61. člen ZSSloV

Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade. Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.

Iz 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega odstavka seštevali. Ker je tožnik v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Tožnik je za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen le do nagrade v višini dveh plač. Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadala posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.

Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno. V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.

ZObr v 92. členu ureja le najdaljša obdobja sklepanja pogodb o zaposlitvi in najdaljša obdobja, za katera je mogoče že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi podaljšati. To ne pomeni, da ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi z osebami, ki poklicno opravljajo vojaško službo, tudi za krajša časovna obdobja. Zato je imela tožena stranka na podlagi prvega odstavka 92. člena ZObr pravico, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 4 mesecev in ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas 5 let.

Ker revident ni ostal na delu po izteku pogodbe, nova pogodba o zaposlitvi pa mu ni bila ponujena, je zahtevek za ponovno zaposlitve pri toženi stranki neutemeljen.

Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas vojaške osebe morata biti podana dva pogoja, in sicer da vojaška oseba ni bila obveščena v roku 120 dni pred iztekom pogodbe o zaposlitvi o tem, da ji delovno razmerje ne bo podaljšano ter da vojaška oseba ostane na delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Ker tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni ostal na delu pri toženi stranki, pač pa se je le razdolževal, nista izpolnjena oba pogoja za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka tožeče stranke ni pravočasno obvestila, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar opustitev obvestila ne povzroči nastopa domneve, da je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ni mogoče šteti, da delavec ostane na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če na delo pride, pa ga delodajalec z dela odstrani. Gre za zakonito sredstvo delodajalca, ki delavca, ki nima več veljavne pogodbe o zaposlitvi, odstrani z dela.

Ker je tožnik s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pred iztekom pred tem veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni nastopila zakonska domneva, da se njegova pogodba o zaposlitvi (sklenjena z vojaško osebo) podaljša za enako časovno obdobje, kot je obdobje, za katero je bila sklenjena.

Če je tožnik (vojaška oseba) novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal po tem, ko se je prej veljavna pogodba o zaposlitvi za določen čas že iztekla, se ne šteje, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas, ampak (skladno s specialno določbo ZSSloV), da je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za enako časovno obdobje, kot je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Na zakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ne vpliva dejstvo, da tožena stranka tožnika ni v zakonsko določenem roku 120 dni pred iztekom veljavnosti pogodbe obvestila, da pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala oziroma da ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se po določbi 92. čl. ZObr sicer lahko podaljša, odločitev o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi ob pogoju, da delavec izpolnjuje predpisane pogoje, pa je prepuščena odločitvi pogodbenih strank. To pomeni, da se je tožena stranka lahko samostojno odločila, da v tožnikovem primeru ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S tem ni ravnala niti šikanozno niti diskriminatorno.