za vračilo posojila.