49. člen ZSSloV

Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade. Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.

Iz 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega odstavka seštevali. Ker je tožnik v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Tožnik je za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen le do nagrade v višini dveh plač. Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadala posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.

Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene. Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v prime

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredb

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena ZSSloV, nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena ZJU in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena ZJU določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najka

Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona

Pogoj ustreznega vojaškega znanja oziroma ustreznega usposabljanja za pridobitev tega znanja za opravljanje vojaških dolžnosti, je določen v ZObr. V tem zakonu in v ZSSloV (8. točka prvega odstavka 62. člena) je določeno tudi, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če vojaška oseba predpisanega temeljnega vojaškega usposabljanja ne opravi in to ne glede na razlog, zaradi katerega le-tega ni opravila.

V tožnikovem primeru ne pride v poštev določba tretjega odstavka 116. člena ZDR, po kateri delavcu, ki je v bolniškem staležu v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preneha delovno razmerje šele z zaključkom bolniškega staleža oz. po šestih mesecih, saj mu je delovno razmerje prenehalo po specialni določbi ZSSloV, ker v predvidenem času ni zaključil temeljnega vojaškega usposabljanja (pri čemer tudi ni bistveno, iz katerega razloga usposabljanja ni zaključil), ne pa zaradi nesposobnosti ali iz poslovnega razloga.