VDSS Sodba Pdp 329/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.589,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.578,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 441,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 100,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 14.168,21 EUR in stroške postopka v znesku 653,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke, vključno s stroški pritožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nove uredbe tožniku priznalo izplačilo posebne nagrade v višini štirih bruto plač (razliko med devet upravičenimi nagradami po novi uredbi in že izplačanih pet nagrad po stari), poleg tega pa še eno bruto plačo za leto 2020 in dodatno dve bruto plači za dopolnjenih deset let opravljanja vojaške službe. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo na podlagi nove uredbe, da mora tožniku izplačati nagrado v višini ene bruto plače zaradi sklenitve nove desetletne pogodbe, saj je v letu 2020 (do 5. 9. 2020), ko je tožnik dopolnil deseto leto vojaške službe, imel tožnik še vedno veljavno desetletno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 9. 2010, le-ta pa se šteje kot prva zaposlitev. V tem primeru je torej potrebno uporabiti drugi odstavek 2. člena nove uredbe (ki določa izplačilo posebne denarne nagrade v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe) in ne 3. člena, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Po 3. členu uredbe je tožena stranka tožniku oktobra 2021 pravilno izplačala denarno nagrado za leto 2021, ko je tožnik že podaljšal pogodbo o zaposlitvi oziroma sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru se pripadniku po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe, izplačata dve denarni nagradi. Sodišče pa je tožniku za leto 2020 dejansko prisodilo denarno nagrado v višini kar treh povprečnih plač, in sicer najprej eno nagrado za leto 2020 in potem še dve nagradi zaradi podaljšanja desetletne pogodbe. Pravne podlage za izplačilo denarne nagrade zaradi podaljšanja pogodbe pa ni. Pogoj je sklenjena pogodba za določen čas (pet ali deset let) in dokončano leto opravljanja vojaške službe. Tožniku tako za dokončano deseto leto opravljanja vojaške službe pripadata samo dve denarni nagradi in ne tri, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne razlage 6. člena uredbe, napačno upoštevalo višino povprečne plače v času vložitve tožbe, moralo bi upoštevati podatke bodisi v času, ko je posameznik sklenil pogodbo o zaposlitvi, bodisi ko je posamezniku pripadala posamezna nagrada. V posledici navedenega pa je napačna tudi odločitev o povračilu stroškov postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevane kršitve. Je pa delno napačno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku, ki opravlja vojaško službo, prisodilo vtoževanih sedem mesečnih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki predstavljajo denarne nagrade na podlagi določil Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019; v nadaljevanju Uredba). V skladu z določili štirinajstega odstavka 49. člena in četrtega odstavka 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) so bili sprejeti, najprej Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski, ki se je uporabljala od 19. 7. 2008 (Ur. l. RS, št. 67/2008 - stara Uredba) do 31. 12. 2019 in nato Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019 - nova Uredba). Nova Uredba, ki je pričela veljati 1. 1. 2020 v prvem odstavku 2. člena določa, da se ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski za najmanj pet let vojaški osebi izplača posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, in sicer naslednji mesec po uspešno končanem temeljnem vojaško strokovnem usposabljanju, če nima odsluženega vojaškega roka, ali ob nastopu vojaške službe, če ima odslužen vojaški rok. V drugem odstavku 2. člena Uredba določa, da se v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let poleg posebne denarne nagrade iz prejšnjega odstavka, izplačuje še posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetletnem opravljanju vojaške službe izplača posebna denarna nagrada v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

7Pritožba po temelju ne izpodbija prisojenih štirih plač na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 7. člena Uredbe, pač pa nasprotuje prisojenim trem plačam za leto 2020 oziroma za končano deseto leto opravljanja tožnikove vojaške službe, saj meni, da bi bil tožnik na tej podlagi upravičen do nagrade le v višini dveh plač. Pritožba je v tem delu utemeljena.

8Tožnik je dne 5. 9. 2020 dopolnil deseto leto opravljanja vojaške službe (prvo pogodbo je sklenil za določen čas od 6. 9. 2010 do 5. 9. 2020). Nato je ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas deset let (od 6. 9. 2020 do 5. 9. 2030). Stališče tožnika, da je na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe upravičen do treh bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, je zmotno. Iz 2. člena Uredbe ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega odstavka seštevali. Ker je tožnik v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Tožnik je za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen le do nagrade v višini dveh plač.

9Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do ugovora zastaranja in da zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik pravico do plačila v tem postopku vtoževanih nagrad, med njimi tudi nagrad v višini razlike med nagradami, do katerih je upravičen skladno z Uredbo, in nagradami, ki so mu pripadale po stari Uredbi, pridobil šele z uveljavitvijo nove Uredbe, torej z dnem 1. 1. 2020. Zastaranje za vtoževane razlike v nagradah po drugem odstavku 7. člena Uredbe je tako lahko začelo teči šele 2. 1. 2020 (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001). Tožba, ki je bila vložena 18. 1. 2023, je bila vložena pred potekom petletnega zastaralnega roka iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

10Utemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino zneskov povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Zaradi zmotne materialnopravne razlage 6. člena nove Uredbe je sodišče kot osnovo za izplačilo nagrade upoštevalo višino povprečne bruto plače v času vložitve tožbe. Uredba v 6. členu določa, da se za izračun višine posebne denarne nagrade upoštevajo zadnji uradno objavljeni podatki o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji, ki jih objavlja Statistični urad Republike Slovenije. To določilo je treba uporabiti v povezavi z že navedenim drugim odstavkom 2. člena Uredbe, skladno s katerim se denarna nagrada izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe oziroma naslednji mesec po končanem desetletnem opravljanju vojaške službe. Zato je za izračun višine nagrade potrebno uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadala posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nagrado v višini šestih plač, torej eno manj, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Za izračun višine dveh plač nagrade za končanih deset let opravljanja vojaške službe, ki je zapadla v plačilo v mesecu oktobru 2020, je pritožbeno sodišče upoštevalo zadnjo takrat objavljeno povprečno bruto plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji, to je bila plača za julij 2020, ki je znašala 1.811,28 EUR (Ur. l. RS, št. 132/2020). Za izračun štirih plač nagrade (razlike med nagradami po stari in novi Uredbi, na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 7. člena Uredbe), ki so zapadle v plačilo z uveljavitvijo nove Uredbe, (1. 1. 2020), pa je pritožbeno sodišče upoštevalo zadnjo takrat objavljeno povprečno bruto plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji, to je bila plača za oktober 2019, ki je znašala 1.741,70 EUR (Ur. l. RS, št. 82/2019). Glede na navedeno je tožnik upravičen do nagrade v skupnem znesku 10.589,36 EUR (4 x 1.741,70 EUR + 2 x 1.811,28 EUR). V presežku (za znesek 3.578,85 EUR) pa je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

12Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 653,31 EUR, česar pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) uspel s 74,74 % svojega zahtevka, zato je v tem deležu upravičen do povračila stroškov postopka, kar znaša 488,28 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče na podlagi njenega stroškovnika, in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj 306 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znaša 183,60 EUR. Glede na uspeh v postopku (25,26 %) pa je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 46,37 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 441,91 EUR.

13V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe in 12,5 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednost točke 0,60 EUR, znaša 382,50 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh (26,26 %) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v znesku 100,44 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).