VDSS Sklep Psp 167/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 3. 2022 in št. ... z dne 18. 11. 2021 ter na priznanje pravice do vdovske pokojnine od 31. 10. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Po mnenju sodišča gre za "nepotreben dokaz”, ki ne bi doprinesel k razjasnitvi dejanskega stanja. Omenjeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožničin tožbeni zahtevek namreč temelji na navedbah o njenem izjemno slabem psihičnem stanju, ki je obstajalo že v času smrti njenega moža, gotovo pa v enem letu od njegove smrti in traja tudi še danes. Neutemeljen je očitek, da izvedenec psihiater ne bi mogel na podlagi sedanjega psihičnega stanja (po pregledu tožnice) ugotavljati njenega psihičnega stanja v relevantnem času. Tožnica ima pravico dokazati svoje zdravstveno stanje v smislu nesposobnosti za delo tako, da jo pregleda in obravnava neposredno izvedenec, ki je strokovnjak na ustreznem področju, torej v njenem primeru specialist psihiater, ne pa izvedenec s področja MDPŠ, ki je v izvedenskem mnenju zgolj povzel listine specialistov psihiatrične stroke, ki se nahajajo v spisu. Postavljeni sodni izvedenec specialist MDPŠ je že v izhodišču zavračal možnost, da je bila tožnica v relevantnem času nesposobna za delo iz psihičnih razlogov. Tožnica je svoj dokazni predlog v pripravljalnih vlogah tudi natančno utemeljila. Postavljeni sodni izvedenec specialist MDPŠ je v bistvu podal zgolj pavšalno analizo psihičnega stanja tožnice. Do psihičnega stanja tožnice se v bistvenem ni opredeljeval temveč zgolj navajal, da je to "v domeni lečečega psihiatra”. Tožnica zato vztraja pri postavitvi izvedenca psihiatra, ki je edini, ki lahko poda mnenje o njenem zdravstvenem stanju. Zavrnitev dokaznega predloga je povzročila nepravilno odločitev naslovnega sodišča. Nadalje tožnica navaja, da je tudi materialnopravna razlaga sodišča prve stopnje zmotna, saj pogojuje pravico do vdovske pokojnine z ugotovitvijo I. kategorije invalidnosti. Iz 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹ ne izhaja, da je le I. kategorija invalidnosti upoštevna. Po mnenju tožnice zakon dopušča, da oseba izpolnjuje pogoje iz 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ne da bi bila invalid I. kategorije. Če bi želel zakonodajalec določiti, da se le vdove, ki so invalidi I. kategorije, upravičene do vdovske pokojnine, bi to dikcijo uporabil v 2. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 in ne bi uporabil širšega pojma "popolne nezmožnosti za delo”. I. kategorija invalidnosti, v smislu drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, se od popolne nezmožosti za delo iz 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 razlikuje tudi vsebinsko, saj zahteva ne le nezmožnost za delo, temveč tudi neobstoj preostale delovne zmožnosti in je po svoji naravi nujno trajna. Že iz četrtega odstavka 53. člena, ki se sklicuje (tudi) na 2. alinejo prvega odstavka 53. člena jasno izhaja, da zakon dopušča, da oseba pogoje iz 2. alineje prvega odstavka 53. člena izpolnjuje začasno, saj ureja primer, ko je vdova izpolnjevala te pogoje ter je dopolnila 58 let starosti (kar ima za posledico, da trajno obdrži pravico do vdvoske pokojnine). I. kategorija invalidnosti tudi ni ustrezen kriterij za presojanje hudih psihičnih težav, ki jih ima tožnica, zaradi česar je omenjena zmotna razlaga materialnega prava še posebej nezdružljiva z okoliščinami tega primera. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 3. 2022, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 11. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničin mož umrl dne 31. 10. 2020, in sicer zaradi posledic bolezni. Tožnica je v času moževe smrti dopolnila 50 let in 3 mesece starosti. Izpolnjevanje z zakonom določenih pogojev na strani umrlega zavarovanca ni sporno.

7Tožnica je pri tožencu uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.

8Sodišče prve stopnje je presojalo odločitev toženca, ki je zavrnil tožničino zahtevo ob razlogovanju, da pri tožnici ni bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo.

9Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. ZPIZ-2 v 2. alineji prvega odstavka 53. člena določa, da je ključno vprašanje za priznanje vdovske pokojnine, ali je vdova do smrti umrlega zavarovanca bila popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. V 59. členu pa je določeno, kdaj je podana popolna nezmožnost za delo. Skladno z navedenim členom za popolno nezmožnost za delo, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti. Torej je tudi za tožnico odločilna uporaba 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, sta omenjene določbe pri presoji sporne zadeve pravilno uporabila. Ker so zakonske določbe jasne, jih tudi ni mogoče razlagati na način, kot se zavzema tožnica v pritožbi.

10Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo predlaganih dokazov.

11Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Izvedenec je po proučitvi medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnice podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni bila podana I. kategorija invalidnosti niti na dan smrti njenega moža niti v obdobju enega leta po njegovi smrti. Pojasnil je, da se tožnica zdravi zaradi različnih bolezni, med drugim tudi zaradi pshičnih težav. Ravno psihične težave pa so očitno v tej zadevi odločilne, saj se tožnica predvsem sklicuje na izvide lečečega psihiatra z dne 15. 12. 2021 in 12. 4. 2022 ter ostalo medicinsko dokumentacijo, katere prevodi se nahajajo v prilogah C sodnega spisa.

12Tožnica se s podanim izvedenskim mnenjem ni strinjala in je podala obširne pripombe. S tem v zvezi je sodišče pridobilo tudi dopolnilno mnenje sodnega izvedenca, ki je vztrajal pri že podanem izvedenskem mnenju. Ker po mnenju tožnice izvedenec ni odgovoril na njene pripombe v zvezi z vplivom psihičnih težav na njeno delovno zmožnost, je predlagala, da se zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavi drug izvedenec, in sicer specialist psihiater. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo in zavrnitev dokaza tudi obrazložilo.

13Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da sodni izvedenec specialist MDPŠ glede psihičnih težav ni prepričljivo pojasnil vpliva teh težav na tožničino delovno zmožnost. Izvedenec sicer omenja tudi izvid z dne 15. 12. 2021, iz katerega izhaja, da je imela tožnica občasne depresivne epizode. Po smrti moža pa je prišlo do hudega relapsa, s tesnobo, brezizhodnostjo, insomnijo, znižanim razpoloženjem in tudi suicidialnimi ideacijami. Predpisana ji je bila medikamentozna terapija. Po mnenju lečečega psihiatra je bila tožnica nezmožna za profesionalno delo in je potrebovala tudi nego druge osebe. Sodni izvedenec pa je s tem v zvezi podal mnenje, da je pri tožnici v ospredju poslabšanje depresivne simptomatike kot reakcije na hud stres in prilagoditvena motnja ob izgubi bližnje osebe. V tem času bi bila upravičena do občasnega bolniškega staleža. Pričakuje pa se sčasoma izboljšanje stanja, ob intenzivni psihofarmakoterapiji ter po potrebi tudi hospitalizaciji.

14Odprto je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju zaradi katerih ne bi bil potreben zgolj občasni bolniški stalež, kot to navaja sodni izvedenec, temveč je podana izguba delovne zmožnosti. Sodni izvedenec namreč zgolj hipotetično navaja, kaj se glede na tožničino zdravstveno stanje v bodoče pričakuje. Res je, kot to v obrazložitvi pojasnjuje sodišče prve stopnje, da je glede na sodno prakso za ugotavljanje delazmožnosti izvedenec MDPŠ medicinski strokovnjak, ki lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zavarovančevega zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost³. Vendar je potrebno vsak primer posebej obravnavati. Sodišče mora glede na konkretno zadevo presoditi, kateri izvedenec oziroma izvedenski organ je najbolj primeren za ugotavljanje vpliva podanih zdravstvenih težav na delovno zmožnost. V obravnavani zadevi je ključen odgovor na vprašanje glede vpliva psihičnih težav na tožničino delovno zmožnost. Tega vprašanja pa sodišče, kljub večkratnim pozivom sodnemu izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja, ni ustrezno razčistilo. V tem primeru gre torej za stanje, ko je potrebno izvesti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca s področja ključnih zdravstvenih težav, na katere se sklicuje tožnica, torej specialista psihiatra⁴.

15Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca specialista psihiatra kršilo določbo 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi neizvedbe tega dokaza je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca specialista psihiatra ter po potrebi izvedlo še druge dokaze, ter nato ponovno odločilo o zadevi.

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma da jo bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje s postavitvijo drugega izvedenca ustrezne specialnosti. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, glede na dosedanji potek postopka, ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

18Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Glej VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017.
⁴ V tretjem odstavku 254. člena ZPP je določeno, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.