UPRS Sklep II U 397/2019-51

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

K I. točki izreka:

1Tožba ni dovoljena.

2V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

3Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu pa odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

4Upravni akt je torej za potrebe upravnega spora definiran z ZUS-1. Iz zakona izhajata dva temeljna kriterija, ki ju je treba uporabiti pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt v smislu določb ZUS-1, in sicer formalni kriterij, pri katerem kot upravne akte štejemo tiste, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, in materialni kriterij, po katerem so upravni akti tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v njen pravni položaj ter so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

5V obravnavani zadevi tožnica vlaga tožbo zoper Sklep Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete (v nadaljevanju UL MF) št. 040-1-2/19 z dne 12. 3. 2019, s katerim je bilo v 1. točki odločeno, da stanovalka A. dijaškega doma (v nadaljevanju A.) A. A. izgubi pravico do bivanja v A. in v 2. točki, da se pogodba o nastanitvi študenta UL MF v A. dijaškem domu (...) za študijsko leto 2018/2019, sklenjena med A. A., tožnico v tem upravnem sporu, in Kuratorijem A. UL MF z dnem 18. 10. 2018 odpove in preneha veljati z dnem 12. 3. 2019. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnica na prisilen in nekulturen način novim stanovalkam vsiljevala pravila, ki niso v skladu s Hišnim redom A. in načeli etike in morale, kot to določa 13. člen Hišnega reda A., in s temi ravnanji huje kršila določila nastanitvene pogodbe in zato na podlagi 8. in 18. člena Hišnega reda A. izgubila pravico do bivanja v A..

6Tožnica je zoper sklep UL MF št. 040-1-2/19 z dne 12. 3. 2019 vložila tožbo, v kateri je navedla, da je zoper ta sklep 18. 3. 2019 vložila pritožbo in še pred vložitvijo pritožbe od izdajatelja sklepa zahtevala njegov preklic oziroma odpravo. Izdajatelj sklepa UL MF oziroma dekan, je na dopis pritožnice z dne 12. 3. 2019 odgovoril s svojim dopisom z dne 14. 3. 2019, s katerim je poziv in zahtevo za razveljavitev oziroma preklic sklepa kot neutemeljeno v celoti zavrnil, zavrnjena (z dopisom z dne 19. 3. 2019) pa je bila tudi njena zahteva za izdajo obrazloženega sklepa. Na pritožbo zoper sklep je dne 19. 3. 2019 s svojim odgovorom na pritožbo št. 040-1-13/19 odgovoril ponovno prvostopenjski organ, dekan UL MF, in pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Iz navedenega razloga je tožnica pritožbo zoper sklep z dne 18. 3. 2019 poslala 20. 3. 2019 direktno organu druge stopnje Senatu UL MF, ki je na seji senata 15. 4. 2019 odločil, da Senat UL MF ni pristojen za obravnavo pritožbe in vloge pritožnice z dne 20. 3. 2019. Navedeno odločitev je tožnica prejela v obliki izvlečka zapisnika 14. redne seje senata UL MF z dne 15. 4. 2019. Tožnica je nato 11. 6. 2019 na Komisijo za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani vložila predlog za odpravo sklepa po nadzorstveni pravici, ki ga je komisija za pritožbe študentov pri UL MF zavrgla in tožnico v pouku o pravnem sredstvu napotila na izpodbijanje tega sklepa z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije.

7Tožnica vlaga tožbo iz vseh izpodbojnih razlogov iz 27. člena ZUS-1 in predlaga, da sodišče ugotovi, da je sklep UL MF o izgubi pravice do bivanja v A. dijaškem domu št. 040-1-2/19 z dne 12. 3. 2019 in posledično tudi sklep št. 2, sprejet s strani Senata UL MF z dne 15. 4. 2019 in sklep Komisije za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani št. 033-9/2019 z dne 26. 6. 2019, s katerim je tožena stranka posegla v tožničine pravice, nezakonit in v posledici navedene sklepe v celoti odpravi in samo odloči o stvari ali vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje.

8Tožnica pristojnost naslovnega sodišča utemeljuje s trditvijo, da je naslovno sodišče pristojno zato, ker je tožena stranka javni zavod in nosilec javnih pooblastil in gre v zvezi z napadenim sklepom torej za odločanje v upravni zadevi v skladu z določili 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na pravico do sodnega varstva, ki ji je zagotovljena na podlagi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), ki določa, da se lahko zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem sproži upravni spor.

9Ob upoštevanju uvodoma navedene definicije upravnega akta mora sodišče odgovoriti na sporno vprašanje, ali je Sklep UL MF št. 040-1-2/19 z dne 12. 3. 2019 upravni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor oziroma ali gre za odločanje o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi v okviru izvrševanja upravne funkcije tožene stranke. Po presoji sodišča izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu citiranih določb 2. člena ZUS-1 niti ni to sklep št. 2, sprejet s strani Senata UL MF z dne 15. 4. 2019, niti sklep Komisije za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani št. 033-9/2019 z dne 26. 6. 2019.

10Presoja sodišča temelji na ugotovitvi, da avtonomnost univerze izhaja iz Ustave RS (58. člen) in določbe prvega odstavka 6. člena ZVis¹. Slednji v drugem odstavku določa, da univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije (predvsem) na področjih, primeroma navedenih v 10. alinejah tega odstavka, tudi 10. alineji², na katero opozarja tožena stranka.

11Tožena stranka je namreč v svojih vlogah pojasnila, da je dr. B. toženi stranki z oporoko zapustil določene nepremičnine, med drugim tudi dijaški dom na ... cesti v Ljubljani, ter pri tem določil, da naj v domovih bivajo študentje tožene stranke slabšega premoženjskega stanja z namenom, da lahko študirajo pri toženi stranki. Dr. B. je v svoji oporoki določil tudi način financiranja bivanja študentov tožene stranke, kar je tožena stranka izkazala s priloženim izsekom oporoke dr. B. z dne 14. 3. 1982, in pojasnila tudi, da se sredstva za vzdrževanje in kritje tekočih stroškov bivanja stanovalcev v A., kar zajema tako študente tožene stranke, tuje študente, kot tudi gostujoče učitelje, raziskovalce in sodelavce na podlagi predloga predstojnikov kateder tožene stranke, krijejo iz sredstev, pridobljenih z oddajanjem nepremičnin, ki se poleg dijaškega doma nahajajo na ... v Ljubljani in jih je s tem namenom dr. B. tudi zapustil toženi stranki.

12Ob upoštevanju navedb v predhodni točki obrazložitve tega sklepa, izkazanimi z listinskimi dokazi, gre tudi po presoji sodišča za področje, na katerem univerza deluje po načelu avtonomije, torej s premoženjem upravlja v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno. Za dosego tega namena je upravljanje s premoženjem na podlagi pooblastila iz 11. člena Statuta UL urejeno v Pravilniku o upravljanju s stvarnim premoženjem UL in Pravilniku o organizaciji in delovanju Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki v 110. členu določa, da zapuščino dr. B. ohranja in vzdržuje Kuratorij B. zapuščine, pravico do bivanja v A. pa določa Hišni red A. dijaškega doma - ... z dne 30. 3. 2012.

13Sodišče na podlagi navedenega pritrjuje toženi stranki, da v zvezi z upravljanjem z nepremičnino na ... (A.) tožena stranka ni nastopala kot nosilka javnih pooblastil in zato ni izpolnjen niti formalni kriterij za presojo izpodbijanega akta v upravnem sporu.

14Ker torej izpodbijani sklep ni bil izdan v izvrševanju upravne funkcije, pač pa na področju, ki po navedenih določbah Ustave RS in ZVis sodi v avtonomno pristojnost univerze, njegova odločitev ne pomeni odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Ne gre torej za oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja javnega pooblastila na področje, na katerem univerze in visokošolski zavodi, v skladu z 58. členom Ustave RS in po izrecni določbi drugega odstavka 6. člena ZVis, delujejo po načelih avtonomije, zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K II. točki izreka:

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

¹ Univerza je avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem (prvi odstavek).
² Upravljanje s premoženjem v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno.