VSRS Sklep II Ips 72/2023

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnika sta s tožbo z dne 24. 11. 2015 primarno zahtevala, naj sodišče razsodi, da so nični: pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu, št. ... z dne 16. 11. 2007 in pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu, št. ... ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena v notarskem zapisu, št. SV ... z dne 21. 11. 2007. S prvim podrednim zahtevkom sta terjala, naj sodišče taiste pravne posle razveže, z drugim podrednim zahtevkom pa sta zahtevala plačilo odškodnine.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 7. 2017 vse tožbene zahtevke zavrnilo in tožnikoma naložilo, da toženki povrneta njene pravdne stroške (3.512,90 EUR).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov s sodbo z dne 30. 1. 2019 zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje o tožbenih zahtevkih potrdilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženke in je poseglo v stroškov odločitev, tako da sta tožnika dolžna toženki plačati 5.852,30 EUR pravdnih stroškov. Naložilo jima je tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Tožnika sta 28. 3. 2019 vložila neposredno revizijo, tri dni pred tem (25. 3. 2019) pa predlog za obnovo postopka, o katerem sta sodišči prve in druge stopnje odločali ter je bil pravnomočno zaključen z odločitvijo pritožbenega sodišča z dne 12. 4. 2023. Revizija z dne 28. 3. 2019 je bila Vrhovnemu sodišču tako predložena (šele) 23. 10. 2023.

Oris zadeve in skopo o nosilnih razlogih sodišč prve in druge stopnje

5Gre za znano problematiko sklepanja pogodb v švicarskih frankih, s katero se sodišča ukvarjajo že desetletje. Sodišči sta v obravnavanem primeru presodili, da je toženka pravilno in ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, toženka pa ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Nadalje sta presodili, da subjektivni element oderuštva ni izpolnjen in da tožnika nista dokazala negativnega vpliva na svoje dohodke.

Revizijski postopek

6Tožnika v obsežni reviziji najprej utemeljujeta pravočasnost in dovoljenost revizije in predlagata prekinitev postopka (do odločitve o njunem predlogu za obnovo postopka), nato povzemata ključne dejanske ugotovitve, nakar v več sklopih podajata svoje revizijske navedbe. V prvem grajata uporabo materialnega prava, in sicer neobstoj pojasnilne dolžnosti skozi prizmo prava Evropske unije (EU) in sodno prakso Sodišča evropske unije (SEU). V naslednjih dveh sklopih zatrjujeta kršitev pravice do izjave, prvič, ker se sodišči kljub pravočasnim trditvam nista opredelili do opozoril in poročil Banke Slovenije, in drugič, ker sta zavrnili izvedbo več dokazov. V četrtem sklopu očitata druge bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, v petem zmotno uporabo materialnega prava, ker, če že, je toženka pojasnilno dolžnost izpolnila le v razmerju do tožnika, ne pa tudi do tožnice, v šestem sklopu pa naštevata kršitve drugih ustavnih pravic. V zvezi s podrednim zahtevkom kratko izpodbijata ugotovitev sodišč o neobstoju spremenjenih okoliščin. Sklepno predlagata izločitev enega izmed vrhovnih sodnikov. Podrobnejše povzemanje revizijskih navedb iz razlogov, ki bodo razvidni v nadaljevanju, ni potrebno.

7Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo pravočasno odgovorila in se opredelila do revizijskih trditev. Predlaga zavrnitev revizije.

O dovoljenosti revizije

8Revizija je dovoljena.

9Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-E¹ v drugem odstavku 125. člena določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

10Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo 10. 7. 2017, ZPP-E pa se je začel uporabljati 14. 9. 2017, torej kasneje. Na podlagi 125. člena ZPP-E je treba v obravnavanem primeru za presojo dovoljenosti revizije zato uporabiti določbe ZPP-D².

11Po drugem odstavku 367. člena ZPP je (bila) revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Ker je bil tožbeni zahtevek tožnikov, ki po vrednosti (134.179 EUR) presega t. i. revizijski prag, v celoti zavrnjen in ker tožnika odločitev sodišč prve in druge stopnje tudi v celoti izpodbijata v revizijskem postopku, je revizija dovoljena.

O utemeljenosti revizije

12Revizija je utemeljena.

O spremenjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča glede kreditnih pogodb v švicarskih frankih

13V obravnavani zadevi si ni mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je od izdaje sodb, katerih pravilnost sedaj preizkuša revizijsko sodišče, minilo skoraj šest let in pol (od prvostopenjske odločitve) oziroma skoraj pet let (od odločitve pritožbenega sodišča). Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsoletni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne. Prav do take situacije je prišlo v obravnavanem primeru.

14SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti³ ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg dolgoročnega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.^"4

15Razvoj sodne prakse SEU je terjal nadgraditev predhodnih stališč Vrhovnega sodišča, ki sta jih je pri presoji upoštevali sodišči prvi in druge stopnje,⁵ in sicer je Vrhovno sodišče povzeta stališča SEU upoštevalo v novejših odločbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023. V prvi od navedenih je posebej poudarilo, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika.⁶ Tudi v sodbi II Ips 54/2023 je poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in načina predstavitve pogoja: "Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastnost asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati, ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje, iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov, iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine in v), da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii) potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo.^"7

16Vrhovno sodišče je pojasnilo še, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le bodisi v korist bodisi v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, in da to samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja. Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, potem v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja.

17Vrhovno sodišče je v novejših zadevah na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem, kakšna pojasnila je posojilodajalec pred sklenitvijo pogodbe posredoval posojilojemalcu, presojalo, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, nato pa je na podlagi teh ugotovitev presodilo poštenost pogodbenega pogoja.⁸

Pravno pomembne dejanske ugotovitve

18Sodišči prve in druge stopnje sta svojih odločitvah izhajali iz naslednjega:

* toženka je strankam kredite v CHF in EUR ponujala enakovredno (višjo kreditno sposobnost za CHF je zahtevala zaradi gibanja tečaja v preteklosti in zaradi preferiranja kreditov v EUR) - tožnika sta izbrala kredit v CHF, ki je bil tedaj cenejši;

* kreditna pogodba je vsebovala opozorilo o valutnem tveganju, tožnika sta to opozorilo prejela in sta valutno tveganje povsem razumela;

* tožnika sta bila opozorjena, da lahko pride do valutnih sprememb in kako bi lahko vplivale na njuno zmožnost vračanja kredita (referent ju je, enako kot vsako stranko, pred sklepanjem kreditov opozoril na tri rizične okoliščine, zaradi katerih bil lahko prišlo do težav pri odplačevanju: če bi stranka izgubila službo, če bi prišlo do povečanja obrestnih mer, pri sklepanju pogodb v CHF pa še, da se valutna razmerja oblikujejo na trgu, da banka nanje nima vpliva in da je težko napovedovati, kakšna bodo v prihodnje);

* tožnik je pred sklenitvijo pogodbe sam preveril morebitna nihanja tečaja valutnega para EUR/CHF (zanj je bilo še sprejemljivo razmerje 1 : 1,47);

* ni bila toženkina dolžnost, da bi tožnikoma izdelala oziroma prikazala teoretične izračune valutnih nihanj;

* opozorila Banke Slovenija so bila splošne narave in na njihovi podlagi ni bilo mogoče napovedovati gibanja menjalnega tečaja;

* zgibanka Združenja bank Slovenije, ki je vsebovala posebne informacije o tveganju najema kreditov v tuji valuti, je bila izdana po sklenitvi spornih pogodb, zato toženka tožnikov o tem ni mogla informirati;

* toženka ukrepov švicarske centralne banke ni mogla predvideti, je pa izdelala alternativni amortizacijski načrt, ki ga tožnikoma ni vročila;

* toženka ni zasledovala želje po lastnem dobičku.

Presoja konkretnega primera

19Iz povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev glede vsebine opravljene pojasnilne dolžnosti,⁹ sodišče druge stopnje pa je takemu zmotnemu materialnopravnemu stališču pritrdilo. Iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj¹⁰ je razvidno le splošno opozorilo bančnega referenta tožnikoma glede valutnega tveganja, ki izhaja že iz 5. člena kreditne pogodbe. Opozorila o konkretnem delovanju pogodbenega pogoja, kot izhaja iz sodne prakse SEU, tudi ne pomeni dostavek bančnega referenta, da banka na valutna razmerja, ki se oblikujejo na trgu, nima vpliva, zaradi česar so (tudi zanjo) ne napovedljiva. Iz obrazložitev sodb sodišč nižjih stopenj torej ni moč razbrati, katero pojasnilo ali gradivo toženke bi pomenilo ponazoritev materializacije tveganja v sferi obveznosti tožnikov, ki bi pri tožnikih kot povprečnih potrošnikih mogla in morala povzročiti ne le zavedanje možnih tečajnih nihanj (in možnih sprememb višine obrokov), temveč tudi zavedanje resničnih posledic velike depreciacije obračunske valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.¹¹

20Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo, sodbo sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se bo moralo ukvarjati z nasprotujočimi si trditvami pravdnih strank glede vsebine informacij o delovanju mehanizma, ki naj bi tožnikoma omogočal razumno presojo ekonomskih posledic pogodbe, nato pa, upoštevaje zgoraj predstavljeno sodno prakso, ponovno odločiti v zadevi.

21Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Uradni list RS 10-463/2017.
² Uradni list 26/99, 96/02, 58/03 - odl. US, 2/04, 2/04 - ZDSS-1, 69/05 - odl. US, 90/05 - odl. US, 43/06 - odl. US, 52/07, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US.
³ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka, točka 43.
⁴ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52.
⁵ Zlasti odločbi VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
⁶ Glej 45. točko obrazložitve.
⁷ Glej 16. točko obrazložitve.
⁸ V II Ips 52/2023 glede pojasnilne dolžnosti ni bilo ugotovljenih sploh nobenih dejstev.
⁹ V tem se zadeva razlikuje od zadev II Ips 54/2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023.
¹⁰ Glej 23. točko obrazložitve sodbe sodišča prve ter 19. in 20. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
¹¹ Primerjaj tudi 34. točko obrazložitve odločbe US RS UP-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 in 20. točko obrazložitve odločbe US RS UP-54/19-46 z dne 6. 7. 2023.