VSL Sklep II Cp 1658/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Zahtevala je, da se učinkovanje pogodbe o dolgoročnem evru kredita z valutno klavzulo z dne 21. 5. 2007 in notarskega zapisa, začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora. Toženi stranki je prepovedalo razpolagati s terjatvami po tej pogodbi in uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev. V primeru kršitev prepovedi pa je bila zagrožena denarna kazen.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja na sodbo sodišča Evropske unije C-287/22. Meni, da je treba predlogu ugoditi in upoštevati tudi Direktivo 93/13/EGS in minimalno harmonizacijo lojalne razlage prava EU. Meni, da je sodišče v točki 7 napačno uporabilo 272. člen ZIZ in da se ni opredelilo do ene izmed alternativno naštetih alinej iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta trdila v predlogu, da tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre za kriterij sorazmernosti. Kreditna pogodba pa spravlja tožeče stranke v socialno stisko in ogroža njuno psihično in fizično integriteto za razliko od banke, ki z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta. Sodišče zavrača, da bi na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ po sodni praksi bilo, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo in da ta kriterij pri regulacijski začasni odredbi ne pride v poštev. Opozarja na sodno prasko IV Ip 22/2021, ki je na drugem stališču. Citira tri odločbe višjih sodišč, ko stališče ni tako, kot ga navaja sodišče prve stopnje. Sodišče je napačno začrtalo relevantno pravno pravno podlago. Sodna praksa je potrdila, da mora biti izkazana ena izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Opozarja na sodbo C-287/22 in na člen 6 in 7 Direktive 93/13. SEU je zapisalo, da ni sprejemljivo stališče, da bi moral potrošnik, če ni v začetku postopka sprejeta začasna odredba, po koncu postopka proti banki začeti nov postopek na vračanje mesečnih obrokov, ki jih je plačal v obdobju med začetkom in pred koncem pravde. To bi bil poseg v polni učinek Direktive 93/13. Potrošnik bi moral zato porabiti več finančnih sredstev in časa. Sodišče ne pojasni, v čem se predmetna zadeva razlikuje od zadeve C-287/22.

3Pritožba še navaja, da sodišče sicer v točkah 9, 10, 11 in 12, pravilno povzema sodbo sodišča EU. Vendar prezre oba pogoja, ki jih je sodba uporabila in jih ne presoja. Tožnika sta predlog utemeljila, da zanjo plačevanje mesečnih kreditnih obrokov predstavlja večje breme kot za banko. Plačevanje kredita ogroža njun socialni položaj, položaj družine in se še to nadaljuje. Tožeča stranka je kredit porabila za lastno stanovanje. Če ne bosta zmogla plačevanja obrokov, bi tožena stranka lahko posegla v njuno stanovanje in svobodo doma in družine. Tožnika sta vsak dan starejša in jima sodna odločba ne bo povrnila časa, ko je pogodba nična. Lahko le životarita in zagotavljata golo preživetje. SEU je v primeru ZIZ v zadevi Kuhar, C 407/18, slovenskim sodiščem v izvršilnih postopkih naložilo dolžnosti preveriti poštenost pogodbenih pogojev in notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Za nazaj varstvo ni učinkovito sredstvo za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja in je v nasprotju s členom 7 Direktive. Sodišče mora zagotoviti učinek direktive. Sodišče meni, da lahko tožeča stranka spreminja tožbo do konca glavne obravnave, prezre pa, da bi tožnika svoj kondikcijski zahtevek morala povečevati, spreminjati tožbo, tožena stranka se lahko upira in to vse pripore k podaljšanju postopka. Ves čas pa mora potrošnik to financirati in čakati. Tudi 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati, da izpolnjuje pogoje sodbe C 407/18. Odlog izvršbe je neučinkovito varstvo potrošnikov ob upoštevanju strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe. 27. 3. 2021 je začela veljati sprememba ZIZ, da je mogoč odlog izvršbe do vložitve in razširitve tožbe za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla. S tem se je slovenski zakonodajalec približal ureditvi Unije. Sodišče pa meni, da bi potrošnik moral samovoljno prenehati plačevati obroke kredita, kršiti pogodbene obveznosti, in če bi šla banka v izvršbo, uveljaviti odlog. Sicer bi bila izvršba na njun dom. Sodišče pa je želelo preprečiti taka ravnanja in dovolilo izdajo začasne odredbe. V zadevi C 287/22 ni presojalo varstva potrošnikov v izvršilnih postopkih, ampak je presojalo potrebo po zagotovitvi izdaje začasne odredbe med pravdo. Gre za očitno nerazumevanje sodbe sodišča SEU, ki je nacionalnim sodiščem naložilo dolžnost vzpostaviti sistem začasnih ukrepov, neodvisno od varstvenih ukrepov potrošnikov v izvršilnih postopkih. Sodišče ne pojasni v točki 8, zakaj naj bi izdaja začasne odredbe predstavljala izredno hud poseg v pravni in premoženjski položaj banke, ki v nasprotju s potrošnikom razpolaga s praktično neomejenim kapitalom. Potrošnik je že plačal banki višji znesek od izposojenega. Vsak nadaljnji obrok bo pomenil preplačilo obveznosti. V 13. točki sodišče ravna v nasprotju s sodbo SEU, ko meni, da bosta tožnika lahko vsak meseca višala tožbeni zahtevek. Ni pravilno stališče, da mora potrošnik samovoljno prenehati plačevati po pogodbi in s tem tvega izgubo svojega doma. Opozarja na kršitev ustavnih pravic in ogrožanje eksistenčnega položaja pritožnikov. Gre za ogrožanje tožnikov po 35. členu Ustave in ravnanje v nasprotju z načelom socialne države, ki ga določa 2. člen Ustave. Opozarja na socialno funkcijo lastnine oziroma varovanje doma. V zadevi Cpg 137/2022 je šlo za izključno premoženjske pravice oziroma korporacijske pravice, ko je šlo za omejitev glasovanja pravic v družbi. Sodišče pa zavrne predlog in pravi, da ima tožeča stranka na voljo manj obremenjujoča sredstva za isti učinek, in sicer: državljansko nepokorščino in kršitev pogodb, namerno izsiljevanje izvršbe na dom in tveganje, da z odlogom ne bi uspela in nazadovanje v finančno stisko, da bi tožnika izpolnjevala pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče v točki 14 šteje, da gre za pomanjkanje kriterija reverzibilnosti. Tožena stranka ima terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožnikov. Zato ta pogoj ni izpolnjen.

4Sodišče prve stopnje ni vročilo pritožbe, kakor tudi ne tožbe, izdane začasne odredbe in pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga

6Tožeča stranka v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da se sklicuje na 272. člen ZIZ in da zahteva zavarovanje nedenarne terjatve, saj gre za zahtevek na ničnost in prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov. Navaja, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Pri tem se tudi sklicuje na obstoječe sodbe Vrhovnega sodišča o kreditih v švicarskih frankih, na Direktivo 93/13, člen 6 in 7 ter na sodbo SE C 287/22, RJ proti Getin Noble Bank S.A.

7V slovenskem pravu ločimo zavarovalne in regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe. Prve so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, druge pa začasni ureditvi spornega razmerja. Zavarovalne začasne odredbe so urejene v 25. poglavju ZIZ, temelj za izdajo regulacijskih začasnih odredb pa je postavilo Ustavno sodišče RS z odločbo UP-275/97. Pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb pa je oblikovala tudi sodna praksa. Pogoji za izdajo teh začasnih odredb so nekoliko strožji kot pri ZIZ za izdajo zavarovalnih začasnih odredb. Možne pa so v zavarovanje nedenarnih in denarnih terjatev.¹ Sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero zasleduje začasno ureditev spornega razmerja do pravnomočne odločitve v predmetnem pravdnem postopku.

8Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo regulacijske začasne odredbe je, verjetnost obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve zoper dolžnika. Nadaljnji pogoj je nevarnost, da bo nastala težko nadomestljiva škoda (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ustavno sodišče pa je v odločbi UP-275/97 postavilo še pogoj, in sicer reverzibilnost. Tožeča stranka se v predlogu sklicuje na 272. člen ZIZ tako, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja nedenarne terjatve iz prvega odstavka 272. člena in ko izkaže eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Te predpostavke pa so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

9SEU pa je v citirani sodbi odločilo, da je treba člen 6 in 7 Direktive 93/13/EGS o nepoštevnih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošnike kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

10Sodišče SEU je presojalo poljsko zakonodajo, ki sicer omogoča sprejetje začasnih ukrepov, vendar je v sodni praksi obstajala precejšnja težnja po zavrnitvi predlogov za sprejetje začasnih ukrepov v okoliščinah, kakršne so bile, ko se predlaga odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, za katero bi bilo mogoče ugotoviti, da je zaradi nepoštenih pogojev, ki naj bi jih vsebovala, neveljavna, do izreka končne meritorne odločitve.

Umestitev pogojev za izdajo začasne odredbe po ZIZ

11Pritožbeno sodišče se je najprej spraševalo, ali je določba 272. člena ZIZ dovolj jasna, da je mogoče odločati o konkretnem primeru ob upoštevanju 6. in 7. člena Direktive in podane razlage iz sodbe sodišča SEU. Ugotovilo je, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče odločanje o predlagani regulacijski začasni odredbi ob upoštevanju prava EU. Na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju, ni mogoče poslabšati položaja potrošnikov s strožjimi oziroma neugodnejšimi zakonskimi določili in sodno prakso za potrošnike. Sodna praksa SEU pa je zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

12Bistvo sodbe C 287/22 je, da je treba člen 6 in 7 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da nacionalna sodna praksa ne sme zavračati predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, da so do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Bolj konkretno pa je to urejeno v nacionalni zakonodaji v določbi 272. člena ZIZ ob razlagi ustavne odločbe Up 275/97 in sodbe SEU C 287/22.

13To pomeni, da se po ZIZ in citiranih predpisih zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve za zavarovanje nedenarne terjatve ter obstoj ene od predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se s tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre torej za zakonski dejanski stan, kar pa je primerjati s trditveno podlago, ki jo je podal tožnik.

14Sodišče prve stopnje pa je v točki 7 zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Pri tem sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj tako meni. Citira le dva primera iz sodne prakse višjih sodišč. Vendar je mogoče najti tudi primere iz sodne prakse, ko je izrekla, da je mogoče izdati tako začasno regulacijsko odredbo tudi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi citirana pravna teorija prof. dr. Neže Pogorelčnik dopušča to možnost.²

15Pri tem je treba upoštevati, da tako direktiva kot sodba C 287/22 zahtevata, da v interesu potrošnika obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Zato ni dovolj, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da lahko tožnik med pravdo zvišuje tožbeni zahtevek in v pravdi zahteva povračilo preveč plačanih obrokov. Tudi zahteva sodišča prve stopnje, da bi potrošnik nehal plačevati obroke in s tem izzval toženo stranko, da prične izvršbo oziroma uveljavi hipoteko v izvršilnem postopku, na pomeni ustrezne zaščite potrošnika. Vse to je treba zagotoviti med pravdo. Potrošnik mora v tožbi zviševati tožbeni zahtevek, plačevati sodne takse in pravdne stroške, oziroma v izvršbi, če bi nehal plačevati obroke, vzpostaviti položaj odloga izvršbe in vložitev zahtevkov na vračilo preplačanih zneskov.

16Res pa je, da je treba trditveno podlago tožeče stranke presojati skozi 272. člen ZIZ. Tožnika sta v predlogu uveljavljala verjetnost zatrjevane terjatve in v zvezi s tem predlagala dokaze. Nato sta tudi zatrjevala, da sta poplačala glavnico in da sta kredit uporabila za nakup stanovanja. Trdila sta tudi, da nadaljnje plačevanje pomeni poslabšanje njunega finančnega položaja in tveganje, da ne bosta več zmogla plačati mesečnih obrokov po kreditni pogodbi in da bo banka začela izvršbo na poplačilo svojih terjatev po neveljavni kreditni pogodbi. Trdila sta, da ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, v katerem bi bil potrošnik, če te pogodbe oziroma plačevanja ne bi bilo. Pri tem sta navajala tudi dokaze, med drugim sta predlagala svoje zaslišanje.

17Sodišče prve stopnje pa ni izvedlo nobenega dokaza, saj je menilo, da so podani pogoji za zavrnitev predloga brez vročanja tožbe, sklepa o začasni odredbi in pritožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka izkazuje verjetnost terjatve. Ni pa sledilo tožeči stranki, da je izkazala težji finančni položaj, saj sta poravnala takso za tožbo 1.227,00 EUR in sodno takso za predlog za izdajo začasne odredbe 122,70 EUR. Pri tem pa nista prosila za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je štelo, da nista izkazala, da bi nadaljevalno plačevanje povzročilo poslabšanje finančnega položaja in da ne moreta več vložiti novih tožb, oziroma tožbe spremeniti na povračilo zahtevkov. Sodišče meni, da mora biti finančni položaj takšen, da mesečni dohodek oziroma mesečni povprečni dohodki na člana družine ne bi presegal dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Sicer pa sodišče meni, da bi bilo možno uporabiti institut brezplačne pravne pomoči, ki predstavlja uresničevanje pravice do sodnega varstva, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine te pravice ne bi mogla uresničiti.

18Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja okoliščine težko nadomestljive škode. Ne v ZIZ ne v citirani evropski zakonodaji ali sodni praksi ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik moral zaradi plačevanja obrokov zaiti v tako težek finančni položaj, da izpolni pogoj za taksno oprostitev oziroma brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo presojati trditev tožnikov o tem, da tega bremena ne zmorejo in da bi to pomenilo prenehanje plačevanja kredita po pogodbi in možnost izgube doma. Ni možna razlaga v potrošniškem pravu, da je izdaja regulacijske odredbe edini možni način za preprečitev škode. Pri tem pa potrošnika takšno stališče sili v nove izdatke, kot jih pomeni zvišanje tožbenega zahtevka ali obramba v izvršilnem postopku zaradi neplačevanja obrokov. Poleg tega sodišče prve stopnje ni presojalo pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče torej ni opravilo tehtanja relevantnih okoliščin.

19Sodišče prve stopnje se tudi ukvarja z reverzibilnostjo in to kljub temu, da je iz same terjatve jasno, da je kredit zavarovan s hipoteko. Ni jasno, zakaj to predstavlja za banko veliko nevarnost. Res pa je, da v primeru, da bi tožnika s tožbo propadla, bila bi pa izdana začasna odredba, banka lahko uveljavljala plačilo neplačanih obrokov. Vendar ima banka svoje terjatve zavarovane s hipoteko.

20Sodišče prve stopnje tudi nima razlogov o tem, zakaj ne more izdati začasne odredbe, da se toženi stranki prepove razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz te pogodbe.

21Ker je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti 272. člena ZIZ ob upoštevani razlagi iz evropske zakonodaje, preuranjeno odločilo, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj opravi po potrebi tudi narok in izvede dokaze. Pred tem pa naj tožbo vroči in ostale odločbe, ki so bile izdane do sedaj.

22Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj Pogorelčnik N. Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, oktober 2013.
² Primerjaj citirano sodno prakso iz pritožbe na str. 10.