VSRS Sodba XI Ips 79896/2023

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 79896/2023 z dne 10. 11. 2023 zoper obdolženca A. A. (alias A. A.) podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) po vloženi neposredni obtožnici zaradi kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zaradi razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa naj pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da so v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazloženi vsi pogoji za podaljšanje pripora, pridružuje pa se tudi argumentaciji pravnomočnega sklepa glede zagovornikovega zatrjevanja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v stanju neprištevnosti.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5Vložnik izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z zatrjevanjem, da sodišči v pravnomočnem sklepu nista navedli konkretnih okoliščin, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve premoženjske koristi, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Vložnik meni, da splošno znana dejstva ne ustrezajo artikulirani, konkretni in specifični verjetnosti, ki se zahteva za obstoj utemeljenega suma, medtem ko izjav tujcev med sojenjem ne bo mogoče uporabiti kot dokaz, saj jih na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati.

6Vrhovno sodišče teh izvajanj ne sprejema. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči obrazložili utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, vključno s presojo, da je na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati, da je obdolženec dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi (7. in 8. točka prvostopenjskega v zvezi s 5. točko drugostopenjskega sklepa). Zunajobravnavni senat se je oprl na izjave tujcev, zabeležene v uradnih zaznamkih, ki po ustaljeni praksi predstavljajo dopustno podlago za odločanje o priporu,¹ istočasno pa je upošteval tudi okoliščine obravnavanega dejanja (zlasti način opravljenega prevoza, ko je bilo v vozilo nagneteno večje število tujcev, ki so se nahajali tudi v prtljažniku), ki so značilne prav za opravljanje nezakonitih prevozov zaradi pridobitve premoženjske koristi, saj je tveganje za prijetje s strani policije pri tovrstnih prevozih preveliko, da bi bilo opravljeno brezplačno oziroma iz humanitarnih razlogov. Naštete okoliščine v medsebojni povezavi ustrezajo merilom presoje utemeljenega suma, torej suma ravnanja, ki ga je mogoče opisati, pravno opredeliti, izraziti (obrazložiti) in preveriti v sodnem postopku, medtem ko pomeni zatrjevanje vložnika, da tujcev na glavni obravnavi ne bo moč zaslišati, v tej fazi postopka špekulacijo, ki ne more vplivati na zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca. Vložnik navaja še, da je treba v dvomu razsoditi v prid obdolženca, kar je brezpredmetno, saj se dokazni standard za podaljšanje pripora razlikuje od dokaznega standarda, ki se zahteva za izdajo obsodilne sodbe.

7Vložnik trdi, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljen sum oziroma na obdolženčev namen pridobiti premoženjsko korist. Ta očitek je neutemeljen, saj je višje sodišče razloge podalo v 5. točki obrazložitve, ko je v celoti sprejelo prvostopenjsko presojo in s tem zadostilo tudi standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe, ki je drugačen oziroma nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjske odločbe.²

8Zagovornik uveljavlja kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ker naj bi sodišči priporni razlog begosumnosti obrazložili samo pavšalno in s sklicevanjem na objektivne okoliščine, ne pa tudi z upoštevanjem obdolženčevih subjektivnih okoliščin. Takšno vložnikovo stališče je zmotno že na načelni ravni, saj presoja pripornega razloga begosumnosti ne temelji nujno samo na obdolženčevih (preteklih) aktivnih ravnanjih, temveč je mogoče na nevarnost pobega sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin.³ Bistveno je, da sklepanje o obstoju begosumnosti temelji na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost obdolženčevega pobega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske ter vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem.⁴

9V obravnavani zadevi je zunajobravnavni senat, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, pri presoji pripornega razloga izhajal na eni strani iz vezi, ki obdolženca povezujejo s tujino (gre za tujca, ki poseduje osebni izkaznici Turčije in Bolgarije, ki se glasita na različni imeni, pri čemer je zelo mobilen in nima nobenih trdnejših povezav niti z Bolgarijo, kjer nima družine ali premoženja, niti z Belgijo, kjer sicer živi), obenem pa je na drugi strani upošteval tudi pomanjkanje vsakršnih personalnih in premoženjskih vezi obdolženca z Republiko Slovenijo. Ko se temu pridruži še visoko predpisana kazen za očitano kaznivo dejanje, se pokaže kot razumen sklep nižjih sodišč, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti zapustil območje Republike Slovenije in s tem onemogočil oziroma znatno otežil izvedbo kazenskega postopka, kar vse je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno obrazloženo, zato nasprotni vložnikovi očitki niso utemeljeni.

10Zagovornik izpodbija še neogibnost pripora oziroma njegovo sorazmernost, vendar neutemeljeno. Zunajobravnavni senat se je glede tega pogoja za pripor opredelil v 12. točki izpodbijanega sklepa, sklicujoč se pri tem tudi na sklep I Ks 79896/2023 z dne 30. 10. 2023. Obrazložitev pravnomočnega sklepa razkriva presojo, da mednarodnopravni instrumenti sami po sebi ne izključujejo obstoja pripornega razloga begosumnosti; da je pogoj za izdajo Evropskega naloga za prijetje ravno odrejen pripor; in da bi bila izpustitev begosumnega obdolženca v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrostjo vodenja postopka. Zunajobravnavni senat, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, je na tej podlagi razumno presodil, da mehanizmi sodelovanja med državami članicami EU ne pomenijo dovolj učinkovitega ukrepa za dosego zasledovanega cilja nemotenega poteka konkretnega kazenskega postopka, kar je presoja, ki je zahteva za varstvo zakonitosti ne more izpodbiti samo s posplošenim zatrjevanjem, da bi lahko obdolženčevo navzočnost zagotovili (tudi) s pomočjo Evropskega naloga za prijetje.

11Zagovornik nazadnje nakazuje še, da naj bi obdolženec dejanje storil v stanju neprištevnosti, zato naj bi bilo nujno potrebno, da ga pregleda specialist psihiater, hkrati pa bi bilo treba obdolženca namestiti tudi v ustrezen zdravstveni zavod v skladu z drugim odstavkom 491. člena ZKP. Na vse te navedbe sta ustrezno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje (12. točka prvostopenjskega sklepa, sklicujoč se tudi na sklep I Ks 79896/2023 z dne 30. 10. 2023, v zvezi s 6. točko drugostopenjskega sklepa) s presojo, da podatki spisa ne podpirajo trditev obrambe o morebitni obdolženčevi neprištevnosti, medtem ko dosedanji zdravniški pregledi pri obdolžencu niso odkrili nobenih psihotičnih epizod. Pravnomočni sklep utemeljeno poudarja, da je obdolžencu tudi v priporu zagotovljena zdravstvena oskrba oziroma psihiatrična obravnava, zato zagovornikove navedbe v smeri obdolženčeve shizofrenije ne morejo utemeljiti nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

C.

12Ker zatrjevane kršitve določb zakona in Ustave RS niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 62104/2012-688 z dne 10. 1. 2013 in številne druge.
² Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.
³ Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 458-459. Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 82540/2010-82 z dne 9. 12. 2010 in XI Ips 36254/2019 z dne 22. 8. 2019.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996.